Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 18.del

Nov teden, novo znanje. Osemnajsta lekcija je tako zahtevala posebno vrsto korajže iz strani avtorice (kakšen obupen način govorjenja o samem sebi! Tako... pretenciozen), saj so bile uvedene manjše spremembe pri objavljanju, katere boste opazili, če boste brali naprej.

Drugače pa je vse po starem. Znanje iz rdečega in rumenega fascikla se nabira, računalniška mapa pa prav tako nič kaj ne zaostaja, res pa da je notri shranjenih veliko stvari, katerih ne razumem niti sama, zato jih zaenkrat ne morem posredovati naprej – že mojster Einstein je namreč rekel: 'Če neke stvari ne znaš razložiti šestletniku, da bi jo razumel, je tudi sam ne razumeš!'

Kot običajno je mojster imel prav (pred kratkim so dokazali celo, da je imel prav pri teoriji o relativnosti, vendar ker moje matematično znanje zaenkrat zelo šepa, bom razlago pustila za kakšen drug, bolj zanimiv čas. Vas zanima kje je fotkica? Ja, pravila so zato, da se kršijo, zato bodo fotkice danes na drugih mestih in ne na tem. Ker kot 'avtorica' tega članka (uuughhh...) to lahko naredim. Torej direktno v akcijo!

171. Med gledanjem ene izmed sebi ljubih serij (to so tiste, ki jih ukinejo po prvi sezoni – če se obdržijo dlje pa postanejo dolgočasne ali pa jih ukinejo malo kasneje) sem naletela na izraz Capgrasove blodnje in čudaška kot sem, sem za ta izraz že slišala. Sem se pa odločila, da ga predstavim vam. Ker.

Pri Capgrasovih blodnjah oz capgrasovem sindromu gre za motnjo, pri kateri je bolnik prepričan, da je njegovega partnerja, družinskega člana ali dobrega prijatelja (ter včasih tudi hišnega ljubljenčka... samo ti so po naravi nepredvidljivi, zato so ti primeri redkejši) nadomestil identično izgledajoč slepar. Gre za vrsto zmote pri identifikaciji oseb (v širšo skupino takih zmot se prištevajo tudi zmote pri prepoznavanju krajev in predmetov, vendar pa vse tri redko nastopijo skupaj), pojavlja pa se v akutni (enkratni), tranzitni (prehodni) ali kronični (ponavljajoči) se obliki.

Stanje je najbolj opazno pri bolnikih s shizofrenijo, pri tistih s poškodbo možganov in pri tistih z demenco, domnevno pa je občutno več primerov opaziti tudi med bolniki z diabetesom, zmanjšanim delovanjem ščitnice in migreno, prav tako pa so ga včasih povezovali s pretirano uporabo ketamina (gre za močno sredstvo proti bolečinam, katerega vam v sodobnih državah lahko predpiše samo zdravnik, njegova uporaba pa je strogo nadzorovana... lahko pa ga seveda najdete na internetu, priporočam The Onion Router). Za tem sindromov prav tako zboli občutno več žensk kot moških, zato je, ko jo je Dr. Capgras prvič identificiral (leta 1923) javno razglasil za 'žensko bolezen' povezano s shizofrenijo in histerijo (dandanes, ko so moški veliko bolj histerični kot ženske bi bila takšna definicija nesmiselna).

Primeri te bolezni so dostikrat opisani tudi v popularnih TV serijah – med najbolj prepoznavnimi so primeri v seriji Criminal Minds (zločinski um po slovensko) – ter tudi v filmih, med katerimi sta najbolj opazna The invasion of Body-Snatchers (kjer se v ljudska telesa naselijo nezemljani) in Goodnight Mommy (avstrijska grozljivka Ich Seh Ich Seh, katero vam priporočam v ogled, dokler je še sveža. Premierno je bila predstavljena leta 2014, uradno pa izšla v začetku leta 2015).

172. Kanadska družina Redpath je imela vse. John James Redpath je bil dedič ogromnega bogastva, katerega je njegova družina pridobila s sladkorjem (preden je sladkor veljal za tak bavbav kot da danes in je bil nadomeščen s kemijo – saharin, aspartam in druga umetna sladila - ki je slaba za vsak del vašega telesa, njeno pridobivanje pa uničuje tudi naravo, ampak pustimo malenkosti za kdaj drugič) in tako sta z ženo Ado in petimi otroki veljala za eno najbogatejših družin v Kanadi na prelomu 19. V 20. Stoletje. Veljali so za vzorno družino, vsi člani so bili med seboj tesno povezani, niso pa se preveč radi družili z drugimi ljudmi (bogataši tega tudi danes ne marajo preveč, če smo pošteni).

13. junija 1901 je najstarejši sin, Peter (takrat star 31 let) sredi noči slišal strele v materini spalnici (mati Ada je takrat že bila vdova), kjer je naletel na srhljiv prizor. Njegova mati in njegov mlajši brat Clifford sta ležala na tleh v mlaki krvi, oba smrtno ranjena. Umrla sta v nekaj minutah, njuni trupli pa so brez policijske preiskave pokopali še ne dva dni po streljanju. Kasneje se je domnevalo, da družina, ki tudi nikoli kasneje o tem ni želela govoriti, ni želela policijske preiskave, saj sta Ada in Clifford veljala za bolnika. Ada je imela takrat neidentificirano bolezen, katere simptomi so enaki bolezni katero danes imenujemo depresija, Clifford pa je bil epileptik (epilepsija je takrat veljala za grozljivo bolezen, katere so se ljudje bali, predvsem zato, ker je niso niti razumeli – kakšna pa je masovna panika, pa tudi poznamo, kajne?), to pa bi družini lahko nakopalo hudo sramoto (še enkrat vas vprašam, če veste kako izgleda masovna panika oz. histerija...).

Ada in Clifford sta bila tesno povezana od njegovega rojstva naprej. Po očetovi smrti je prevzel skrb nad družinskimi financami, bil vzoren študent prava, mater pa je spremljal na njenih potovanjih v New York in skrbel zanjo, ko je imela krize zaradi depresije. Ker ni bilo odkrito, da bi kdorkoli drug vstopal v materino spalnico, sta dejansko samo dve možnosti. Ali je Ada v napadu hude depresije umorila svojega sina in nato sodila še sebi ali pa je Clifford umoril lastno mater tik preden je končal svoje življenje. Danes tak zločin velja za očiten primer umora in samomora, vendar pa v Montrealu, kjer je družina živela, leta 1901 ni prijavljen noben samomor.

Vendar zakaj je pravzaprav prišlo do tega dogodka? Kot rečeno, sta dve možnosti. Večina ljudi, ki se še dandanes mučijo z dogodki iz te noči, je prišla do ugotovitve, da je Clifford umoril svojo mater nato pa sodil še samemu sebi. Vendar nič ne nakazuje na to, če smo pošteni. Bil je Adin verjetno najljubši otrok, bratje in sestra so ga imeli zelo radi, bil je odličen študent in vesten uslužbenec. Obstaja tudi možnost, da je Ada umorila Clifforda, nato pa končala tudi svoje življenje. Vendar je tudi ta možnost resnično neverjetna. Resda je Ada bila depresivna, vendar ženske nasplošno, tudi danes, za umore in samomore izredno redko uporabljajo strelno orožje (takrat pa je bilo to še bolj redko). Tudi dejstvo, da je bila močno depresivna ne gre trditvi, da je morila ona, v prid, saj v tako slabem stanju ne bi zbrala niti dovolj moči, da bi ustrelila sina in sebe.

V času umora – samomora je bila v hiši še Amy (edina hči Redpathovih), vendar je bila tudi ona izločena iz seznama osumljencev s pomočjo dokazov, katere so predložili njeni bratje. Prav tako družinski finančni sklad ni padel pod njen nadzor po Adini (in Cliffordovi) smrti, saj je bil Peter (najstarejši sin Redpahtovih) še vedno živ. Iz seznama osumljencev so bili izločeni tudi vsi služabniki, ki so bili takrat navzoči v hiši.

S tem primerom se še danes ukvarjajo strokovnjaki iz različnih področij, vendar niso nič kaj bliže rešitvi te uganke. Kakšno je vaše mnenje o tem? (in če kdo omeni nezemljane, bo na naše stroške zadel večmesečne počitnice na kakšni fantastični kliniki za bolnike s psihiatričnimi boleznimi).

173. Za manjše izboljšanje (ali poslabšanje razpoloženja, odvisno od vašega karakterja) bo ta članek govoril o puščavah. Nasplošno velja, da so puščave neplodno ozemlje, ki praktično onemogočajo življenje tako živalim kot rastlinam. Zaradi takšne definicije je povsem logično, da med puščave prištevamo tudi Antarktiko in Arktiko. Ljudje smo sicer vajeni, da ob posnetku puščave vidimo ogromne količine peska in vročine (ker smo tako od malega gledali na televiziji), vendar pa take puščave zavzemajo relativno malo Zemljine površine (okrog 20%, od česar gre okrog 2% puščavam v Severni Ameriki – Velika Basinova puščava, ki pokriva velik del Nevade, del Kalifornije, Idaha in Utaha, je največja izmed štirih severnoameriških puščav, sledijo pa ji še puščave Sonora, Mojave in Chihuahua; približno 30% puščavam v Avstraliji, ki s Veliko Viktorijino puščavo na čelu pokrivajo kar 1,3 milijone kvadratnih kilometrov površine celotne Avstralije; ter več kot 45% v osrednji Aziji, kjer puščavi Gobi in Kyzyl Kum zajemata skuaj prav tako 1,3 milijone kvadratnih kilometrov površine).

Peščene oz. subtropske puščave (Sahara, arabska puščava, Kalahari, Viktroijina, sirijska ipd.) na leto prejmejo med 100 in 250 milimetrov dežja na leto (na določenih delih več, do nekje 500 milimetrov na leto – za referenco naj vam bo številka 1462 milimetrov na leto, kar je veljalo za povprečje med leti 2001 in 2010 v Sloveniji, sploh za tiste, ki ste lansko leto javkali zaradi dežja, letos pa zaradi vročine) se nahajajo v notranjosti kontinentov, kjer je sama klima precej drugačna kot na oblanih predelih.

Poleg teh poznamo še hladnejše obalne puščave (Atacama in Namibijska), ki letno prejmejo med 5 milimetri in 85 milimetri dežja na leto in so popolnoma neporasle, tudi zaradi ogromne količine soli v samih tleh (ker morje je običajno slano, kar velja tudi za druge kontinente), vegetacijo pa onemogoča tudi veter.

Poleg teh poznamo še hladno zimske puščave (Antarktika, Arktika, Gobi, Patagonija, Karakum, Koloradska, Kyzyl Kum in Taklamakan), ki prejmejo okrog 200 milimetrov padavin na leto, temperature pa nihajo med povprečno -63°C do -40°C na puščavah na zemljinih polih (Arktika in Antarktika) ter med -40°C do +50°C v drugih puščavah. Najnižja temperatura je bila izmerjena na Antarktiki leta 1983 in je znašala -89°C. Temperatura v puščavah tako niha, saj geografske razmere ne dopuščajo, da bi shranjevala toploto v tleh (ker se Zemlja še od prejšnjega tedna, pa tudi pred tem se je, kljub temu, da tega niste vedeli, segreva adiabatno).

Ko je pred nekaj dnevi nad južno Ameriko zaokrožila hurikanka Patricia (wink-wink), pa je najbolj suho puščavo na svetu, Atacamo v Čilu, prekrilo ogromno cvetja in drugih rastlin, ki tam niso rasle že 18 let. Sicer je cvetje posledica dežja, ki je padel marca, vendar ga ljudje radi povezujejo z nedavno hurikanko. Atacama na leto dobi od 1 do 15 milimetrov padavin, kar pomeni, da se cvetje resnično pojavi samo ob resnično močnem deževju. Če ste slučajno hoteli med dopustom videti nekaj resnično čudovitega, si lahko ogledate cvetočo puščavo, vendar vas opozarjam, da začne cvetje veneti po prvem tednu novembra...

174. Kamni iz Callanisha verjetno ne bi bili nič posebnega, če ne bi bili tako ogromni in postavljeni v obliki križa. Stojijo blizu vasi Callanish na otoku Lewis (Zunanji Hebridi, otočje pod Škotsko jurisdikcijo... oz. kakor pravi škoti 'To je naše!').

Sestavljeni so iz kroga (katerega sestavlja 13 stoječih kamnov, postavljenih v krogu podobno obliko. Krog ima premer več kot 13 metrov na širokem delu – v smeri od severa proti jugu – in 12 metrov na ožjem delu – v smeri vzhod zahod - blizu njegove sredine pa stoji skoraj 5 metrov visok, 1,3 metra širok monolit, ki je od realnega centra kroga oddaljen skoraj en meter. Domneva se, da ljudje, ki so ga postavili niso bili slabi matematiki, ampak, da ima položaj monolita posebno mesto oz. velja za posebno znamenje) iz katerega izhaja pet krakov. Daljši krak, t.i. Severna Avenija je sestavljen iz dveh skoraj vzporednih vrst kamnov, ki so ob krogu 6 metrov narazen, na severnem koncu pa skoraj 7 metrov narazen. Krak je dolg preko 89 metrov.

Na južni strani so tri krajše vrste (tista, ki poteka iz zahoda proti krogu je sestavljena iz petih kamnov. Njej nasprotna, se pravi tista, ki poteka iz vzhoda proti centru iz štirih, čeprav se domneva, da jih je včasih bilo več, in ista, ki poteka od juga proti krogu je prav tako sestavljena iz petih).

V centru kroga je grobnica, široka skoraj šest metrov in pol, vendar je bila izkopana kasneje. Podobne kamnite formacije najdemo tudi v bližini, za vse pa se domneva, da so bile postavljene v neolitiku, ritualnim namenom pa so služile v bronasti dobi. Sodeč po lokalnem izročilu (ki je nastalo kasneje kot sama formacija) kamni predstavljajo grozljive škotske velikane, ki se niso hoteli podvreči krščanstvu. Okrog formacije se je razvila živopisana folklora, ki krščanstvo omenja z negativnim priokusom, kljub temu, da ima formacija obliko križa.

175. Filmske novice, novičke, trivia in podobna nepomembna navlaka, ki smeti človeške možgane (okey, da ne naredim krivice komu, tudi moja glava je polna podobne navlake iz sveta čednih juncev v svetu težkega metala... in resnično se mi vidi, da trpim zaradi tega... recimo) postaja zelo popularna v vsakotedenskih zapiskih, torej (ker slabe publicitete ni), bom tudi danes omenila nekaj ocvirkov, tokrat iz snemanja filma Corpse Bride (zelo nerada uporabljam slovenske prevode filmskih naslovov, ker imajo slovenski prevajalci tendenco bistvo celotnega filma povedati v samem naslovu, kar popolnoma pokvari vzdušje filma. Katerega običajno sploh ne gledam na koncu).

Corpse bride je drugi animirani film, ki je nastal s pomočjo stop-motion tehnike pod režisersko taktirko Tima Burtona (ker je danes Halloween, je bilo nesmiselno pričakovati, da bom opisovala snemanje filma Blondinka s Harvarda, čeprav je tisti film veliko bolj grozljiv kot večina grozljivk – v smislu resnih grozljivk – ki so na tržišču danes... ja, smatram ga za bolj nagnusnega kot film Antropofago. Ugotovite sami, kakšno je torej moje mnenje o svetu). Kaj je animacijska tehnika stop-motion imate razloženo v zapisku številka 153, če vas spomin zapušča s takšno hitrostjo kot mene...; Prvi tak Burtonov film je bil seveda fantastični Predbožična nočna mora.

Lutke, ki jih uporabljajo pri takšnih filmih imajo običajno snemljive glave, da se jim lahko enostavno zamenja glava, ko je potrebno spremeniti izraz na obrazu, kar pa same spremembe naredi prehitre in zato sama mimika njihovih obrazov izpade preveč 'animirana'.  Ker morajo Burtonovi izdelki vedno biti nekaj posebnega, tokrat ni bilo nič drugače. Glave lutk so namreč bile oblikovane tako, da so na sebi imele več stopenj istega izraza, zato se jih je med posameznimi kadri enostavno obračalo za nekaj stopinj, kar je likom dajalo posebno živost, saj so bili njihovi izrazi bolj podobni človeškim. Že sama stop motion animacija je naporen in precizen posel, kar pa je takšno prilagajanje kot je tole opisano zgoraj še poslabšalo. Eden izmed animatorjev je namreč potožil, da je imel med snemanjem filma ponavljajoče se nočne more o tem, da na tak način spreminja izraze na svojem obrazu. Vseeno je moralo biti sestavljenih več enakih lutk, da so lahko skrajšali čas snemanja. Victor in Nevesta sta jih vsak dobila po 14, Victoria pa jih je imela 13.

Same lutke so merile med 25 in 28 centimetrov, posamezne sobe v katerih so se zgodbe odvijale pa so bile tako velike, daje bilo moč lutke upravljati brez hujšega fizičnega napora animatorjev. No, vsaj nekaj, da se je bilo moč odkupiti za predhodnji proces prilagajanja obraznih izrazov. Film so snemali 55 tednov (eno leto in nekaj več kot 3 tedne), med snamanjem pa je bilo posnetih 109 440 posameznih fotografij, ki so bile nato sestavljene v 77 minut dolg film. Redko kdo je sposoben posneti (in posledično objaviti na družbenih omrežjih) toliko fotografij lastnega dopusta ali otrok.

176. Evolucija. Dejstvo, ki dviguje vedno več prahu, tako med znanstveniki kot med verniki ter povzroča bizarne izpade obojih, je spet postregla s precej osupljivim dognanjem. Namreč, vsi ljudje smo prepričanja, da je evolucija nekaj, kar traja milijone let, dokaze za njo pa najdemo samo v fosiliziranih ostankih. Vsiljivci na poletnih piknikih so dokazali nasprotno.

Pred kratkim pa je bilo dokazano, da se ose (nadležna brenčeča bitja, ki celo poletje letajo za vami in vas hočejo napasti) – kot večina stvari, katere so tako popularne po svetu, so tudi te ose amerikanizirane, ose iz EU pa ne kažejo navdušenja nad njihovim početjem – oz. posebne vrste os, ki izigravajo parazite sadni muhi (ki je prav tako kot njeni paraziti prava američanka) spreminjajo veliko hitreje, kot bi to pričakovali pri postopni evoluciji o kateri nas učijo v šolah.

Brenčeče nadloge (oz. insekti) so bitja, ki na drevesu življenja zajemajo velik del in med seboj poznajo veliko več vrst kot sesalci. Ena izmed razlag za njihovo raznolikost je to, da se vešče prilagajajo okolju in, ker je večina os v določenem stadiju parazitov, tudi gostitelju. Iz vrste ene izmed ameriških os, so se v nadzorovanih pogojih razvile tri nove vrste teh brenčečih nadlog in to dobesedno pred očmi znanstvenikov, ki so raziskovali zakaj je insektov toliko. To vprašanje jim je prišlo na misel, ko je vrsta sadne muhe (torej gostiteljice teh nadlog), ki običajno svoja jajčeca leže na glog, kar naenkrat, preko noči, začela jajčeca leči na jabolka. Zaradi nenadnega in precej nenavadnega preskoka v miselnosti samih muh, so se bile prisiljene spremeniti tudi sitnobe, katere ta muha običajno nosi s seboj. Spremenile so svojo spolno usmerjenost (ki je tako kot njihova raznolikost na evolucijskem drevesu, veliko bolj pisana kot spolne preference na delu evolucijskega drevesa katerega zajemajo sesalci), svojo prehransko piramido ter najpomembnejše, svoja domovanja. Torej so te nadloge veliko bolj prilagodljive kot nadloge, ki jih srečujemo med delovnim tednom...

177. Kot sem že nekajkrat poudarila, japonci so posebna vrsta ljudi. Njihov način življenja, kultura, prehrana in predvsem pornografija se močno razlikujejo od tega kar smo v naših koncih vajeni mi. Zato je nujno, da vam zopet opišem malo japonsko iznajdbo iz konca 17. Stoletja imenovano Netsuke.

Ker tradicionalna japonska oblačila, t.i. kimono in kosode nista imela žepov (ker, po japonskih prepričanjih so žepi, gumbi in zadrge greh proti človečnosti), njihovi lastniki so pa vedno imeli kopico stvari katere so morali nositi s seboj (denar, zdravila, tobak ipd – dokaj podobno temu, kar s seboj nosimo evropejci in kdorkoli drug), so se izoblikovale posebne torbicam podobne košarice (inro), katero so na oblačila pričvrstili z verižico iz okrasnih bunkic, košarico pa je zaprti držal ojime, poseben zaklop, katerega se je zadrgnilo z izrezbarjeno figurico imenovano netsuke.

Gre za kombinacijo japonskih besed ne (ki pomeni 'koren' oz 'korenina') in tsuke (ki pomeni 'pričvrstiti'), in tako pomeni 'pričvrstiti na koren', ker je mala skulptura počela točno to (za tiste, ki še vedno ne veste o čem govorim, se spomnite na to kako se je zavezovalo torbe spalnih vreč s pomočjo neke vrste zateznega gumba (tisti, ki poznate ime za to zadevo, mi jo prosim izdajte in ob naslednjem srečanju vam častim kavo / pivo).

Iz praktičnih oblik so se začele razvijati prave male skulpture oblikovane po navdihu iz življenja in folklore in danes so cenjene predvsem zaradi svoje umetniške in ne več toliko praktične vrednosti. Narejeni so običajno iz slonovine ali njenih nadomestkov (mroževih čekanov, oklov divje svinje ali celo nosorogovih rogov), lesa in celo kovin (sicer je kovina dostikrat uporabljena kot okrasje na netsukejih, pojavljajo pa se tudi primeri, ko je celoten netsuke ulit iz kovinske zlitine) in porcelana oz. gline. Zannih je tudi nekaj malo bolj redkih materialov za izrezovanje miniaturic, kot so čekani mrožev, tigrov, kitov ter drugih malo redkejših živali, posebne vrste lignita, morske korale, palminega lesa ipd. Netsuke je bil najbolj popularen v obdobju Edo (1615 – 1868), vendar je kot sama umetnost živa še danes, figurice pa na tržiščih v Evropi, ZDA in Japonskem dosegajo ogromne prodajne cene. Na japonskem so večinoma plastične reprodukcije dostopne kot suvenirji iz raznih muzejev.

178.  Še nekaj kratkih, ker je moja koncentracija že odšla špegat za čim zanimivejšim... najprej pojav imenovan Zeigarnikov efekt. Gre za dejstvo, da ljudje velikokrat ne dokončamo zadev, katere se nam zadali drugi, saj se nam to ne zdi smiselno ali pa se nam ne da z njimi obremenjevati. Če pa neko stvar začnemo (npr. moja mati je ravnokar začela s frantičnem pospravljanjem kuhinje in prepričana sem, da bo kmalu v sodelovanje vključila tudi mene. Ona bo svoj delež dokončala z navdušenjem, jaz pa se bom samemu odelovanju hotela na vse kriplje izogniti, tudi pod pretvezo, da na svet, katerega ne zanima nič trosim svoje šepajoče znanje o stvareh), jo bomo po vse verjetnosti tudi končali. Pojav ni popolnoma raziskan, lahko pa sklepamo, da ena izmed možnih razlag leži tudi v tem, da, če smo nekaj začeli, običajno tudi vemo, kaj hočemo s tem doseči, torej imamo pred seboj nek cilj. Če pa samo capljamo za nekom, ki nam daje ukaze, kaj moramo narediti pa ti cilji niso ponotranjeni in nam je zanje praktično vseeno, če v njih ni koristi za nas.

179. Še na kratko ena filmska, tokrat o filmu Shining, mojstrovini Stanleya Kubricka iz leta 1980.

Znameniti prizor, ko iz dvigal priteče (oz. se dobesedno ulije) kri je bil posnet v samo treh poskusih, kljub temu, da je Kubrick veljal za pedantneža ter človeka, ki je sposoben neko sceno posneti več desetkrat, da bi bila točno takšna kot si jo zamislil. Vendar je kljub temu, da je bila posneta v samo treh poskusih nato bilo porabljenih več mesecev (skoraj celo leto, če verjamemo določenim poročilom). Za postavitev scene in vse ostalo, kar je prizor zahteval je ekipa namreč potrebovala kar 9 dni in to vsakič, ko se je scene lotila. Vsakič, ko je kri prilila iz dvigal je Kubrick rekel 'Tole ne izgleda kot kri'.

180. Kot šoloobvezni otroci smo si velikokrat želeli, da bi se lahko učili brez prisile. Eden izmed takšnih načinov je t.i. hypnopaedia oz. učenje med spanjem. V spanju smo se sposobni učiti s pomočjo avdio posnetkov (ne tako, da damo knjigo pod blazino, kot so svoje čase bili prepričani veleumi), ki spodbujajo delovanje možganov (ja, med spanjem še vedno uporabljamo večji delež možganov kot med gledanjem televizije), ti pa si zapomenjo podatke, ki jih slišijo. Izvedene so bile mnoge raziskave, vendar pa njihovi izsledki niso neizpodbitni in se znanstveniki še vedno prerekajo, ali je tak način učenja dosegel ustrezne rezultate ali ne.

Za zanimivost pa še to: tak način učenja je bil uporabljen v veliko literarnih delih in oddajah na temo znanstvene fantastike, npr. Brave new World (A. Huxley), A Clockwork Orange (A. Burghess) ter Flowers for Algernon (D. Keyes).

Tako, domačega branja imate dovolj – glede na to, kako nekateri radi berejo, bi moralo to zadostovati za nekaj let – materiala za razmišljanje prav tako. Moja glava je na tem, da odpade, splošno počutje pa je šlo v maloro v tistem momentu, ko sem izvedela, da se od zavetja svoje sobe poslavljam za nekaj dni, čemur botrujejo 'družinski' prazniki, ki za seboj prinesejo tudi kopico ljudi, ki se je do sedaj naučila postavljati tri možna vprašanja - kdaj se boš do konca izšolala? Je prvo vprašanje, ki na naši strani sproža napad suicidnosti, iz česar lahko sklepate kaj si o svojem dosedanjem šolanju mislim v tem trenutku. Drugo vprašanje, ki spodbuja suicidnost je 'kdaj si misliš najti partnerja?' – ker se mi ne zdi, da so v naših družinskih krogih do tega odprti, večinoma sprašujejo kdaj si mislim najti fanta, kar pomeni, da omemba dekleta verjetno ne pride v poštev. Problem je tudi v tem, da se mi ne zdi smiselno, da ženska moje starosti okrog preganja fantke, saj je to lahko v veliko primerih kaznivo ali pa samo po sebi neumno. In tretje suicidno vprašanje, ki me poleg tega, da povzroči urgentno željo po samomoru pripelje do tega, da bi svoj samomor rada uprizorila pred ogromnim občinstvom, je vprašanje 'kdaj misliš imeti otroke?'. Odgovor na vsa tri vprašanja je 'nikoli', za vsakega iz svojih razlogov, ampak odgovor je enoznačen v vseh primerih. In ne glede na to, kaj počnem sama s seboj, ustreči ne morem vsem naenkrat, saj ne morem ustreči niti lastnemu iskanju sreče.

Jutri je dan spomina na mrtve. Poskusite ga preživeti brez želja po lastni smrti. Če ga boste, boste namreč naslednji teden lahko prebrali novo Stromatro. Mogoče bo tista bolj zanimiva kot je ta danes. Torej, do naslednjič!

Če že imamo temo, naj bo vsaj ekstravagantna! (J. Kenyon)

Ker enostavno ne morem iz svoje kože, je vseeno tukaj še ena fotkica za vse tri zveste bralce 

Ta je ukradena iz aplikacije za učenje tujih jezikov in vas opozarja, da ste se ravnokar naučili nekaj novega.

Stromatra, 6. del: Avstralski poljubčki (domnevno NSFW)

A veste, kaj so avstralski poljubi? Ne? No, potem imate tukaj razlago v sliki, da se ne boste rabili preveč matrat, da bi ugotovili.

Gre za dejansko spolno prakso vsepovsod po svetu. Takšno uslugo lahko moški opravi na ženski, ali pa, če gre za žensko bolj odprte narave, lahko na njen opravi druga ženska. Tudi kraj za kaj takšnega je bolj odvisen od samih udeležencev kot pa od medijske, ekonomske, politične, izobraževalne, medicinske in davčne prakse v državi, v kateri živita osebka, ki se takšnega izkazovanja privlačnosti nahajata (ja, dejasnko se lahko kaj takšnega zgodi tudi, ko ste na dopustu v tujih krajih... drage dame, samo najdite si nekoga, ki vam bo dal t.i. avstralski poljubček.

Takšna praksa obstaja že od nekdaj in dejansko ni povezana z nobenim zapiskov v Tori, Svetem Pismu ali Koranu, kar lahko pomeni, da je poganskega izvora. Kot nekaj, kar je poganskega izvora lahko zelo na hitro sklepamo tudi, da gre za zelo naravno stvar (poganska verstva oz. kulti so zelo povezani z naravo... o tem kdaj drugič). V nobenem primeru ni na meni, da vas prepričujem, da je edina ustrezna. Če vam do česa takšnega ni, vam do tega ni in vas nihče nima pravice prepričevati v nasprotno. In za normalne ljudi (ja, definicija 'normalnega' nam je tokrat spet ušla) se zadeva tukaj zaključi. Vse lepo in prav. Vendar imate nekateri od vas tendenco udeležene, neudeležene, ki so s tem seznanjeni ali naključne mimoidoče prepričevati, da je kaj takšnega moralno nesprejemljivo, izprijeno, 'bolano' ter vredno vseh obsodb, kazni in vsega, kar temu pritiče.

Za intermezzo nekaj kratkih dejstev o spolnosti: 

1. Na Švedskem se spodbuja spolne odnose med partnerji, saj je bilo dokazano, da se s tem znižuje vpliv stresnih situacij na človeka, hkrati pa se izboljšuje delovni elan in produktivnost na delu. Poskrbljeno je tudi za samske, saj imajo na voljo več načinov kako s pomočjo službe najti partnerja.

2. Za običajni ženski izgovor velja 'Boli me glava', kar pa je navadna puhlica. Spolni odnos zvišuje hitrost srčnega utripa in telesno temperaturo, posledično pa zaradi tega v telo vstopi več kisika, kar širi žile. Zvečan pretok kisika po žilah, ki so stisnjene zaradi raznih napetosti, žile prisili v širjenje, kar pa posledično odpravlja ali pa vsaj ublaži glavobol. Prav tako lahko pomaga pri okrevanju po prehladu ali pa v njegovih začetkih ter pri zobobolu.

3. Slačenje nam odvzame približno 10 kcal, divji seks okrog 200 in orgazem še dodatnih 20. Mislim, da številke govorijo zase, sploh vam, ki jamrate nad viškom kilogramov.

Slovenceljni smo čuden narod. Ves čas trdimo, da se pri nas ne dogaja nič, ko pa se zgodi nekaj, v tem vidimo vse kar je možnega slabega (za domačo nalogo si lahko preberete Dogodek v mestu Gogi avtorja Slavka Gruma... obvezno domače branje v mojih srednješolskih časih, lahko pa bi dramo prebrali z namenom, da jo boste razumeli).

Torej, nekdo je zgoraj opisano uslugo oz. dokaz privlačnosti opravil na osebi nasprotnega spola. Nič posebnega bom rekla jaz (vaše mnenje me bo zanimalo samo, če mi boste v celoti dokazali, da se motim). Zakaj torej takšna histerija, ker je neki ravnatelj po avstralsko poljubil neko profesorico? Lahko, da bi šlo za vaše prijatelje ali sosede, lahko celo, da gre za vaše družinske člane, vendar nimate nobenega dokaza za to. Nihče tega ni posnel s kamero izredno slabe kvalitete. Izprijenost! Pokvarjeni ljudje! To so naši otroci videli! Kaj pa so pravzaprav vaši otroci počeli v kabinetu oz. kjerkoli se je zgodilo? In zakaj so imeli s seboj kamero?

Ne spreminjaj teme! Dva sta se dajala dol! V šoli! Pred našimi otroci! Takšne stvari se dogajajo. Ljudje seksajo... (počakala bom nekaj momentov, da se vam ta beseda usede v misli, da jo prebavite kljub vsemu možnemu studu katerega ob njej čutite, da boste videli, da lahko živite tudi ob njeni navzočnosti...). Kot že rečeno, ljudje seksajo. Kdaj, kje in kako je odvisno od njih in niti slučajno ne od mulčkov, ki s seboj nosijo telefone s kamerami in lazijo za učitelji, da bi jih posneli med početjem česa, kar učiteljem (ali komurkoli drugem) ne pritiče.

Vprašljivo je početje mularije. Zakaj bi nek dijak snemal svoje profesorje izven učilnice? Na misel mi padeta dve stvari. Prva je, da je mulec hotel dokazati, da pedagoški delavec svoj poklic izkorišča za zlorabo mladoletnikov. Druga pa je, da je mulec pedagoškega delavca hotel zalotiti pri početju česa legalnega, pa vseeno težje sprejemljivega v tako ozkoglednem narodu kot je naš. In zakaj? Edino, kar mi pade na pamet je izsiljevanje.

Zakaj bi nek smrkavec s preveč časa hotel izsiljevati pedagoškega delavca? Kar se mene tiče zato, ker si doma ne upa povedati, da si je nakopal nekaj graj, dobil kakšen ukor ali pa da ne bo izdelal letnika. Vendar to ni moj problem. To je vprašanje za mulca, ki je to posnel. Žalostno je, da je lazil za neko profesorico, da bi jo posnel med varanjem soproga oz. da je lazil za nekom ravnateljem, ki je na tak način varal soprogo.

Če izsiljevanje ni razlog za takšno početje, se lahko vprašate, kaj je z otroci in mladostniki? Mogoče res doma igrajo vloge perfektnih otrok, vendar se zavedajte, da je sedaj, v vsaki generaciji bolj očitno, da mladina nima privzgojenega moralnega kompasa. Medtem, ko se nekateri bojijo vsega, se drugi ne bojijo ničesar. Drugi ustrahujejo prve in ker jim to uspeva nato ustrahujejo še svoje 'nadrejene'. Tako spet pridemo do nekakšnega izsiljevanja.

Vendar tokrat za spremembo ne nameravam govoriti o otrocih. Res je, da jih večinoma sovražim, kar ženski moje starosti ni primerno, ampak to je moj problem in ne vaš. Tokrat sem vas hotela opozoriti, da ponekod po svetu ljudje svoj nos še vedno raje držijo na svojem obrazu in ne v početju nekoga drugega.

'Incident' iz mariborske šole, ki je preplavil družbena omrežja do te mere, da ga poznajo že celo ljudje na drugih kontinentih, zagotovo ni prvi. Večina skokov čez plot se zgodi med sodelavci – cca. 70%, tradicijo skakanja čez plot pa poznamo odkar poznamo formalno sklepanje zakonov. Žena je čista, ona je tu zato, da rojeva otroke in skrbi za moža. Ljubica pa je povsem druga zgodba. Ona je tista ženska (in za nekatere ljudi z manj predsodki je to lahko celo moški), ki poročenemu moškemu izpolni vertikalne, horizontalne in vse druge fantazije, ki so bile prvenstveno vezane samo na predel postelje. Ljubica velja za nečisto. Zakaj bi se poročila in do smrti klanjala samo soprogu? Lahko sem konkubina in imam ves svet pod nogami! (anon).

Kot običajno, slovenceljni smo prepričani, da vse, kar je povezanega s spolnostjo sodi samo v posteljo. Enkrat na mesec, večkrat ne zmoremo, saj smo od skrbi preveč utrujeni. Enkrat na teden, če smo brez otrok. Pri ugasnjeni luči, da se slučajno ne bi srečali s pogledi in bi nam postalo nerodno. Odobravamo dva položaja, če smo res odprte glave mogoče tri. Pravijo tudi, da število zadržkov upada, vseeno pa smo bolj pri koncu po kvaliteti in kvantiteti svojih avantur s svojimi partnerji, kaj šele s kom drugim.

Prav tako je v samem pogovoru ljudi zaznati, da jim nekatere besede ne gredo z jezika, ker veljajo za umazane. Veliko žensk samih vagini ne more reči vagina, ampak ji reče 'tam spodaj'. Če pomislimo, da ženske svojega lastnega dela telesa ne moremo poimenovati z njenim imenom, torej vagina, kakšen odnos do vagine bodo potem razvili moški?

Torej, žalostno je, da so nekateri postali gospodarji vesolja, samo zato, ker je do določene mere napredovala potrošna tehnika. Žalostno je, da se iz navadnega skoka čez plot dela vesoljni škandal samo zato, ker naj bi se zgodil v šoli (šola je izobraževalna ustanova, iz posnetka, če že je, bi se morali nekaj naučiti... kar pa se seveda niste, ker vas ravnatelj in profesorica ne moreta naučiti ničesar. Oh, ironije življenja...). Žalostno je, da s(m)o nekateri tako zavrti. Žalostno je tudi to, da ljudje ne ločijo med pornografijo in erotiko.

Pri tem se bom ustavila. Koncentracija mi je padla, tema je postala skrajno nezanimiva, ker imam občutek, da predavam truplom. In ravno ta trupla so me pripravila do tega, da sem napisala nekoherenten sestavek o temi, ki me je zadnjih nekaj dni jezila, saj tudi navadne kave ob desetih zvečer nisem mogla spiti, da mi ni nekdo začel najedati s tematiko mariborskega posnetka, ki je vse, kar je v resnici pokazal, pokazal samo to, da dandanes otroci kratijo osnovne človekove pravice drugim ljudem, vendar za to niso kaznovani v pravem pomenu besede, ampak veljajo za junake, medtem, ko so s tem (verjetno) nekomu uničili življenje. Ker so bili na kraju, kjer takrat niso imeli kaj iskati in ker so svoje telefone vtikali v stvari katere se jih niti malo ne tičejo.  

Čas, katerega sem porabila za to, da sem spisala tale sestavek bi seveda lahko porabila tudi kje drugje, v družbi koga, ki se do mene ne bi obnašal kot truplo... seveda, če bi mi njegova soproga pustila priti do njega. Vendar je to povsem nepomembno. Postavljam vam vprašanje, ki bi znalo vašo zavrtost sprostiti... ali pa jo še celo poslabšati. Mati vas je vsak večer poljubila pred spanjem, ko ste še bili majhni, kajne? Zamislite si, kaj vse je še počela z ustnicami s katerimi vas je poljubila. Pa lep večer še naprej.

STROMATRA, 5. del: Imamo resen problem, saj je vedno več prebivalstva predebelega, hkrati pa so popularne ozke kavbojke...

Dostikrat sem prišla do spoznanja, da nisem za med ljudi, ker mi kaj hitro začnejo najedat. Edina stvar, ki pa sem jo ugotovila še večkrat kot svojo ljudomržnjo, pa je dejstvo, da ne prenesem glasbe, ki se vrti na mestih z veliko ljudmi. Ker sem pred kratkim bežala iz trgovine z oblačili, saj je bila glasba pregrozna (če imaš občutek, da ti glasba, ki nekje igra, pritiska na levo sence, zvija desni gleženj in iz tvojega želodca vleče zadnji zaužit obrok po poti po kateri je le-ta vstopil v tvoj organizem, ne moreš trditi, da ti je glasba všeč), ljudje pa so se pred mojimi očmi pričeli razmnoževati z delitvijo na polovice, ki so potem vsaka zase skakljale naokrog in najedale še malo bolj... čas je bil za pobeg nekam na varno. V tako grozljivih primerih pomaga samo kava...

Zbežala sem iz nakupovalnega centra in se v strahu, da me bo grozljiva glasba našla zavlekla v skrajni kot bara pred vhodom. Tudi tukaj je bilo slišati glasbo, vendar ta ni bila tako grozljiva. Iz rok naveličane natakarice je na mizico priromala skodelica v velikosti vedra in mi ponudila nekaj miru... vendar ne za dolgo.

Iz  dobro skritega zvočnika se je kmalu razlegel glas slovenske popevkarice, ki je jamrala o tem, da so ji pretesne kavbojke. Glas, ki prestraši mrtve. Torej si lahko predstavljate, kaj dela z živimi. Upam, da dotični popevkarici končno dajo Nobelovo nagrado za veleumna besedila, da bo enkrat za vselej utihnila.  Vsa sreča, da je zmogla koncentracije za samo nekaj več kot dveminutno pesem (ali kakršenkoli šok je že bil to), nato pa se je stanje malo umirilo, saj so sledila radijska poročila. Če se veseliš poslušati črno kroniko na radiu, to pove dosti o glasbi, ki se trenutno vrti na naših radijih.

Vendar pa mi je domnevna popevkarica dala nekaj za misliti. Kavbojke. Mimo sta se prihihitali dve najstnici. V kavbojkah. Iz nasprotne smeri je prišel mlad moški. V kavbojkah. Tudi natakarica je bila v kavbojkah. Tudi jaz sem v kavbojkah. Očitno so postale sinonim za uniformo. Uniformo v času, ko so vsi proti uniformam in zagovarjajo pravico posameznika, da se izraža na sebi lasten način, tudi skozi oblačila. Ko je ljudem končno bila dana pravica, da se oblačijo kakor se sami hočejo, ko so nekoč tako cenjene zadeve iz tujine postale dostopne tudi pri nas, ko imamo vse, kar je nekoč imel samo 'razviti' zahod... smo postali vsi enaki. V kavbojkah.

Zanimivo je videti, da so kavbojke oz. denim in jeans, tkanini iz katerih izdelujejo kavbojke, danes produkt sodelovanja držav iz celega sveta. Največ bombaža, iz katerega tkejo jeans in denim, prihaja iz Indije in Kitajske. V Bangladešu je največ šivalnic za mednarodne znamke specializirane za izdelke iz teh dveh tkanin. Največ popularnih znamk kavbojk izhaja iz ZDA. Oh, šarmi sodobne ekonomije...

Vendar zakaj denim in zakaj jeans? Kakšna je razlika med njima? Tako kot večina stvari, ki so bile k nam 'prinešene' iz novega sveta, sta obe tkanini evropskega izvora. Prve zapise o jeansu najdemo v italijanski Genovi (od koder tudi ime) iz časov Genovske republike (za obnovitev zgodovine – ta je obstajala med 1005 in 1797 / 1815). Šlo je za mehkejšo bombažno tkanino, običajno obarvano modro, niti iz katerih se je tkalo blago pa so barvali pred tkanjem. Vendar takrat ljudje niso nosili hlač na polovici zadnjice ali krilc, ki so bila tako kratka, da so razkrivala kakšne tampone uporabljajo njihove lastnice, ampak so iz njih izdelovali oblačila za navadne ljudi (dandanes bi se temu reklo tudi 'narodna noša') oz. delavska oblačila.

Ker pa Francozi nikoli niso hoteli zaostajati za večnimi rivali Italijani, so si tudi oni izmislili nekaj podobnega. Denim oz. v tistih časih serge de Nimes (keper iz Nimesa – keper je vrsta tkanine, če je slučajno minilo dlje odkar ste kaj zašili) je trša tkanina, pletena zelo gosto, ki je tradicionalno barvana z indigo modro barvo, ki se je uporabljala za delavske halje in kombinezone. Vendar pa je za razliko od jeansa denim barvan, ko je že stkan. Tkanini se razlikujeta v samo nekaj malenkostih – npr. jeans je mehkejši, kar pa mu občutno zmanjša življenjsko dobo in s tem zniža ceno, denim pa je trši, odpornejši in kot tak dražji. Kar pa je praktično vseeno, saj se večina ljudi s tem sploh ne obremenjuje. Njegove tesno prilegajoče kavbojke so jasno pokazale, da je Francoz. (F. Pascal)

Torej so ljudje že v srednjem veku bili skrajno cool, saj so na njivo hodili v kavbojkah. In niti vedeli niso, kaj so to kavboji! Torej, zakaj kavbojke? Kot je že ustaljena praksa, tudi te so zrasle na zeljniku enega izmed Evropejcev, ki so se podali v novi svet. Nemec levi Strauss se je podal v New York, kjer naj bi se pridružil starejšima bratoma in jima pomagal pri njunih trgovskih poslih. Nekaj let kasneje se je preselil v San Francisco in odprl svojo trgovino z mešanim blagom, kjer mu je pristopil krojač iz iste ulice, Jacob Davis ter ga povabil k sodelovanju. Ker so takrat okrog že krožile hlače iz zgoraj navedenih tkanin, sta si morala izmisliti nekaj, da bi jih izboljšala. Torej sta na mesta, kjer so takšne hlače najbolj obremenjene (žepi, stranski šivi in stičišče leve in desne strani mesta, kjer danes najdemo zadrgo, v tistih časih pa smo našli gumbe) pritrdila zakovice. Leta 1873 prejmeta celo certifikat za patent (če ste že tako firbčni, najdete ga pod številko 139,121), vendar samo za izboljšavo zapiranja žepov. Dostikrat sem rekel, da si želim, da bi izumil kavbojke. Najbolj spektakularno, praktično, sproščeno in nonšalantno oblačilo. Kavbojke imajo karakter, skromnost, spolno privlačnost in preprostost. Vse, kar hočem pri svojih oblačilih (Y. Saint-Laurent)

Ker je bila cena takšnih hlač sprejemljiva, hkrati pa so bile hlače precej trpežne, so jih začele uporabljati skupine, ki so se bolj udejstvovale v fizičnem delu (kmetje, živinorejci oz. kavboji in rudarji). Med izobraženci so bile nezaželene, ženskam pa večinoma ni padlo na pamet, da bi se stlačile v kakšne. Tako so kavbojke ostale relativno iste do nekje 1913, ko so jim namesto zapenjanja z gumbi našili popolnoma nov izum, zadrgo. Ker je kroj ostal enak, so moške kavbojke imele zadrgo spredaj, ženske pa na levi strani in do sredine petdesetih let 20. Stoletja se noben veliki veleum ni preveč vtikal vanje.

Petdeseta pa so bila revolucionaren čas na skoraj vseh področjih človeških življenj. Ženske so se pričele upirati moškim, otroci staršem, subkulture družbi. Ena izmed najstniških subkultur – greaserji (Slovenci tudi v tem primeru ne premoremo spodobnega prevoda... gre za najstniško subkulturo katero prikazuje film Briljantina, torej lahko ime greaserji prevedemo kot tisti s pomado na laseh, kar pa po običaju zveni še bolj trapasto kot če bi enostavno rekli greaserji) z glavnima akterjema Marlonom Brandom in Jamesom Deanom postavi nove modne smernice, katerim zapovedujejo kavbojke za oba spola. Ponavadi so kavbojke pridružene t.i. t-shirtom ter majicam brez rokavov, usnjenim jaknam ali celo jaknam iz denima ter vojaškim škornjem in zdaj že legendarnim All-Starkam. Sicer so greaserji ameriška subkultura (zavladali so predvsem severovzhodu in jugu Združenih Držav), vendar pa so se njihovi približki razvili tudi na drugih kontinentih. Vse te subkulture popularizirajo rock'n'roll, doo wop in rockabilly glasbo. Katy je poskočila, njene nizko rezane kavbojke so izgledale kot da ji bodo zlezle iz shujšanih bokov. Pri nekaterih dekletih je to bilo seksi. Pri Katy te je delalo živčnega. (S. Zarr)

Vendar je vsaka nova stvar starejšim običajno sumljiva. Kavbojke so zaradi širokega kroja, ki je bil znak najstniške upornosti, prepovedane na določenih javnih mestih, npr. šolah, pisarnah in restavracijah. Splošno sprejemanje oz. odobravanje kavbojk je sprožil šele butik Limbo v newyorškem East Villageu, kjer so se domislili, da bi kavbojke lahko pred prodajo oprali, da bi dobile bolj oguljen videz. Pred tem takšno pranje ni bilo v navadi, saj so se izdelki iz jeansa in denima prodajali v surovi obliki, novi ponosni lastnik pa jih je moral najprej oprati, kar je lahko vodilo tudi do določene zadrege, saj se tekstilni izdelki pri pranju radi skrčijo. Ozke kavbojke so dobre samo v primeru, da imate ozke gene. (M. Dunn)

Tehniko pranja med proizvodnjo so tako povzele tovarne – že takrat so bile med najbolj znanimi na svetu Levi's, Lee in Wrangler – ki pa so v velike tovarniške pralne stroje dodale tudi nekaj posebnih, zelo poroznih vulkanskih kamnov, ki so s pomočjo trenja tkanino zgulili še malo bolj, predvsem pa je tkanina postala mehkejša in s tem udobnejša za nošenje. Postopki so se razlikovali samo po tem, kdaj se tkanina pere: ko je stkana ali ko je že sešita v končni izdelek (zanimivo, že takrat je bilo kaznivo dejanje oprati oblačilo takrat ko ga ima nekdo oblečenega...). Do sredine sedemdesetih so tako temne kavbojke iz surovega denima pričele izgubljati na popularnosti, nove, t.i. stone washed kavbojke pa so postale najprej modni hit, nato pa obvezen del garderobe.

Ampak, saj vemo, da takrat, ko nekaj postane splošno sprejemljivo, ni več zanimivo in je treba najti nekaj novega, še bolj čudnega. Tako so na začetku osemdesetih iznašli nov postopek obdelovanja izdelkov iz jeansa in denima, t.i. Acid wash, ko so v tovarniške pralne stroje dodajali varekino. Tak postopek obdelave je bil pobran od surferjev, katerih kavbojke so bile izpostavljene slanemu zraku in soncu, zaradi česar so zbledele. Ker pa je varekina do tkanine izredno agresivna, so jo zamenjali s kalijevim permanganatom (KMnO⁴). Prav tako so vulkanske kamne zamenjali z drugimi predmeti, med katerimi so bili celo marmor, mivka in steklena volna.

Podobno surferjem so na začetku osemdesetih punkerji svoje kavbojke polivali z raztopino varekine in vode, ki je na tkanini pustila vzorec podoben kamuflažnemu ali pa so raztopino nanesli samo na določen del tekstilnega izdelka (punkerji so recimo izpuščali prostor okrog šivov, ki je moral ostati temnejši) ali pa so izdelek samo poškropili z raztopino. Tako je vsak izdelek bil unikaten... vendar se je jeans pričel spreminjati v uniformo. Res pa je tudi, da dandanes jeans ni več samo moder, ampak ga najdemo v skoraj vseh barvah, ki si jih lahko zamislimo. Prav tako lahko najdemo kroj, ki nam bo najbolj ustrezal, pri tem nam lahko pomaga tudi majhen procent elastana v samem materialu. Nekatere od nas moramo kakšen gram (no, v redu kilogram ali še bolje tono) odveč prikriti, nekatere mršave srečnice pa bi rade poudarile obline katerih nimajo.

V času, ko sem se skrivala pred grozljivo glasbo, kakršno najdemo samo tam kjer najdemo veliko ljudi, sem naštela nekaj več kot 90 ljudi v kavbojkah in drugih izdelkih iz jeansa. V malce več kot 40 minutah, ko sem si sestavljala zapisnik za svoje pametovanje do tukaj. Krojev in oblik kavbojk je več kot preveč saj mere oz. dimenzije niso splošno določene, ampak si jih vsak izmed proizvajalcev določi sam. Vendar pa vseeno lahko določimo nekaj osnov: 

-        Skinny kavbojke (ponovno Slovenci ne premoremo spodobnega prevoda te besede, saj izraz 'koščene kavbojke' ni ravno privlačen). Tak kroj kavbojk je popularen že od petdesetih, ko so jih nosile ženske kot sta Marilyn Monroe in Audrey Hepburn. V sedemdesetih so jih nosili člani rock skupin kot so Rolling Stones, v osemdesetih pa so se zaradi navdušenja nad aerobiko nosile v kombinaciji z gamašami. Tesne hlačnice so enake širine po celotni dolžini in kot takšen je ta kroj primeren samo za vitka in drobna dekleta, ki bi težko napolnila kakšen drug kroj hlač. Torej odpade približno tretjina populacije, ki takšne hlače nosi. Tudi jaz.

-        Ravne kavbojke (ja, Slovenci imamo dokaj primeren izraz za takšen kroj). Tradicionalen kroj, ki je praktično ostal nespremenjen odkar sta jih Strauss in Davis predstavila svetu. So tudi eden redkih krojev kavbojk, katerega se lahko nosi na formalnem delovnem mestu, vendar pa morajo biti temne, brez tovarniških raztrganin ali obrabe in seveda, primerno visoke. Tudi v tem primeru so hlačnice enake širine po celotni dolžini, vendar niso tesne, ampak udobne. To je seveda odvisno od posameznika... kar pa lahko sproži nadaljnja pogajanja. Takšen kroj ima to prednost, da je primeren za vsakogar, toliko bolj, ker se krasno sklada z vsemi ostalimi deli garderobe.

-        Bootcut kavbojke (iiiin, spet smo brez primernega izraza) Kroj, katerega hlačnice se pod kolenom začnejo rahlo širiti, tako da je obseg hlačnice okrog gležnja za 3 do 5 centimetrov večji kot okrog stegna. Kot pove že ime, ta kroj je prilagojen ljubiteljem škornjev, saj jih lažje obujejo potem, ko so hlače že oblekli. Nekoč so bili časi, ko sem nosila škornje precej drugačne od teh, ki jih nosim danes, takšen kroj kavbojk pa je bil za moje finančne razmere predrag. To je vodilo v dejstvo, da sem morala najprej obuti škornje in šele nato obleči kavbojke. Ker je takšno zadevo precej težko izvesti – predvsem zaradi tega, ker je širina podplata večja od širine hlačnice in... nikoli ni bil lep pogled. Pri tem kroju je očitna razlika med moško in žensko varianto. Moška varianta ima precej manjšo razliko med obsegom hlačnice okrog stegna in okrog gležnja, ženska pa ne, saj se pri ženski varianti oprijete hlačnice pod koleni opazno razširijo. Takšne hlače so predvsem primerne za dekleta z oblinami, saj vizualno zmanjšajo razliko med obsegom stegna in obsegom meč.

-        Kavbojke na zvonec (tokrat prevod imamo, vendar je rahlo trapast) takšen kroj kavbojk je v prodajo prvič prišel po koncu prve svetovne vojne, ko so ga začeli nositi mornarji. Zanje je bil bolj praktičen, saj so jih lažje zavihali, z njimi pa je malce olajšano tudi plavanje, v primeru, da je to potrebno. Ponovno so postale popularne konec šestdesetih, vendar pa so se rahlo razlikovale od svojega 'obujenega' naslednika v devetdesetih. Prve so namreč bile do kolen udobne, tiste v devetdesetih pa zelo ozke. Obseg hlačnic okrog gležnja je lahko majhen (dostikrat jih štejejo med bootcut kroje) do popolnoma pretiranih (to je odvisno od proizvajalca in seveda od lastnika).

-        Široke kavbojke (Hmmm...) da bi se kavbojke uvrščale med tiste s širokimi hlačnicami, mora obseg hlačnice presegati 50 cm po celotni dolžini hlačnice. Zelo široke hlačnice tako prekrivajo čevlje in se vlečejo po tleh (Baggy fit). Popularne so postale v devetdesetih s subkulturami skaterjev, raverjev in hip hopom. Zaradi širine celotnih hlač, so le- te dostikrat zlezle zelo nizko okrog bokov in pokazale elastiko na spodnjicah tistega, ki jih je nosil. Sredi devetdesetih je bil to obvezni modni dodatek. Redko kdo od teh, ki je to nosil pa je vedel, da je to v resnici znak katerega so uporabljali v ameriških moških zaporih. Ker je nagovarjanje na spolne odnose med moškimi v zaporu prepovedano in se kaznuje s podaljšanjem kazni, so zaporniki, ki so bili pripravljeni nuditi spolne usluge drugim moškim, to nakazali tako, da so hlače na svoji uniformi nosili nižje kot ostali.

-        Kavbojke na korenček (v tem primeru tudi imamo prevod in to celo direkten, zveni pa točno tako kot ta kroj izgleda. Torej, smešno) kroj kavbojk zelo popularen v osemdesetih. Zaznamujejo ga visok pas, široke okrog bokov, iz stegen pa se postopoma ožajo proti gležnjem. Kljub oznaki 'mom jeans' so ga nosili pripadniki obeh spolov. Pred nekaj leti so postale ponovno popularne, predvsem po zaslugi subkulture hipsterjev. Na kratko opisano so to kavbojke, katere bi lahko videli na svoji stari mami.

-        Boyfriend kavbojke (hlače, ki izgledajo kot da jih je ženska vzela iz fantove omare) Gre za zmotno mišljenje, da so to dejansko moške kavbojke katere nosijo ženske. To so ženske kavbojke, ki pa morajo na ženski izgledati kot da so moške. Gre za sproščen kroj, običajno imajo ravne hlačnice, katere so zavihane okrog gležnjev. Na lastnici morajo izgledati malo prevelike, ne smejo pa biti preširoke okrog pasu,saj so običajno nižjega kroja in ne smejo zlesti še nižje. To je ženski kroj kavbojk in jih moški ne morejo nositi. Na žalost, fantje...

-        Kavbojke z visokim pasom: točno to, kar pove ime. Takšen kroj je bil popularen od štiridesetih do osemdesetih let 20. Stoletja in trenutno doživlja svojo vrnitev. Višina pasu je odvisna od proizvajalca, saj se lahko končajo na pasu ali pa tik pod oprsjem in na vseh vmesnih mestih.

-        Kavbojke z nizkim pasom: izredno popularna novodobna pogruntavščina. Tudi v tem primeru je to odvisno od proizvajalca. Nekatere so spuščene na boke, nekatere (extreme low rise) pa še nižje, kar se običajno izkaže za zelo nepraktično. Popularne postanejo konec devetdesetih in nekaj časa si je zasluge za to lastila Mariah Carey, vendar pa so viri okrog tega neusklajeni, jaz pa v osje gnezdo ne mislim drezat. Takšen kroj je primeren za zelo drobne ženske, saj poudarijo mesta katera malo obilnejša dekleta ne maramo poudarjati. Če takšne hlače obleče dekle moje kilaže, ji neizogibno sledi posmeh zaradi nastalega 'muffin topa' (takrat, ko se salo, katerega nosimo okrog trebuha nagrmadi na pasu, saj ga nič ne potiska na kakšno bolj primerno mesto.

Moje znanje o kavbojkah polagoma pojenja, zmanjkuje mi tudi kave v vedru pred menoj, ljudi v kavbojkah pa sem nehala šteti, ker jih je bilo absolutno preveč. In končno je začela igrat pesem, ki mi je dejansko všeč. Lahko vam povem še, da ene kavbojke v svoji življenjski dobi porabijo okrog 3756 litrov vode (od tkanja blaga do barvanja, šivanja in prevoza do trgovine ter potem še od trgovine do lastnika), da se je vaših kavbojk dotaknilo vsaj 273 ljudi preden ste jih kupili (dostikrat se vprašam, kaj je narobe z ljudmi, ki vsa oblačila operejo preden jih prvič oblečejo. Potem pomislim, da sem obsedena s čistočo in se spomnim na zgornji podatek). Nekaj pametnjakovičev je razglabljalo celo o tem, da bi kavbojke prali manjkrat, da bi jih lahko dlje uporabljali. V zgodnjih osemdesetih so bili punkerji in surferji primer takšnih ekstremov, saj obstajajo dokazi, da nekateri med njimi svojih kavbojk niso oprali tudi po šest mesecev. Da bi se znebili bakterij, ki povzročajo neprijeten vonj dolgo neopranih oblačil, so jih nekateri zamrzovali, spet drugi pekli v pečici (10 minut pri 110°C). Sama vztrajam pri pranju. Na žalost Zemlja in okoljevarstveniki.

Čas je, da grem počet kaj bolj koristnega. Recimo, da grem domov. Tam lahko požrem kanto nečesa z ogromno kalorijami. Da se maščujem dotični slovenski popevkarici, ki je jamrala, da so ji preozke kavbojke. In to bom naredila v svojih najljubših strganih kavbojkah.

Moje kavbojke so tako tesne, da v njihove žepe ne morem spraviti niti enega samega krika. Zato moram svoje orgazme nositi na dlani. (J. Kintz)

P.S.: res je, da sem izvirnik svojega današnjega zapisa pisala pod vplivom zoprne glasbe, vendar sem ga urejala in dopolnjevala z glasbo, ki mi je veliko bližje kot jamranje o preveč kilogramih. Torej, tokrat gre zahvala skupinam Nero di Marte, Horn of The Rhino, The Dillinger Escape Plan in pevki Meg Myers. 

STROMATRA, 4.del: Neznanka

Mislim, da bo s sledečim zapisom postalo jasno zakaj pravzaprav ne maram komuniciranja, ki ne pušča trajnih sledi. Mogoče. Nujno pa ni.

Torej, zopet se je zgodilo čudo in Patricija je odšla od doma. Ne daleč, ker Patricija nikoli več ne bo šla nikamor daleč. Ker je nagnjena k pretiranemu dramatiziranju, kar bo razložila nekoliko kasneje. Vendar ne tisto o dramatiziranju, ampak tisto o odhajanju od doma.

Kot že rečeno, odšla sem od doma. Nekam, kjer so se nahajali ljudje, veliko njih. In ljudi praviloma ne maram ( eden izmed razlogov je bil opisan včeraj). Majhni ljudje govorijo o drugih ljudeh. Povprečni ljudje govorijo o stvareh. Veliki ljudje pa govorijo o idejah. In ker so mi ljudje okrog mene zelo hitro začeli presedat, večinoma zaradi njihove zlagane narejenosti (kolikokrat lahko ženska reče drugi, da ima lepe čevlje? Resno sprašujem. Sama sem namreč kraljica nizkega vzdrževanja in sem trenutno navdušena nad tem, da si ne rabim kupiti novih kavbojk, ker so mi še vedno prav tiste iz srednje šole. Samo malo jih bo treba pokrpat...), zato me je tudi tokrat rešila skodelica kave. Kava ne govori neumnosti. Kava razume.

Tokrat ne bom govorila o kavi. Tokrat je bil moj namen govoriti o anonimnosti. Povod, da sem se odločila pisati o tem pa je bil trinajsti rojstni dan plošče, ki mi je obrnila življenje na glavo. V trenutku, ko sem jo slišala prvič, če smo pošteni, nisem bila prepričana ali me je slučajno nekaj povozilo, me skloftalo ali pa z menoj naredilo še kaj hujšega. In ja, kot že rečeno, nagnjena sem k dramatiziranju.

Nekaj tednov pred tem sem se srečala s težko pričakovano prelomnico v svojem življenju. Dopolnila sem tistih težko pričakovanih 18 let in si tudi uradno pričela domišljati, da sem od sedaj naprej neustavljiva. Sedaj bodo ovire same padale pred menoj, sedaj bom za vsa svoja dejanja odgovarjala sama, sedaj mojim staršem ne bo treba več hoditi na govorilne ure in se potem v trikratni dozi dret name, da v šoli popuščam. Sedaj bom lahko začela voziti avto. Kot rečeno, neustavljiva. Nepremagljiva. 'Nemogoče' je samo velika beseda, katero uporabljajo mali ljudje, ki se jim zdi lažje živeti v svetu, kakršen jim je bil dan kakor, da bi raziskali lastne moči s katerimi bi ga lahko spremenili. 'Nemogoče' ni dejstvo, ampak je samo mnenje. 'Nemogoče' ni dokončno, ampak je samo izziv. 'nemogoče' je potencial, je priložnost. 'Nemogoče' je začasno. 'Nemogoče' je nič.

Poletne počitnice so minile v znaku 'ne gre se zajebavat z mano, ker sem polnoletna' in kot bi mignil jih je bilo konec. Novo šolsko leto. Vendar tokrat z lastnim prevozom. In okrog 7.9. (kar se tiče datumov, sem zelo precizna. Sploh, ko gre za datume na katere so izšle določene plošče. Tale je ena izmed njih) sem spoznala Jane Doe, album skupine Converge. Skupino sem poznala že prej in večinoma sem jih obravnala kot nekaj povprečnega. Simpatično, energično bostonsko underground skupino, ki v naše kraje še nikoli ni zašla.

Tako sem spoznala Jane. Ne spomnim se natanko kako sem ploščo dobila v roke, spomnim pa se, da mi jo nekdo presnel na avdio kaseto (ker v avtu nisem imela CD predvajalnika. Pri nas smo bolj kot da ne 300 let za leseno žlico kar se tehnološkega razvoja tiče). Ime  samo, Jane Doe, mi je bilo znano iz določenih serij na programu Discovery, uporabljali so namreč, ko niso mogli določiti identitete ženskega trupla. Tetka Wiki vam bo povedala, da je to ime dokaj pogosto uporabljano v glasbeni industriji, kot naslov pesmi (Alicia Keys je napisala eno takšno, pa Within Temptation ter tudi Minami Takashi) ali naslov filma oz. serije ter tudi kot ime risane junakinje iz risanke Camp Lazslo – tisti, ki ste gledali Cartoon Network v njegovih najboljših časih, bi se morali tega spomniti, ni pa nujno.

Vendar, nobena druga neznanka ni name naredila takšnega vtisa, da bi o njej pisala še 13 let kasneje. Vse od prvega takta uvodne pesmi Concubine pa do zadnjega takta pesmi Jane Doe 45 minut in 22 sekund kasneje, je plošča spominjala na klofuto. Vendar ne tisto vzgojno okrog ušes, na katero pozabimo nekaj ur kasneje oz. ko nas področje kamor je priletela neha boleti. Šlo je za mentalno klofuto. Med vodilnimi temami, o katerih govori plošča, je namreč čustvena otopelost katero povzročajo spremembe v odnosih.

Zanimivo je, da je večina plošča opisana skozi ženske oči. Vendar pripovedovalka ne zvrne vse krivde za svoje zlomljeno srce na svojega nekdanjega partnerja, ampak prevzame del krivde tudi nase (priporočam pesem Homewrecker). Za vsako razpadlo zvezo sta kriva dva, kar je jasno podano tudi v dejstvu, da plošča niha od umirjenih kitarskih zvokov do shizofreničnih napadov, katere je očitno doživljal kar cel bend skupaj (Fault and Fracture). Kolikor bo zvenelo čudno, plošča je dejansko panoramski pogled na dva človeka katerih življenji sta se ravnokar sesuli zaradi zlomljenega srca. In za vse to sta si kriva sama.

Se pa ena izmed teh pesmi razlikuje od ostalih. Gre za uvodno pesem Concubine. Kratka, na prvi pogled skupaj zmetan skupek kričečih vokalov, shizofreničnih kitar in bobnarja z epileptičnim napadom. Vendar ni zaradi tega drugačna od preostanka plošče, ampak zaradi vsebine. To je edina pesem na plošči, ki ne govori med propadom zveze dveh zaljubljencev, ampak govori o propadu prijateljstva zaradi droge (Concubine je namreč eden izmed slengovskih izrazov za Sweet lady H ali heroin). Vendar pa je napisana na tak način, da bi dejansko lahko pomenila karkoli. V moji glavi vedno zveni kot tista glasba, ki spremlja konec sveta. Zato je moja najljubša pesem na celi plošči.

Da se vrnem nazaj na prvo začrtano temo za tokrat, anonimnost. Potem, ko sem končno ugotovila, da je biti odrasel navadno sranje, saj si iznenada kriv vsega kar gre narobe v svetu. Ker je pavza med pisanjem tega do sedaj in tega, kar sledi trajala nekaj več kot 4 ure, saj je zajemala kuhanje kosila, prebavljanje kosila, pospravljanje kuhinje in sortiranje večje prikolice gradbenega materiala za na odpad, moram priznati, da nimam pojma, kaj sem hotela pisat. Zato bo nadaljevanje takšno kakršno bo. Moje misli so podobne čarovnikovemu klobuku. Nikoli ne vem kaj bo naslednja stvar katero bom našla notri.

Torej, anonimnost. Očitno je preveč, če hočem imeti povsem povprečno življenje, s povprečno družino, povprečno nastanitvijo, povprečno službo v kateri bom na povsem povprečen način prezirala svoje nadrejene, imela povprečne konjičke, katere bom opravljala povsem povprečno... da se ne rabim zagovarjat za vsako svoje dejanje. Da se ne rabim neprestano klatit okrog zdravnikov (na žalost, nekateri ljudje so še vedno prepričani, da sem si za svojo bolezen kriva sama, drugi ljudje pa so prepričani, da sem zaradi svoje bolezni nesposobna samostojnega življenja in moram biti pod neprestanim nadzorom). In nato pripadniki te druge skupine ljudi takoj ko srečajo koga iz prve skupine ljudi, tudi povedo, da sem kronični bolnik... in o tem ne maram govoriti, ker nisem pohabljena, kužna, nemarna ali karkoli drugega.

Zaradi tega ne maram ljudi. Pred kratkim sem srečala znanko, ki me je, preden je sploh nakazala na to, da hoče speljat kakšen spodoben pogovor, nemudoma vprašala, kako je z mojo boleznijo. Vse lepo in prav, samo prosim, če me takšnih stvari ne sprašujete v vrsti pred bankomatom. Kjer je bilo zraven prisotnih še vsaj deset ljudi. In to na teritoriju, na katerem ljudje še niso vsi do zadnjega obveščeni o tem, da sem očitno potujoča biološka bomba.

Ljubica, kako bi se počutila, če bi te vpričo teh ljudi vprašala, če še varaš moža? Verjetno ne bi skakala do stropa od navdušenja. Vendar sem očitno preveč dobro vzgojena, da bi se tako nizkih vprašanj posluževala v javnosti. Če pomislim, te stvari me ne zanimajo in hkrati tudi ne brigajo. Torej tudi tebe ne briga moja bolezen, saj nate nima nobenega vpliva. Brez agresivnih napadov sem skupaj spackala krajši dialog s to 'znanko', opravila svoje na bankomatu in se zradirala iz te scene.

Ni minilo niti pol ure, ko sem zamišljeno capljala po trgovini z otroško opremo in iskala primerno darilce za malega bratranca (kadar mu grem na obisk, mu običajno privlečem kakšno malenkost, ampak takšno iz bolj praktične strani – tako smo pri nas pač vzgojeni), ko je mimo mene pritrampolinala druga znanka, ki pa je pred seboj rinila voziček z nekajmesečnim nadebudnežem.

'Joj, kako fino! Kdaj imaš rok?'

'Oh, ne, ne... nisem noseča...'

'A že imaš?'

'Ne, ne...' Tale debata mi je presedla vrh glave preden si sploh odprla usta.

'Ja, kaj pa čakaš?' da bo celotna scena izpadla še slabše, se je oglasil še tisti mali nadebudnež v njenem vozičku. Oglasil s polnimi pljuči. Zanimivo koliko kričanja lahko preposlušam za sproščanje, otroški jok oz. dretje pa je še vedno ena izmed stvari katerih se bojim. Znanka se ob svojega otroka niti obregnila ni, ampak so jo še vedno zanimali moji razlogi zakaj jaz nimam svojih otrok.  Hkrati pa je izgledalo, da je ta tema zanimala tudi vse ostale ljudi, ki so se znašli v tej isti trgovini. Samo da zberem dovolj 'jajc' pa te bom vprašala kako si svojemu soprogu, kateremu si pred župnikom, polno cerkvijo in bojda tudi bogom obljubila večno zvestobo in vse ostale pritikline, razložila, da si po štirih letih zakona z njim rodila otroka, ki je podoben tipu, ki ti popravlja avto. Ženska se je v tem času spustila v fantastičen monolog na temo, kakšen blagoslov so otroci. Po mojem skromnem mnenju si je zaslužila Oskarja. Ker večjega kupa sranja nisem slišala odkar sem nehala obiskovat predavanja na fakulteti. Vseeno sem se spet odločila, da se tako primitivno nizko ne bom spuščala, ker nobena od stvari o katerih ta ženska govori, nima veze z mano. Prav tako nobene veze z mano nimajo stvari, ki jih vem o njej.ki me niti zanimajo ne. Nekako sem uspela debato o sebi, v katero pravzaprav nisem bila niti vključena, odrezavo zaključiti pod pretvezo, da se mi mudi.

Ne sprašujte me o mojih otrocih, ampak se spomnite na dve skupini ljudi, katere sem omenila malo prej. Druga skupina ljudi opisuje predvsem moje starše. Torej, ko bom končno zbrala dovolj korajže, da se spravim tega frdamanega otroka katerega bi mi na vse kriplje radi podtaknili, bo moja mama morala biti nekje v bližini. Verjetno me bo držala za roko in me opozarjala, da sem se celotne stvari lotila narobe. Seveda razmnoževanje podrazumeva tudi partnerja, ki mora še vedno biti moškega spola... to pa je tema kakšne druge debate. Ker da bi našla partnerja, sem pa še vedno preveč anonimna.

Zdaj si znate celotno stvar predstavljati malo bolje. Celotna stvar nima prevelikega smisla. Vendar zakaj o teh dveh nepovezanih stvareh ravno danes? Včeraj je Jane Doe, plošča, katero sem na hitro opisala nekaj odstavkov nazaj, praznovala svoj 13. rojstni dan. In plošča, ki je dejansko povzročila tudi dejstvo, da sem se odločila preživeti vse sranje v katero me tlačijo ljudje v katere se nočem vtikat. Plošča, zaradi katere sem se odločila, da se bom tem ljudem najbolje maščevala tako, da preživim. Razumeti morate, da je za nekoga, ki je hotel umreti na najbolj gnusen način, katerega bi si lahko povzročil sam, to bila ogromna odločitev. Ena najtežjih. Ena izmed tistih, ki jih bom vse življenje nosila s seboj. Vendar pa bom živela. Če bi vztrajala pri prvotni odločitvi, bi se vsa stvar zaključila že leta nazaj. Ne bi se rabila zagovarjati pred ljudmi, ki svoj nos vtikajo vsepovsod samo zato, da se ne bi soočili s svojimi težavami. Ne bi rabila razlagati ljudem, da nisem kužna, lomljiva ali retardirana in da mi ne morejo pomagati njihovi zvarki za 49,99€ na mesec.

Iz Vrtinca totalne perspektive izhaja podoba celotnega vesolja z načelom ekstrapoliranja analize zadev. Da razložimo – vsak kos materije v vesolju je na nek način povezan z vsakim drugim kosom materije v vesolju, v teoriji pa je to mogoče ekstrapolirati vse stvarstvo – vsako sonce, vsak planet s svojimi orbitami, njegovo sestavo ter njegovo gospodarsko in socialno zgodovino – iz, recimo, majhnega kosa rožičeve potice (D. Adams) Torej, v nadaljnjo vednost: v mojem življenju se ne dogaja nič in o nič je zelo težko ure in ure čvekat po telefonu ali pa me sredi mesta spraševat, če sem še diabetik. Nič od tega namreč ni povezano z vami in se vas kot takšno ne tiče. Pustite mi tistih nekaj metrov na katerih sem lahko anonimna. ker takrat, ko končno uspem za nekaj minut pobegniti nadzoru staršev mi res ni veliko do tega, da svojo anamnezo podajam nekomu drugemu. To ne pomeni, da se nihče več ne sme obregniti vame, ravno nasprotno. Kljub temu, da ste prepričani, da sem samo vreča bolezni in da je to vse česar sem sposobna, bi vas lahko presenetilo kaj vse me še zanima. Kajti radovednosti ne pozdravi nobeno zdravilo.

Do konca svojih dni bom očitno sanjala o anonimnosti – da bom lahko šla od doma po ulici in da me ne bo nemudoma nekdo vprašal, kako to, da sem šla iz hiše (ker ravno takšna vprašanja me spodijo nazaj v hišo), me opomnil, da se ne razmnožujem in seveda me spomnil tudi na to, da sem tempirana bomba, polna bolezni zaradi katerih lahko crkne celotna populacija 200 kilometrov okrog mene. Verjetno bom tudi do konca svojih dni sanjala o tem, da ne bo moja bolezen edino po čemer me bodo ljudje poznali (ker vsi, ki slišijo moje ime, avtomatsko poznajo mojo družinsko anamnezo)... je pa res, da drugega nimam, ker zaradi takšnih ljudi sovražim sama sebe.

Ampak vseeno... upanje domnevno umre zadnje in še to ne umre zaradi tega, ker bi se nalezlo moje bolezni. Nekoč se bom lahko sredi noči usedla v avto in se peljala na morje gledat sončni vzhod. Sama. Ali pa z nekom, ki mi ne bo šel na živce tako kot ljudje, ki iz mene delajo kriplja. Nekoč bom lahko jedla čokolado, ne da bi me nekdo neprestano spraševal, če se počutim v redu ali imam tako nizek sladkor, da bom omedlela.  Nekoč se bom po svojem stanovanju lahko sprehajala v spodnjem perilu. Zaradi udobja. Ker oblačila so precenjena. Še vedno upam, da bom nekoč imela dovoljenje, da sem lahko povsem povprečen človek.

P.S.: Jane Doe, vse najboljše za tvoj rojstni dan. Ljubica, hvala ti za vse.

P.P.S.: nekatere izmed zadev opisanih tukaj notri so rahlo karikirane. No, pošteno povedano, zelo karikirane. Ampak, če lahko drugi širijo laži o meni, potem si pravico do laganja o njih jemljem tudi jaz. Ker mi dejansko ne dajete druge možnosti. Kakršni ste vi do mene, takšna sem jaz do vas. Hvala na razumevanju in na pozornosti.

Stromatra: Ljubosumje pekel za vsakega ranjenega ljubimca, bolezen duše, ki človeka sili v norost...

'Kdo je to?' mlada ženska skoraj napade svojega partnerja.

'Ah, sodelavka...'

'In ti se za mojim hrbtom pogovarjaš z njo?' mladenka je zdaj že prav očitno, in seveda tudi glasno, slabe volje.

'Saj sem jo samo pozdravil, ko sva se ravno srečala...' mlad moški je samo nekaj minut nazaj deloval podoben trodelni omari. Zdaj je podoben samo še shirani senci politega kužka. Pred svojim dekletom se je porazgubil tako fizično kot tudi karakterno, njegov glas postaja vedno bolj tih. Dekle mu sedaj odrecitira mantro o tem, da ga ne misli več prenašati z njegovo nezvestobo, s tem, da se bo spogledoval z vsako fračo, ki bo prišla mimo. Da s takim obnašanjem kali njen notranji mir, katerega je ona hotela tudi zanj, pa se je odločil, da ne bo sodeloval. Da je sedaj ugotovila, da on to počne nalašč, samo da bi jo nerviral, da bi jo spravil ob živce, da bo zaradi tega na koncu še zbolela in da bo vsega tega kriv on sam.

'Vendar ne mislim zdaj znoreti zaradi tega. Ne boš me spravil iz tira. O tem bova govorila doma.' Dekle si nadane skisan nasmešek ko se ozre okrog sebe. Fanta prime za roko in ga odvleče nekam kjer ju bo spremljalo manj oči.

Seveda je dejstvo, da dekle ne misli ponoreti v javnosti slišala večja skupina ljudi, ki se je v tistem trenutku nahajala v večjem pohištvenem salonu. Če pomislim, da tole čemur sem bila med drugim priča tudi jaz, ni bil izpad živcev, si nočem niti zamisliti kaj ubogega fanta čaka doma. Nič, rabim kavo. Vreča termo-putza lahko počaka še nekaj minut.

Kakšno minuto kasneje se sesedem na nižji stolček malega barčka pri izhodu iz salona. Takšne scene me vedno spravijo ob živce. Vsakršno nepotrebno vpitje mi pride do živega pa najsi nekdo vpije name, na meni bližnjo osebo ali na popolnega neznanca. Vpitje dobro prenašam samo v glasbi, pa še to ne vsakega. Mimo mojih uhljev spet priplava pogovor. Tokrat med dvema mlajšima ženskama, ki sta se v momentu moje zamišljenosti usedli za sosednjo mizico.

'Enostavno ne morem verjet! Mislim, da skriva telefon pred mano!'

'Prasec!'

'Verjetno si spet dopisuje s kakšno prijateljico...'

'Nikoli si ne bi zanj mislila, da je tako pokvarjen! Ampak očitno je, vsi so taki!'

Tukaj bom prekinila moje prisluškovanje. Situacije teh žensk ne poznam, vendar se mi kljub vsemu zdi malo pretirano vse skupaj. Najprej me je prijelo, da bi prvo vprašala zakaj bi hotela stikat po tujem telefonu. Kolikor poznam sebe še po lastnem telefonu nočem stikat. In v večini primerov ignoriram tako klice kot sporočila in elektronsko pošto. Ker mi v večini primerov ljudje preko njih govorijo stvari, ki me ne zanimajo ali še slabše, se me sploh ne tičejo.

Z vztrajnim ignoriranjem žensk za sosednjo mizico se lotim svoje kave. Kava je moj najboljši prijatelj. Kava razume. Kava ne ugovarja. Kava ne dramatizira. Ne, Patricija, ti dramatiziraš, ne vtikaj se v druge ljudi.

'Tadeja, daj no...' Velik moški skoraj teče za majhno žensko s srednje veliko torbo.

'izgini!' mu v odgovor zasika ženska, 'kar pojdi nazaj k tisti-karkoli-že-je!'

'Saj sem ji samo vrata odprl!' Moški z rokami bežno pokaže na mlado mamico, ki pred seboj rine voziček, poleg tega pa je vsa otovorjena z opremo, ki jo za vsebino vozička – otroka – potrebujete. Majhna ženska se obrne proti njemu in ga, zopet pred očmi javnosti, ki se trenutno nahaja pred salonom, jasno in glasno zmenja z ničvrednežem, ženskarjem, prascem in še nekaterimi drugimi barvitimi besedami, ki so primerne mojem vokabularju, vašem pa ne. In na koncu sledi neizogibno vprašanje: 'Kdo je ona? In zakaj bi ji moral ravno ti odpreti vrata?'

'Ne vem kdo je ona...' moški se prime za glavo, vendar mu ženska ne dovoli nikakršnega obotavljanja.

'Ne laži, dobro vem, da veš! Prepričana sem, da je tudi tist pankrt tvoj!' Jebemti, tole je pa eskaliralo na brzino!

'Tadeja, daj no... ne vem kdo je ta ženska in tudi otrok ni moj! Samo vrata sem ji odprl...'

'Aja? Zakaj pa?' Majhna ženska se je pred mojimi očmi začela spreminjat v pošast. V Torquemado. Moški bo kriv, ker se je tako odločila. Ker v parih sta vedno dve osebi. Ena ima vedno prav, druga pa je moški.

'Saj si videla, da je imela velik voziček pred seboj in polne roke stvari. Vrata sem ji odprl zato, da se ne bi rabla mučiti sama.'

'Samo sranje te je skupaj in lažeš kolikor si dolg in širok!'

Zopet sem se odločila, da razpletu zgodbe ne bom prisluhnila. Ni moj problem. Ampak v takšnih primerih sem srečna, da sem samska. In v takšnih primerih se zavem, da sem zanič lažnivka. Še sama sebi ne znam lagat.

Kakšnih 15 minut kasneje mi starejši trgovec pomaga naložiti nakupljen gradbeni material v pritljažnik mojega avta in lahko grem domov. Vendar začnem kaj hitro premišljevat o scenah katerih sem bila priča v zadnje pol ure.

Od nekdaj so me učili, da, če imaš nekoga resnično rad, si nanj tudi ljubosumen. V mejah normale. Ampak tole ni bilo v mejah normale. To je bolezensko. Te ženske več niso ljubosumne, te ženske so posesivne.

Da ne bo pomote, niso samo ženske takšne. Srečala sem že dovolj parov, da lahko trdim, da je to ena izmed redkih stvari, v kateri so si moški in ženske enakopravni. Ljubosumje.

Iz navadne besede je v času mojega življenja zrasel zelen demon. Tak, ki živi v naših glavah, srcih in jetrih ter nas razjeda. Razjeda do te mere, da lahko kmalu po tem, ko se v nas naseli, naredimo kakšno hudo neumnost. Vendar to je nekaj, kar dejansko živi v nas. Vsakdo od nas je bil v nekem momentu svojega življenja ljubosumen. Na mlajšega sorojenca, ko je le-ta privekal na svet. Na sosedove otroke, ker so imeli boljše igrače. Na prvo simpatijo v šoli oz. na tisto osebo, ki ji je bila bolj všeč. Na tiste, ki so dobivali boljše ocene, ki so prej naredili izpit za avto ali na tiste, ki so se uspeli vpisati na boljšo fakulteto kot mi. Na tiste, ki so prej dosegli cilje, katere smo si zastavili zase (ali pa so nam jih zastavili drugi). Kakorkoli, ne glede na to na koga in zaradi česa smo bili v danem momentu ljubosumni, bili smo ljubosumni.

Vendar v večini primerov zaradi tega nismo premierno uprizorili celovečerne drame 'Zavistneži' v naključnem trgovinskem centru ali na kakšni drugi zanimivi lokaciji. Vprašala sem se, kaj je te ljudi pripeljalo do takšnega reagiranja. Imajo ti ljudje težave z zaupanjem? So bolj občutljivi? Ali morda niso prepričani vase? Ali so tako vzgojeni? Ali verjemajejo v teorije zarote? Ali... ne vem. Vsak od njih ima svoj razlog in večine jaz, s svojo malo pametjo sploh ne bi razumela. Hudiča, večinoma si jih tudi zamisliti ne morem, kaj šele, da bi jih razumela.

Ali je kdo kdaj razvozljal, zakaj slovenci veljamo za 'zavisten' narod? Zavist je nekaj podobnega ljubosumju... recimo. Vendar zakaj? Od kje? Kako? Je to bolezensko stanje? Je to drugačne odzivanje nevronov na dražljaje? Je to pretirana občutljivost? Kdo lahko pravzaprav določi, kaj je pretirano oz. kaj je normalno? Normalno je iluzija. Kar je normalno za pajka, je kaos za muho (C. Addams). Koncentracija mi je padla do te mere, da bi se morala nehat ukvarjat s tem in gledat na cesto.

Vendar so se te misli prikradle nazaj v mojo glavo, ko sem se ponoči ukvarjala s svojo staro poletno znanko, nespečnostjo. Poskusila sem si zamisliti sama sebe v takšnih situacijah, na obeh straneh. Bi brskala po tujem telefonu? Verjetno ne, še po svojem ne maram. Bi hotela vedeti, zakaj je moj partner nekomu odprl vrata, pomagal zložiti stvari v avto ali zakaj je nekoga pozdravil? Verjetno ne, to nekako enačim z dobro vzgojo. Tako so vzgajali mene in upam, da bom nekega dne tako vzgojila svoje otroke. Mlajši pozdravi starejšega, moški žensko, moški pomaga ženski zložiti stvari v avto ali kakorkoli.

Nisem človek, ki hoče delat scene. Ne maram pozornosti, ljudje naj se brigajo zase, tako kot se moram jaz zase. Torej, svojega partnerja verjetno ne bi zmerjala s kurbirjem, ker je pridržal vrata ženski z vozičkom. Nekako mi to ne gre skupaj. Ampak, to sem samo jaz.

Kaj pa, če bi mene nekdo napadel na tak način? Hotel pregledat moj telefon in me obtožil, da sem cipa, ker sem pozdravila sodelavca? Tukaj se je stvar malce zapletla. Cenim svojo zasebnost (verjetno zato, ker je imam zelo malo), vendar nimam ničesar skrivati. Torej moj telefon je na razpolago ljudem, ki jih poznam. Za klice, sporočila, elektronsko pošto, katero aplikacij in seveda tudi zato, da ga vržem v njihovi smeri. Rada ciljam v kolena ali trebuh. Vendar to je problem katerega drugega primera.

Torej, telefon je na razpolago ljudem, ki jih poznam. Kar je seveda rahlo neumno, če sklepamo, da imajo do našega telefona dostop vsi, ki znajo prižgati računalnik. Patricija, ne verjameš v teorije zarote. Imaš 'večje' probleme.no, ampak dano vam je na znanje, da ne skrivam ničesar. Sploh pa ne pred sebi bližnjimi ljudmi. Drugi pa naj se vame ne vtikajo, tako kot se jaz vanje ne.

Če bi me res nekdo obtožil, da sem cipa ali še kaj bolj barvitega? No ja, to je njegovo mnenje o meni. Očitno sem na njem pustila tak vtis. In če je v to prepričan, potem o meni ve nekaj, kar jaz ne vem. In po pravici rečeno, to ni moja stvar. Tukaj nisem zato, da bi se prilizovala vsem ljudem, ki jih srečam. Prav tako nisem tukaj zato, da bi se pretvarjala, da sem nekdo, ki nisem. Ja, imam to nesrečo, da nikoli ne bom tisto, kar si najbolj želim, ampak o tem morda kdaj drugič.

Naslednje jutro sem, zalimana in neprespana, še vedno razmišljala o ljubosumnosti. Kaj nas je pripeljalo do tega? Zakaj so nekateri ljudje bolj ljubosumni kot drugi? Ob takšnih vprašanjim me kmalu spreleti srh. Je možno, da je 'pretirana ljubosumnost' kot jo opisujejo naključni mimoidoči stvar evolucije? Vendar, ali je to zaradi tega, ker je pri nekaterih evolucija toliko napredovala ali ker je toliko zaostala? Na to vprašanje si nisem znala odgovoriti niti nekaj ur kasneje, ko sem na družbenem omrežju opazila slike iz poroke.

Nisem pristaš porok, vendar sem vesela, če se ljudje poročijo iz ljubezni (ker danes poznamo še kup drugih razlogov za sklenitev zakona). Po drugi strani pa je šlo za poroko dveh ljudi, katerih nikoli v življenju nisem poznala. Na družbenih omrežjih imamo navadni smrtniki namreč dostop do zasebnega življenja svojih najljubših igralcev, glasbenikov, športnikov, politikov in drugih nenavadnih smrtnikov ter Kim Kardashian. Pa vseeno sem ob pogledu na srečni par doživela napad ljubosumja. Vendar, ker se imam očitno še toliko v oblasti, nisem naredila scene. Za nekaj sekund sem prenehala dihati, občutila manjši zastoj srca, temu pa je sledila manjša vtroglavica. Spravi se v red, trapa. Odrasla ženska, ki fantazira o glasbeniku? Saj nisi resna. Upam, da bosta srečna. Njun zakon je namreč še ena izmed tistih stvari, ki se me ne tičejo. Prav tako pa njun zakon ni ena izmed tistih stvari, ki bi me morali spraviti v obup. Ko imaš nekoga resnično rad, mu boš pustil, da bo srečen. S teboj ali s kom drugim. Ne zato, ker se ne bi hotel boriti, temveč zato, ker nimaš pravice nekomu uničiti življenje za svoje lastno dobro.

In pravzaprav, če res pride do tega, da nekoga obdržimo poleg sebe na vse pretege, tudi s tem, da smo mu uničili življenje, kaj ne bo to tudi nas naredilo nesrečne? To potem ni mogla biti prava ljubezen.  Zakon ali skupno življenje je v tem pogledu ena redkih stvari, kjer dva minusa ne dasta plus. Res je, da nekateri od nas dobijo občutek, da takšnega udarca s strani ljubljene osebe ne bomo preživeli... vendar, nekoč smo grozili, da ne bomo preživeli božiča, če ne bomo dobili večjega darila kot naš mlajši brat. Da ne bomo preživeli, če ne pojemo še ene čokolade. Da ne bomo preživeli, če bo naša simpatija za roko držala tisto zoprno trapo iz paralelke. Da nas bo pobralo, če si ne bomo pri priči kupili novih superg. In, da vam podam še svojo najboljšo izmišljotino iz tega področja: 'Mami, resno ti povem, da bom umrla, če bom šla jutri v šolo! Tisti ljudje tam so zmešani, verjetno imajo jebolo!' (moja malenkost v starosti 8 let – ostale šolske neprigode bodo verjetno na sporedu kdaj drugič). Moja vrla mati je bruhnila v smeh in me naslednje jutro zopet, kljub vsemu mojemu upiranju odvlekla v šolo, kljub temu, da sem trdila, da so moji sošolci okuženi z jebolo in me zato zajebavajo. Prepričevala sem jo tudi, da bodo s to grozljivo boleznijo okužili mene in da bom potem doma počela še večje neumnosti kot sicer in na koncu bom umrla in vsega bo kriva ona, ker me je vpisala v šolo v katero nočem hoditi. Dala mi je na znanje, da se zaveda te odgovornosti, da pa bo težavo reševala, ko bo do nje prišlo. 'Do takrat pa lahko jemlješ dodatne vitamine, ne bodo ti škodili.'

Ljubosumje. Vsakdo od nas ga pozna in ga izraža. Vendar vsakdo na svoj način. Nekateri ljudje so sposobni bolečino, ki jo neljuba situacija povzroči prenesti bolje, ker se zavedajo, da jih krepi bolečina in ne sreča. In ljubosumje je ena izmed teh neljubih situacij. Gre za človeški občutek, vendar pa nas njegovo izražanje dostikrat postavi nižje kot živali. Človek je edina žival, ki je, kadar ni lačna, pije kadar ni žejna in se ljubi vsepovsod (anon). Ter seveda, je ljubosumen na vse druge ljudi, ki dihajo isti zrak kot njegov partner v velikih pohištvenih centrih.

P.S.: Tale umotvor je nastajal skoraj 6 tednov, bil že nekajkrat napisan in posledično tudi zbrisan. tokrat končno dosega moje že tako nizke standarde o lastnih objavah, ampak, če lahko vsi nekaj pišejo, potem lahko tudi jaz. za obtožbe, vprašanja, predloge in prepire pa veste kje me najdete. 

P.P.S.: Tole vam pa priporočam za spremljavo ob branju za bolj hollywoodski občutek...

STROMATRA - 2. del: Ne predstavljajte si, da je danes mogoče govoriti o čem drugem kot o 1.maju...

Cel dan številke. 1.5., 10 let od vstopa Slovenije v EU, BDP je padel za 3 odstotkovne točke, zaslužimo v povprečju 390€ več kot pred desetimi leti, vendar za ta denar lahko kupimo približno za četrtino manj, trošarine na tobačne izdelke so se zvišale za nekaj procentov, zato škatlica cigaret stane približno 20 centov več, Pahor in Janša si že 8 let izmenjujeta oblast, edina stalnica, je stranka DeSUS, ki je na istem mestu kot pred desetimi leti tudi danes.

To je samo kratek povzetek povzetkov, katere že cel dan poslušam pa radiu in televiziji. Še kot otrok sem morala ta dan prav tako prebiti zunaj, vendar so takrat po radiu vrteli kaj bolj zanimivega, kot povzetke zadnjih desetih let našega blamiranja v EU (da ne bo pomote, pridružitev EU sem nasprotovala takrat, ja, pred desetimi leti, in ji prav tako nasprotujem danes... ampak mene pravzaprav ne posluša nobeden, ker nisem manager, nimam mesta v državnem zboru in ne poznam nikogar, ki bi to bil oz. imel). Recimo, da sem se kot otrok veselila 1. Maja oz t.i. Praznika dela, saj je to pomenilo, da bom imela starše v bližini, delalo se ne bo preveč, je pa stalnica bil roštilj in komentiranje stanja v državi (v tistih časih smo bili še del Jugoslavije in ne EU). Nekaj let kasneje sem bila vesela, če se prvi maj ni zgodil za vikend, saj je to pomenilo, eden oz. dva dni manj pri smrtno dolgočasnih predavanjih v smrtno dolgočasni šoli... kakorkoli. Danes je prvi maj. Praznik dela. Pa se sploh spomnete od kdaj nosi to ime? Zakaj ravno tako ime? Seveda se ne, saj te prav tako hodili v smrtno dolgočasne šole, kjer so se vršila smrtno dolgočasna predavanja.

Torej, kot prvo: Verjetno so vas učili, da je praznik dela socialistični ali še huje, komunistični praznik. Kar je seveda brca v temo. Aktivneje se je začelo delati na pravicah delavcev po letu 1872 (pred tem recimo niso poznali 8 urnega delavnika, norme, minimalne plače ipd, kar se finim ljudem vašega kova zdi samo po sebi umnevno) iz strani kanadskega delavskega gibanja, katerega ideje so se preko obrtnikov razširile tudi v ZDA (ja, že takrat so vam grenili življenje). Leta 1886 na magični datum 1.5. so napetosti med industrialci in delavci dosegle vrelišče, saj so trume zatiranih delavcev na trgu Haymarket v Chicagu pričele stavkati (da bi se uzakonil 8-urni delavnik, med drugim). Do konca protestov, 4. 5. Je umrlo 11 civilistov (nekateri zaradi tega, ker niso hoteli tvegati aretacije zaradi upiranja oz. stavke), 8 policistov, več deset (pripadnikov obeh strani) pa je bilo ranjenih. Nekatere zahteve delavcev so bile nato uveljavljene, izgredi pa so se ponovili še leta 1894 in 1919.

S tem so bili postavljeni temelji za kasnejši praznik dela. Vsak narod oz. skupina delavcev ga je obeležila po svoje. Kot uradni praznik ga je priznala takratna Sovjetska zveza, kateri so sledile druge države. V obdobju hladne vojne so prokomunistične države proslavljale z velikimi vojaškimi paradami, države, ki so komunizmu nasprotovale, pa so raznovanje praznika dela prestavili na drug datum (ZDA, velike pobudnice vsega in seveda tudi največje izdajalke vsega, praznik dela praznjujejo na prvi ponedeljek v septembru. Ker si seveda ne morejo deliti istega praznika s Sovjetsko zvezo in drugimi komunističnimi 'hudobci', sploh pa ne na isti datum! One so vendar ZDA!)

Različni režimi in vlade so s praznikom dela počeli vse mogoče. Predvojna Nemčija je sicer pustila 'dan dela', hkrati pa prepovedala vse shode socialistov in komunistov, proste delavske zveze in neodvisne delavske organizacije (2.5. 1933... en dan pred tem so namreč kresovali in niso imela časa za sprejemanje zakonov in predpisov). Nekaj let pred tem (1929) je prišlo do enega najbolj krvavih obračunov znotraj levice. Zgodil se je t.i. Krvavi Maj (Blutmai), ki je za seboj pustil preko 30 smrtnih žrtev, preko 80 težko poškodovanih, preko 10 tisoč izstreljenih nabojev in enkratne pogoje za vzpon nacistične stranke.

Desetletje po koncu druge svetovne vojne je končno klonila še rimsko katoliška Cerkev in za (pa menda ja ne) prvega maja razglasila dan sv. Jožefa delavca. Vendar ne zaradi tega, ker v cerkev hodijo samo pridni in delavni ljudje, ampak zato, ker se jim je kurjenje kresov zdelo preveč pogansko in so (ker so tako storili tudi z vsemi drugimi prazniki, ki so v izvoru poganski) mu morali dodati nekaj svojega, da bi s tem izpadli bolj verodostojni (dejstvo, da je RKC večino svojih 'praznikov' pokradla poganskim verstvom vam lahko opišem v katerem drugem zapisku, ampak imam občutek, da vam – kako pa to, da tega danes še nisem rekla??? – gladko dol maha za vse skupaj).

V drugi polovici 20. Stoletja, sploh proti koncu osemdesetih let in naprej (teh časov se spomnite, kajneda? Seveda se. Vsi, ki si mislite, da se jih ne spomnite to počnete samo zato, da bi se jaz počutila stara v vaši družbi. To je bilo takrat, ko smo vsi nosili futbalerke, blazinice na ramenih in so nas doma čakali Marantzi) so se v ZDA in Veliki Britaniji začeli na prvega maja (oz. tam nekje) odvijati nasilni protesti med pripadniki protikapitalističnih gibanj in (običajno) policisti. Podobno se dogaja tudi v Nemčiji, kjer so proteste v drugi polovici osemdesetih let 20. Stoletja na ta dan začenjali radikalni levičarji, ki so se prav tako spopadli s policisti. V zgodnjih devetdesetih so podobne proteste začeli tudi skrajni desničarji, ti pa za spremembo niso napadli policistov ampak kar radikalne levičarje, ki so tam protestirali pred njimi. Dandanes lako sklepamo, da so prav tako, kot ste vi izgubili znanje o nastanku prvega maja oz. praznika dela, demonstranti, ki na današnji dan uprizarjajo vse mogoče, kar se pridnim delavcem ne spodobi, pozabili zakaj to pravzaprav počnejo in jim je prešlo že kar v navado.

In pri nas? Prvi maj je izgovor za nedelo, roštiljanje in prevelike količine alkohola. Ampak, glej ga zlomka, to pri nas počnemo na vsak drug praznik... in navaden dan. Če le imamo denar. In v dostih primerih tudi, če ga nimamo. Pri tem nas EU ne bo podpirala. Do sedaj nas ni nikoli in nas tudi v prihodnje ne bo. Ampak ja, dol vam maha. Svoje pivo imate in tudi veste kje je najbližji žar.

In veste še kaj? Ko smo leta 2004 s pomočjo premiera Antona Ropa in predsednika Evropske komisije Romana Prodija ob velikem pompu (ob polnoči so bile preobremenjene vse GSM linije, kar je rezultiralo v tem, da sem sporočilo, katerega so mi poslali ob polnoči, prejela šele nekaj čez tretjo uro zjutraj) kot vzorna učenka vstopili v EU, je lilo kot iz škafa. Tako kot danes. Torej se ni dejansko spremenilo popolnoma nič.

Če sem začela s številkami, potem naj z njimi še končam. Leto ima 365 dni. Vsak dan prespite 8 ur, kar skupaj znese 122 dni. Tako vam ostane še 243 dni. Vsak dan 8 ur počivate, kar pomeni naslednjih 122 dni. Tako vam ostane še 121 dni. 52 dni v letu so nedelje, ko itak nič ne delate, kar pomeni, da vam za delo ostane le še 69 dni. Naslednjih 52 dni so sobote, ko spet ne delate, tako, da vam ostane še 17 dni. Vsak dan imate vsaj pol ure pavze, kar letno nanese za celih 7 dni. Tako vam ostane le še 10 dni. Najmanj 9 dni v letu je različnih praznikov in tako vam ostane le še en sam, samcat delovni dan. To je prvi maj, praznik dela, ko spet ne delate. Vendar, odkar smo v EU, to počnete tudi uradno, saj je možnost, da dejansko imate službo, izredno majhna. Ampak ja, dol vam visi.