Stromatra, 16.del: Odzven kaos, 38. del

Lahko bi zopet napisala tak uvodnik kot prejšnji teden. Nekaj njih. Ampak zakaj bi? Uvodniki nikoli niso bili moja močnejša stran – pri meni so stvari bolj 'Torej, se gremo ali se ne gremo? Sigurno si lahko najdem kaj drugega za počet!' in take situacije ne potrebujejo uvodnikov.

Po drugi strani pa me je vedno strah, da bom s pomočjo uvodnika komu dala na znanje, da je neumen (kar v resnici velja zelo malokrat) – sigurno veste stvari katerih jaz ne vem, ste pa tako sebični da jih nočete deliti z mano – prosim, populistična kultura in verska prepričanja ne sodijo v te debate (katere bi v resnici lahko imeli). Stvari vedno lahko predstavite, pod nobenim pogojem pa z njimi ne smete nekoga prepričevati v to, da je neumen, ker ga to ne zanima /ker tega ne pozna / ker tega noče verjeti.

Torej, to bo uvodnik ta teden. Enostavno se mi ga ne ljubi pisati. Bi vam vsaj nakazala o čem bo govora danes? Eh, ne. Pustite se presenetiti. Saj vendar veste, da imate radi presenečenja – najraje seveda tista s pentljicami. Torej, lahko, da ima kateri izmed zapiskov pentljico gor. Če pa ne, pa mu jo lahko zataknete med branjem (ta stavek je izpadel hudo narobe, ampak to dobite ta teden. Mogoče bo naslednji teden kaj bolje).

371. Ker je ta teden nekdo na tej strani imel skoraj malo 'preveč' časa, se je lahko ubadal s stvarmi, ki praktično ne interesirajo nikogar in tako razvozlal poanto gravitacijskih valov. Potem, ko sem potrdila, da so moje domneve resnične (če to prihaja od človeka, ki nima niti najmanjšega pojma o šolski fiziki in matematiki, potem lahko domnevate, da gre za sila preprosto stvar... res pa je tudi, da oseba, ki tole govori ne podpira sistema šolstva kot ga poznamo in se še ukvarja s tem, da bi podala kakšno bolj smiselno rešitev za šolanje in izobrazbo kot ga poznamo zdaj – ampak o tem kdaj drugič).

Pred kratkim smo namreč praznovali Einsteinov rojstni dan, gospod pa je, kljub temu, da so njegovi starši sklepali, da je umsko zaostal, gravitacijske valove  prvič napovedal s svojo splošno teorijo o relativnosti pred dobrimi 100 leti. Sredi septembra 2015 so do takrat domnevne gravitacijske valove tudi prvič uradno zasledili. Kdaj torej bolje opisati tak veličasten (zakaj je ta pojav tako veličasten bom poskusila opisati v sledečih vrsticah) pojav kot ravno ta teden?

Ponazoritev gravitacijskih valov okrog dveh črnih lukenj

Torej, kot je zdaj že jasno, skoraj vsaka stvar v znanem vesolju se drži nekih pravil, najsi bodo to fizikalna, kemijska, mehanična, termodinamična ali vsaj logična pravila... vendar ta pravila veljajo samo za t.i. 'znano vesolje'... neznano vesolje v tem momentu obstaja bolj kakor da ne na osnovi predpostavk ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Kljub vsemu pa so gravitacijski valovi, kakršne je predvidel mojster Einstein in so bili dejansko tudi odkriti konec lanskega leta (in potrjeni na začetku letošnjega) ena izmed tistih stvari, ki dejansko potrjujejo smiselnost današnje uporabne astrofizike (vse, kar je mojster predvidel v svoji splošni teoriji o relativnosti, je bilo v zadnjih sto letih tudi dokazano. Zadnji so bili seveda valovi o katerih držim monolog v tem momentu).

Kaj je bilo torej zaznano? Oz. posledica česa so gravitacijski valovi? Tisti prvi zaznani so dejansko odzven kataklizmičnega dogodka na drugi strani kontinuuma prostor-čas (do zdaj smo z napravami, ki jih premoremo, lahko gledali samo do približno 400 000 let v preteklost – in ja, ne glede na to koliko denarja ste porabili za svoj zadnji pametni telefon, vam ta pri tem ne pomaga niti malo – nekaj o raznih načinih merjenja časa v vesolju si lahko preberete tudi v zapisu 273, za obuditev spomina... pa mogoče si boste lažje zamislili kaj je pravzaprav kontinuum prostor-čas – to je bilo namreč vprašanje, ki mi ga je ravnokar nekdo postavil). Domnevno gre za trk dveh ogromnih črnih lukenj (za malo več govoričenja o črnih luknjah se strpite do naslednjega odlomka) ali dveh pulsarjev (skoraj tako hitro kot se vrtijo so bili omenjeni v odlomku 303, vendar je tam zelo malo vsebine o tem kaj pravzaprav so... napaka bo popravljena kdaj drugič). Ker gre za stvar, ki je v resnici ne moremo videti (večina vas noče gledati niti v nočno nebo, ker je brezvezno in dolgočasno, torej sigurno takih stvari ne opaža... trka dveh ogromnih črnih lukenj pa sigurno ne bi opazili brez posledic na Zemlji).

še ena izmed ponazoritev tega, kako naj bi izgledali gravitacijski valovi

Večina predpostavk tako leti, da so valovi, katere so ujeli proti koncu lanskega leta ostanek trka dveh velikih črnih lukenj, ki sta tako ustvarili novo črno luknjo (nekako podobno si lahko predstavljate kako izgleda, ko npr. kamen vržete v ribnik ali lužo. Ko valovi, katere je povzročil kamen, pridejo do roba ribnika / luže, so že zelo široki in počasni). Domneva se, da so valovi, katere smo prestregli takrat dejansko bili posledica nečesa, kar se je zgodilo pred okrog 13 milijardami let (do sedaj smo kot že rečeno lahko gledali samo okrog 400 000 let v preteklost, zato nam ti valovi lahko povejo veliko stvari o tem, kako je pravzaprav nastalo vesolje). Vprašanj na to temo je vedno več odkar je prišlo do revolucionarnega odkritja – da ne bo pomote, gravitacijski valovi so vedno obstajali, samo zaznati jih nismo mogli / znali, čeprav je znanstvena srenja na tem delala več desetletij.

S pomočjo teh valov bi lahko vsaj približno lahko začeli odgovarjati na vprašanja, katera naša šolska fizika dejansko ne more razložiti – zakaj je več kot 96% vesolja nevidnega in nezaznavnega? Je vesolje sestavljeno iz materije ali iz antimaterije? Zakaj je vesolje tako mirno in nespremenljivo? Je samo to vesolje, ki ga poznamo oz. spoznavamo ali jih je na tisoče oz. nešteto? Zakaj vesolje sploh obstaja? In seveda, najbolj pomembno od vseh teh vprašanj je zagotovo – zakaj središče naše galaksije diši po rumu in ima okus po malinah?

372. Obljubljene so bile črne luknje in ker nekateri od nas radi držimo obljube, se bomo spopadli tudi s to... pripravite se torej na izredno komplicirano temo, katero vam bo nekdo skušal razložiti na preprost način (pošteno povedano tema sploh ni tako komplicirana, smo pa eni izmed nas nagnjeni k temu, da iz muhe delamo slona, predvsem zato, ker stvari sploh ne znamo razložiti na preprost način. Ampak vseeno, tukaj je brca v temo na to temo...). Črne luknje občasno imenujejo tudi kolapsarji, v preteklosti pa se je večkrat zgodilo, da so jih imenovali tudi črvine, vendar ne v današnjem pomenu besede (za idejo vam priporočim film Interstellar, ki opiše potovanje skozi črvino na druge planete. Kljub temu, da je film ponudil nekaj rešitev in novih razumevanj tega, kako daljne zvezde izgledajo v bližini črne luknje, je nekaj idej noter absolutno nesmiselnih. Zvezda, če potuje preblizu črni luknji, se razpade. Črvina potemtakem ne more biti enako kot črna luknja).

Kot že rečeno, tudi črne luknje so ena izmed stvari katere je napovedal mojster Einstein v svoji splošni teoriji o relativnosti (leta 1915), konec šestdesetih let 20. Stol. Jo je poimenoval J. Wheeler, šele nato pa so leta 1971 prvo tudi odkrili (dejansko niso odkrili črne luknje ampak radijske valove, ki so prihajali iz nje). Znanstvena srenja je določila, da bi Cygnus X-1, prvi objekt identificiran kot črna luknja, to tudi moral biti. Leta 1974 sta S. Hawking in K. Thorne stavila, če je to res ali ne (Hawking je nastopil proti trditvi, da gre za črno luknjo)... in ker se tudi največji mojstri kdaj pa kdaj zmotijo, je bil leta 1990 Hawking primoran priznati poraz. Kljub temu, da se še raziskuje, kaj ta čuda pravzaprav so, kako do njih pride in kaj njihov obstoj sploh pomeni, se predpostavlja, da jih je samo v naši galaksiji več 100 milijonov (vam pustim nekaj momentov, da v miru prebavite ta podatek?).

Supermasivna črna luknja v galaksiji M60-UCD1. Črna luknja na sredini galaksije Mlečna cesta ima maso okrog 4 milijonov Sonc, supermasivna črna luknja na sredini galaksije M60-UCD1 pa ima maso okrog 21 milijonov Sonc, čeprav ima ta galaksija maso za 1/500 naše. Ogromna črna luknja predstavlja približno 15% mase celotne galaksije. 

Njihov obstoj tako fizika in njeni zakoni že zelo dolgo predpostavljajo, zaplete pa se, ker nimamo pojma, kaj se v njih dogaja (ko bomo lahko vsaj zasilno razložili, kaj se notri dogaja, bomo šele prvič prestopili meje fizike, ki jih je za nas postavil mojster Einstein). Zelo preprosto povedano, so črne luknje mesta, kjer je gravitacija tako močna, da bi potrebovali neskončno količino energije, da bi se lahko iztrgali iz njenega 'prijema' (če seveda predpostavimo, da bi naše plovilo lahko sploh zdržalo tak pritisk) – za kratek intermezzo: domnevno ima gravitacijska sila, ki vpliva na Zemljo in nam preprečuje, da bi brez nje odfrčali v vesolje, vrednost 1 (kar je določeno po tem, koliko te sile potrebuje človek, da ga ne odnese v vesolje oz, da ga sile ne bi tako potlačile, da se ne bi mogel normalno razvijati in bi dosegel veliko manjšo telesno višino ter verjetno trpel zelo hude glavobole. Scott Kelly, ameriški astronavt iz odlomka 353, je v 340 dneh bivanja v breztežnostnem stanju 'zrasel' za skoraj 5 centimetrov... torej si poskusite zamisliti, kaj bi tako močna gravitacija, kot je v črni luknji naredila z vami ali vašim plovilom, če bi se ji preveč približali). Ko enkrat vstopiš v črno luknjo, iz nje ne moreš več izstopiti (hotela sem podati kakšno idejo o novodobnih kultih, vendar se mi to ne zdi smiselno). Ta sposobnost oz. značilnost črnih lukenj se imenuje event horizon (kot običajno, slovenski prevod zveni, no, nesmiselno. Bo pa ta podatek pomemben malo kasneje). Gravitacija v črnih luknjah je tako močna, da se ji ne more ogniti niti svetloba, zato črnih lukenj ne moremo videti (hence the name, blondinka) – opazujemo jih lahko samo s pomočjo Geigerjevih števcev in odbijanja ter ukrivljanja svetlobe okrog njih.

Iz dejstev, ki jih je znanost do sedaj naštela o črnih luknjah, lahko izvlečemo približno zgradbo črne luknje in seveda tudi nekaj različnih vrst črnih lukenj.

Zgradba črne luknje

Črne luknje so zgrajene iz treh plasti – med katerimi sta prvi dve (zunanji event horizont in notranji event horizont) precej nejasno ločeni, tretja pa je t.i. singularnost. Prvi dve sta v bistvu meja med črno luknjo in materijo, ki potuje proti njej oz. to je točka / linija, kjer tudi svetloba izgubi svojo moč ubežati črni luknji (še enkrat si preberite definicijo t.i. event horizonta), kot že rečeno pa ji sledi singularnost – teoretična točka ničnega volumna in neskončne gostote. To točko naj bi dokončno razložil t.i. Veliki pok (moment nastanka vesolja), veliki pok pa bi domnevno lahko razložili tudi s singularnostjo, vendar o tem še potekajo razprave, saj fiziki niso povsem prepričani, če v resnici obstaja ta točka (za mirnost vsega, kar nam je svetega, bomo v tem trenutku rekli, da obstaja, zato, da se lahko premaknemo naprej).

Prav tako ločimo tri različne tipe črnih lukenj: (1) Zvezdne do katerih pride, ko zvezde porabijo vso svojo energijo in se pričnejo sesedati same vase. Zvezde do velikosti treh Sonc postanejo nevtronske zvezde ali beli škratje (tipa zvezd, ki sta že bila omenjena v odlomku 195, bosta pa samostojno opisana kdaj drugič – za vaše dobro), večje zvezde pa se sesedajo dokler iz njih ne nastane zvezdna črna luknja. Takšne črne luknje so majhne, vendar pa so izredno goste (kapaciteto treh ali celo več sonc spravijo na področje enega srednje velikega mesta), zaradi svoje gostote pa imajo tudi izredno močno gravitacijo, ki privlači stvari v njihovi bližini. Ker vsrkava prah in pline, katerih je vesolje polno, ji to dejansko omogoča, da raste (iz česar lahko sklepamo, da ne gre samo za statično stvar sredi nič). (2) Supermasivne so tiste, ki imajo maso več milijonkrat večjo od sončeve, njihov premer pa je podoben sončevem (kar veliko pove tudi o gostoti same črne luknje te velikosti). To so črne luknje, katere večinoma najdemo v središču vsake galaksije (seveda jo ima tudi naša Mlečna cesta). Za te obstaja nekaj teorij o tem kako nastanejo, saj je to še eden izmed podatkov, ki niso povsem jasni. Lahko nastanejo z združevanjem več manjših (zvezdnih) črnih lukenj, lahko ko se celoten zvezdni grozd (ker kot običajno nimamo niti približno ustreznega prevoda besede *cluster) sesede sam vase ali pa, ko se plinski oblak sesede sam vase in zelo hitro pridobi na masi. Pred kratkim pa so bile odkrite še (3) vmesne (*intermediate), saj je pred tem veljalo prepričanje, da obstajajo samo manjše zvezdne ali velike supermasivne. Domneva se, da takšne črne luknje nastanejo, ko se zvezde v grozdu sesedejo v verižni reakciji in če se jih združi več skupaj, lahko ustvarijo supermasivno črno luknjo, kakršno najdemo v središču galaksij. Res pa je tudi, da so to vmesno črno luknjo leta 2014 odkrili na t.i. roki galaksije.

Dolgo časa je veljala teorija o tem, da bi človeka raztegnilo podobno kot špageto, če bi po nesreči padel v črno luknjo. Nova teorija je tak nesmisel ovrgla, saj je bilo z opazovanjem do zdaj znanih črnih lukenj dokazano, da delujejo zelo podobno ognjenim zidovom in zažgejo vse, kar pade vanje. Prav tako je v tem momentu treba popraviti še eno več let trajajočo teorijo, ki trdi, da črne luknje 'srkajo' vase stvari, ki je tudi bolj gnila buča kot kaj drugega (da bi neka stvar bila posrkana, jo mora potegniti v vakum, kar pa črna luknja zagotovo ni! Zaradi močne gravitacije stvari padejo notri – npr. vrzite kozarec po tleh. Če se vam sam od sebe vrne v roko... vam priporočam obisk pri psihiatru).

V klasični, šolski fiziki je pojasnjeno, da nič ne ubeži črni luknji, kvantna mehanika, sila zanimiva stvar, ki pa večini človeštva prestavlja samo neke grozljive enačbe (kar je kot običajno povsem navadna buča), pa nam črne luknje lahko predstavi na malo drugače način. Eno izmed osnovnih pravil kvantne mehanike je namreč dejstvo, da za vsak atom ali delec obstaja antiatom oz. antidelec (delec, ki ima identično maso in nasproten električni naboj), kar povzroči, da ko se delec in njegov antidelec srečata v črni luknji, eden drugega uničita. Če pa se srečata takoj izven event horizonta črne luknje, bo črna luknja vase potegnila samo enega, drugega pa izvrgla (ker črne luknje ne moremo videti, lahko iz velike oddaljenosti opazimo samo žarke materiala, katerega črna luknja izvrže, ta pa potuje pri relativni hitrosti). Event horizont te črne luknje bo tako postal manjši in v teoriji se lahko zgodi, da bo črna luknja propadla. Seveda, klasična, šolska fizika po nobenem izmed svojih zakonov tega ne more podpreti.

Nič ne de, v tem odlomku je bilo strnjenih nekaj več kot 30 strani zapiskov o črnih luknjah – ko sem se ognila večini 'šolskega' materiala in nakladanja, je nastal ta krajši, tudi za moje standarde precej nekoherenten zapisek. Zaenkrat o tem vem toliko, lahko pa, da bom kdaj izvedela kaj novega in takrat se vam obeta kakšna nova teorija.

373. še nekaj momentov črnine nikoli ni škodilo nikomur, zato je mogoče čas, da povem nekaj o materialu imenovanem vantablack. Gre za meterial, ki vpije 99, 965% svetlobe vidnega spektra, sestavljena pa je iz ogljikovih nanocevčic – kar je dalo tudi njeno ime: Vertically Aligned Nano – Tube Arrays (za tiste, ki muko mučite z angleščino, lahko to za silo prevedemo kot 'vertikalno razporejene nano cevke'). Trenutno je to ena izmed najtemnejših substanc, kar jih pozna človeštvo. Pri materialih je standard, da se svetloba od njih odbija, pri tem pa se svetloba vanj ujame, odbijanje od posameznih cevk pa povzroči, da se material segreva – svetloba se tako izloči kot toplota.

Uporaba materiala Vantablack v umetnosti

Material, katerega danes poznamo kot Vantablack je nastal, ko so strokovnjaki hoteli izboljšati predhodne ekstremno črne materiale. Vantablack tako 'raste' na drugih materialih, pri temperaturi okrog 400°C (ni pa nujno, da materiali, na katerih raste, prenesejo tako visoko temperaturo). NASA je naredila podobno substanco, ki raste pri 750°C, vendar njena komerciala uporaba še ni omogočena.

Zaradi izredno nizih emisij plinov se je Vantablack izkazal za zelo koristnega pri ustvarjanju in uporabi teleskopov, infrardečih senzorjev na Zemlji in v vesolju. Vantablack ima tudi izredno visoko odpornost na mehanične vibracije in izredno visoko termalno stabilnost. Mogoče ga je uporabiti tudi kot koncentrator solarne energije, kar omogoča med drugim tudi termalno kamufliranje.

Mene je predvsem zanimalo zakaj točno še vedno ne poznamo 'vanta metala' in kaj točno bi vanj prištevali. Nekaj idej sicer imam, vendar bodo bolj primerne za kakšen drug zapis na katerem drugem blogu, če do tega kdaj pride. Če imate kakšno idejo o tem pa seveda, veste kje sem.

374. Srednji dan Marca so pred mnogimi stoletji imenovali tudi marčevske ide. Preden so postale razbobnane zaradi umora, ki se je leta 44 BC zgodil v Rimu, so označevale več poganskih religijskih praznikov. Osrednji dan vsakega meseca, torej ide, je bil posvečen bogu Jupitru, zavetniku neba in neviht ter kralju vseh božanstev  v rimski mitologiji. Njemu na čast je njegov najvišji svečenik (Flamen Dialis) vsak mesec peljal ovco v procesiji po Sveti ulici v Rimu, na koncu, v Arx Capitolini pa so to ovco zaklali v znak daritve vrhovnemu božanstvu.

Poleg mesečnih proslav na vsake ide, so bile marčevske ide posvečene boginji Anni Perenni, zavetnici letnega kroga. Po najstarejših rimskih koledarjih (predhodnikih Julijanskega in še kasnejšega Gregorijanskega) je Marec bil prvi mesec v letu, marčevske ide pa so označevale prvo polno luno v letu, s tem pa je nastopil tudi konec novoletnih praznovanj. Ljudje, večinoma plebejci pa so ji darovali javno in privatno – uspešna žrtvovanja njej so mladim parom omogočila dolgo skupno življenje, njihova skupna leta pa so bila srečna. Filozof Ovid v delu Fasti opiše kako so ljudje postavili šotore iz vej, v njih pa so nato ležali mladi pari, število skupnih, ki jih bosta mlada človeka preživela skupaj, pa so razbrali iz števila kozarcev vina, ki sta jih spila skupaj (kolikor lahko to štejemo za merodajno... stvar je verjetno v vinu).

Leta 44 BC je na marčevske ide prišlo do enega najbolj znamenitih umorov, kar jih človeštvo pozna. Proti Juliju Cezarju se je domnevno zarotilo preko 60 nasprotnikov. Jasnovidec je Cezarju napovedal, da njegove prihodnosti po marčevskih idah ne vidi, vseeno pa se je precej egocentrični Cezar šalil na ta račun, na svoji poti do teatra, kjer je bil umorjen pa je domnevno celo šel mimo jasnovidca in se mu odkrito rogal, da so 'marčevske ide že tukaj'...

Nekako tako bi bil znameniti umor na marčevske Ide prikazan na družbenih omrežjih, če bi se dogodil v današnjih dneh.

V strahu, da hoče Cezar zrušiti senat, da bi celoten Rimski Imperij – takrat že globoko v krizi – podvrgel svojemu tiranstvu, se je proti njem zarotilo preko 60 senatorjev, katere sta vodila Kaska in Brut. Samovšečnega Cezarja so domnevno zabodli triindvajsetkrat (kar so opisali tako zgodovinopisci kot tudi W. Shakespeare), vendar nihče razen Shakespearea ne navaja, da so Cezarjeve zadnje besede v resnici bile 'Et tu, Brute?'. Po opisu zgodovinarjev – s tem umorom sta se precej ukvarjala Svetonij in Plutarh – Cezar domnevno ni izrekel ničesar, si pa je togo potegnil preko glave, ko je videl, da je med zarotniki tudi njegov ljubljenec Brut. Opis umora prihaja iz mnogo različnih virov, najdenih pa je bilo izredno malo stvarnih dokazov o tem kaj se je pravzaprav zgodilo – domnevno so leta 2012 odkrili točno mesto, kjer je bil Cezar umorjen (danes naj bi to bila avtobusna postaja), vendar ker v sodobnem svetu take stvari niso pretirano zanimive, so o tem mediji pisali zelo malo. Smrt nekoga pred več kot 2050imi leti je navadna buča, veliko bolj pomembne stvari so na svetu, npr. to, da se zna zgoditi, da bo naslednja ameriška prva dama Slovenka (čeprav sama trdi, da je Avstrijka).

375. Samo nekaj dni kasneje so določene zahodne države praznovale dan sv. Patricka (ki po standardnem koledarju v naših okrajih pade na dan, ko svoj 'imendan' praznuje Jerica) in ker je vsak izgovor dober za upravičenje nekaj alkohola preveč, nekateri od nas pa smo kljub temu, da se trudimo svet prepričati v nasprotno, obsojeni z izpeljanko tega imena živeti vsak dan, je pametno, da razjasnimo nekaj dejstev o tem dnevu.

Ena izmed upodobitev Sv. Patricka - v katoliški Cerkvi

O človeku katerega danes poznamo pod imenom Sv. Patrick v resnici vemo bolj malo. Domnevno se je rodil v bogato rimsko-britansko krščansko družino. Ko je bil star okrog 16 let so ga ugrabili in peljali v galski predel Irske, kjer je v ujetništvu delal kot pastir. V tem času naj bi 'spoznal' boga – bog naj bi mu povedal, da naj pobegne proti obali, kjer ga bo čakala ladja, ki ga bo odpeljala domov. Ko se je tako uspešno vrnil domov, je šel med klerike. Kolikor je znano iz dela imenovanega Deklaracija – katerega določeni viri pripisujejo njemu osebno – je deloval v drugi polovici petega stoletja, igral pa naj bi izredno pomembno vlogo pri pokristjanjevanju poganske Britanije. Ena izmed zgodb o njegovem življenju (za katere mislim, da mi ni treba poudarjati, da so se prenašale od ust do ust, vsaka usta pa so se morala malo razgovoriti in so dodala kakšno bolj za lase privlečeno informacijo, kar je v nekaj stoletjih podalo že skoraj bizarne zgodbe o njegovem življenju) ga opisuje kot tistega, ki je iz Irske spodil vse kače (najprej so domnevali, da so pod besedo 'kače' mišljeni druidi, katerih poganske kulte je Patrick preganjal kakor je vedel in znal – khm-khm – nato pa je nekdo ugotovil, da Irska v resnici nima kač in jih nikoli ni imela, za kar se imajo v resnici zahvaliti hladni klimi... ampak tem ljudem se je bolj pravilno slišalo, da je kače nekdo spodil iz irske, ker je bil 'božji' človek. Še enkrat vas opozarjam, da se mi to zdi navadna traparija, vseeno pa moram z izpeljanko njegovega imena živeti jaz in ne večina vas). Domnevno je kače spodil v morje, ker so ga zmotile med 40-dnevnim postom.

Ena izmed upodobitev Sv. patricka - v pravoslavni Cerkvi

Kakorkoli, o samem življenju človeka, ki je kasneje postal zavetnik Irske, njegov 'god' pa se praznuje vsepovsod po svetu (oz. tam, kamor so kdaj stopili Irci, kar pa je vsepovsod), je izredno malo znanega. Domnevno je živel nekje v 5. Stoletju – tudi iz njegovih del ni možno razbrati bolj natančnega datuma – njegovi starši so bili verniki, oče celo diakon, sam pa ni bil 'aktivni' vernik, dokler ni 6 let preživel v ujetništvu kot žrtev ugrabitve. Preden se je vrnil domov kot misijonar, je prejel tonzuro od škofa Germanija v opatiji Lerins (na francoski rivieri). Po vrnitvi v domovino je domnevno porkristijanil tisoče ljudi, njegovo (domnevno) delo Deklaracija pa njega in sodelavce večinoma opisuje na sojenjih – kjer so jim sodili, ker so odklanjali darove in ker so krstili bogate ženske, ki so nato postale nune, kljub temu, da so njihove družine temu ostro nasprotovale.

Katoliška, episkopalna in pravoslavna Cerkev so ga dodale med svoje svetnike do konca 17. Stoletja, njegov dan pa praznujejo tudi anglikanci. Ker je bilo v prvih 1000 letih katoliške Cerkve običajno, da se je nekoga lokalno ali regionalno razglasilo za svetnika kmalu po njegovi smrti pa Patricka uradno ni kanoniziral noben papež. 17. 3., ko se praznuje njegov dan, je domnevno umrl – kot že povedano, nejasno katerega leta, nejasno pa je tudi to, ali je ali ni pokopan v katedrali Down v Downpatricku.

Dandanes praznovanja v zvezi s svetnikom niso tako 'svetniška' kot je bilo na začetku mišljeno. Nujno je obleči nekaj zelenega (ker je to Irska narodna barva), se priključiti kakšni paradi (uradne parade so pri nas redke, ampak ko nas bo dovolj na kopici se lahko dogovorimo tudi za kaj takšnega), predvsem pa je to dan, ko se pije slavno irsko pivo Guinness, je soljena govedina s kislim zeljem in se okrog preganja škrate.

376. V ZDA (ker mora vse iti preko ZDA, če sploh hočemo, da pride v svet preko interneta, moramo običajno postavljati njihov zgled in njihove statistike) trenutno več kot 3400 ljudi čaka na presaditev srca (zaradi bolezni, okvare, poškodbe...) in jasno je tudi, da jih ogromno ne bo dočakalo ustreznega donatorja (pri presajanju organov je predvsem nujno najti ustreznega darovalca, saj je bilo v primerih, ko je bil organ presajen v telo, ki mu ni odgovarjalo, narejene več škode kot koristi. Pri srcu je težava tudi v tem, da mora biti sveže – torej takoj po smrti darovalca -, nepoškodovano, njegov darovalec ne sme biti predebel, previtek, nepravilno hranjen, biti kadilec ali uporabljati močna zdravila ali substance sumljivega izvora. Težava je tudi v tem, da ljudje imamo nekatere organe v parih in tako lahko nekomu podarimo enega od obeh – npr. ledvice – ali pa en kos nekega organa, ki nam dobro služi, zato hočemo dostojno življenje omogočiti tudi komu drugemu – kostni mozeg, kos pljuč ali jeter, kos kože ipd). Ker je povpraševanj po srcih izredno visoko, se je direktorica raziskovalnega centra za regenerativno medicino v Episkopalni bolnišnici v Houstonu, Texasu domislila rahlo bizarne, če ne že znanstveno-fantastične rešitve težave. Svojo idejo je več let preizkušala na laboratorijskih podganah in kasneje na prašičjih srcih, zdaj pa je prepričana, da je možno enako narediti tudi s človeškim srcem.

Kratek slikovni prikaz nastanka t.i. Ghost hearta

Na kratko je mogoče njen izum povzeti nekako tako: vzamemo svinjsko srce (svinja je izredno podobna človeku – in ne, ne gre za žaljivko - , sploh kar se tiče notranjih organov), ga namočimo v posebno raztopino kemikalij, katere drugače najdemo v šamponih in milih, da iz njega speremo svinjske celice. Ta postopek nam bo v roke prinesel t.i. ghost heart – beljakovinsko opno, ki za srce, katerega pomaga graditi predstavlja gradbeni oder. Nato se v to opno vbrizga milijone krvnih ali mozgovih celic (kar v resnici ni toliko kot se sliši... večinoma tudi zato, ker si ljudje sploh ne znamo predstavljati kako mikroskopske pravzaprav so celice) – če gre za presaditev srca, se vbrizga kri ali mozgove celice osebe, ki potrebuje novo srce, in srce se priključi na bioreaktor. To je v bistvu naprava, ki posnema delovanje pljuč in v srce črpa kri obogateno s kisikom, iz srca pa črpa kri, polno ogljikovega dioksida. Tako lahko dejansko opazujemo, kako bo v tej svinjski beljakovinski opni zraslo srce, ki bo v popolnosti ustrezalo osebi, ki ga potrebuje. Njeno telo ga ne bo zavrnilo, ker bo dobesedno narejeno po naročilu.

Beljakovinska ovojnica v kateri lahko zraste novo srce

Takšna je teorija o tem postopku. Doris Taylor, direktorica raziskovalnega centra za regenerativno medicino, trdi, da je mogoče enako narediti tudi z drugimi organi v človekovem telesu ter tudi s tkivi. Prašičje srce, ki je bilo tako 'predelano', je seveda šlo nazaj v prašičje telo – preveč riskantno je dajati prašičje srce v človeško telo, vendar pa je bila dana izredno dobra ideja, kako po smrti 'reciklirati' svoje organe, da pridejo prav še komu – če so dobro služili nam, pa naj še nekomu drugemu. Ker bodo ti organi narejeni po meri, jih organizmi prejemnikov ne bodo zavrnili in ti bodo lahko živeli lepo življenje, brez, da bi jih bilo strah, da je ta dan, ki ga živijo v tem trenutku, njihov zadnji.

Kot že rečeno, zadeva je v povojih in še vedno se sliši nekako futuristično, vendar pa se nikoli ne ve. Lahko, da bo ravno kdo od vas prvi, ki bo na tak način ohranil svoje življenje, življenje ljubljene osebe ali pa življenje popolnega neznanca.

Pa še kratka omemba prašičev: ker v življenju še nikoli nisem jedla levjega mesa, si drznim trditi, da je svinja kralj živali. Dokler ne pojem leva, naj torej živijo svinje (živali! Če neki osebi rečemo, da je svinja, smo v bistvu užalili in ponižali hvalevredno žival, ki nam omogoča med drugim tudi to, da na njej preizkušamo, kaj vse bomo lahko počeli v prihodnosti, sploh, kar se tiče medicinskega napredka, če pa to ni naša domena, pa svinjo lahko vedno pojemo ali imamo kot hišnega ljubljenčka ipd. Človeku, katerega smo imenovali svinja, bi ta beseda v resnici morala biti pohvala, torej osebam, ki ste jih hoteli tako imenovati raje recite kaj drugega. Npr. 'Politik')!

377. Pa še nekaj momentov bomo obtičali pri truplih, tokrat človeških – in ker se mi serije na to temo zdijo vedno bolj neumne, dajmo razčistiti o tem, kako se pravzaprav določa, kdaj je nekdo umrl oz. koliko časa je minilo od njegove smrti. Tokrat bom naštela samo fizične oz. fiziološke spremembe samega trupla, ne bom pa se spuščala v to kdaj je nazadnje uporabilo telefon, bančno kartico in kdaj je bila ta oseba, ki je zdaj truplo nazadnje videna kje in s kom - to so stvari, ki lahko pomagajo pri določanju časa smrti, vendar skupaj s spremembami na truplu. Čas smrti se določa s pomočjo telesne temperature, prisotnostjo rigor mortisa in posmrtnih kožnih madežev, včasih pa tudi s pomočjo nekaterih organov.

V prvi uri po smrti telesna temperatura pade 2°C do 3°C, vsako sledečo uro pa od 1°C do 1,5°C. Telesna temperatura lahko pada tudi do 18 ur po smrti, zato je pri tem predvsem pomembno v kakšnem okolju se je truplo nahajalo po smrti ter kakšna je bila temperatura tega okolja.

Posmrtni madeži se začnejo izražati približno 3 ure po smrti. Nastajati začnejo, ker srce ne deluje več, zato pretoka krvi ni več, zato se začne kri – pod vplivom gravitacije - nabirati v kapilarah, 4 do 5 ur po človekovi smrti pa se začne v kapilarah ta kri že strjevati. Končni posmrtni madeži so razvidni 10 do 12 ur po smrti. S pomočjo teh madežev je mogoče določiti tudi, če je bilo truplo po smrti prestavljeno.

rigor mortis na truplu

Prav tako 5 do 6 ur po smrti nastopi rigor mortis (mrliška otrdelost, ki nastopi zaradi kemičnih sprememb v mišicah). Najprej otrdi vrat, okrog 12 ur po smrti otrdelost zaobjame ves zgornji del telesa, nato pa potrebuje še približno 6 ur, da otrdijo tudi spodnji udi. Rigor mortis tako nastopi po celotnem telesu v približno 18-ih urah. 36 ur po smrti običajno popusti v vrstnem redu v katerem je nastopil. Vendar pa rigor mortis ni enako kot t.i. kadaverski krč – to dejstvo je bilo velikokrat uporabljeno v tistih serijah, ki postajajo vedno bolj neumne. Če je prišlo do samomora, predvsem s strelnim orožjem, bo truplo po smrti v večini primerov to orožje še držalo, ravno zaradi kadaverskega krča. Ker je dolgo veljalo, da je to najbolj očitni znak samomora, so ga tudi morilci pričeli zlorabljati. To dejstvo je bilo veliko prevečkrat (zlo/upo)rabljeno v serijah in filmih, ki se spopadajo s to problematiko.

Takoj po smrti so zenice rahlo razširjene – predvsem zato, ker popuščajo mišice okrog očesa in v očesu. Običajno po tem, ko nastopi rigor mortis v glavi, pride do delnega zožanja zenic (približno 7 ur po smrti) – vendar ravno zaradi takih posmrtnih sprememb ni nujno, da se oči jemlje kot verodostojno utemeljitev časa smrti. Spremembe v očesu so lahko nejasne, neenakomerne, možne so tudi prirojene ali bolezenske napake v očesu ipd. Zanimivo je, da zenica približno eno uro po smrti še reagira na atropin (strupeni alkaloid, ki se uporablja za razširitev zenice in kot zaviralec prebave), na močno luč pa ne več (fantje, saj vendar veste, da edino vaša zenica lahko svojo velikost poveča do 20-krat, če ima za to prave pogoje, kajne? Drugje na telesu nimate teh možnosti – razen mogoče pri pridobivanju kilogramov, ampak pustimo splošne težave...). 12 ur po smrti bo roženica že izgledala zamegljena.

Livor mortis ali posmrtni madeži. Koža je svetlejša tam, kjer je bilo truplo izpostavljeno pritisku - npr. deli, ki so se dotikali tal, bili zavezani ali vkleščeni.

Eden izmed precej zanimivih pomočnikov pri določanju časa smrti, je tudi žrtvina prebava. Ker je prebava v človekovem telesu precej do zelo počasna, je mogoče z njo določiti, kdaj je žrtev nazadnje jedla. Madeži posušene sline okrog žrtvinih ust lahko nakazujejo na to, da je bila žrtev zastrupljena, strup pa je popila ali pojedla – večje količine sline se pričnejo izločati, če imamo nekje v prebavnem traktu do želodca tujek ali strup, kar je telesna obramba pred zastrupitvijo oz. način, kako tujek odstraniti. Saj veste kaj se zgodi, ko ugriznete v reženj limone, kajne? No, to je zelo podobno, saj telo limono zaznava kot kislino. Če je v bližini žrtve ali na sami žrtvi prisotno bruhanje, se to vedno shrani kot dokaz, katerega se nato laboratorijsko procesira. S pomočjo bruhanja je možno določiti kdaj je oseba nazadnje jedla in če je bilo v hrani prisoten strup.

Če je truplo po smrti vrženo v vodo – prav tako veliko prevečkrat zlorabljeno dejstvo v filmih in serijah na to temo – se običajno potopi. V topli vodi ostane potopljeno med 8 in 10 dnevi, v mrzli pa od 14 do 21 dni. V truplu se začnejo nabirati plini, katere telo proizvaja z razpadanjem tkiv, organov, telesnih tekočin ipd. In ko se teh plinov nabere dovoj, telo postane podobno balonu in se dvigne nazaj na površje – če ni kje zataknjeno ali zavezano ali obteženo. Od trupla, ki je potopljeno v vodi, bo po petih do šestih dneh pričela odstopati zunanja plast kože, nohti pa mu bodo odpadli po dveh do treh tednih.

Forenzična patologija in thanatologija, znanosti, ki se ukvarjata s posmrtnimi spremembami trupel sta v zadnjih nekaj desetletjih močno napredovali in postali bolje sprejeti med širšimi množicami, še vedno pa imata pred seboj zelo dolgo pot.

Tukaj je članek, ki je že več kot eno let predmet prepirov okrog tega kdo na teh slikah je bil mrtev in kdo ne. Vsekakor lahko oddate svoje mnenje o tem, kdo se vam zdi živ, kdo ne in seveda tudi o tem, da so običaji v določenih obdobjih bili še veliko bolj bizarni kot so danes. Res pa je tudi, da je ženska na prvi fotografiji v nizu v resnici bila zelo živa. Gre za znamenito fotografijo 'Portret mlade ženske', katero je leta 1902 naredil F. W. Guerin.

Šarmantni mrtveci na viktorijanskih fotografijah...

378. Saj veste kako radi imate plišaste igrače kajne? Pa sploh kako so na momente popularni motivi teh igrač tudi na oblačilih, torbah, in opremi za odrasle. Ena izmed takih plišastih nadlog je tudi Hello Kitty. Vendar, če jo boste omenili v Hong Kongu, se bodo vaši sogovorniki verjetno zmrazili od groze. Hello Kitty umor je namreč najbolj brutalen umor v zgodovini Hong Konga.

Na eno izmed policijskih postaj v Hong Kong je leta 1999 prišla 14-letnica, ki je trdila, da jo preganja duh ženske, katero je pomagala mučiti do smrti. Kljub temu, da se je zgodba policistom zdela malo nenavadna, so se odločili zadevo raziskati. Ah Fong, najstnica, ki je povedala nenavadno zgodbo jih je peljala v stanovanje, katerega je imel v lasti prijatelj njenega partnerja, v njem pa so našli en zob, nekaj ostankov notranjih organov in lobanjo mlade ženske stlačeno v lutko Hello Kitty. Po preiskavi je bilo zaključeno, da gre za ostanke Fan Man-yee, 23-letnice, ki je izginila približno dva meseca pred tem.

Fan man-yee

Fan man-yee že od otroštva ni kazalo najbolje. Kot majhno deklico so jo zapustili starši in odraščala je v sirotišnici za dekleta. Pri 15-ih letih se je lotila žeparjenja, vlamljanja, preprodajanja droge in prostitucije, da se je lahko preživljala.  Delala je v več bordelih in v enem izmed njih je leta 1996, stara 20 let, spoznala svojega soproga. Tudi z njim ni zadela terne, saj jo je psihično in fizično zlorabljal. Leto kasneje je med delom spoznala Chan Man Loka, uglednega člana Triad (podzemnega kriminalnega združenja), ki je postal njena stalna stranka - veliko noči sta prebila skupaj tako, da sta seksala in se drogirala s chrystal methom. Kmalu zatem mu je ukradla denarnico, v kateri je bilo okrog 4000$ in ko je ugotovil, da mu jo je ukradla ona, mu je morala denar vrniti skupaj z ogromnimi obrestmi.

Dve leti kasneje, natančneje 17.3. 1999, so Fan Man-yee ugrabili trije moški – Chan Man Lok ter njegova prijatelja Leung Shing Cho in Leung Wai Lun – ter jo odpeljali v stanovanje, katerega je imel v lasti eden izmed njih. Hoteli so jo obdržati kot spolno sužnjo, da bi lahko z njo zaslužili še več denarja, vendar so jo moški, pod močnim vplivom chrystal metha začeli pretepati, tako pohabljene pa je niso mogli 'prodajati' naprej. Zato so se raje odločili, da jo bodo mučili. Do druge polovice aprila so po njej polivali ravnokar stopljeno plastiko, jo pretepali, ji v telesne odprtine vtikali razne predmete, v njene oči in po njenih ranah polivali pekoče olje in jo silili, da je pila nafto in njihov urin. Vsakič, ko je bila v bolečinah, se je morala glasno smejati, drugače so postopke ponovili v še hujši maniri.

Plakat za film Human Pork Chop

Proti koncu Aprila je Fan Man-yee umrla, vendar še ni povsem razjasnjeno zakaj. Možno je, da se je načrtno predozirala s chrystal methom, mogoče pa je tudi, da so jo njeni ugrabitelji umorili. Ker jih je bilo strah, da bo njeno truplo pričelo smrdeti, so jo razkosali, njeno glavo skuhali, večino drugih delov njenega telesa pa pomešali med ostale smeti iz stanovanja in se jih tako znebili. Vsi trije moški, ki so sodelovali pri njenem umoru so dobili kazen doživljenjskega zapora, za pogojni izpust pa lahko zaprosijo šele po letu 2020. Ah Fong se je zaporu ognila tako, da je pričala proti njim.

Leta 2001 sta že izšla eksploitation filma narejena po tem umoru – za tiste z dobrimi želodci, to sta filma Human Pork Chop in There is a Secret in my Soup. Oba filma sta nastala na osnovi tistega, kar so objavili mediji v Hong Kongu in veljata za dva izmed najbolj ogabnih prikazov tega, česa s(m)o v resnici sposobni ljudje.

379. Tudi ta teden je na vrsti ena konkretna babnica (dejansko bo omenjenih nekaj njih), ob katero sem se zdaj že zelo lep čas spotikala (večinoma preko glasbenih referenc, katere razumem verjetno samo jaz... in samo jaz očitno vsakič preverjam, če imajo določeni ljudje samo bujno domišljijo ali pa gre za resnične mite). Tudi konkretna babnica ta teden izhaja iz mita, tokrat iz mezopotamskih religij. Predstavila bi vam rada Tiamat.

Eden izmed sodobnih prikazov Tiamat

Tiamat je v sumerskih, asirskih, akadskih in babilonskih mitih opisana kot prvobitna boginja oceanov in drugih slanih voda. Je simbol kaosa stvarjenja in običajno je upodobljena kot ženska. Predstavlja žensko lepoto, zato je velikokrat upodobljena kot 'bleščeča')

Enuma Elish (babilonski ep o stvarjenju) Tiamat prikaže v dveh delih. V prvem, t.i. Svetem Zakonu je opisana kot primarno božanstvo, ki se je parila z Abzujem (primarno božanstvo sladkih voda) in skupaj sta mirno ustvarila kozmos skozi generacije naslednikov. Ta ideja o Tiamat se v drugem delu Enume Elish (t.i. Vojna v Kaosu) hudo popači, saj je Tiamat opisana kot pošastno utelešenje prvobitnega kaosa v obliki hudobnega zmaja / vodne kače. Kako je prišlo do tega tako na hitro?

Tiamat in Abzu sta imela dva otroka, sina Lahmuja in hčer Lahamu, ki sta predstavljena kot božanstvi zodiaka, ozvezdij in posamičnih zvezd. Lahmu in Lahamu sta (kljub temu, da sta bila brat in sestra, vendar je to v mitologijah pogost pojav) prav tako imela dva otroka, sina Ansharja (ki je predstavljen kot Nebeški oče) ter hčer Kishar (Enuma Elish jo predstavi samo enkrat in sicer kot 'celotno Zemljo' oz. 'mater zemljo'), ki sta postala starša enega prvih božanstev mezopotamskega panteona, božanstva nebes, gospodarja ozvezdij, kralja bogov, duhov in demonov, Anuja. Anu pa je skupaj s tremi drugimi primarnimi božanstvi – Enkijem, Enlilom in Ninhursagom – predstavljal hudo grožnjo Abzuju. Enki je ostale namreč prepričal, da je Abzu nezadovoljen s kaosom, katerega sta ustvarila skupaj s Tiamat ter, da bo pomoril vse od njih, da bi svojo napako popravil. Abzu je hitro ugotovil, da mu nekaj naklepajo za hrbtom, zato se je z njimi spopadel in izgubil življenje. Tiamat, besna zaradi soprogovega umora se jim odloči maščevati, zato se spremeni v morsko pošast in rodi pošasti mezopotamskega panteona, md katerimi so tudi zmaji po katerih žilah je namesto krvi tekel strup, nato pa jo umori Enkijev sin Marduk (bog neviht – v povsem nepovezani maniri ga na hitro omeni odlomek 30). Marduk jo preseka na pol in iz enega dela njenega telesa ustvari nebesa, iz drugega pa Zemljo.

Boj med Mardukom in Tiamat

Tiamat je domnevno bila lastnica plakete usod (treh glinenih plošč v katere je vrezano besedilo v pisavi kuneform), tisti, ki pa naj bi to plaketo posedoval pa naj bi bil vladar stvarstva. Plaketa je včasih prikazana v rokah Enkija, včasih v rokah Enlila, dokler je ne ukrade ptici podobno bitje in jo prinese Tiamat. Tiamat je plaketo dala Qinguju, enemu izmed otrok, ki ga je imela z Abzujem, ta pa je po Abzujevi smrti postal njen partner. Qingu je tako postal vladar vesolja in poveljnik njene vojske s katero se je želela maščevati Abzujevim morilcem. Po smrti Tiamat je tudi njega umoril Marduk, ki mu je vzel plakete in si tako pridobil še več ugleda med božanstvi, Qingu in Tiamat pa sta se pridružla Irkalli (o njej smo govorili pred zelo kratkim... v odlomku 358 jo lahko najdete, če ste slučajno že pozabili nanjo) v podzemnem svetu.

Zveni kot zmeda? Saj tudi je! Kot ste slišali pred zelo kratkim, je Tiamat  vendar simbol kaosa.

380.In za zadnji zmazek danes še nekaj, kar veliko ljudi pojmuje kot kaotično... učenje tujih jezikov, namreč. Vendar, ker ima vsak človek svoje načine učenja (sebe ali drugih), vam ne mislim podajati napotkov kako se zadeve lotite, ampak je moj namen prikazati, da ima znanje več tujih jezikov lahko zelo pozitivne vplive tudi na druga področja v možganih in ne samo za tega, ki skrbi, da smiselno formiramo stavke (ker gre za zelo pozno / zgodnjo uro, moji stavki pa so vedno bolj nesmiselni, lahko odkrito domnevam, da je moj center zadolžena za govor vzel dopust ali pa padel v nezavest).

Jasno je, da ima znanje več tujih jezikov pozitiven vpliv na intelektualno rast. Učenje tujega jezika običajno poteka skozi učenje novih besed, katere povežemo s pojmom katerega smo poznali že prej. Ko poznamo zadostno količino novih besed, se pričnemo učiti stavke in fraze, katere povežemo z nam že znanimi stavki in frazami. Pri znanju več tujih jezikov lažje povežemo besede, stavke in fraze z drugimi, saj jih poznamo več. Prav tako se t.i. reakcijski čas močno skrajša, saj ne potrebujemo več celega tedna, da bi se domislili ustreznega prevoda neke fraze. Povezovanje dobljenih podatkov s tistimi, ki jih že imamo in krajši reakcijski čas za ta proces pa sta dve veščini, kateri potrebujemo pri reševanju problemov, ki za nas niso povsem vsakodnevni oz. če znamo zadovoljivo uporabljati več tujih jezikov, v večini primerov tudi lažje rešujemo svoje (ali tuje) težave. Zaradi znanja večih tujih jezikov smo sposobni bolj fleksibilnega razmišljanja in se hitreje domislimo analogij, zgodb, lažje sebi in drugim smiselno interpretiramo stvari in si najdemo več stvari, ki bi nas zanimale, s tem pa tudi več ljudi, ki so sposobni razmišljati na podoben način kot mi.

Ker je učenje in znanje tujih jezikov povezano tudi s sluhom in podzavestjo, je bilo pri ljudeh, ki so govorili več tujih jezikov – t.i. poligloti – opaženo, da imajo bolj občutljivo podzavest, da opažajo manjše spremembe v okolici in na ljudeh od tistih, ki govorijo samo dva tuja jezika (ali več, samo ne zadovoljivo) in imajo veliko bolj 'ostro uho' (ne v smislu, da bolje slišijo, ampak so sposobni slišati nihanja v človeškem glasu, s pomočjo katerih so sposobni zaznati če ima njihov sogovornik čustvene ali psihične težave, katere hoče prikriti, če je v afektu ali pa da laže – ta veščina je v današnjih časih izrednega pomena!).  Slišano in povedano hitreje 'vsrkajo' in kot že rečeno, dobljene informacije hitreje in bolje povezujejo med seboj.

Zaradi družbenih omrežij in senzoričnega komuniciranja, je ekstremno upadla tudi kvaliteta govorjenega in pisanega jezika. Z učenjem in uporabo tujih jezikov izboljšamo poznavanje svojega, kar nam nato omogoči, da smo sposobni ustvariti bolj kreativne izjave, ki pa so hkrati tudi smiselne, zaradi česar nas v naših družbenih krogih dojemajo drugače, to pa nam omogoča spoznavanje novih ljudi, s katerimi lažje delimo izkušnje in se učimo novih veščin. Naš vokabular se tako povečuje, kar nas dela bolj sofisticirane (vendar ne nujno tudi nadute, kot je to običajno prikazano v popularni kulturi), to pa nam v teoriji tudi daje nove možnosti pri iskanju službe (v teoriji zato, ker so službe na trgu dela nepravilno razporejene – opravljajo jih ljudje, ki bi že morali biti v pokoju, saj ne morejo v pokoj, ker so oblasti zapravile denar katerega so ti ljudje vlagali v pokojninske sklade za svoje pokojnine – samo za idejo... mladi pa zaradi tega ne morejo dobiti svojih služb, ne glede na to kako visoko so usposobljeni in kaj vse znajo... razmislite o tem), nas odpira novim projektom, nam celo omogoči napredovanje...

In končno, veliko se nas tuje jezike uči, ker si želimo potovati – ker so nam trenutno te možnosti zelo omejene, se učimo neko kulturo najprej spoznati preko njenega jezika. Tako novo kulturo spoznamo neodvisno od naše – kar nas dela bolj odprte za stvari, katere v naši kulturi niso tako pogoste ali pa jih sploh ne poznamo – kar je po mnenju strokovnjakov pravilen način spoznavanja nove kulture. Z znanjem tujega jezika oz. več njih lažje razumemo kako drugi ljudje vidijo svet, vsak tuj jezik, ki se ga naučimo pa nam da novo perspektivo. To nam omogoča že omenjeno boljše in hitrejše reševanje težav, hkrati pa spodbuja našo domišljijo (izredno primerno za starše majhnih otrok, tistih, ki se ukvarjajo s pisanjem ter tistih, ki učijo druge... verjetno pa tudi za vse ostale). Z večjim vokabularjem pa lažje predstavimo svoje izkušnje in ideje, lažje opišemo kako se počutimo, kaj nas moti in česa si želimo, to pa so v resnici orodja s pomočjo katerih spoznavamo sami sebe. Prav tako pa je dokazano, da znanje in zmerna uporaba več tujih jezikov lahko drastično odloži degeneracijo možganov v starosti (npr. demenca), nam pomaga pri ohranjanju spominov ipd.

Poligloti so ljudje, ki torej govorijo več tujih jezikov, vendar pa ni jasno določeno koliko jezikov naj bi govoril človek, da bi se lahko označil za poliglota – med tuje jezike pa se lahko štejejo živi in mrtvi jeziki (ker sem že nekajkrat bila povabljena na tečaj klingonščine, jezika ustvarjenega posebej za vrsto nezemljanov v seriji Star Trek, pa si še nisem povsem na jasnem, kaj natanko naj si mislim o umetnih jezikih, sploh ne o takšnih, ki jih v resnici ne morem nikjer uporabljati). Obstajajo pa tudi ljudje, katere znanstveniki imenujejo hipergloti, katere dejansko lahko opišemo kot posameznike, ki so izredno nadarjeni za učenje tujih jezikov (večina ljudi, ki se je v življenju srečala s kakršnimikoli nepravilnimi glagoli bo avtomatsko povedala, da sami ne sodijo mednje), katerih se učijo izredno hitro in tudi zelo učinkovito. Zasluge za to lahko pripišemo posebni  nevrologiji v njihovih možganih – zaradi česar so to stanje včasih imenovali tudi bolezen, kar pa seveda ni. Ti ljudje so izredno redki, je pa res, da se njihovo število zaradi globalizacije precej hitro povečuje. Hipergloti so se sposobni novega tujega jezika naučiti v desetih do 14ih dneh, na osnovi samega vokabularja so sposobni najti tudi od kje posamezne besede izhajajo (kar je izrednega pomena pri ugotavljanju procesa nastanka jezikov) in veliko hitreje razumejo dialekte jezika, ki so se ga naučili.

Ker pa je smeh pol zdravja, si nekaj takih manjših katastrof – pri katerih so ljudje prepričani, da govorijo nek jezik, čeprav jim realnost kaže malce drugačno sliko o njihovem znanju – si poglejte stran http://www.engrish.com/

Tako. Tudi, če se kdo med vami ne strinja (...optimizem je pa res zaletavanje z glavo v zid...), je dovolj. Ura je zelo zgodnja, prvi ljudje že odhajajo proti svoji službi, eni od nas pa bi se po nekaj dneh lahko zopet srečali s kakšno vodoravno površino. Naslednji teden upam, da bo malo bolj racionalno razparceliran in da ne bom spet kaj pozabila (ker sem ta teden eno stvar pozabila narediti, čeprav mi je bilo nekaj dni pred tem v sklopu neke druge stvari nakazano na to, da jo moram narediti, sem seveda nanjo pozabila). Seveda, ljudje nikoli ne opazijo, kaj vse narediš zanje, sigurno pa opazijo, ko eno izmed teh stvari pozabiš ali ne utegneš narediti.

Dovolj samopomilovanja, čas je, da vas poprosim za kakšno reakcijo. Se vam je kateri izmed člankov zdel zanimiv, so v katerem napačni podatki, si katero izmed stvari predstavljate drugače kot je opisana ali pa bi mi radi samo povedali, da je moje početje nesmiselno (brez skrbi, tega se zavedam tudi sama)? Za vse to me lahko najdete tukaj, če pa se malce potrudite, pa me boste našli tudi kje drugje. Torej, do naslednjič se lahko domislite kakšnega vprašanja, opombe, najbolj pa bom vesela kvalitetnih idej. Do naslednjič!

 Tisti, ki vpraša, bo izgledal neumen zelo kratek čas. Tisti, ki ne bo vprašal, pa bo neumen vse življenje! (Kitajski)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 37. del

Nastanku tega zapisa, ki sledi, je botrovalo nekaj vzrokov. Za spremembo bi bilo pametno, da razložim, da so vsi navidezno nepovezani med seboj, ampak jih bom vseeno zapisala – da boste dobili kratek vpogled v način mojega osebnega povezovanja podatkov, ki je dejansko še bolj nesmiseln kot moje razmišljanje. V noči iz 7. Na 8. Marec sem se namreč sredi noči prebudila s krvavo željo po tem, da bi slišala ploščo Ceremony of Opposites švicarske skupine Samael. Sicer imam pogoste izpade v takšni maniri in ugotovila sem tudi, da jih je pametno čimprej potešiti. Ker plošče nisem slišala že zelo dolgo, vendar sem se odločila, da je verjetno čas za to, da si ustrežem. Tako je sledilo iskanje plošče v računalniku, iskanje primerne jakosti poslušanja (sredi noči ljudje večinoma niso odprti za veliko kruljenja in žaganja) in iskanje primernega čtiva za spremljavo (bilo je sredi noči in človek se rad ohranja budnega med takim početjem). Takrat sem našla članek o Malaiki, samici geparda v afriškem rezervatu, katerega nadzorujejo Masaji. Članek je bil kratek potopis, brez veliko nasilja in odvečnih podatkov, zato je bil zgodnji jutranji uri izredno primeren. Nato je nastopilo jutro 8. Marca in prijatelj (kateremu bo nekaj zapisov kasneje podana zahvala v obliki zapisa na temo, ki jo je predlagal) mi je za darilo ob mednarodnem dnevu žena na FB časovnico nalepil videoposnetek Blow your Trumpets Gabriel skupine Behemoth, kar je domnevno naključje (v katera se mi zdi nesmiselno verjeti, če jih je toliko na kopici) naredilo za presežek.

Vsi trije podatki, ki so odebeljeni se večini populacije verjetno zdijo nepovezani – v redu, dve glasbeni zadevi in žival – vendar je očem bistvo nevidno (kdor hoče videti, mora biti rahlo zmešan). Naj razložim tistim, ki niste ugotovili, kje leži povezava med podatki. Samael je judovski nadangel, katerega ime prevajamo v 'Božji strup' in je v izvensvetopisemski tradiciji predstavljen kot angel smrti. Torej, vrsta angela.

Malaika je, poleg tega, da gre za zelo staro masajsko pesnitev in pop hit iz začetka osemdesetih, beseda iz swahilija, ki v direktnem prevodu pomeni 'angel'. Podobne so ji hebrejska beseda mal'akh in (po mojem znanju) turška beseda arabskega izvora melek. Gepardka omenjena zgoraj je svoje ime dobila iz strani svojih oskrbnikov, ko so videli kak odnos imajo samice gepardov do svojih potomcev (do dve leti jih pazijo s svojo dušo in telesom – na Malaiki so bile očitne brazgotine, ko je branila svoje mladiče - ter še nato, ko so njihovi mladiči že odrasli, so matere vedno nekje v bližini). Torej, še en angel.

Nato pa še Blow your Trumpets Gabriel. Kot faliran teolog z uničeno vero v karkoli, kar spominja na krščanstvo (katero so seveda uničili ravno tisti, ki so me hoteli prepričati, da je krščanstvo edini odgovor), vam lahko povem, da je Gabriel nadangel iz judovske tradicije, eden izmed dveh nadangelov, ki je dejansko imenovan s svojim imenom in ne preko tradicije. Njegovo ime prevajamo kot 'Bog je moja moč' oz. tudi 'Božja moč' (avtorji pesmi katero sem prejela za dan žena bi se verjetno po tleh valjali od smeha v tem momentu), je pa tisti, ki skrbi za pravičnost in izvrševanje božje moči (ne 'božje volje'! Za to so pristojne druge službe – saj vendar vemo, da božjo besedo vedno izgovarjajo ljudje... okey, ne mislim se spuščat v to debato). Torej je Gabriel še en angel.

Iz nepričakovanih virov je bilo moč potegniti tri omembe nečesa v kar ne verjamem (in še posebno ne verujem), se mi pa zdi, da ima tudi veliko ljudi okrog mene nenavadne interpretacije te besede. Za veliko ljudi so to samo še oblika aplikacije na FBju, ki jim vsako jutro pove kakšen nesmisel, ki naj bi jim bil za vodilo v prihajajočem dnevu (če nekdo v to verjame, potem naj, moja dolžnost – v nasprotju s prepričanjem večine, ki to verjame – pa to ni).

V dveh tisočletjih od nastanka krščanstva – oziroma okrog šest tisočletjih odkar je nastalo judovstvo, so se za določene stvari našle dobre razlage – kako to, da ima Zemlja dan in noč, kako to, da ljudje ne padejo preko roba Zemlje (sicer imajo pripadniki prepričanja, da je zemlja ploskev zagovornike po vsej Zemeljski krogli), od kje pridejo strele in nevihte (dokazano je, da ne gre za izraz Božjega srda ali angelske solze) in tudi celo, kaj se zgodi z nekom po smrti. Sicer obstoj duše še ni bil dokazan, da bi se lahko spraševali o tem, kaj se zgodi z njo potem, ko človek umre... človeški organizem sicer proizvaja dovolj električne energije, da bi lahko sam napajal 10 vatno žarnico in ker se energije ne da narediti iz nič in sploh, ker energija ne more iti v nič oz. biti izničena, ostaja vprašanje, kaj se zgodi s to energijo, ki je v trenutku smrti bila v človeku... mislim pa, da si večina vernikov človeške duše ne predstavlja v obliki energije in svetlečih žarnic.

Se vam še vedno zdi, da so stvari nepovezane? Tudi, če se vam to še vedno zdi, potem imate tukaj še deset razlogov, da si lahko premislite. Seveda, začenjam z dvema odlomkoma o angelih. Malo bolj smiselnima kot je aplikacija na družbenih omrežjih. Vendar ne preveč...

361. Najprej na splošno o tem, kaj so angeli – poleg debelušnih otrokom podobnih likov, ki naj bi imeli krila in so domnevno brez genitalij (ker jih, praktično gledano, sploh ne potrebujejo). V umetniških delih imajo tudi svetniški sij, ogrinjala, ki zakrivajo njihovo umanjkanje genitalij, okrog njih pa je običajno naslikana 'posebna' svetloba, ki označuje, da gre za nek poseben lik (nekako težko osebno enačim angela z 'bitjem', čeprav je bitje vse, kar ima 'bit'... ampak, ker to ni ontološka debata in gre predvsem za moje osebne zmedene preference, bomo to pustili za kdaj drugič). Angeli so duhovna oz. spiritualna bitja v religijah in mitologijah, abrahamovske religije (judovstvo, krščanstvo in Islam) ter Zoroastrizem jih opisujejo večinoma kot dobrohotna nebeška bitja (o bipolarnosti dobrohotnosti bo kaj več povedanega v naslednjem odlomku, ki se bo spopadal z eno vrsto angelov), katerim je dana vloga glasnikov Božje volje na Zemlji, so tisti, ki izpolnjujejo Božjo voljo ter varujejo človeštvo.

Guido Reni - Nadangel Mihael

Beseda 'angelos' (gr. Ανγελος) iz katere izhaja latinska beseda 'angelus' (ta pomeni sel oz. kurir) prihaja iz mikenske linearne B pisave (v kateri se beseda pojavlja prvič, in sicer v obliki 'a-ke-ro'). V Septuaginti (prevodu biblije iz hebrejščine v grščino) je 'angelos' glavni prevod besede 'mal'akh' in se uporablja za vse posrednike oz. sele. V Vulgati (prevod biblije v latinščino) beseda označuje sele, ki so nadnaravna bitja, za človeške sele pa se uporablja beseda legat oz. nuncij (takšna praksa je splošno sprejeta v prevajanju svetega pisma in tudi v eksegezi).

Torej, kaj so ta 'bitja' (sigurno ne tisti, ki vam preko družbenih omrežij delijo nasvete o dnevu, ki prihaja)?. Da bi razumeli enega izmed možnih odgovorov na to vprašanje, moramo najprej pogledati nazaj v zgodovino, da bi videli, kakšno mnenje si je o tem ustvarilo judovstvo (ker bo tokrat govora večinoma bolj o t.i. abrahamovskih religijah, da vsaj približno ostanemo v istih smernicah. Druga verstva po svetu sicer imajo angelom podobne 'zadeve', vendar, ker ne pišem tezarija na to temo, bom ostala samo pri tem, česar me je naučil moj definitivno propadel študij).

Majmonid oz. mož, ki je bil svoji materi poznan pod imenom Moshe ben Maimon trdi, da je v judovski tradiciji 10 kategorij angelov, ki so hierarhično razporejeni (ker red mora biti, v nasprotnem primeru pride do kaosa oz. do realnosti kot jo poznamo danes). Tako so rangirani od Chayot ha Kodesh, kar pomeni 'živa bitja' in so ognjena bitja, ki držijo božji prestol ter Zemljo na njenem mestu (Ezekiel 1-10), preko Ophanim, Erelim, Hashmallim, Seraphim (o katerih v Svetem pismu veliko govorita Ezekiel in Izaija) do Malakim (ki so odposlanci oz. seli), Elohim (božja bitja), Bene Elohim (sinovi božjih bitij), Kerubim in končno Ishim (človeku podobna bitja, katera omenja že Geneza 18,2). Podobno razdelitev je sprejela tudi mistična kabala.

Sveto pismo in tradicije, ki izhajajo iz njega sicer nikjer ne omenjajo, kako je bog ustvaril angele, vseeno pa jasno pove, da so angeli ustvarjeni in da jim je človek podrejen (da ne bi uporabila izraza 'manjvreden') – glej Psalmi 8,4-5. V krščanstvu je to brezredje seveda povzročilo nemalo slabe volje, saj se cerkveni očetje niso mogli dogovoriti, ali so angeli samo duhovna oz spiritualna bitja ali imajo tudi fizična telesa. Da bi sklenili kompromis preden je prišlo do kakšne vojne okrog tega (khm-khm-khm) so nekateri predlagali, da so angeli nebožanska (nimajo božanskih atributov) in nematerialna bitja (torej, nimajo fizične oblike), ki so povsem pokorna Sv. Trojici. Sv. Avguštin, eden izmed najpomembnejših cerkvenih očetov (ki se je veliko bolj kesal zaradi tega, ker je kot lačen otrok utrgal jabolko kot pa zaradi tega, ker je imel nezakonskega otroka, ko več ni bil otrok) je določil, da je biti angel služba, bitja, ki pa to službo imajo pa so duhovi (to je verjetno ena najsmiselnejših stvari, ki jih je ta človek tudi povedal) – od tukaj tudi naziv za svetega duha (domnevno. Nisem bila nikjer v bližini, ko se je to zgodilo, zato blago rečeno nimam pojma). Stvar je večini vernikov do danes ne pretirano jasna. Ker so našli večje probleme okrog tega.

Vladimir Borovikovsky - Nadangel Gabriel

Eden izmed cerkvenih zborov – t.i. 4. Lateranski koncil - je rekel, da so angeli ustvarjeni in to pred človekom, in 1. Vatikanski koncil se je s tem strinjal. Še eden izmed večjih umov v cerkveni zgodovini, sv. Tomaž Akvinski se je spopadel z vprašanjem o tem ali so angeli omniscientni (po domače povedano 'vsevedni') in prišel do ugotovitve, da kljub temu, da imajo večje znanje kot ljudje, to niso – kar pa je ravno nasprotno evangeliju po Mateju 24,36 trdi ravno nasprotno (kar je sicer malo vprašljivo glede tega, da če je vseveden Bog, njemu podložna bitja pa prav tako, slej kot prej pride do kravala in kaosa... oprostite, falirani teolog v meni občasno prileze na plano takrat, ko je najmanjša potreba po tem... in takrat hoče imeti traktate, da bi dokazal svoje prepričanje). Tudi to vprašanje je ostalo nerazrešeno, ker je Cerkev našla drugo težavo kar se angelov tiče. Ljudje smo nagnjeni k temu, da stvari poimenujemo, zato so ljudje hoteli poimenovati tudi angele – da bi jih tisti, ki se z njimi srečajo, vedeli, s kom so se srečali. Določili so, da je nesprejemljivo kaj podobnega početi in zato imajo uradno imena samo Gabrijel, Mihael in Rafael. Prva dva sta tudi edina, katera z imenom poimenuje Sveto pismo, ostala imena pa izhajajo iz izvensvetopisemskih tradicij (Jophiel, Uriel, Samael in Sandalphon), vsi pa so nadangeli... preden sem povzročila, da Cerkev zaradi mene skliče kakšen koncil na katerem bi razpravljali o povsem nepovezanih temah, se bom premaknila na Islam.

Verovanje v angele je eden izmed šestih stebrov muslimanske vere, Koran in Hadit pa jih tudi velikokrat omenjata. Po njihovem izročilu so angeli božji glasniki, ki nimajo lastne volje in v vsem ubogajo božje ukaze ter jih izpolnjujejo. Ker pa je Islam še ena izmed abrahamovskih religij, se je tudi v tem primeru napletlo veliko teorij o tem kakšna je njihova vloga in kakšna je hierarhija med njimi. Islam tako loči več kategorij angelov. Po njihovem je Jibrail (kar je v resnici prevod imena Gabrijel) glavni božji glasnik, Mikail je angel narave, Azrael oz. Izrail pa je angel smrti (tako ste izvedeli tudi kako je svoje ime dobil Gargamelov maček v Smrkcih). Poleg teh treh med t.i. nadangele priševajo še Israfila (katerega poznajo še pod imenom Serafim), katerega ime pomeni 'goreči', njegova naloga pa je, da vstajenje razglaša s trobento. Ostali angeli v islamu so razporejeni v pare - kot sta Kiraman Kadibim (ki sta angela, ki zapisujeta človekao dobra in slaba dela) in Munkar Nakir (angela, ki človeku po smrti postavljata vprašanja o njegovi veri. Če jih človek ne opravi, bo trpel do sodnega dne, če pa jih pa bo sodni dan počakal v miru) ali skupine – npr. Darda'il (angeli, ki poslušajo kje v svetu ljudje oznanjajo božje ime) in Mu'aqoibat (angeli varuhi, ki človeka pazijo dokler ne pride čas, da ta človek umre).

Moderne teorije angele vidijo predvsem kot božje glasnike, tiste, ki razglašajo božjo voljo in nauke ter pozivajo ljudi k spreobrnenju. Nekateri jih celo vidijo kot tiste, ki ljudi varujejo v nevarnih situacijah (in ker je danes ogromno populacije prikljčuene na internet, to radi opravljajo kar preko družbenih omrežij. Kako uspešni so z dejanskim varovanjem preko te aplikacije zaenkrat nimamo statističnih podatkov). Določene ločine jih vidijo tudi kot duhove umrlih ali celo tistih, ki se še niso rodili (prvi človek, Adam, naj bi bil utelešenje nadangela Mihaela, Noa – tisti, ki je stesal ladjico na katero je naložil vse živali in jih tako zavaroval pred svetovnim potopom – pa utelešenje nadangela Gabrijela. Iz tega lahko sklepamo, da je angelologija razvejana veda, ki se spopada z nenavadnimi vprašanji, ne moremo pa iz nje narediti znanost. Ker je dejansko nemogoče najti smiseln, zdrav in logičen kompromis med vero in znanostjo.

362. Kljub temu, da je zgornji članek zaobsegel veliko preveč prostora, bom za nekaj momentov ali celo malo dlje ostala pri isti temi. Izpostaviti nameravam namreč Angele smrti (seveda, tudi tukaj lahko potegnem četico glasbenih namigov, ampak bodo nekateri razvidni v samem besedilu, za preostanek pa veste, kje sem in pridite vprašat). Ker na krščanstvo oz. večino abrahamovskih religij gledam kot na kult smrti, je zame smrt sestavni del življenja - sploh je to očitno na dan žena, ko ženske dobijo šopek cvetlic, ki so živa bitja, nekdo pa jih je odtrgal ali odrezal ter jih s tem umoril – njihovo življenje je s tem končano, to pa je definicija smrti. Te cvetlice, nekakšna rastlinska mrhovina pa nato počasi, ampak jasno izgubljajo vse svoje atribute – lepoto, vonj ipd. Kot bi ženski prinesli mrtvo mačko v znak svojega spoštovanja do ženske (do mačke sigurno ne), nato pa bi ženska mačko razparcelirala v dovolj veliko posodo in opazovala kako mačje truplo razpada ter povabila tudi svoje prijateljice naj si to razpadajoče truplo tudi ogledajo, saj je ona sama nad njim navdušena... kakorkoli, ker smo že ravno pri angelih, torej omenimo angele smrti.

Gustav Dore - Samael

Kot je očitno utečena navada, si najprej oglejmo kaj o tej temi pravijo judje. V Eksodusu oz. 2. Mojzesovi knjigi v Svetem pismu, je angel smrti tisti, ki prinese deseto božjo nadlogo, poznajo pa ga tudi kot angela uničenja - kot Ha-Mashchit umori prvorojence v Egiptu ter ogromno prebivalstva v Jeruzalemu, kot to navaja 2. Samuelova knjiga 24,15. To ime se večkrat pojavi tudi kot drugo ime za Gehenno (t.i. Dolina Hinnomovih sinov), neke vrste pekel, v podobnem smislu pa jo uporablja tudi nova zaveza, saj jo sinoptični evangeliji omenjajo kot kraj, kjer so v neugasljivem ognju (Marko 9,43) uničeni telo in duša (Matej 10, 28). Kot drug tip uničevalca oz. Memitim pa je omenjen v Jobovi knjigi 33,22. V kasnejšem judovstvu so v zvezi s smrtjo običajno omenjeni nadangeli Mihael (ta je odnesel Adama v grob – po nekaterih izročilih, Sveto pismo okrog tega ne govori veliko), Gabrijel (ta je odgovoren za smrt kraljev) ter Samael. Ta je predvsem pomemben v Talmudu in potalmudskem ustnem izročilu. Opisuje se ga kot tistega, ki toži ljudi, ki počnejo slabe stvari, kot tistega, ki zapeljuje in kot tistega, ki uničuje – ker ima mračne in uničujoče dolžnosti , zato ga izročilo običajno pojmuje kot dobrega in zlega hkrati. Kljub temu, da hoče, da človek dela zlo (ker bi drugače izgubil svojo službo tistega, ki toži), ostaja sam božji služabnik. Je Ezavov angel varuh in zavetnih Rimskega imperija, kabala pa ga predstavlja kot pozitiven lik, saj ga vidi kot tistega, ki sprejema človekove molitve (ko ljudje pridejo v nebesa) in vodi legije angelov. Kot angel živi v sedmih nebesih, čeprav vodi angele v petih nebesih.

Gehenna

V krščanstvu je Mihael dobri angel smrti, Samael pa zlobni angel smrti. Poleg njih dveh je omenjen tudi Abaddon (hebrejsko – ime Abaddon se uporablja tudi za t.i. jamo brez dna poleg Sheola oz. ene izmed judovskih interpretacij pekla, običajno prevedeno v 'kraljestvo umrlih'. Kot osebo se ga predvsem pojmuje kot 'kralja vojske kobilic', njegovo ime pa je od 3. Stoletja dalje sinonim za hudiča, kakršno prepričanje je sprejel tudi gnosticizem) oz. Apollyon (grško – gre pa za isto osebo), ki je t.i. angel uničenja, najdemo pa ga predvsem v verjetno najbolj bizarni knjigi v Svetem pismu, v Razodetju (9,11).

Azrael

Kot že rečeno, v določenih pogledih lahko krščanstvo razlagamo kot kult smrti – po definiciji je to organizacija ali skupina, ki svoje člane indoktrinira v predanost smrti, samomoru ali ubijanju. Res je, da se krščanstvo z mojo trditvijo ne bi strinjalo, ampak zakaj bi drugače nekomu obljubljali lepo posmrtno življenje? Okey, zdaj moram svojega notranjega faliranega teologa resnično zbrcati – zato so se na podlagi raznih verovanj povezanih s krščanstvom spletle razna izročila na to temo. Ena bolj zanimivih je zagotovo Santa Muerte iz južne Amerike in jugozahodne obale ZDA. Gre za sinkretistično verovanje v poosebitev smrti, sv. Smrt pa povezujejo z ozdravljenjem in varstvom umrlih ter njihovim varnim prehodom v posmrtno življenje. Mehiška lokalna verovanja jo običajno imenujejo za osmega nadangela, velja pa tudi za zavetnico skupnosti istospolnih, biseksualnih in transspolnih ljudi. Mediji jo običajno povezujejo tudi z nasiljem, kriminalom in prekupčevanjem z drogami, saj je njeno češčenje zelo popularno v zaporih. Cerkev seveda tega verovanja nikakor ne odobrava.

Iz Samaela se je, kot že rečeno, v Islamu razvil Azrael oz. Malak al-Maut (angel smrti). Koran ga nikoli ne poimenuje z njegovim imenom (oz. z nobenim od njegovih mnogih imen), zato so okrog tega razni dvomi. Njegovo ime (oz. splošno sprejeta različica), naj bi pomenila 'tisti, kateremu bog pomaga' in je kot takšna sprejeto iz hebrejščine. Azrael je tisti, ki pazi na umirajoče, ločuje dušo od mesa, sprejme duha umrlega človeka in njegovo dušo vrne nazaj k bogu. V Islamu je splošno prepričanje, da samo bog ve, kdaj, kje in kako bo nekdo umrl, torej Azrael ni tisti, ki bi prinašal smrt na tiste, katerih čas je napočil. Je samo zadnji, ki bo umrl.

Santa Muerte

Poleg naukov sprejetih v monoteističnih in abrahamovskih religijah pa nekaj podobnega angelu smrti pozna tudi hinduizem, od njega pa so ga sprejele tudi razne veje budizma. V Vedah (najstarejših zapisih v hinduizmu, ki sami zase trdijo, da so brez avtorja in jih ni naredil človek) je opisan Jama oz. Imru, ki velja za prvega človeka, ki je umrl in je zato danes gospodar smrti in podzemlja. Takšno pojmovanje o njem je sprejel tudi Teravada budizem, v budističnih templjih na daljnem vzhodu pa je eden od dvanajstih dev, božanskih varuhov. Iranska Avesta (zbirka svetih besedil Zoroastrizma) ga prepozna kot Yimo, kralja, ki je Zemlji vladal preko 900 let, danes pa ga poznajo pod imenom Jamshid. Verovanje v Jamo se je preko hinduizma razširilo tudi na Javo, ko pa je na Javo prišel Islam, je iz Jame nastal Jamadipati, vladar, ki pa je bil v procesu demistificiran in danes več ne velja za božansko bitje.

Zanimivo je vedeti tudi, da se je Jamin kult iz hinduizma razširil tako daleč, da je konkretno vplival na ugrofinsko mitologijo. Na finskem je tako nastal Jumula, kult posvečen božanstvu s tem imenom (Joma v komiju), Madžari pa so si sposodili zlate simbole moči, katere je Ahura Mazda podaril Yimi, ko ga je postavil na mesto vladarja (ta simbola sta zašiljena palica in pastirski rog), poleg tega pa so si sposodili tudi nekaj besed (iz besede vara sta tako nastali besedi vár, ki pomeni 'trdnjavo' in város, ki pomeni 'mesto').

363. In ker smo že ravno debatirali (oz. jaz sem imela monolog na temo, ki vas v vsej verjetnosti ne zanima) o angelu smrti, vmes pa smo omenili tudi zoroastrizem, lahko zdaj vržemo nekaj besed o t.i. stolpu tišine (v tem primeru gre za prevod angleškega neologizma Tower of Silence). Gre za poseben način pokopavanja v zoroastrizmu.

Stolp tišine v Yazdu (Iran)

Ker v zoroastrizmu človeško truplo velja za nečisto in se kot takšno ne sme dotikati ognja ali zemlje (ker sta oba sveta), se ga je treba znebiti na način, ki bo najmanj onesnažil zemljo – po njihovem verovanju ob smrti v truplo pride t.i. demon mrliča in onesnaži vse, s čimer pride v kontakt. Truplo je zato treba odstraniti čimbolj varno, da pride v kontakt s čimmanj stvarmi, katere bi lahko onesnažil.

Da bi trupla tako odstranili s čimmanj škode za sveta tla in ogenj, so zidali okrogle zgradbe, neke vrste kostnic, na strehi katerih so v koncentričnih krogih odlagali trupla. V zunanjem krogu so ležala moška trupla, v srednjem ženska in v notranjem otroška, v sredini stolpa pa je bila spuščena platforma v katero so pospravljali kosti trupel, ki so razpadla. Truplo so po smrti posebni pogrebniki (ki so edini lahko vstopili v stolp) prenesli na streho zgradbe in jih pustili živalim in vremenskim vplivom, da so ta razpadla. Kosti je izbelilo sonce, ostale 'odplake' pa je spral poseben sistem odvajanja vode (ta je s pomočjo dežja sprala odplake in ostanke, nato pa so te odplake odtekle čez več ogjevih in peščenih filtrov in odtekle v morje – da niso onesnažile zemlje.

Avesta (glej zgoraj) tak način pokopavanja imenuje dakhmag (mesto za mrtve) ali astodan (kostnica). Tak način pokopavanja se je v Iranu obdržal (ponekod) tudi do 70. Let 20. Stoletja, nato pa so ga oblasti dokončno prepovedale. V indiji so imeli podoben način oskrbe mrtvih, kar so razumeli kot mrtvečevo poslednje dobro delo. Svoje telo je mrtvec dal živalim, v nasprotnem primeru pa bi se enostavno 'odvrgel' in od njega ne bi bilo nobene koristi.

364. Konkretne babnice so različnih oblik in vsebin, da pa ne bo vedno govora samo o mitoloških kreaturah, je tokrat čas, da povemo nekaj o ženski, ki je v resnici obstajala. Govora bo o Hipatiji Aleksandrijski (370 AD – 415 AD), inteligentni in po izročilu tudi lepi ženski, katere dela se niso uspela ohraniti zaradi invazije krščanstva.

Hipatija, hči filozofa Teona, tudi sama filozofinja in matematičarka, z ogromno znanja iz astronomije in geometrije je okrog leta 400 AD postala vodja neoplatonistične šole v Aleksandriji. Okrog nje so se zbirali poganski in krščanski filozofi, navdušeni nad njeno inteligenco, skromnostjo in lepoto. Hipatija je s pomočjo matematike in geometrije redizajnirala astrolab, napravo, ki kaže čas, geografsko širino in višino, uporablja se za merjenje globine rek in nadmorske višine (za približno predstavo o tem, kaj je astrolab, si oglejte zapisek o praškem Orloju pod številko 271). Ravno zaradi astrolaba je prišla navzkriž s kristjani, čeprav sama ni nasprotovala krščanstvu.

Med Teodozijevimi preganjanji se je zaradi svoje inteligence zamerila škofu Kirilu, ki je v Aleksandriji hotel vzpostaviti teokracijo (Aleksandrija je bila politeistično, pogansko mesto, zato so ljudje, ki so hoteli vzpostaviti monoteistični režim preganjali in mučili tiste, ki se z njimi niso strinjali). Škof Kiril je Hipatijo videl kot čarovnico (ravno zaradi astrolaba)  saj je bila bogata, inteligentna in izobražena. Ko je bila na poti domov, so jo ujeli kristjani, jo zvlekli iz njene kočije, odvlekli v tempelj, ki je bil spremenjan v cerkev, jo slekli do golega (za žensko njenega kova je bilo to izredno hudo ponižanje), nato pa s pomočjo črepinj iz njenih kosti pri živem telesu ostrugali meso. Njene ostanke so nato zažgali (tipičen način usmrtitve čarovnice).

Z invazijo krščanstva v Aleksandriji je bilo uničenih 99% del znamenite aleksandrijske knjižnice, v kateri so se dela zbirala več kot 700 let. Na tak način se je izgubila tudi večina Hipatijinih del, le nekaj fragmentov je ohranjenih v delih drugih filozofov.

365. ker sem nekomu obljubila, da bom na njegovo željo zapisala nekaj o temi, ki jo je priporočil, moram za to najprej narediti uvod, ki bo razložil določene stvari, preden se sploh spustim v razlaganje tistega, kar sem obljubila. Ker je bila moja obljuba, da bom zapisala nekaj o t.i. Rashomon efektu, moram najprej predstaviti jidaigeki. Zakaj? Kmalu bo jasno.

Samurai

Jidaigeki je zvrst umetniških del, predvsem s področja filma, televizije in gledališča (danes ga najdemo tudi v video igrah, mangi in drugih animacijah). Ta zvrst se ukvarja predvsem z dramami, povezanimi z določenimi časovnimi obdobji (jidaigeki je sestavljenka besed 'jidai' in 'geki', kjer jidai predstavlja 'obdobje', geki pa dramo). Jidaigeki običajno opisuje življenje samurajev, kmetov, obrtnikov in trgovcev, večinoma v obdobju Edo (to je staro ime za Tokyo, v obdobju šogunata Tokugawa, med leti 1603 in 1868), določena dela pa opisujejo tudi obdobja Heian ali Meiji. Nekatera dela opisujejo tudi potovanja t.i. daimyo, gospodarjev in upravnikov ozemelj, katera do so dobili v zahvalo za dobro opravljena dela.

Igralci, ki igrajo v takšnih dramah morajo spoštovati pravila oblačenja, ličenja, govorjenja, uporabljati morajo fraze značilne za to obdobje. Liki govorijo izredbo formalno, uporabljajo moderno izgovarjavo besed, vendar na podlagi gramatike iz tega obdobja. Zelo pogosta je tudi uporaba arhaizmov. Filmska ekipa, predvsem scenarist in režiser pa morata upoštevati pravila pri ustvarjanju in razreševanju zapletov v zgodbi. Prav tako je nujno upoštevati zapletena pravila družbene hierarhije.

Igralci v teh delih imajo očitna ličila, negativni liki pa so celo prepoznavni po tem, da imajo neurejene lase (kar je za japonce še dandanes nesprejemljivo, saj izredno cenijo red, urejenost in higijeno. V sodobnem svetu so take stvari skoraj nepomembne in jih ljudje tako ne opazijo, v resnici pa je vi tistih obdobjih to pomenilo upiranje družbenim normam, kar je bilo za samo družbo nesprejemljivo).

Gejša

V jidaigeki delih so obvezne bitke z meči, vendar tudi pri ustvarjanju teh obstajajo določena pravila, katera je nujno upoštevati. Vedno potekajo bitke med enim pozitivnim likom in skupino negativnežev, vendar pa negativneži nkoli ne napadejo pozitiven lik oz. junaka vsi naenkrat, ampak se z njim spopade eden, ostali pa čakajo, da bo prišel njihov čas, da napadejo. Negativni liki večinoma dajejo občutek, da se v bitko spustijo takrat, ko jih je glavnemu junaku najlažje uničiti. Preden sploh pride do dvoboja, junak preštudira kriminalna dejanja, da ugotovi kako delujejo njegovi napadalci, nato pa se šele spusti v dvoboj z njimi.

Bitke z meči so običajno vrhunec filma oz. drugega dela, spremlja jih pa posebej za to ustvarjena glasba, ki še doda občutek dramatičnosti v situacije. Kljub temu, da se skozi celotno delo čaka bitko z meči, je v dvobojih redko vidna kri – običajno tudi oblačila niso prerezana, pokaže se samo okrvavljen meč ali nož. V določenih delih je bila sicer ubrana drugačna pot, ki je s polivanjem krvi pretiravala – pri npr. odrezanem udu ali obglavljenju je pokazala brizganje vrelca krvi iz rane, kljub temu da katane, značilni japonski meči nimajo možnosti prerezati kosti, ker so pretanki in prekrhki.

Dela iz žanra jidaigeki občasno imenujejo tudi chambara, ki pa je v resnici podvrsta jidaigeki del. Gre za dela, ki opisujejo predvsem bitke z meči. Za japonce je to približno enaka oblika del, kot so v zahodnem svetu vesterni.

366. in končno je, v navezavi z zgornjim odlomkom čas, da napišem zahvalo prijatelju, ki me je za dan žena presenetil z linkom, ki je bil ravno tisto, kar si dekle mojega kova želi za tak dan (za kratko razlago, šlo je za nekaj tipov, neobritih, dolgolasih in tetoviranih, ki so za dobro jutro odžagali nekaj kruljačine. Ker je to sigurno bolj praktično kot rastlinska mrhovina, katero si želijo nekatera druga dekleta). Torej, čas je da opišem nekaj povsem nepovezanega z uvodnikom v ta odlomek, vseeno pa povezanega – vsaj delno – s predhodnim odlomkom. To je t.i. Rashomon efekt.

Ko pride do kriminalnega dejanja z več pričami, vsaka izmed prič to dejanje opiše na svoj način, dostikrat pa se zgodi tudi, da so si izjave teh priče med seboj kontradiktorne. Čeprav so take situacije znane skozi vso zgodovino, je tak zaplet dobil ime šele v 70. Letih 20. Stoletja – ime pa je dobil po kultnem filmu Rashomon, katerega je režiral znameniti Akira Kurosawa.

Japonski plakat za film Rashomon

Prikaz efekta je očiten pri subjektivnih opisih in dojemanju nekega dogodka po spominu. Takoj po nekem dogodku, ki nas je šokiral, prestrašil ali zgrozil, smo pod močnim vplivom čustev, zato stvari vidimo na izredno subjektiven način, kjer se običajno izpostavi tudi naš strah in občutek ogroženosti, čeprav mogoče sploh nismo žrtve nekega kriminalnega dejanja. Sveži spomini lahko zameglijo presojo in stvari povemo lahko drugače kot so se mogoče zgodile. Če isti dogodek opisujemo nekaj dni, tednov mesecev ali celo let kasneje, nismo več pod tako močnim čustvenim pritiskom, stvari že racionaliziramo (ker to počnemo vsak na svoj način, niti ni nujno, da je naša razlaga edina 'pravilna' oz. ustrezna). Po drugi strani pa ni pametno verjeti vse kar vidimo, saj tudi sol izgleda kot sladkor.

Tak zaplet je zelo pogost v modernih kriminalnih filmih in serijah ter tudi računalniških igrah, risankah, knjigah ter fantazijskih in vojnih serijah. Opaziti ga je možno tudi v sodobnem novinarstvu, ko hoče bralec razumeti naravo zločina, resnice in način, kako je ta opisana pri posameznih dogodkih.

367. Rashomon efekt je v bistvu način, kako se naši možgani poigravajo z nami. Poznamo tudi več psihičnih in psihiatričnih bolezni, ki nam lahko popačijo dojemanje realnosti in celo dojemanje samega sebe. Ena izmed takšnih je t.i. Cotardova deluzija, psihiatrična motnja, ki pacienta prepriča, da je mrtev oz. da ne obstaja. Poznamo jo tudi pod imenom sindrom živega mrtveca.

Gre za zelo redko mentalno bolezen, pri kateri pacient živi v prepričanju, da je mrtev, na psihični ali fizični ravni – tako pacienti opišejo, da nimajo občutka, da obstajajo, ga njihova telesa gnijejo, da so izgubili kri in da so jim razpadli notranji organi. Do tega stanja pa velikokrat pride zaradi nezmožnosti prepoznavanja obrazov. Če pacient vidi obraz znanca, ga bo doživel kot obraz tujca ali celo vsiljivca (glej tudi Capgrasovo motnjo v zapisku številka 171 – ti dve stanji sta domnevno tesno povezani), če pa vidi lasten obraz, ga prav tako ne bo prepoznal in ker bo imel občutek, da gleda v obraz tujca, bo sam izgubil občutek zavedanja samega sebe in bo dobil občutek, da ne obstaja.

V zgodovini je najbolj znan opis tega stanja pri t.i. Gospodični X. Ta je zanikala obstoj delov svojega telesa, zaradi tega pa je zavračala tudi hrano – mrtvi ne potrebujejo hrane. Prepričana je bila, da je obsojena na večno trpljenje v peklu, zato pravzaprav ne more umreti naravne smrti. Po analizi njenega stanja je bilo ugotovljeno, da je umrla zaradi izstradanosti.

Bolj mile oblike te bolezni se kažejo v obupu in samopomilovanju pacienta, hujše pa zaznamuje kronična psihiatrična depresija ter deluzija zanikanja. Med 100 pacientov vključenih v analizo stanja jih je 69% zanikalo lasten obstoj, po drugi stani pa jih je tudi 55% opisalo deluzijo nesmrtnosti. Bolezen do danes še ni vključena v Diagnostični in statistični priročnik mentalnih stanj. Kljub temu, da gre za komplicirano motnjo, so se novi načini zdravljenja z antidepresivi, antipsihotiki in zdravili za uravnavanje počutja (na osnovi metabolita valacyclovira) ter občasno tudi z elektrokonvulzivnimi terapijami ter hemodializo izkazali za precej uspešne.

368. leta 2007 je neki ženski iz Švice bil prepovedan vstop v ZDA, ker ni imela prstnih odtisov (ZDA vsakemu, ki ni državljan vzamejo prstne odtise preden ga uradno spustijo v državo). Njeno stanje ni bila posledica odstranitve kože na prstnih blazinicah (John Dillinger je domnevno svoje blazinice namočil v kislino, da je spremenil svoje prstne odtise oz. jih odstranil), ampak prirojeno stanje, katerega najdemo v štirih razširjenih družinah po svetu.

Gre za mutacijo kromosoma 4q22, česar posledica so krajši geni za kožne proteine. Stanje se razvije med nosečnostjo, vpliva pa tudi na količino znojnih kanalov pri posamezniku, odtisov pa pri teh ljudeh ne najdemo niti na stopalih ali dlaneh.

Človekovi kromosomi so lahko povezani s spolom (X in Y) ter drugi, ki ne določajo spola otroka, ampak vse ostalo (od zdravstvenega stanja, zunanjega izgleda, karakterja...). Geni, katere človek dobi so lahko dominantni ali pa recesivni (tukaj že ime pove, kakšna je njihova vloga). Nekoč se je domnevalo, da so očetovi geni vedno dominantni, materini pa recesivni, kar se skozi desetletja izkazalo za navadno bučo. Pri adermatoglyphiji (stanju o katerem govorimo – se pravi stanju, kjer se človek rodi brez prstnih odtisov) se domneva, da je podedovana po materi preko dominantnega gena.

To stanje je dostikrat opisano v popularnih kriminalnih serijah, saj samo po sebi ponuja nenavaden zaplet pri iskanju kriminalca. Te serije to stanje dejansko predstavijo večkrat kot je v resnici pogosto.

369. Ker je ta teden minil tudi v znaku nekaterih novih  obsesivnih stanj povezanih z glasbo, sem se srečala z besedo, katere prva (oz. bolj popularna) definicija me je hudo razočarala, njena druga definicija (veliko starejša in bolj smiselna) pa je zadevo neopisljivo popravila. Gre za besedo Yliaster.

Besedo je domnevno oblikoval filozof, astrolog, botanik, ustanovitelj toksikologije in okultist Paracelsus (1493 – 1541), ki je – v nasprotju takratne splošne prakse – raje opazoval stvari, namesto da bi se zanašal na stara besedila, ki so te stvari opisovale. Domnevno je sestavil grško besedo 'hyle' (ki pomeni 'snov') in latinsko besedo 'astrum' (ki pomeni 'zvezda') in tako naredil besedo, ki označuje t.i. prima materio, brezoblično osnovo vseh snovi (in tudi surov material opisan v alkimističnem Velikem delu).

Maier - Trismegistos

Yliaster je sestavni del celotnega kozmosa, kjer snov predstavlja 'spodaj', zvezde pa 'zgoraj'. Paracelsus je Yliaster najjasneje opisal, ko je opisoval kako se fosili znajdejo v lesu:

'Prvo telo, Yliaster, ni bil nič drugega kot kepa, ki je vsebovala ves kaos, vse vode, vse minerale, zelišča, kamne in dragulje. Samo najvišji gospod jih je lahko spustil in jih oblikoval z nežno skrbjo, da bi lahko vse druge stvari nastale iz teh primarnih.'

Tista prva definicija besede, ki me je skoraj brezmejno razočarala, je bila seveda povezana z risanim junakom mange, ki nosi ime Yliaster. Medtem, ko sem iskala podatke o tem, kaj pravzaprav poslušam, sem se cel čas spotikala ob stvari, ki me resnično niso zanimale, ker nimajo kaj početi v istem stavku s trenutnim glasbenim problemom.

370. nekaj odlomkov nazaj smo govorili o stanju, ki opisuje bolezen, katero nekateri imenujejo 'sindrom živih mrtvecev', zato za konec samo kratka informacija okrog tega. Invazije zombijev se ljudje bojijo že stoletja, če ne celo tisočletja. Da bi preprečili kaj takšnega, so kitajski cesarji dali mrtvecem zdrobiti kolena, na vse vhode v palačo pa so namestili lesene deske, da jim mrtveci ne bi mogli priti v domovanje.

Tako, za ta teden je dovolj. Vsega. Sicer je zapisek po splošnem standardu nesmiseln, vendar sem z njim vsaj za silo opisala nekaj stvari o katerih sem ta teden razmišljala. Ker vseeno raje razmišljam o nesmiselnih stvareh kot da bi razmišljala o realnosti in tekoči problematiki. Kar se tiče tekoče problematike, sem hotela narediti tudi zapis o pravici do abortusa (zaradi grafita na ljubljanski stolnici)... pa sem si premislila. Moje osebno mnenje je okrog tega izoblikovano, zato je nesmiselno, da ga izražam v okolju, ki je sovražno do vsega, kar ni bilo pred tem protagonistom vsiljeno, česar pa sami protagonisti nočejo niti priznati.

Kot rečeno, dovolj je. Seveda pa povabilo k temu, da komentirate, kritizirate, predlagate, vprašate ipd. Še vedno velja. Lahko, da bom nad vašimi izjavami tako navdušena, da jih bom celo opisala oz. predstavila... če se vam mogoče zdi, da mi sama tema ne bo všeč ali pa da je ne poznam, pa me vedno laho podkupite s kakšnim glasbenim linkom. Ta pa mora biti kvaliteten. Pri tem mu vedno lahko pomagajo neobriti, dolgolasi in tetovirani moški, če pa imajo ti moški na sebi še t.i. corpse-paint, pa boste tudi sami sebi pridobili nekaj bonus točk. Torej, do naslednjič!

Nek moški je nekoč izgubil diamanten manšetni gumb v širnem modrem morju. Dvajset let kasneje, na točno isti dan, domnevno je bil petek, je jedel ribo. Vendar v ribi ni bilo manšetnega gumba. To mi je všeč pri naključjih! (V. Nabokov)