Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 34. del

Ko že napišem svoj umotvod tega tedna, ga namestim na delovno tablo in se počutim prav nemarno zadovoljna sama s seboj... ugotovim, da nisem napisala uvodnika. Ker mi ta teden zmanjkuje časa za sproščeno dihanje, se stvar malo zaplete, ampak dejansko ni prav nič nerešljivega. Mali kiks opišemo kot veliko dogodivščino v uvodniku in zadeva zaključena. Ker sem trenutno naveličana lastnega pritoževanja... to pa je verjetno zato, ker že nekaj dni poslušam radio in se mi zraven že meša.

Kakorkoli, ta teden bo poleg tega, da so moje sposobnosti organizacije lastnega življenja - v mejah pričakovanega življenja - skoraj nične oz. moje sposobnosti so prav čudovite glede na to, da nad svojih življenjem nimam nobenega nadzora, ta teden bo govora o tem kako Valentinovo ni bilo vedno tako pocukrano (je pa sigurno bilo bolj zanimivo, preden je prejelo krščansko konotacijo... tako kot večina drugih zadev), kam shraniti več spomina kot ga je ena sama glava sposobna prenesti in kako izboljšati spomin, katerega že imamo, bi pa vseeno radi noter zbasali še kakšno veščino. Ker očitno ta teden ni bil namenjen zanimivim uvodnikom, lahko poskusim s kvalitetnimi odlomki malo prej... verjetno brez uspeha. Vseeno, tukaj je nekaj misli tega tedna.

331. Za začetek mali fenomen, katerega so zmožni naši možgani (če jih seveda na to pripravimo). Dostikrat nam strokovnjaki (od naših mam naprej) priporočajo, da se po dolgem buljenju v knjigo / računalnik / telefon /še katero hujšo nadlogo, zazremo v neko točko in nekaj trenutkov ne odmikamo pogleda. To v resnici ne spočije naših oči, ampak dejansko povzroči manjšo blokado v možganih, kar možgane, na kratko rečeno, resetira, da so prepričani v to, da so si oddahnili.

Vizualni receptorji v naših možganih so izredno občutljivi na spremembe, torej na premikanje, spremembo barve, odtenka barve ipd. Če se zazremo v neko nepremično točko in vanjo strmimo dovolj dolgo, se bo slika te točke v katero strmimo, nastane pa v naših možganih, zatemnila (nekateri celo trdijo, da bo postala črna – verjetno se moje oči premikajo prehitro, da bi do tega prišlo. Običajno zaradi tega, ker hočem na vse pretege ubežati takšnim situacijam). Logična razlaga tega je, da, ker strmimo v nepremično točko, ne prihaja do sprememb na katere so naši vizualni receptorji tako občutljivi, zato se ti malo polenijo in barv ne registrirajo več takšnih kakršne so. Zato pride do tega, da se v določenih primerih lahko v naših možganih (domnevno) naseli samo črnina. To prekinemo tako, da premaknemo celo glavo ali pa si najdemo kaj boljšega, v kar lahko strmimo.

Ker pa je bil to teden, ko so nekateri od nas strmeli v ljudi, ki jim to dejansko pustijo oz. je v nekaterih primerih celo zaželeno, da storijo, je smiselno opisati še zanimivo stvar, ki se nam lahko zgodi pri dlje trajajočem zijanju. Gre za izsledke nekaj ločenih raziskav v preteklih nekaj letih. Pri prvem je bilo okrog 50 prostovoljcev naprošenih naj sedijo v polmračni sobi in strmijo v svoj odsev v ogledalu. Potrebnih je bilo samo nekaj minut, ko so prvim prostovoljcem že zagodli njihovi možgani. Udeleženci so namreč začeli izkušati podobne efekte kot kot občutijo uživalci LSDja. Njihovi obrazi so se začeli spreminjati v živalske, obraze pošasti ali celo v obraze mrtvih sorodnikov (to je t.i. iluzija nenavadnega obraza, ki bo opisana kdaj drugič). Še bolj zanimive stvari pa so se zgodile pred kratkim, ko so prostovoljci ogledala zamenjali za dejanske druge osebe.

40 prostovoljcev so razdelili po parih in jih polovico posedli tako, da so si lahko zrli v obraze, drugo polovico pa tako, da so bili s hrbti obrnjeni eden proti drugemu in so strmeli v steno. Prostor je bil spet polmračen, svetlobe je bilo namreč dovolj, da so bili tisti, ki so si zrli v obraze sposobni razločiti fine obrazne poteze, motena je bila samo percepcija barve. Po desetih minutah so udeleženci nato izpolnili vprašalnike o tem kaj so videli. Več kot 90% udeležencev je videla, da so se obrazi njihovih 'partnerjev' v tem času popačili, deformirali, postali podobni drugim ljudem ali kreaturam, zvoki, ki so jih zaznali okrog sebe pa so bili veliko glasnejši kot so v resnici bili, barve pa so dojemali veliko bolj zatemnjene.

Udeleženci, ki so zrli v obraze so doživeli t.i. stanje disociacije, katero velikokrat povezujejo s stanjem zmanjšane senzorične stimulacije (ja, disociacija je tisto, kar naj bi domnevno doživljali ljudje, ki so v hudi depresiji ali pa imajo hudo tesnobo ali celo hude fobije, katerih ne zmorejo nadzorovati). Možna pa je tudi druga razlaga. Ko se osredotočimo na eno točko, začne periferna slika (slika okrog te točke) polagoma bledeti (t.i. Troxlerjev fenomen). Tako, ko dlje strmimo v obraz od nekoga, kjer se običajno osredotočimo na oči ali nos (ker je ta ravno središčna točka obraza, ki ga gledamo. Oči so običajno najbolj izrazita točka obraza, predstavljajo pa mejo med zgornjo in spodnjo polovico lobanje), zato stvari okrog točke v katero strmimo, začne izginjati, kar naše m ožgane prepriča v to, da se je v tem času obraz v katerega smo strmeli, spremenil.

332. in ko smo že ravno pri tem, da je bil to teden, ko so nekateri od vas zavzeto strmeli v obraz nekoga drugega, je smiselno omeniti nekaj stvari o Valentinovem – da ne bom o njem govorila sredi Avgusta, ko ljudje ne bodo imeli pojma o čem govorim.

Eden najbolj komercialnih praznikov, kar jih človeštvo trenutno pozna izhaja iz starega rimskega običaja, ki se je običajno odvijal na 15. Februarja imenovanega Lupercalia. Takrat so moški po mestih oz. naseljih hodili goli, z živalskimi kožami in vrvmi pa so šeškali ženske, saj je obstajalo verovanje, da bodo tako izboljšali plodnost v okolišu. Moški so tako enkrat na leto lahko goli tekali naokrog in šeškali ženske nekje do sredine petega stoletja našega štetja.

Ko je seveda krščanstvo začelo upravljati z delom Rimskega imperija, je hotelo takšne 'nemarne' običaje ukiniti, vendar so najprej sprejeli kompromis. Moški naj se nehajo obnašati tako nemarno, Cerkev pa bo ta praznik naredila za svoj. Tako je določila, da bo ta dan (oz. en dan prej) posvečen svetniku Valentinu, ki je na zanimiv način nasprotoval uredbam Rimskega imperija. V tretjem stoletju je cesar namreč prepovedal poroke mladih moških, če so se ti hoteli poročiti iz nepravih razlogov (da ne bo pomote, takrat so se tudi poročali iz koristoljubja, tako kot to počnejo znani in ne tako znani ljudje danes, vendar to ni bila takšna grozota kot to, da so se mladi moški poročali samo zato, da jim ne bi bilo treba v vojsko... za pomanjkanje spolnih odnosov pa je bilo že takrat jasno, da ljudi dela agresivne, kar pa je v vojski takrat bilo celo zaželeno). Valentin, takrat še običajen smrtnik se s takšno prakso ni strinjal, zato je mlade pare poročal na skrivaj. Seveda, upornike proti režimu se običajno ujame (vsaj v velikih zgodbah) in Valentin je tako za kazen ostal brez glave. In to na 14.2. Kako neizmerno romantično! Upam, da bodo kmalu naredili čokoladne odlitke s snemljivo glavo!

S praznikom zaljubljencev je velikokrat povezan tudi Kupid. Mala, debelušna nadloga, ki svoje puščice običajno ustreli v povsem napačne destinacije. Kupid je sin Venere, boginje ljubezni, znan pa je po tem, da je bil neverjetno navihan otrok, ki je ušpičil marsikatero traparijo, večinoma pa je obstreljeval ljudi s svojimi puščicami, ti pa so se posledično zaljubili eden v drugega. Kupid je samo ena izmed verzij njegovega imena (poznamo ga še pod imeni Eros in Amor).

Kljub temu, da je Kupid dejansko bil bog oz. božanstvo, pa so se mu dogajale povsem človeške reči in nekega dne se je zaljubil v žensko po imenu Psyche, ki pa je bila samo človek. To je Kupidovo mater Venero izredno razjezilo in kot vsaka prava ženska, je Psyche zavidala njeno lepoto. Kot vsaka zgledna sodobna tašča je Kupidu naročila, naj se te človeške vsiljivke znebi tako, da jo kaznuje. Vendar pa se je Kupid, že od samega začetka nagajiv in neubogljiv otrok, samo še močneje zaljubil in se s Psyche poročil. Sprejela sta kompromis, da ga Psyche ne sme pogledati v obraz, saj je on bog, ona pa ne.

Nekaj časa sta shajala, nato pa so Psyche njene sestre pregovorile v to, da vsaj malo pokuka proti božanstvu s katerim je poročena. Kupid se je razjezil, pobral njuno skupno lastnino in odšel. Zaljubljena Psyche se je podala za njim in po nesreči prišla v tempelj posvečen Veneri, razbesnjena Venera pa ji je, za to, da bi se ji maščevala, ker ji je ukradla sina, naložila kup opravkov, katere je bilo praktično nemogoče opraviti. Zadnji med njimi je bil tudi ta, da mora v podzemlje prinesti škatlo v kateri bo zbrana Proserpinina lepota (Proserpina je rimska verzija grške boginje Perzefone, ki je bila opisana v odlomku 214), škatle pa pod nobenim pogojem ne sme odpreti. Firbčna, kot vse ženske, je Psyche škatlo odprla (kako je Prozerpinino lepoto uspela zbrati v škatlo naj v tem primeru ostane uganka... da se bomo imeli o čem spraševati, ko ostanemo brez idej) in za kazen umrla. Očarani nad njeno ljubeznijo do Kupida, so bogovi rimskega panteona Psyche razglasili za boginjo (Njeno ime je grško, vendar pa je bilo v rimskih časih prevedeno v latinščino. Tako je nastala Anima, latinsko poimenovanje 'duše'). In ne, to ni bil opis konkretne babnice ta teden, za to vlogo je bila izbrana druga, ki bo omenjena kasneje.

333. Kot že rečeno, to je bil teden, ko so nekateri zrli v obraze ljubljenih, drugi od nas pa smo zrli v prazne krožnike... (ker smo pač romantični kot so lahko romantični samo lačni ljudje). Zato zdaj nekaj v kar bi rada zrla jaz. To je Bajkalsko jezero.

To jezero na jugu Sibirije naj bi domnevno vsebovali kar petino vse sveže vode na svetu (površinske), ta pa naj bi bila tudi med najbolj čistimi. To je očitno jezero, katerega tudi sam UNESCO opiše samo s presežniki: veliko je 31 722 km² (celotna Slovenija je velika 20 273 km², samo za primerjavo, jezero je tako po velikosti precej podobno Belgiji), globoko do 1640 metrov (kar ga dela tudi za najglobje jezero na svetu – vendar se domneva, da je pod najnižjo izmerjeno točko v jezeru še 7 do 11 kilometrov blatnih usedlin). Ker je povsem naravno jezero – na njegov nastanek človek ni vplival (v smislu prekopavanja in preusmerjanja strug rek ipd.), je s svojimi zavidljivimi 25 milijoni let mladosti tudi najstarejše jezero na svetu.

Vanj priteka 330 rek (najbolj prepoznavne med njimi so Selenga, Barguzin, zgornja Angara, Turka, Sarma – ja, resno - in Snezhnaya), izteka pa se v eno samo (Angara; očitno gre za spodnjo varianto, če je zgornja tista, ki priteka vanj). Kljub temu, da se vanj steka toliko rek, se voda v jezeru povsem zamenja na približno 380 let. Na njem je 27 otokov, najdaljši med njimi je 72 kilometrov dolg Oikhon (ki je tretji največji jezerski otok na svetu).

Kot že rečeno, se Bajkalsko jezero nahaja v Sibiriji, kar pomeni, da okolje okrog njega pozimi doseže povprečno temperaturo približno 19°C pod ničlo. Ta podatek sestavite z dejstvom, da velja voda v tem jezeru za eno najčistejših na svetu in dobili boste poseben fenomen značilen za ta okoliš. Gre za kristalno čist turkizni led. Pozimi so ledeni pokrovi tako debeli, da se je po njih na nekaterih mestih mogoče voziti celo z avti, led pa je povsem transparenten. Poleti, ko ledu ni, pa lahko vidimo do globine 40 metrov pod površjem.

Ker se jezero nahaja v gorskem predelu, je njegova površina približno 460 metrov nad morsko gladino. V gorah na tem koncu so znane tudi hude nevihte, kar lahko jezero razburka v 4 do 6 metrov visoke valove. Prav tako je klima v tem področju botrovala več vrstam rastlin in živali, ki jih najdemo na tem koncu – domnevno naj bi tukaj bilo okrog 1000 rastlinskih vrst in okrog 2500 živalskih vrst, vendar ker so to samo ocene, se domneva, da so številke višje. Okrog 80% teh vrst naj bi bilo endemičnih (takih, da jih lahko najdemo samo tukaj), med katerimi je najbolj znan Nerpa, ena izmed treh vrst sladkovodnih tjulnov.

334. Tudi v tem odlomku ostajam pri vodi, vendar tokrat malo drugačni. Govorila bom o Mrtvem morju. V bistvu gre za jezero, katerega pa omenja že sama Stara Zaveza Svetega pisma - Abraham naj bi bil prvi turist, ki ga je obiskal, kralj David pa se je okrog njega skrival, ko so ga preganjali. V bližini Mrtvega morja so našli tudi Kumranske zvitke, domnevno največjo arheološko najdbo 20. Stoletja. Gre za najstarejšo ohranjeno obliko hebrejskega Svetega Pisma, opisujejo pa življenje, dogodivščine in verovanja mrtvomorske sekte. Nastali naj bi okrog leta 100 pred našim štetjem. Te zvitke so odkrili leta 1947 (Izrael kot država je bil ustanovljen šele eno leto kasneje) in so kot taki prvi, saj jim je sledilo še okrog 800 rokopisov, od katerih jih ima okrog 200 svetopisemsko vsebino.

Vendar pa Mrtvo morje ni pomembo samo zaradi tega, ker so tukaj našli dele knjige v katero veruje toliko ljudi. Je namreč najbolj slana voda na Zemlji. Bolj kot gremo v globino, bolj je voda slana, na nekaterih mestih pa doseže celo 34% (običajno morje ima okrog 3% slanost – za boljšo predstavo: kilogram vode iz Mrtvega morja vsebuje kar 340 g soli in mineralov), v njej pa je raztopljenih tudi 21 izredno pomembnih mineralov (magnezij, natrij, kalcij in kalij ter njihova širša druščina), kar Mrtvo morje dejansko spremeni v največji naravni SPA na Zemlji. Trume turistov namreč prihajajo sem – na lastno željo ali pa zato, ker so jih tja napotili njihovi zdravniki – se namažejo z gostim črnim blatom, počakajo, da se to strdi, nato pa ga izperejo (kolikor je to pač možno narediti s tako slano vodo). Za tiste, ki jim packanje s takšnim blatom ne ustreza, so na obali mnogi hoteli, ki ponujajo svojim gostom SPA storitve. Sicer uporabljajo isto blato, vendar vam zanj še veliko zaračunajo. Zdravniki k Mrtvemu morju običajno napotijo ljudi, ki imajo dihalne težave, težave s sklepi (npr. artritis) ali kronične težave s kožo (psoriaza, luskavica, hude težave z aknami ali celo sovražnik vseh sodobnih žensk, celulitis).

Zaradi ekstremne slanosti vode v jezeru, ki se ponaša z imenom morje, je v njem nemogoče plavati, kljub temu, da tako slana voda bistveno izboljša človekovo plovnost (sposobnost plavanja oz. lebdenja na vodni gladini – pomislite na plavanje t.i. 'mrtvaka'), zato obiskovalci enostavno lebdijo na površju. Zaradi ekstremne slanosti vode v njej ne morejo živeti živali in rastline, zato lahko odmislite, da bi tukaj videli kakšnega delfina, ribe in prav tako ni variante, da bi se lahko tukaj zapletli v kakšno morsko travo (ker v tej vodi nobena žival, ki bi tam živela, ne more preživeti, je tudi dobilo svoje ime). Pred kratkim so sicer bile odkrite vrste bakterij, ki v tej vodi lahko živijo, vendar človeku niso nevarne, predvsem tudi ne zaradi tega, ker tako slana voda pod nobenim pogojem ni primerna za pitje.

In zakaj je ta voda tako slana? Jezero je nastalo v razpoki na Zemeljski skorji (t.i. rift nastane, ko se dve tektonski plošči na površji začneta odmikati ena od druge). Tektonske plošče si lahko predstavljamo kot kose karamele – če jih počasi vlečemo narazen se tanjšajo in šele po precej dolgem času se raztrgajo. Ker tektonski premiki še vedno potekajo, se ti dve plošči še vedno oddaljujeta ena od druge, kar povzroči, da gladina jezera upada, saj se niža dno pod njim. Po nekaterih izračunih naj bi gladina upadla tudi do 60 cm na leto, kar je izredno hitro. Po drugi strani pa se v Mrtvo morje steka več rek... nobena pa iz njega ne izteka. Edini način, kako voda izgine iz jezera je, da izhlapi. Ker se Mrtvo morje nahaja na meji med Jordanijo in Izraelom – tukaj povprečne dnevne temperature nihajo med 20°C pozimi in 40°C poleti, to pomeni, da ogromne količine vode izhlapijo, za seboj pa pustijo sve minerale in soli, ki so bile v vodi raztopljene (kot je jasno, trdne snovi ne hlapijo). Prav tako leži na najnižji točki daleč naokrog, saj je globina jezera kar 430 metrov pod morsko gladino, globoko pa je do 305 metrov (po zadnjih meritvah, opravljenih leta 2011).

335. 

Nekatere sekte zgornji pojav opisujejo kot čarovnijo, zato je pametno na tem mestu predstaviti konkretno babnico tega tedna. Tokrat bo govora o Hekate (izvorno Ἑκάτη in ker je njeno ime zapisano z zanimivimi črkami, lahko seveda sklepate, da gre za žensko, ki prihaja iz Grčije. In niti malo se ne bi zmotili pri tem). Hekate oz. v naših koncih bolj znana pod imenom Hekata (slovenščina rada postavlja –a na konec ženskega imena, celo do te mere, da ga imajo tudi nekatera moška imena... pomislite na imena Luka, Žiga ipd... ker, slovenščina) je lik iz starogrške religije in mitologije. V času njenega čaščenja so jo povezovali z raznimi stvarmi – tako je bila zavetnica magije in čarovništva (ko so ljudje to še znali ceniti), poznavalka zelišč in njihovih učinkovin, ščitila je vhode in križišča (občasno tudi pse... ker običajno so samo ti veseli, ko kdo vstopi v hišo), bila pa je tudi tista, ki je pazila svetlobo in tudi Luno, velikokrat pa se jo je povezovalo tudi z nekromancijo (klicanjem in obujanjem mrtvih, ko smo potrebovali njihov nasvet ali pomoč) in posledično z duhovi. Ker je ženska resnično imela veliko opravkov na svojih plečih, so ji potem, ko je krščanstvo že bilo v tistih krajih domače (2. In 3. Stol. našega štetja) celo priznali nekaj oblasti nad Zemljo, morjem in nebom, zaradi česar jo nekatera dela in izročila opišejo tudi kot Soterio oz. 'Odrešenico' (za tiste katerih predniki so takšne ženske pošiljali na grmado, je tukaj krasno zabeleženo, da ni vse čarovništvo, magija in jahanje metel slabo). Tako jo namreč predstavi Kaldejski orakelj oz. ohranjeni fragmenti iz le-tega. Krščanstvo jo nekajkrat predstavi kot mater angelov in dušo kozmičnega sveta. V glavnem, polno zaposlena je bila.

Izvor njenega imena ni povsem jasen, so se pa oblike njenega imena in njegove izpeljanke v stari Grčiji dostikrat dajale otrokom... običajno se tako povezuje z starogrško besedo za 'voljo' (vsaj po tem, kar vemo od Hezioda). Gre za zemeljsko božanstvo (tako so z njo v kompaniji tudi Had, Demetra in Perzefona – še enkrat si oglejte odlomka s številkami 214 in 265), ki domnevno izvira iz Anatolije, v Grčiji pa je prevzela vloge, ki sta jih opravljali Artemida (omenjena je v odlomku 209 kot nasprotnica Kalisto) in Selena. V začetku so jo upodabljali kot enojno figuro. Nato pa se je iz te razvila trojna figura – t.i. trojna Hekata – ki je predstavljala tri lunine mene – polna luna, polmesec in mlaj. Kot trojna boginja Lune se je predstavljala v treh oblikah (Selena oz. Luna na nebu, Artemida, boginja lova na Zemlji ter Perzefona uničevalka v podzemlju) in kot takšna je imela oblast nad nebom, na Zemlji in v podzemlju.

Njena rimska verzija se imenuje Trivia, ki je prevzela njene vloge in dolžnosti iz stare Grčije, dodala nekaj svojih in domnevno bila znana po tem, da rada ugrabi mlade device, da bi ji te pomagale pri njenih močeh, iz teh devic pa nato naredi nimfe. Sicer nimamo podatka o tem, da je to v originalu počela tudi Hekata, vendar, ker vas je zelo malo bilo tam, da bi lahko na lastne oči to videli in potrdili oz. ovrgli, prav tako ne moremo avtomatsko zanikati. Ampak, to je stvar katere druge zgodbe, kdaj drugič.

336. Hotela sem opisati še nekaj magičnega, da bi lepo sovpadalo z zgornjim odlomkom... pa se je stvar malce zalomila. Ideja je bila, da opišem t.i. Zmajev Dih (Dragons Breath), posebno mešanico stekla in topljenih kovin, ki je bil popularen kot del nakita v zgodnjem 19. Stoletju. Mešanica stekla in kovin ter posebne oblike brušenja so mu omogočile, da je dajal videz prelivanja barve (običajno od rdeče do modre) na različne načine in tako je zaradi živo rdečih in celo oranžnih odtenkov, ki so bili vidni na enem delu ulitka dobil svoje ime, saj je tista rdeča na modro do vijolični podlagi izgledala kot ognjena zmajeva sapa.

Do tukaj nič kaj kompliciranega... če ne bi iskala fotografijo, katero bi v dokaz svojim trditvam nalepila pod članek, med iskanjem pa naletela na celo četico raznih stvari s podobnimi imeni. Tako sem izvedela, da je Dragons breath tudi vrsta pirotehnične puške, ki dela na magnezijeve opilke, bruha pa ognjene zublje dolge do 30 metrov. Uporablja se predvsem za zabavo (kljub temu, da je večinoma njena uporaba prepovedana) zaradi impresivnega vizualnega efekta.

Poleg tega se po zmajevem dihu imenuje tudi jama v Namibiji (okrog 45 kilometrov severo zahodno od Grootfonteina), znana po največjem podzemnem jezeru, ki ne leži pod ledenikom. To jezero je veliko skoraj 2 hektarja, nahaja pa se okrog 100 metrov pod Zemljinim površjem in je tudi globoko – kolikor je zaenkrat znano – od 100 metrov naprej.

Modri zmajev dih pa je, ahem, vrsta kanadskega sira. Moder je zato, ker so mu dodane plemenite plesni (običajno Penicilium), prodaja pa se v voščenih paketih, ki so običajno črne barve. Zaenkrat ga izdeluje samo ena sirarna v Novi Scotii.

337. Ta teden je bilo večkrat objavljeno poročilo o novih spominskih karticah in ker smo nekateri od nas nagnjeni k temu, da sproti pozabljamo stvari, ki se nekim drugim ljudem zdijo pomembne, je mogoče smiselno tudi nekaj besed povedati o teh karticah (ampak samo nekaj, ker je bilo dolgih člankov za ta teden dovolj... recimo oz. pustimo se presenetiti).

Medtem, ko se nekateri od nas prerekamo s spominskimi karticami v svojih telefonih (ker s seboj ne moremo nositi celotne glasbene kolekcije in ko smo zdoma, moramo vedno slišati natanko tisto stvar, katere na spominski kartici ni), so znanstveniki našli rešitev tega neznosnega problema. S pomočjo femtosekundnega pulza laserja so uspeli na kos kvarca v velikosti kovanca, spraviti 360 TB (terabajtov) spomina, ki se bo ohranil naslednjih 14 milijard let. S pulziranjem žarkov laserja so namreč na kvarčno steklo zapisali tri plasti nanostrukturiranih pik, ki so med seboj oddaljene samo nekaj mikronov. Zdaj pa da nekaj pojmov na kratko razložimo.

Femtosekundni laserski pulz je kot rečeno laserski pulz (ker vsi laserji delujejo na principu pulziranja, ki pa se dogaja tako hitro, da človek tega ne zaznava) s hitrostjo  med nekaj femto sekundami in nekaj sto femtosekundami. Femtosekunda je 10⁻¹⁵ s ali 0,000 000 000 000 001 s (za primerjavo: to je krajši časovni interval kot tisti v katerem izgine čokolada). Kvarc je kristal silicijevega dioksida... okey, to je kremen, eden najpogostejših mineralov na Zemlji. Uporablja se ga v steklarstvu, metalurgiji, proizvodnji gradbenega materiala, kemični industriji in kot abrazivno sredstvo. Kvarc omenjen pri teh spominskih kovančkih je nastal s topljenjem kremenovega peska (pri okrog 1700°C) nastaja kremenovo steklo, ki je odporno na hitre spremembe temperature (kot vemo običajne steklene posode ne smemo iz štedilnika premestiti naravnost v zamrzovalnik, saj se ji tako zelo rado zgodi, da poči – zakaj natanko bi to pravzaprav storili? Vprašajte mojstre, ki to radi počnejo), kisline ga ne poškodujejo, prepušča pa ultravijolične žarke. Terabajti so na kratko omenjeni v odlomku številka 87, lahko pa obnovimo znanje, da so zunanje spominske enote srednejega cenovnega ranga običajno sposobne vase strpati enega (1 terabajt podatkov... kar je v številu filmov zelo malo, v pisanih dokumentih pa še veliko več kot je mojega dolgovezenja). In na koncu še časovni razpon 14 milijard let. Dejansko lahko rečemo, da so na tak način podatki shranjeni za vedno – Zemlja je stara 4,6 milijarde let, vesolje pa je staro okrog 13,8 milijard let, zatorej edino, kar se lahko razvleče na dalj časa kot ga je preteklo dosedaj, je čakanje na boljše čase.

Seveda še vedno ostajajo vprašanja, kje to stvar stakniti (po legalni poti), kako jo vtakniti v telefon in koliko generacij svojih potomcev bomo s tem obsodili na plačevanje kreditov. Vendar, to niso vprašanja za znanost, ampak za ekonomijo. Te pa tukaj ne maramo, zato vam prepuščam užitek iskanja teh podatkov.

338. Digitalni spomin smo obdelali, zato še nekaj besed o tem, kako se lahko sami naučimo nove veščine v krajšem času. Večinoma so nas prepričevali, da vaja dela mojstra, pozabili pa so omeniti še eno prilagoditev, ki bolj vzpodbudi možgane bodočega mojstra, da se nečesa hitreje nauči.

Skupino 86ih prostovoljcev so na univerzi John Hopkins hoteli naučiti kako uporabljati malo, na pritisk občutljivo napravo za premikanje kurzorja po računalniškem ekranu namestu običajne miške ali t.i. touchpada. Prostovoljce so tako razdelili na tri skupine: prva skupina (kontrolna skupina) je bila deležna 45 minutnega treninga uporabe napravice, druga skupina je bila prav tako deležna 45-minutnega treninga, nato je počakala 6 ur in vajo ponovila na enak način kot prvič. Tretja skupina je prav tako bila deležna enakega uvodnega treninga kot prvi dve, po šestih urah pa so vajo ponovili, vendar je bila tokrat ponastavljena občutljivost napravice, kar je pomenilo, da so se prostovoljci v tej skupini hitro prilagoditi novemu delovnemu okolju.

Presenetljivo je bilo, da se je tretja skupina odrezala veliko bolje kot druga, kar je znanstvenikom, ki so poskus izvedli, dalo na znanje, da, če bi se radi naučili nove veščine (v smislu igranja inštrumenta, štrikanja, igranja računalniške igrice – če to dajejo za trening bodočim kirurgom, verjetno res pomeni, da gre za veščino. Vendar vseeno ni vsakdo, ki igra računalniške igrice sposoben operiranja drugega človeka. Samo za idejo), ne moremo neprestano ponavljati eno in isto stvar, ampak se moramo vsakič zadeve lotiti malo drugače (tako, da se bomo morali prilagoditi delovanju). Dokazano pa je bilo tudi, da je nujno počakati nekaj ur (idealno je 6 ur), preden ponovimo stvar, ki smo se jo ravnokar naučili, saj se v tem času priučeno konsolidira v naše možgane in se tako shrani, da dobimo občutek, da to stvar že obvladamo.

Torej smo nekateri od nas vrgli stran več prečutih noči, ko smo se hoteli priučiti novega znanja? Ja, vsekakor. Nekateri od nas smo stran vrgli celo življenje, ko smo se zajebavali s študijem, ki nas je skoraj stal življenja. Vendar to ni stran za pritoževanje, ampak samo blog za oddajanje nakopičenih informacij.

339. Narekovaji, pogosti spremljevalci ljudi, ki pišejo,  se po madžarsko imenujejo macskaköröm oz. v nam bolj razumljivi varianti 'mačji kremplji' (ja, to je dejanski prevod zgoraj napisane besede). To velja za primere, ko gre za dvojni narekovaj, ki je na začetku in koncu postavljen zgoraj... ta varianta pa se v knjižni madžarščini ne uporablja. Zadnje čase sicer se uporablja, ni pa njihova uporaba 

izvorno pravilna. Nekateri se bodo spomnili, da so se narekovaji v šolskih spisih pisali tako, da je prvi bil spodaj, drugi (tisti, ki je naznanil konec citata oz. izjave) pa zgoraj (če je šlo za izjavo, ki je bila razdeljena na dva dela, ker je bil vmes vrinjen opisni stavek, se je drugi del začel s tremi vejicami). Madžari tega očitno niso nikoli pozabili in seveda, tudi mi, ki imamo precej podobna pravila citiranja in navajanja kot naši sosedi, ne bi smeli pozabiti pravopisa (ironično, to vam je povedal nekdo, ki o pravopisu nima niti najmanjšega pojma).

340. Za konec pa še nekaj o fobiji, katero lahko povežemo – vsaj posredno – z Valentinovim. To je t.i. philophobia oz. strah pred zaljubljenostjo in ljubeznijo do druge osebe ter dostikrat tudi pred predanostjo.

Vsak človek, ki se je nekoč nesrečno zaljubil ali bil v slabem razmerju, običajno pokaže znake filofobije pred začetkom novega razmerja, vendar se hitro prilagodi na nove občutke in strah tako tudi precej hitro izgine. Nekateri ljudje s slabimi izkušnjami v razmerjih (in dostikrat tudi v primerih, ko zaradi lastne nesamozavestnosti ali neodločnosti ne vedo, kako naprej) pokažejo skoraj paničen strah, ko je treba razmerje narediti uradno ('če se nekaj ne objavi na FaceBooku, potem to ne obstaja' je moto današnje mladine – mlade samo po srcu in malo starejše po drugih delih telesa) ali pa ga iz prijateljskega narediti za telesnega (prehod iz držanja za roke v posteljno akcijo). Nekateri imajo tudi težavo pri predanosti v smislu, da so lahko nekomu povsem zvesti, ko pa pride do omenjanja poroke pa zaradi strahu, da bodo izgubili sami sebe zaradi te poroke in novonastalega zakona, niso sposobni vztrajati v razmerju, ki je lahko pred tem trajalo več let (kakšno je moje mnenje o porokah in zakonih, na tem mestu ni pomembno).

Lahko pa gre za kronično fobijo. Nekdo se najbolj boji tega, da bi se zaljubil, bil zaljubljen, ljubil drugo osebo ipd., saj bi s tem izgubil svoj mir, svojo umirjenost (nekateri od nas namreč postanemo nemogoči, ko smo zaljubljeni... oh, ne... vsi smo taki – eni sicer bolj kot drugi). Se pa lahko takšno stanje razvije tudi iz strogega verovanja ali družbenega prepričanja, da je ljubezen slaba, saj uničuje človeka in jo kot takšno prepoveduje. Verniki lahko ljubijo samo boga / božanstva / entitete, drugih ljudi pa ne, ker temu niso namenjeni (takšne ideje se lahko razvijejo pri vseh uradnih in neuradnih religijah in verstvih, zato ne mislite da ciljam na katero določeno skupino ali pa vas napadam). Res pa je, da je filofobija uradno priznana fobija, pri kateri vam morajo pomagati strokovnjaki (če pač mislite, da jo imate ali pa vam je bilo to s strani teh istih strokovnjakov dokazano).

Valentinovo je končno mimo, ljudje so malo manj osladni, nekateri med nami pa smo še vedno sitni, ker smo takšni že po svojem ustroju. Tako bomo kmalu našli nekaj nad čimer bomo tako besni, kot smo zdaj bili nad Valentinovim. Ker smo pač talenti za iskanje stvari, ki nam bodo šle na živce. In večina teh stvari vključuje druge ljudi. Medtem, ko pa iščemo nove stvari, ki bodo nas razkurile do besa, pa lahko vi preberete kaj zanimivega, postavite kakšno vprašanje oz. daste idejo o tem, kaj bi radi prebrali tukaj gor, pokomentirate to, kar je že bilo napisano, ali pa samo rečete 'živjo' v predelu, ki je namenjen komentiranju. Kljub temu, da nekateri od nas domnevno sovražimo ljudi, smo še vedno ljudje in kot takšni radi vemo, da se nekdo zaveda našega obstoja. Torej, do naslednjič!

Inteligenca je žena, domišljija ljubica, spomin pa je služabnik (V. Hugo)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 33. del

Pravijo, da je nujno razmišljati... seveda potem kmalu rečejo tudi, da ni pametno preveč razmišljati in seveda, da sploh ne znamo razmišljati o pravih stvareh. Očitno smo nekateri takšni, ja, da nam to ne gre preveč dobro od rok - predvsem poslušanje drugih. Običajno še sami sebe ne slišimo najbolje, ali pa se gladko ignoriramo.
Minil je še en teden v ustaljenih tirnicah, brez večjih odmikov od realnosti ali mentalnih ekskurzij v neželeno (okey, to se dogaja redno, ampak to ni stvar teh zapiskov tukaj). Še vedno smo premetavali nekaj fasciklov in se v velikem loku izogibali računalniški mapi, v kateri so še stvari katere bi v bližnji prihodnosti morala premisliti. Vendar ta teden ni bil namenjen temu in zato se tudi to ni zgodilo. Mogoče naslednji teden?
Ta teden so bile misli bolj preproste in so tudi izpadle bolj kratke. povedali bomo nekaj o tem kako so Rusi dolgo dojemali pivo kot brezalkoholno pijačo, nekaj besed bomo rekli o Satanizmu, nekaj tudi o grehu, mačkah in seveda o kar nekaj konkretnih babnicah. Zato brez veze, da zavlačujem stvar na še bolj nedoločen čas, čas je vedno zdaj.

321. Rusija, dežela samih paradoksov, ki shajajo samo pri njej (verjetno poznate internetni štos o tem, da so v Rusiji vse stvari ravno obratne kot bi morale biti, kajne? Če še ne, ga pa še boste), vseeno pa je to dežela, kjer stvari potekajo tako, da se na koncu vse precej dobro izzide. Najbolj znana ruska pijača je vodka, malo bolj presenetljivo pa je dejstvo, da so pivo registrirali kot alkoholno pijačo šele leta 2011, še vedno pa se pivo podrazumeva kot bolj zdravo alternativo vodki.

V Času registriranja piva kot alkoholne pijače je v Rusiji delovalo 561 pivovarn, od tega približno 40 na nacionalni ravni, preko 180 pa jih je bilo bolj butične proizvodnje, ki so delovale samo za potrebe določenih restavracij.

Tudi v Rusiji, tako kot večinoma vsepovsod po Evropi, pivo ločujejo po barvah (svetlo, rdeče, srednje temno in temno), za razliko od drugje po svetu (večinoma v angleško govorečih deželah), kjer pivo ločujejo po procesih fermentacije (Lager in Ale). Ker, Angleži stvari zakomplicirajo tam kjer je najmanj treba, Američani pa jim seveda sledijo (še vedno so Američani samo potomci britanskih priseljencev, ne glede na to kako močno se tega otepajo).

322. V skrajni nepovezanosti s predhodnim člankom je tudi naslednji, namreč nova oblika strahu ali fobije, ki jo vzpodbujajo družbena omrežja (če še vedno razmišljate o zgornjem članku, predvsem o pivu, potem lahko svojo srečo poskusite na spletnem omrežju Untappd, kjer se lahko odkrito pohvalite s tem katero pivo ste pili in kje točno ste to storili). Gre za t.i. FoMo (okrajšava za originalno ime 'fear of missing out' oz. strah pred tem, da bi nekaj zamudili).

Glede na to, da imamo preko mobilnih telefonov in ustreznih aplikacij neprestano dostop do vsega, kar naši prijatelji in znanci objavljajo na družbenih omrežjih, da jih lahko dejansko spremljamo na vsakem koraku in skoraj neprestano vemo, kje so, v čigavi družbi in kaj natanko počnejo, razvoj takšnega strahu niti ni bilo težko predvideti. Težava je nastopila v tem, da ravno zaradi tega, ker smo izpostavljeni temu, kaj se dogaja z drugimi, sami dobivamo občutek, da smo nekaj zamudili, da nas nekdo ni hotel povabiti zraven, ko je šel novim dogodivščinam naproti, da mu enostavno ne pomenimo več toliko (mislim, da razumete na kaj ciljam, zato si nadaljevanje lahko predstavljate sami). Ljudje s to motnjo v večini primerov ne vedo, kaj točno zamujajo, vendar pa imajo grozen občutek, da zamujajo nekaj pomembnega.

Ločimo različne stopnje te težave – od zavedanja, da gre samo za težavo v naši glavi, katero lahko krotimo, preko npr. potenja, težav s spanjem, motnje hranjenja ipd. Do tega, da ljudje postanejo odvisni od družbenih omrežij (kar jim otežkoča učenje, delanje, vožnjo avtomobila in druge vsakodnevne opravke), njihova samopodoba pa postane skoraj v celoti odvisna samo od tega, kar zasledijo na družbenih omrežjih. Pogosto se ta strah povezuje s tesnobo in depresijo, kateri samo še stopnjuje.

323. Ker me vedno zanimajo stvari, ki ne peljejo nikamor, me je ta teden zanimalo tudi zakaj v pravljicah vedno dobrim junakom pomagajo živali (Pepelka je imela celo četico živali, od ptic do mišk in drugih kosmatincev, da so ji pomagale opraviti vsa ta dela, katera ji je naložila zlobna mačeha). Ena izmed možnih razlag je t.i. Fylgja.

V nordijski mitologiji (iz katere izhaja veliko zametkov za pravljice, katere otrokom pripovedujemo še dandanes) je fylgja dobri duh, ki spremlja človeka in mu dejansko prinaša srečo. Koren besede najdemo tudi v besedi, ki označuje posteljico pri porodu, zato dostikrat prevzame obliko živali, ki se je prikazala ob otrokovem rojstvu. Ti duhovi tako običajno prevzamejo obliko miši, psov, lisic, mačk, ptic ujed in mrhovinarjev, saj so te živali običajno požrle odvrženo placento.

Po nekaterih izročilih pa naj bi živali, ki spremljajo človeka, v resnici bile odraz njegove osebnosti. Če je voditelj plemena za svojega spremljevalca imel vola, ovco ali svinjo, je to pomenilo, da je po naravi krotek in prijazen, če pa ga je spremljala lisica, volk, medved, orel ali kača, pa je to pomenilo, da je njegov lastnik divji, neukročen ipd.

324. Ko smo že ravno pri živalih, ki spremljajo nekatere od nas (jaz sicer še nisem našla svoje četice živali, ki bi pospravljala namesto mene, ampak pravijo, da upanje umre zadnje), bomo podali še nekaj besed o udomačitvi mačk.

Ena najbolj priljubljenih domačih živali se je domnevno udomačila kar sama. Divje mačke iz Evrope in bližnjega Vzhoda so pred več tisočletji začele slediti človeku, saj je ta za seboj puščal smeti, ki so privabile glodalce ali pa je za seboj puščal povsem užitno hrano. Medtem, ko je človek pred cca. 10 000 leti udomačil žita in živali, ki so mu pomagale saditi in žeti ta žita, se mu je približala tudi mačka, s katero že od takrat živita v simbiozi. Mačka je obdržala nekaj svoje divje narave, saj v teoriji še vedno lovi nadležne glodalce, prav tako pa tudi človek ni postal veliko bolj vesten pri pospravljanju smeti za seboj. Ravno zaradi lova na glodalce, ki so načenjali človekove zaloge žit, je človek ponudil mački nekaj priboljškov in mačka se je odločila ostati.

Ker je ostala, se je morala znebiti strahu pred človekom in se je morala hitro privaditi na nove situacije (ti dve težavi sta verjetno bili veliko večji kot se trenutno zdita). Mačke veljajo za precej plašna bitja, hitre selitve s človekom pa v teoriji predstavljajo zanjo ogromen napor, vendar ker je prilagodljiva (in ker so običajno v igri tudi priboljški), se je skozi stoletja znebila tudi tega strahu.

Mačke so iz divjine, katera jim je bila pred tisočletji dom, prinesle svoja čutila. Njihovi vohalni receptorji se precej razlikujejo od pasjih in jih je tudi precej manj. Imajo pa mačke izrazito več receptorjev feromonov, s pomočjo katerih najdejo partnerje.  Slišijo lahko določen spekter ultrazvočnih valov in zelo dobro vidijo v poltemi (zgodaj zjutraj in ob mraku), zato so takrat tudi bolj aktivne. Prav tako pa jih je njihova dieta (katero je stoletja sestavljala samo surovo meso) pripeljala do tega, da izredno hitro razgrajujejo in procesirajo maščobe.

325. Črna mačka se običajno povezuje s čarovništvom in celo satanizmom, zato je nujno tukaj povedati nekaj stvari o tem. Da se ne bo še naprej vleklo prepričanje, da je vsakdo, ki ne veruje v boga / Boga, katerega mu hočejo vsiliti drugi, satanist. Tudi Satanizma poznamo več vrst namreč. Tukaj so samo osnovne vrste in nekaj njihovih značilnosti:

(1) Teistični Satanizem: Satana vidijo kot pravo entiteto in vanj verujejo tako kot katoliki verujejo v Kristusa. Nekateri verujejo samo v Satana, spet drugi v Satana in krščanskega Boga. V vsakem primeru je Satan tisti, katerega ukaze poslušajo in ubogajo.

(2) Častilci Hudiča: Častijo vse, kar je zlo. Žrtvovali bodo dobro in zagrešili več kaznivih dejanj, da bi ustregli zlim silam, katere vrhovni predstavnik je sam hudič.

(3) Luciferijanci: Verujejo v Luciferja, razsvetljeno in duhovno bitje, ki je veliko bolj miroljubno kot sam Satan. Svet vidijo kot razdeljen na svetlobo in temo.

(4) Demonolatorji: Verujejo v in častijo demone raje kot Satana. S pomočjo posebnih obredov in meditacije imajo možnost kontakta teh sil, da jih lahko zaprosijo za pomoč, ko jo potebujejo.

(5) Duoteizem: Verujejo, da Satan ni neka entiteta, ampak je bitje, ki ga omenja Sveto Pismo, je pa edino izmed vseh bitij v Bibliji dovolj močno, da se je uprlo Stvaritelju, ko se je ta začel obremenjevati z malenkostmi namesto da bi gledal celotno sliko.

(6) Satanizem po LaVeyu: ena danes najbolj popularnih ločin modernega Satanizma, ki vsakega posameznika postavlja na mesto Satana oz. ga predstavi kot nekoga, ki je vladar samemu sebi in zato veruje samo vase, za to pa ne potrebuje duhovnih in drugih nadnaravnih bitij, saj se zaveda česa je sposoben in tudi kako bo to dosegel. Zanimivo je to ena izmed redkih religij, ki posamezniku dopušča osebni prostor in ostro kaznuje vsakogar, ki vstopi v tuj osebni prostor brez povabila. Tudi ena redkih religij, ki močno nasprotuje človeški neumnosti.

(7) Eklektični Satanizem: Vsak posameznik si izoblikuje svoja verovanja v bitja, katera si izbere sam, te pa najde v različnih predobstoječih religijah ali pa si jih izmisli sam. Gre za ne-specifično osebno religijo (kar je včasih precej zakomplicirano razložiti nekomu, sploh če je ta nekdo odraščal v monoteističnem prepričanju).

Kardinalni grehi Satanove Cerkve

Tako. Kot rečeno, Satanizma je več vrst, tukaj so naštete samo nekatere najbolj pogoste skupine, ta odlomek pa je bil sestavljen predvsem zato, ker v današnjem svetu velja prepričanje, da vsakdo, ki ne veruje v Boga v katerega veruje večina, je satanist. Kar je seveda navadna buča. Človekova vera je njegova osebna stvar in vanjo nima pravice posegati nihče (v tem primeru je govora o veri oz. tem, kar človek veruje in ne o religiji, ki je samo sistem, ki zadnje čase propagira miselnost ene skupine in to miselnost poveličuje nad druge). Nekomu lahko povemo, kakšno je naše verovanje, mu razložimo tudi shemo po kateri naše verovanje obstaja, ne moremo pa ga prisiliti, da veruje v isto stvar kot mi. In ga pravzaprav tudi ne bi smeli siliti v kaj takšnega. Če obstaja fizična, psihična, čustvena zloraba... no, verjetno bi bil čas, da uvedemo tudi versko in tudi politično zlorabo. V glavnem, če človek z vami ne deli vseh prepričanj, je še vedno človek. Diha isti zrak, pije isto vodo in večinoma je tudi isto solato, ima iste potrebe kot jih imamo mi in nam lahko pomaga, če ga bomo za to prosili. Če hočeš biti dober človek, eden izmed predpogojev za to ne rabi biti tvoje verovanje v kateregakoli boga lai katero drugo bitje. Dober človek si ali pa nisi.

326. In ko smo že ravno pri Satanizmu, je pametno, da na kratko omenimo še apateizem. Novodobna skovanka (pragmatični ateizem ali praktični ateizem), katero ste ravnokar prebrali označuje pomanjkanje interesa v verovanje ali neverovanje v boga ali več njih. Človek, ki ga obstoj ali neobstoj Boga (ali seveda več njih) enostavno ne zanima, je po vsej verjetnosti apateist – živi kot da božanstva in čudeži ne obstajajo, naravne pojave pa opisuje s pomočjo razuma in ne s pomočjo obstoja nadnaravnih bitij. To ne pomeni, da zavrača obstoj nadnaravnih bitij, se mu pa zdijo za njegov obstoj nepotrebna in odvečna, saj mora za vse poskrbeti sam ('pomagaj si sam in bog ti bo pomagal' je bil rek, katerega so mi večkrat ponovili starši, zato je nujno tudi, da ga napišem tukaj). V večini primerov se apateisti ne spuščajo v debato o tem, ali bog obstaja ali ne, saj se jim ne zdi smiselna za njihov obstoj oz. nanje ne bo imela večjega vpliva. Tudi dokazi za in proti obstoju boga po njihovem prepričanju ne bi igrali nikakršne vloge v njihovih in večinoma tudi tujih življenjih. Apateistični agnosticizem je mnenja tudi, da ne glede na to koliko daleč gremo, da bi dokazali obstoj nekega božanstva ali več njih, to teh božanstev v bistvu sploh ne zanima, saj s človeško usodo nimajo nobene skupne točke.

Danes ločimo več vzrokov za t.i. apateizem – od tega, da nekdo nima religijske motivacije (da nekdo ne potrebuje entitete, da bi bil moralen človek), do tega, da nekdo zavrača kakršnekoli religijske in verske doktrine pri svojem razmišljanju, da je nekdo v celoti indiferenten do te problematike in celo tako daleč, da nekdo o tem sploh ni seznanjen in ga tudi ne zanima.

V nasprotju s splošnim prepričanjem apateizem ne zavrača osebne vere in religjskih doktrin kot obliko znanja, močno pa nasprotuje slepi veri, sploh pri znanstvenih raziskovanjih. Kot je bilo vidno v predhodnjem odlomku, apateizem ni oblika Satanizma in nekoga, ki noče verovati v namišljene prijatelje koga drugega, sploh če se ti vmešavajo v raziskave morebitnih zdravil, ki bi lahko eventuelno pomagala rešiti življenje nekomu, ki je resno bolan (ja, tisti, ki nasprotujete cepljenju otrok, vas gledam), ne morete avtomatsko obtožiti, da je satanist. Mnenja so različna in svojega lahko vedno izrazite, ne smete pa pričakovati, da je samo vaše mnenje pravilno za vse ljudi na svetu. Če vas kdo zavrne, ima do tega seveda vso pravico in zaradi tega ne rabite kuhati mule. Ker vam ne bo pomagala. Se je pa vedno pametno vprašati zakaj vam nekdo nekaj razlaga. Če ima svojo teorijo, jo le poslušajte, lahko, da boste izvedeli kaj, kar še ne veste. Ker se nihče ni rodil pameten.

327. In ko je ravno govora o pameti, ki nekako podrazumeva tudi inteligenco (ne gre za dva različna termina, ki opisujeta isto stvar, ampak dejansko za različna termina, ki gresta z roko v roki), je verjetno čas za konkretno babnico ta teden... glede na to, da se vrle misli tisočletij okrog tega ne morejo zediniti, jih bo nekaj. Ker konkretnih babnic ni nikoli dovolj.

Isis

Vse politeistične religije so v nekem stadiju razvoja poznale zavetnika modrosti, dostikrat tudi zavetnico, ta pa je opravljala več del naenkrat, saj je le redko bila samo zavetnica modrosti. Prav tako so različne kulture imele tudi več zavetnic (in zavetnikov) modrosti. V starem Egiptu so tako poznali Neith (boginjo lova, vojne, tkanja in modrosti) in Seshat (boginjo modrosti, znanja in pisanja, katero so kasneje povezovali tudi z arhitekturo, astronomijo, astrologijo, gradbeništvom in matematiko), ki je bila večkrat opisana kot tista, ki umrlim odpira vrata v nebesa. Kasneje se je namesto njiju uveljavila boginja Isis, zavetnica bogastva, zakona in modrosti (katero še danes časti veliko poganskih kultov, ki svoje domislice dobivajo iz raznih verskih kontekstov iz zgodovine – ta Isis nima nobene povezave s t.i. Islamsko državo, saj je njeni pripadniki ne priznavajo. Pri nas je bolj znana pod imenom Izida).

V mezopotamiji so Sumerci poznali boginjo Nidabo (ki je zavetnica pisanja, učenja in žetve), katere vloga v panteonu še ni povsem jasna. Poleg nje se omenja tudi Bekki, ki naj bi bila zavetnica vsega znanja, tudi tistega še ne odkritega. Tako kot vsebina tega znanja, je tudi o njej izredno malo znanega in jasnega (nasploh je zibelka civilizacije še izredno neraziskana, zato, če si želite kakšnega bolj intelektualnega dopusta, jo vedno lahko obiščete... lahko, da boste prišli na kakšno zanimivo idejo). V dokaj bližnji Perziji so na njeno mesto postavili Anahito, boginjo vode, ki je bila zavetnica plodnosti, ozdravitve in modrosti.

Tudi Japonci modrost velikokrat povezujejo s stvarmi, ki tečejo, njihova boginja Benzaiten je namreč zavetnica vsega, kar teče – vode, besed, govora, pisanja, glasbe ipd. Benzaiten je v bistvu japonska verzija hindujske Saraswati, zavetnice modrosti in vseh oblik umetnosti (med katere prištevajo tudi govorništvo, literaturo in glasbo). V Jainizmu so njeno vlogo razdelili med 16 boginj znanja, imenovanih Vidyadevis.

Saraswati

Nam malo bližje je izredno širok starogrški panteon, v katerem najdemo tudi več ženskih figur povezanih z modrostjo. Najbolj znana med njimi je zagotovo Atena (zavetnica modrosti, bojevanja, civilizacije, moči, strategije, rokodelstva in pravice), vseeno pa je smiselno poleg nje omeniti tudi oceanidi modrosti Eidyio in Melis, muze, ki veljajo za utelešenje modrosti in umetnosti ter Aidos, ki je bila zavetnica moralnega čuta, ljudi pa je učila tudi o sramoti, zmernosti in ponižnosti. Sicer se večkrat obravnava bolj kot utelešenje stvari, katerih zavetnica je, kot prava boginja, vendar jo poznavalci vseeno štejejo med boginje.

Etruščani so kot zavetnico modrosti prepoznali Menrvo, iz katere se je verjetno kasneje razvila rimska boginja Minerva, rimska verzija grške Atene. Poleg nje se kot zavetnici modrosti častita tudi Providentia, zavetnica previdnosti in načrtovanja, ter Egeria, vodna nimfa, ki se tistim, ki ji z vodo ali mlekom nazdravijo v njenih gozdičkih zahvali tako, da jim podari modrost in v določenih primerih tudi kakšno napoved prihodnosti oz. prerokbo.

Minerva

Malo severneje so nordijski narodi kar štiri boginje povezovali z modrostjo. To so bile Saga (katero se večkrat enači z bolj znano boginjo Frigg oz. Freyo, velikokrat pa se jo označuje kot 'tisto, ki vidi' – iz česar izhaja tudi njeno ime. Protogermanski glagol 'sja' je v korenu njenega imena, pomeni pa 'videti'), Vör (obstajajo domneve, da njeno ime izhaja iz besede za 'pozornost'  oz. 'čuječnost', zato se lahko njeno ime prevaja kot 'tista, ki pazi'), Snotra (katere ime izhaja iz besede, ki označujejo 'prebrisanost') in Gefion (ki naj bi po nekaterih teorijah zopet bila oblika boginje Frigg. Gefion je zavetnica rodovitnosti, devištva – vsakdo, ki umre kot devičnik naj bi celo postal njen bojevnik - , napovedovanja prihodnosti in pluženja. Omenjena je v Eddi in tudi v Heimskringli, domneva pa se, da ima vlogo tudi v epu Beowulf in sicer kot Grendelova mati). Na Irskem pa so pred krščanstvom na mesto modrosti postavljali Brigid, ki je bila zavetnica rodovitnosti, plodnosti, ozdravljenja, poezije in obrtništva.

Slovani sicer nismo pretirano nagnjeni k temu, da bi povezovali ženske in modrost, vseeno pa ruska mitologija, ki je bistveno vplivala tudi na južnoslovansko mitologijo in celo naš panteon, pozna Gamayun, simbol modrosti in znanja upodobljen kot ptica z žensko glavo, ki zaradi tega, ker je pač zavetnica modrosti in uporabe lastne pameti, lahko podaja prerokbe in dejansko do neke mere napoveduje prihodnost.

328. Za nekaj trenutkov naj ostanemo še pri ženskah. Z nedavno študijo je bilo dokazano, da preko 80% odraslih žensk ne moremo uvrstiti v kategorijo 'heteroseksualnih', saj so pokazale tako lezbične kot tudi biseksualne tendence (sicer je večina člankov na to temo to napačno povzela v 'ženske nikoli niso straight, ampak so v najboljšem primeru biseksualke'.

Ker je takšno stvar dejansko težko preverjati, saj so takšni eksperimenti z ljudmi moralno zelo vprašljivi, so se raziskovalci poslužili najboljšega možnega približka. Skupini 235 žensk so predvajali posnetke golih žensk in moških in kar 82%  udeleženk se je vzburilo pri posnetkih obojih (pred tem je bilo dokazano tudi, da se lezbijke močneje odzovejo na posnetke golih žensk kot na tiste golih moških in obratno). Zanimivo je, da se je med ženskami, ki so se identificirale kot strogo heteroseksualne, kar 74% udeležnek močneje odzvalo na posnetke golih žensk (pri tem so merili pulz, širjenje zenic, hitrost dihanja, telesno temperaturo in potenje ter tudi druge pokazatelje vzburjenosti).

S podobnimi raziskavami je bilo dokazano tudi, da se večina mlade populacije v zahodnem svetu ne identificira kot heteroseksualne in prav tako tudi ne kot homoseksualne, ampak, da so nekje vmes. Ker človeška spolnost že več desetletij med poznavalci ni obravnavana kot binaren pojem (kar bi lahko poenostavili v 'samo ženski spol' in 'samo moški spol') – vendar mora do takšnega obravnavanja spolnosti priti tudi v bolj splošni maniri, med ljudmi. Mlajše generacije so tako že blizu temu, da bodo na spolnost začele gledati bolj odprto kot so to počeli naši starši in stari starši.

Sicer pa so ženska telesa vedno bila bolj izpostavljena temu, da so bila razgaljena. Že od časov, ko so ženske smele med tednom pokazati samo malo golih gležnjev pa do seksualne revolucije v 60. Letih 20. Stoletja, ko je bilo moč videti vse, je bilo vedno večje povpraševanje po tem, da bi videli razgaljene ali gole ženske. Res pa je tudi, da se je golo žensko telo vedno obravnavalo kot nekaj lepega – bilo je predmet opevanja v pesnitvah, na slikah, v literaturi, v mozaikih... – moško pa niti ne tako močno. Dokazano je bilo tudi, da smo zaradi pogoste izpostavljenosti goloti – seveda, predvsem ženski – na to postali imuni (tudi večina starih mam več ne pade v nezavest, ko na kakšni reklami vidi razgaljeno žensko ali pa jo po nesreči zagleda v kakšnem časopisu). Ali smo zaradi te otopelosti ženske vzburjene ob drugih ženskah? Ali mogoče zato, ker je ženska seksualnost še vedno nekaj bolj odprtega kot moška? Ali enostavno nekateri med nami postajamo bolj odprti za kaj novega?

329. 

Peccatophilia – zaradi teme opisane zgoraj, mora biti omenjena ravno tukaj – je občutek nenormalna privlačnosti k nečemu, kar ne bi smeli početi. Peccato je namreč italijanska beseda, ki označuje 'greh' (v to skupino pa različni ljudje štejejo zelo različne stvari, v vsakem primeru pa je greh nekaj, kar se ne bi smelo početi. Sicer ima beseda 'greh' strogo versko oz. religijsko konotacijo, znano pa je tudi, da veliko ljudi danes ne veruje v boga /božanstva / entitete /(vstavite ustrezno besedo), kljub temu pa ljudje še vedno vedo, kaj točno je greh. Tisto, česar oni sami ne odobravajo... vendar ima tudi ta definicija svoje težave.

330. za konec pa še zanimiva luknja. Gre za Sawmill Sink, t.i. 'modro luknjo' na Bahamih. Na mestu nekdanjega arheološkega najdišča (kar nekako podrazumeva, da je šlo za suho luknjo na površju) se je gladina okoliških voda počasi dvigala in luknjo napolnila, s čimer je zalila tudi kosti, katere so pred tem odkrili v luknji. Med temi naj bi bili fosilni ostanki velike želve, nekaterih ptic, rastlin in celo semen, ter ostanki ogromnega plazilca iz rodu krokodilov, ki je hodil po dveh nogah, živel pa naj bi v času dinozavrov. Med temi ostanki so bile najdene tudi kosti domnevno prvih naseljencev Bahamov, saj gre za kosti stare med 1000 in 1100 let.

Modre luknje so formacije v (običajno) morski vodi. So približno okrogle oblike, od okolice pa so ločene z naravnim nasipom iz koral ali apnenca. Preko njih je dostikrat mogoč dostop do podvodnih jamskih sistemov. Najbolj znane take oblike jam so v Avstraliji (Great Barrier Reef), v Belizu, na Bahamih, v Guamu ter v Egiptu (na Rdečem morju). Njim podobne formacije imenovane cenote lahko najdemo tudi na kopnem, vendar te običajno vsebujejo pitno vodo in ne morske.

S sprehodom od Rusije do Bahamov je zaključena tudi Stromatra ta teden. Verjetno vas zopet ni naučila nič novega, po vsej verjetnosti pa vas tudi dregnila ni nikamor, kjer to ne marate in se tako zaradi nje ne mislite obremenjevati. Seveda ste še vedno povabljeni, da kakšnega izmed napisanih umotvorov pokomentirate in pokritizirate, kaj vprašate ali pa mi celo daste domačo nalogo tako, da mi priporočite kaj o čemer nimam pojma. Sicer ni res, da mi zmanjkuje idej, je pa več kot očitno, da mi počasi zmanjkuje inspiracije, da bi še pisala za nekoga, ki ga dejansko čisto nič ne zanima. Težave vsakdana, bi se temu reklo, kajne? Torej, do naslednjič!

Vsakdo dobi toliko informacij vsak dan, da je večina zaradi tega začela izgubljati zdravo pamet! (G. Stein)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 32. del

Neinspirirani, naveličani in utrujeni smo se spravili napisat nov Tepih, se vmes nekajkrat zapletli, navlekli kopico neuporabnih podatkov in spet zaman skušali sami sebi dokazati, da nismo spet tako neumni. Kakšen je bil poskus česarkoli od tega, boste seveda ocenili sami.

Moje življenje se počasi spreminja v čakanje naslednjega obiska pri zdravnikih do naslednjega, kljub temu, da vem, da z mano ni nič narobe. Ker sovražim obiskovanje zdravnikov – predvsem zato, ker domnevno moje življenje ne ustreza njihovi ideji tega, kakšno življenje naj bi nekdo v mojih letih živel – to postaja sila nadležno, dolgočasno, zoprno in odvečno. Od neprestanih izobraževanj o tem kaj je zdrava prehrana, koliko gibanja, kakšna zdravila za katero stanje se jemlje v katerem primeru ipd. Je bilo koristnih sila malo zadev. Njihova ideja o tem, kako naj bi življenje izgledalo v bistvu nima popolnoma nič skupnega z realnostjo. Pa je šlo samo za fizično zdravje. Seveda, noben od teh zdravnikov noče enega samega dne preživeti z mojo glavo, ki povzroča vse te težave. Ker dobro vedo, da tega niso sposobni.

Težava mojega žvljenja je v tem, da že dolgo vem, da obstaja bistvena razlika med življenjem in obstajanjem. Jaz sem zaradi vsega omejena samo na obstajanje in seveda, to se mi ne zdi niti najmanj smiselno, občasni vpogledi v to, kako izgleda živeti življenje pa me samo opomnijo na to, kako brezvezno je samo obstajanje. Vse moje življenje se odvija samo v moji glavi, ki je sposobna narediti fantastičen scenarij vsega, kar se bo v določenem trenutku zgodilo... potem pa ljudje okrog mene niti pod razno ne sodelujejo ali pa se vsaj približno držijo scenarija... 

Preden se tole nadaljuje v kombinacijo poslovilnega pisma in hudega smiljenja samemu sebi, naj povem, da sem nekaj stvari o katerih sem ta teden hotela predebatirati z ljudmi okrog sebe, zaradi njihovega ne-sodelovanja, morala napisati sem. Tukaj imam vsaj občutek, da govorim z nekom, ki razume – pa čeprav večino časa govorim sama s sabo. Pač, vsakdo kdaj potrebuje mnenje eksperta, zato za nasvet vpraša samega sebe – ker je od bralcev bore malo odzivov. Brez nesmiselnega in nekoherentnega nakladanja, tokrat kar brez objave o tem, kaj vas čaka v nadaljevanju. Saj imate radi presenečenja, kajne? Vseeno, da vas slučajno ne bi 'kap', imate tukaj astrofotografijo nečesa, kar bo kasneje omenjeno v enem izmed pametovanj, samo prebrati ga morate.

311. Verjetno ni pametno, da v času, ko se vsi bojijo možnih (nekateri tudi povsem nemogočih) terorističnih napadov, načenjam temo, ki je s tem popolnoma nepovezana... vsaj za tiste, ki si tega ne znajo zamisliti. Kemija, namreč. V bistvu samo eden izmed elementov na tako močno osovraženem periodnem sistemu, katerega ste sovražili že za časa srednje šole. Gre za Polonij.

Večina vas je seznanjena z njim od nekje leta 2006, ko je ruski agent Aleksander Litvinenko umrl zaradi zastrupitve z radioaktivnim Polonijem. Da ne bo pomote (večina od vas se verjetno tudi tega dogodka ne spomni več), Polonij je izredno strupena substanca, katero je mogoče zlorabiti na veliko različnih načinov in z njeno pomočjo narediti ogromno škode. Zaradi 1 grama polonija lahko umre 50 milijonov ljudi, nevarno zboli pa še 50 milijonov ljudi. Torej, kaj so značilnosti tega grozljivega strupa?

Polonij je radioaktivni kemijski element (najdete ga pod številko 84, ker ima toliko protonov v jedru atoma... ups, nekoga je zaneslo... krajša razlaga v naslednjem odlomku), ki nastaja med razpadanjem Urana (še enega radioaktivnega kemijskega elementa, ta pa se skriva pod številko 92). Pri razpadanju ene tone Urana lahko nastane do 100 mikrogramov (0,0001 grama) Polonija, kar  pomeni, da je tudi izredno redek (po poplavi kvazikriminalnih novel, filmov in detektivskih nadaljevank, ki so sledile Litvinenkovemu umoru bi človek dejansko sklepal, da ga prodajajo na tone na vsaki tržnici... masovna histerija, ste kdaj slišali za to? Ja, kaže se tudi na hudo populističen način. Na žalost). V svojem osnovnem stanju je Polonij trdna kovina srebrne barve, njegovo razpolovna doba je 138 dni (kaj točno to je... ja, naslednji odlomek bo mogoče malo bolj razjasnil stvari...), potem pa postane Svinec (z atomsko številko 82). Je eden redkih elementov, ki med razpadanjem oddaja alfa žarke (v nasprotju z večino ostalih radioaktivnih elementov, ki oddajajo gama žarke), ki imajo izredno visoko energetsko vrednost, vendar pa niso sposobni potovati daleč (za razliko od gama žarkov). Zaradi tega se njihova radiacija izniči v samem zraku že po nekaj centimetrih, lahko pa se izognejo vsem Geigerjevim števcem (to so števci za merjenje radiacije).

Kot že rečeno, v zraku ne 'preživi' več kot nekaj centimetrov, človeškemu telesu pa postane nevaren, ko pride v notranjost – če ga pogoltnemo, vtaknemo v kakšno telesno odprtino ali pa v organizem vstopi skozi rano na koži (skozi samo kožo ne more priti v telo, saj je ta zanj predebela). Predvsem je nevaren jetrom, kostnemu mozgu in drugim mehkim delom organom, zastrupitev z njim pa je vidna po hudem bruhanju, izpadanju las in močnem upadu števila belih krvničk. Če je zastrupitev ugotovljena zelo hitro, se domneva, da je možno pomagati s kelatorji – s snovmi, ki vežejo strupeno sestavino nase, bolnik pa jo potem izloči po naravni poti ali pa mu pri tem pomaga za to izurjeno zdravstveno osebje – preden ga začne organizem absorbirati. V nasprotnem primeru pride do smrti zaradi akutne radiacijske bolezni, nastop same smrti pa je odvisen od količine zaužitega Polonija (Litvinenko je umrl zaradi zastrupitvijo s 26 mikrogrami Polonija, 22 dni po zaužitju le-tega).

Polonij danes proizvajajo samo še v nekdanjem jedrskem reaktorju v mestu Sarov (pod Niženovgorodsko oblastjo) v Rusiji, približno 720 kilometrov od Moskve. Do 70. Let 20. Stoletja so ga izdelovali tudi V ZDA in Veliki Britaniji, vendar so proizvodnjo zaradi toksičnosti (khm-khm... ker je šlo za čase hladne vojne, naj ostane pri tej trditvi... gre za zgodovino, katero ti narodi še pišejo) ukinili. Danes ga je možno kupiti (ker je danes možno kupiti vse), vendar se prodaja v tako minimalnih količinah, da bi potrebovali cca. 15 000 naročil, da bi se z njim zastrupili. Drugače pa ga imate nekaj tudi v telesu (res je, da gre za izredno minimalne količine), tega pa ste pridobili po zraku, po vodi in tudi z uživanjem bio in eko zelenjave ter sadja, saj se strupeni izmuzljivec (tako kot karkoli drugega) skriva tudi v zemlji.

312. Ker opažam, da se ljudje izogibajo čemurkoli, kar ima vezo s čimerkoli, kar so menda nekoč slišali v šoli in ker tega takrat niso imeli časa razumeti, se mi zdi nujno, da nekatere zanimive stvari razložim. Pošteno povedano, vem kako sovražite kemijo, zato se mi zdi smotrno vztrajati v tem, da nekatere njene najosnovnejše stvari razložim. Ker sem trma.

Kot obljubljeno v prejšnjem odstavku, je v tem momentu čas, da razložim nekaj stvari v zvezi s periodnim sistemom elementov, eden izmed povodov za to pa je bila objava izvora elementov na periodnem sistemu, katero je pred kratkim objavila NASA. Ker gre za stvar, katera se meni zdi zanimiva, večini mojih sogovornikov pa ne, moram pač o tem pisati tukaj.

Zanimivo je namreč to, da nam v šoli nikoli niso povedali od kje elementi izhajajo.  Najlažja elementa na periodnem sistemu (Vodik in Helij) naj bi izhajala iz samega velikega poka (in pristaši kreacionizma se v napadu studa obrnejo stran), saj ni drugega omembe vrednega izvora teh elementov. Kozmični žarki (visoko energetski radiacijski žarki, ki nastajajo v veliki meri v supernovah velikih zvezd izven našega osončja) so povzročili nastanek Litija, Berilija in Bora. Poznamo 24 elementov, katere je ustvaril človek (t.i. sintetični elementi z atomskimi števili od 95 do 118 so tisti, katerih v naravi ne najdemo, so zelo nestabilni, njihova razpolovna doba pa je med nekaj mikrosekundami pa do nekaj milijonov let. Ti elementi so radioaktivni in hitro razpadejo v lažje elemente), ostali elementi (90 njih) pa prihaja iz velikih in malih zvezd (radiacije, ki jo te oddajajo) in supernov (ekplozije zvezd, ki delce z ogromno hitrostjo pošiljajo po vesolju). Zaenkrat so to samo ugibanja, saj človeštvo še nima toliko pojma o vesolju, da bi pravzaprav čemurkoli lahko reklo, da je nekaj zagotovo tako, kot si misli posameznik. 

Seveda nove kemijske elemente zdaj uradno odkrivajo že skoraj vsak dan... za enega izmed njih poteka peticija, da bi ga poimenovali po nedavno preminulem glasbeniku Lemmyju. Verjetno niste niti pričakovali, da bi vam prepovedala to peticijo podpisati, kajne? Jaz sem namreč jo že. Človek, ki je pomagal zasnovati heavy metal, kakršnega poznamo danes, si zasluži mesto med trdimi kovinami (oh, bog, še eden izmed povsem zgrešenih poskusov kako nasmejati ljudi s tem, da si pameten...)

Nekaj vrstic nazaj sem omenila lažje in težje elemente. Se spomnite nadležnih oznak na periodnem sistemu, za katerega ste pri urah kemije v šoli vedno ugotavljali, da ste ga pozabili doma ali pa ste ga imeli in niste imeli pojma kaj z njim početi? Nenavadna razpredelnica v nekaj različnih barv, v vsakem polju pa je bila vpisana kombinacija črk ter nekaj številk, za vse skupaj pa so trdili, da je osnova kemije, kemija pa je vse okrog nas. Ne da bi vas hotela imeti za neracionalne ali bognedaj neumne, vendar je nujno povedati, kaj te kombinacije pravzaprav pomenijo. Črke v polju predstavljajo kratico imena elementa v latinščini (npr. H predstavlja Vodik, torej po latinsko Hydrogenium – če me spomin ne vara je vodik osnovni element v molekuli vode, hydra pa med drugim pomeni voda... nekako tako naj bi izgledal nastanek imena za najlažji element najden v naravi... zlo na kratko, seveda). Številka nad to kratico ponazarja relativno atomsko maso oz. povprečno maso enega atoma (torej skupno maso vseh protonov in nevtronov v jedru atoma. Ker so atomi sila majhne stvari, je njihova masa (v nekaterih primerih tudi teža, ki pa ni vedno ustrezen pojem) izražena v atomskih enotah mase, ki je definirana kot 1/12 mase izotopa atoma Ogljika 12, ki ima po definiciji atomsko težo 12 (te enote so brezrazsežnostne in kot take nimajo enot oz. uporabljajo enoto 1. Nastajajo večinoma kot zmnožek / seštevek večih elementov v aritmetični formuli, zaradi česar se uporabljene enote izničijo. Enota za merjenje mase atoma se imenuje Dalton). Številka pod kratico pa je t.i. vrstno število oz. atomsko število, ki označuje število protonov v jedru atoma elementa (ker je atom električno nevtralen, to pomeni, da v elektronski ovojnici atoma ravno toliko tudi elektronov, ki so negativno nabiti, medtem, ko so protoni nabiti pozitivno).

Možno je, da imajo atomi enako vrstno število in različno število nevtronov v jedru, to pa so t.i. izotopi. Naravni materiali so mešanica različnih izotopov, zato se vedno jemlje njihova povprečna atomska masa.

V jedro atoma je možno vcepiti dodatne protone, s tem pa se prvotni atom bistveno spremeni. Prav tako je mogoče, da število protonov v jedru atoma upada – to je t.i. razpolovna doba atoma. Različni atomi imajo različni razpolovni čas (kot že omenjeno od nekaj mikrosekund do nekaj milijonov let), v tem času pa število protonov v jedru atoma upade na polovico začetne vrednosti – ker je nemogoče trditi, da je atom razpadel na pol in je ostalo samo pol atoma (atomi tega namreč ne počnejo), takšna sprememba bistveno vpliva na vrednost atoma. Atom, če ostane cel, spremeni vsebino (kot rečeno Polonij razpade na Svinec) in tako postane nekaj drugega v po svojem razpolovnem času. Če pa atom dokončno razpade, pa se tudi dokončno izniči. Atomi torej so ali pa jih ni, nikoli pa niso samo napol. Pri ljudeh je seveda situacija precej drugačna.

313. Ker je šlo za težko temo, katero ste že pozabili iz časov svojega srednješolskega šolanja (meni so bile te stvari že v osnovni šoli povsem narobe razložene, zato jih moram občasno obnavljati s pomočjo sredstev, ki jih moderno šolstvo večinoma ne zajema – razmišljanje, interpretiranje, spraševanje, brskanje po enciklopedijah ipd. – ker moderno šolstvo sigurno ne more temeljiti na samostojnem razmišljanju) ali pa ste jih že takrat enostavno preslišali... je zdaj čas za še eno težko temo, vendar se bom tokrat malo intenzivneje potrudila, da bi stvar opisala na kratko. Ponovno, ker s to temo nisem zaželena na družinskih shodih in kofetkanju, se moram posluževati svojih javnih pametovanj, da jih obelodanim.

Položite eno svojo dlan na svoje čelo, drugo pa na zatilje. Zdaj objemate najpomembnejši organ v svojem telesu, katerega pa občasno rahlo zanemarite.  To so vaši možgani. Velikokrat vidimo fotografije in skice možganov in vedno gre za nagubane sivkaste gmote, ki se navzven ne zdijo pretirano brihtne. Zakaj so možgani tako nagubani?

V bistvu je stvar zelo preprosta. Nagubana površina pomeni več prostora za nevrone (možganske celice), več nevronov pa pomeni tudi boljše kognitivne funkcije – človeški možgani so namreč še vedno edina stvar, ki je sposobna preučevati samo sebe. Količina nagubanosti je odvisna od dveh parametrov: hitrosti razmnoževanja možganskih sivih celic in njihovo debelino. To je v veliki meri odvisno od genetike, saj preko starševskih genov dobimo predispozicije za to kako hitro se nevroni razmnožujejo in kako hitro najdejo svojo destinacijo. Ker se možganski korteks (zunanja plast možganov oz. sive celice) razvija in množi hitreje kot bela možganovina, je posledica tega nagubanost površine. Pri zarodkih se začnejo možgani gubati okrog 20 tedna nosečnosti, dokončno izoblikovanje pa je pri nekje letu in pol starosti (to je tudi razlaga, zakaj imajo otroci tako nesorazmerno velike glave).

Vsi sesalci imajo podobno obliko možganov, vendar pa nimajo vsi nagubanih možganov. Kot rečeno, gube povečajo prostor za procesiranje informacij, zato so opazne šele višje pri evolucijskem razvoju. Vendar pa so tudi stanja s preveč gubami (polymicrogyria) in preglobokimi gubami (pachygyria) zelo resna in običajno vodijo do splošnega zaostajanja pri razvoju, blage do resne umske zaostalosti, težave z govorom in požiranjem, težave z dihanjem in k napadom. Človeški možgani očitno še niso tako raziskani, da bi lahko vedeli kolikšna nagubanost je ravno pravšnja, če pa imate o tem kakšno idejo pa sem jo pripravljena slišati, saj sem vedno odprta za kvalitetne predloge.

314. Skrajni čas je, da kot lovec na znanje (khm-khm) omenim tudi lovca, ki ta mesec preži na vas, vi pa sploh ne veste, da je kje v bližini. Gre za ozvezdje Orion, katerega je moč opaziti vsako leto v drugi polovici Januarja in prvi polovici Februarja, ko je najbolj očiten na nočnem nebu (do sredine Februarja si ga lahko ogledate na kakšen jasen večer, okrog devetih, ne glede na to, kje na svetu se nahajate).

Orion, pomembnejše ozvezdje v bližini nebesnega ekvatorja, vidno po vsem svetu, je svoje ime prejel po grškem mitološkem lovcu Orionu, ljudje pa so ga opazili že veliko prej, saj so skico, ki ga prikazuje našli v jami v Nemčiji leta 1979. Skica naj bi bila stara med 32 000 in 38 000 let. Okrog tega ozvezdja se je spletlo ogromno mitologije v različnih kulturah, najdemo pa ga tudi v sodobni pop kulturi – filmi iz sage Gospodar prstanov, Blade Runner, Možje v črnem ter v znanstveno fantastični seriji Haven lahko najdete reference nanj (nekatere bolj bežne kot druge, ampak vseeno), pristaši bolj glasbenih zadev pa verjetno poznate instrumentalni komad Orion skupine Metallica (osebno se spomnim še ene glasbene reference, ampak je na tem mestu ne bom omenjala, da ne bo kdo prišel do ugotovitve, da potrebujem pomoč ljudi, ki so za to usposobljeni).

Samo ozvezdje je sestavljeno iz 7 velikih zvezd in 81 manjših zvezd, med katerimi sta najsvetlejši Rigel (modro beli zvezdni velikan, ki naj bi oddajal 120 000-krat več svetlobe kot naše Sonce)in Betelgeza (rdeči zvezdni velikan, ena izmed najbolj redkih vrst zvezde na nočnem nebu – domnevno se pojavi ena takšna na približno milijon drugih zvezd – se pa zanjo domneva tudi, da bo nekega dne eksplodirala). Medtem, ko Betelgeza predstavlja Orionovo desno ramo, Rigel predstavlja njegovo levo koleno.

Znan je tudi izraz Orionov pas, s pomočjo katerega je najlažje locirati ozvezdje Orion na nočnem nebu. Gre za tri zvezde (Alnitak, Alnilam in Mintaka) postavljene tako, da je mednjimi lahko skorajda potegnemo ravno črto. Alnitak je v bistvu sistem treh zvezd (nekateri trdijo, da gre za sistem štirih zvezd, vendar so to zaenkrat samo teorije), ki rotirajo ena okrog druge, Alnilam je ogromni modri velikan, Mintaka pa je sistem dveh zvezd, ki rotirata ena okrog druge približno vsakih 5 dni.

315. Na družbenih omrežjih zadnje čase velikokrat naletim na izraz karma, ki je v tem momentu že tolikokrat zlorabljen in uporabljen narobe (omenjen je bil tudi v odlomku s številko 282)... kot običajno prevzemam odgovornost nase, da vam ta pojem vsaj malo razložim. Pa če se s tem strinjate ali pa ne.

Karma je v zahodni družbi bolj ali manj razumljena kot abstrakten koncept, ki naj bi izhajal iz starih vzhodnjaških miselnosti – tukaj vstopijo prve napačne reference, ki večinoma prihajajo od ljudi, ki stare vzhodnjaške miselnosti uporabljajo kot način hujšanja pred poletjem. Če gre za 'miselnost' je nekako očitno, da to ni stvar, ki iz vašega telesa v 14 dneh sname tistih nadležnih nekaj kilogramov, katere ste pridobili, ko se te miselnosti niste imeli časa držati (khm, prazniki ipd.). Če je 'miselnost, potem je to stvar, ki je pri vas navzoča večino vašega življenja), zahodni svet pa si jo bolje predstavlja kot nepisan zakon vzroka in posledice ter medtem, ko to nekateri vidijo kot nespremenljiv kozmični zakon, ga nekateri vidimo kot osnovno zakonitost logike.

Karma oz. zakon vzroka in posledic je možno strniti na 12 preprostih zakonitosti, ki nam lahko olajšajo vsakodnevno mučenje z življenjem (odvisno kako se stvari lotimo seveda... ker iz vsega skupaj lahko naredimo popolno katastrofo).

(1) Veliki zakon: Tisto, kar poseješ, boš žel (vse kar si mislimo ali kar naredimo, ima svoje posledice – dobre ali slabe. Če želimo pozitiven efekt, moramo delovati pozitivno)

(2) Zakon ustvarjanja: Vse, česar si želimo, ustvarimo s pomočjo udeleževanja (ali po domače: 'stvari ne padajo iz lufta')

(3) Zakon ponižnosti: Če nečesa nočemo sprejeti, to ne pomeni, da bo ta stvar izginila (če se posvečamo samo negativnim stranem neke stvari / dogodka ipd., bomo seveda iz nje potegnili samo negativne posledice)

(4) Zakon rasti: Če si želimo spremembe, moramo za to delovati sami (nadzor imamo lahko samo nad samimi seboj)

(5) Zakon odgovornosti: Odgovorni smo za lastna življenja (in ne tuja. Če pride do težave, moramo na odgovoren način poiskati ustrezno pot zase, da bomo težavo rešili).

(6) Zakon povezanosti: V vesolju je vse povezano med seboj (zato je pomemben vsak korak, ki ga storimo)

(7) Zakon osrediščenosti: Naša koncentracija je lahko omejena samo na eno stvar naenkrat (če okrog sebe sejemo negativizem, ne moremo duševno zrasti je uradna razlaga... po domače povedano, 'nikoli ne delajte več stvari naenkrat, ker bodo vse narejene bolj na približno').

(8) Zakon gostoljubnosti: Izražanje naše nesebičnosti kaže na naše resnične namere (vse kar delamo, naj je razvidno iz našega delovanja - ker dejanje težko lažiramo, besede pa so večinoma namenjene laganju)

(9) Zakon spremenljivosti: Zgodovina se ponavlja, če njeega končnega izzida ne spremenimo (brez natolcevanja na politične zdrahe je to izjavo možno povzeti v  'če boš neprestano ponavljal isto napako, ne moreš pričakovati različnih končnih izzidov').

(10) Zakon 'tukaj in zdaj': Sedanjost je vse kar imamo (kljub temu, da dogodke iz preteklosti obžalujemo, jih ne moremo popraviti, medtem pa ko jih obžalujemo, gredo mimo nas priložnosti v sedanjosti, ki bi lahko spremenile našo prihodnost).

(11) Zakon potrpežljivosti in nagrajevanja: Brez potrpežljivosti ni mogoče doseči ničesar, kar bi dejansko imelo kakšno vrednost (nagrajeni smo lahko samo za stvari, za katere smo delali z vsemi pravimi namerami. Take stvari trajajo dolgo, da pridejo do želenih posledic. Sploh pa je v prvo veliko bolje narediti prav, kot potem še tisočkrat ponavljati neko stvar, katere že v prvo nismo hoteli narediti).

(12) Zakon pomembnosti in inspiracije: Najboljša nagrada je tisto, kar prispeva k večji celoti (končni rezultat je brez vrednosti, če ni pustil želenih posledic oz. če si nekaj naredil zanič, ne moreš pričakovati, da boš zaradi tega lahko šel na dopust, brez da bi te vmes klicali, da pridi nazaj in stvar popravi).

Mogoče se vam vse skupaj zdi malo preveč preprost koncept nekega teoretičnega pametovanja, vendar ga poskusite spraviti v prakso. Stvari tudi približno niso tako preproste kot delujejo na prvi pogled.

Vsako dejanje ima svoje posledice, ki so lahko želene oz. načrtovane, nepredvidene ali neželene. Vendar zaradi tega, ker ne moremo predvideti kakšne bodo posledice naših dejanj tudi ne moremo določiti kakšna bo naša prihodnost. V to mešanico dodamo še dejstvo, da je človek rojen s svobodno voljo (vsaj v teoriji... če svoje ne zna na razumljiv način uporabljati, potem je to njegov problem, ne problem družbe) in prihodnost nam lahko predstavlja samo še presenečenje. Jasno pa je, da bomo posledice neumnih stvari, katere smo naredili danes, čutili še čez nekaj desetletij (ker se npr. nevroni ne obnavljajo, med povprečnim pijančevanjem pa jih izgubimo okrog enega milijona... bomo čez nekaj desetletji že tako brez miselnih sposobnosti, da nam bo za vse skupaj že pravzaprav vseeno). Naj bo Karma in njeni zakoni ena izmed konkretnih babnic ta teden. Lahko, da še kakšna pride.

316. Še kakšna malo lažja tema, npr. Xibalba. Hiter prevod besede mehiškega izvora pomeni 'prostor strahov' in označuje podzemlje v mitologiji starih Majev. Na tem mestu vladajo bogovi smrt in njihovi pomočniki. Vstop v to grozljivo podzemlje je predstavljala jama v Cobanu v Gvatemali (nekateri pa so vhod v podzemlje odkrili tudi v podzemnem svetu v Belizeju). Obe jami še danes nosita ime Xibalba oz. Shibalba. Današnji potomci Majev, ki so s to kulturo seznanjeni malo bolj kot smo običajni smrtniki, vidijo Mlečno cesto kot pot, ki vodi na podzemno sodišče, kateremu predseduje Hun-Came (ena Smrt), kateremu pomaga njegov podrejeni Vucub-Came (sedem Smrti) ter 10 njunih pomočnikov, demonov, ki nadzorujejo različna trpljenja v človeškem življenju in v veliki meri prinašajo smrt oz. njene posledice.

 Ti demoni vedno delujejo v parih in tako Xiquiripat (Leteče kraste oz. garje) in Cuchumaquic (Zbrana Kri) uničujeta človeško kri oz. povzročata njene bolezni, Ahalpuh (demon gnoja) in Ahalgana (Zlatenica) povzročata otekanja pri živih, pri mrtvih pa povzročita, da začne truplo nabrekati, Chamiabac (kostna palica) in Chamiaholom (palica z lobanjo) trupla spreminjata v okostnjake. Najbolj zanimiva sta verjetno para Ahalmez (demon pometanja – ja, resno) in Ahaltocob (demon zabadanja), ki se skrivata v nepometenih delih prebivališč in ljudi zabodeta do smrti, ter Xic (krila) in Patan (nekaj podobnega nahrbtniku oz. vreči s trakom – mogoče se zdi ta prispodoba malo nenavadna, ampak, ko ugotoviš, kaj pravzaprav počne, se zdi povsem smiselno), ki povzročita, da človek umre zaradi bruhanja krvi med sprehodom po cesti.

Majevska mitologija še ni povsem pojasnjena, vendar pa je jasno, da so že poznali osnove forenzike, različnim stanjem, katerih niso znali razložiti pa so v resnici dali razumljive prispodobe. Tako lahko razumemo zadnji par omenjen v zgodnjem odstavku kot tista dva, ki povzročata smrti ljudi, ki se nezavarovani oz. sami sprehajajo po poteh katere v resnici ne poznajo. Ker je Majevska kzltura kri videla kot tisto, ki človeku omogoča življenje, je torej nekaj najbolj grozljivega, ko človek začne kri bruhati (ali odvajati skozi druge naravne odprtine v telesu), saj to pomeni, da njegovo življenje uhaja in ga bo potemtakem tudi kmalu izgubil.

Pa vseeno, bodite brez strahu. Popol Vuh (Knjiga Ljudi je zbirka mitoloških in zgodovinskih pripovedk kraljestva K'iche' v zahodni Gvatemali) navaja tudi, da sta jih premagala herojska dvojčka, ki sta namesto, da bi se borila z njimi fizično, se raje poslužila svoje pameti in jih dejansko premagala v znanju in humorju. Osramočeni bogovi in njihovi pomočniki so se vrnili nazaj v svojo votlino, kjer prebivajo še danes in še vedno delajo razne zdrahe, ne zahtevajo pa več človeškega žrtvovanja kot so ga takrat, ko so vladali svetu.

317. In kaj sodi zraven podzemlja? Nyx, seveda. Gre za starogrško mitiološko personifikacijo Noči, ki je nastala iz Kaosa, skupaj z Erebusom (personifikacijo teme) pa sta bila starša dvema izmed primarnih božanstev – Aethru (svetloba) in Hemeri (dan). Nyx je nato sama imela še otroke z imeni Moros (Usoda), Ker (Uničenje), Thanatos (Smrt), Hypnos (Spanje), Oneiroi (Sanje – poglej ga zlomka, to smo obravnavali v odlomku s številko 239), Momus (Krivda), Oizys (Bolečina), Nemesis (Maščevanje), Apate (Prevara), Philotes (Prijateljstvo – kako se je to znašlo tukaj vmes je seveda jasno samo grški mitologiji), Geras (Staranje) in Eris (Prepir oz. Nered – za obnovitev znanja poiščite odlomek s številko 276). Nekatera izročila trdijo, da je nekatere izmed teh otrok imela z vrhovnim bogom Zevsom, vendar sama na to, tako kot vsaka prava dama, še ni podala odgovora, saj dobre mame lahko za svoje otroke skrbijo same, ker znajo biti t.i. očetje sila neresni (Zevs zagotovo sodi med te).

Gustave Moreau - Nyx

Kasneje se zelo malokrat pojavlja v mitologiji, prav tako pa tudi nima svojega kulta. Se pa dostikrat pojavlja v ozadju kakšnega kulta in tudi kakšne zgodbe, kulti z njenim imenom pa so običajno posvečeni več božanstvom naenkrat. O njej sta se dosti razpisala samo Heziod v Teogoniji in Orfej, ki ji je posvetil celotno pesnitev, ki pa je na žalost ohranjena samo v fragmentih. Vsepovsod je opisana kot ženska neopisljive lepote in neverjetnih moči, po izročilu naj bi se je bal celo Zevs (mogoče pa samo nista dorekla kako bo s preživnino za njune otroke in je vse skupaj izpadlo precej narobe).

318. In ker smo že ravno govorili o noči, je mogoče smiselno, da omenimo tudi Nyctophobijo oz. strah pred nočjo. Precej pogost pojav, za katerega pa si osebno nisem na jasnem, ali je posledica tega, da so starši otroke strašili s temo, namišljenih pošasti, ki naj bi v naših otroštvih prežale izpod postelje ali celo sodobne pop kulture – sploh sodobne grozljivke se večinoma dogajajo ponoči ali na mračnih mestih (pri ugotavljanju tega od kje ta strah izvira mi seveda lahko pomagate s svojimi idejami).

Kaj je pravzaprav nyctofobija? Kot rečeno, gre za strah pred nočjo, kar poudarja samo ime strahu, vendar v bistvu ne gre za strah pred nočjo, ampak za strah pred temo. Kljub temu, da se strah pred temo običajno pripisuje otrokom, je tudi vedno več odraslih, ki se bojijo teme. Tukaj je govora o zunanji temi oz. o temi v prostoru. Če se vam tista zdi grozna, očitno teme ne nosite v sebi, saj bi je drugače že bili navajeni (ali tudi ne, to je samo moje opažanje).

Strah pred temo se tako kaže v tem, da se ljudje bojijo večera ali noči, ker je temno, da nočejo biti v temnih prostorih, saj jih zaradi teme pograbi panika, zelo težko dihajo, zelo visoko jim naraste pulz, začne se jim vrteti, potijo se in običajno tudi trepetajo. Med najbolj popularnimi in uspešnimi načini, ki tak strah ublažijo, je terapija z izpostavljanjem, običajno skupaj z zdravili, ki ublažijo same simptome, dostikrat pa se pacientom predpiše tudi različne načine sproščanja.

319. Že nakj časa razmišljam o tem, da bi predstavila besedo 'Vesania', latinsko besedo za norost, vendar se je ta podvig izkazal za rahlo zgrešenega (v bistvu sem našla samo dejstvo, da v latinščini ta beseda pomeni to... potem pa sem dobila ven kup navlake, ki je sicer opisoval nekaj zanimivega... ampak za tukaj gor neprimernega. Ker se še vedno trudim pisati zapiske, ki ne bodo omejeni striktno na pop kulturo). Zato samo nekaj besed o sami norosti.

Francisco Goya - Norišnica

Beseda norost običajno opisuje vrsto psihičnih obolenj, ki se ponavadi kažejo kot kršenje družbenih norm (čeprav je veliko teh obolenj do družbenih norm v resnici indiferentnih), ko oseba postane nevarna sebi ali drugim (čeprav niso vsa stanja, ki do tega pripeljejo obravnavana kot norost). V medicini se izraz več ne uporablja, saj je zaradi jasnosti zahtevano, da se posamezna obolenja (psihične nestabilnosti), ki so nekoč sodila v to skupino, danes poimenujejo s svojimi imeni, ko pa se govori o duševnih in psihičnih težavah na splošno, pa se običajno uporablja termin psihopatologija.

Znano je, da se norosti po angleško reče med drugim tudi 'insanity', beseda pa ima latinski koren       '-sanus-', ki v osnovi pomeni 'zdrav', s pomočjo izreka 'Zdrav um v zdravem telesu (mens sana in corpore sano)' pa lahko predpostavimo, da gre za slabo zdravje možganov (ne kot organa ampak kot dela telesa v katerem se odvija razmišljanje, čustvovanje ipd.).

V grško-rimskem obdobju je glede tega vladala zelo progresivna miselnost (Hipokrat je večkrat omenil, da presežek črnega žolča lahko vpliva na možgane in povzroči norost). Mentalne bolezni so tako običajno videli in razumeli kot neravnovesje med telesnimi substancami, kar so poskusili zdraviti z rastlinskimi pripravki (tudi v filmu Feliks Langus je njegova ljuba mati njegove blodnje poskušala odpraviti s čajčki, kar kaže na to, da so podobni poskusi zdravljenja navzoči še dandanes). Rimljani so že poznali koncept psihosomatskih bolezni, prav tako pa so zagovarjali humano zdravljenje mentalnih in psihičnih bolnikov.

Seveda je srednji vek za nekaj časa prekinil to progresivno miselnost, bolezni pa pripisal obsedenosti z raznimi demoni in bolnike tako niso več zdravili za to usposobljeni zdravniki, ampak izganjalci duhov. V tem pogledu je medicina zelo nazadovala in celo povsem zastala za več stoletij. Bolnike so običajno izolirali od družbe, za njihovo zdravljenje in vključitev nazaj v družbo pa se običajno niso preveč brigali. Šele od 15. Stoletja naprej se je tako postopoma vračalo humano zdravljenje različnih motenj iz tega področja, vendar pa so med te motnje prištevali tudi depresijo, epilepsijo in celo govorne napake. Iz tega časa sicer izhajajo prvi prototipi prisilnih jopičev in vezanja bolnikov na posteljo.

Danes samo še nekatere države uporabljajo termin 'norost' pri obrambi nekoga, ki je zagrešil umor ali poskus umora, drugače pa je tudi na sodiščih to besedo nespametno uporabljati. V sodobni družbi je tako ostala samo kot beseda, katero se uporablja pri poniževanju tuje miselnosti, verovanja, čustev, želja ter tudi političnega prepričanja.

320. Za konec pa še simpatična beseda, tokrat iz Islandije. To je hoppipola, označuje pa nekoga, ki skače po lužah. Ker sama to izredno rada počnem, ljudje pa me običajno postrani gledajo, ko se tega resno lotim, je bilo pač nujno, da jo zapišem pod odlomek o norosti. Vendar to sama ne jemljem kot neko obliko norosti, ampak kot dejstvo, da še imam nekaj otroka v sebi. Obstaja namreč ogromna razlika med 'imeti otroka v sebi' in 'biti otročji'. Kateri ste vi, pa boste sami najbolje uganili.

Čas je, da torej skočim v kakšno lužo, spijem še kakšno kavo, za vas pa je čas, da preštudirate o tem, kaj ste danes prebrali. Vaše ideje, kritike in želje so vedno dobrodošle, res pa je, da ne mislim tukaj gor objavljati zapiskov o popularnih in cenenih temah. Za to so drugi blogi, lahko pa, da vas bom v doglednem času poskusila presenetiti tudi na tem področju (wink-wink) in takrat se le pretvarjajte, da ste presenečeni. Torej, do naslednjič!

Noben veliki um ni nikoli obstajal brez vsaj malo norosti v sebi! (Seneka)