Odzven Kaosa, 54. del

Tako. Ta teden si lahko ogledate kako moj um na momente ni pripravljen sodelovati z mano in medtem, ko se jaz trudim sestaviti koherenten sestavek o kakšni temi, ki se mi zdi zanimiva, moj um razmišlja predvsem o tem kaj bi storil komu. Ker gre za varovanje osebnih podatkov, vam tega zaenkrat še ne mislim povedati. Zabavajte se medtem, ko ugibate, če ste slučajno na spisku!

P. Picasso - Dekle pred ogledalom

Ta teden bo govora o konceptualnem umetniškem delu, izgubljanju identitete v zvezi in zakaj do tega pride (to bosta kar dva zapiska), hitrosti evolucije, intoleranci na laktozo, francoskem dolgočasju, kosteh, kosteh in še več kosteh ter nekaj o deforestaciji. Nič kaj zanimivega, si verjetno mislite. Ker nimam pojma o tem, kaj vas pravzaprav zanima (in seveda, za to ste si krivi povsem sami), sem teme zopet izbirala sama, na podlagi zelo zelo zelo bornih glasbenih referenc. Vas je zanimalo katere so in kako točno pride od njih do zapiska? No, tega ta teden ne boste izvedeli. Vseeno pa lahko preberete o čem smo na naši strani razmišljali ta teden. Pa veselo branje vam želim!

531. Ker za zapisek tega tedna nimam niti najmanjšega pojma kam me bo odpeljal, bom začela s konceptualnim performansom iz leta 1977 (ker me je prisilil k razmišljanju o različnih stvareh, čeprav o konceptualni umetnosti nimam niti najmanjšega pojma).

Aprila 1977 sta umetnika Marina Abramović in Uwe Laysiepen, znan pod imenom Ulay uprizorila performans Death Self, kasneje znan tudi pod imenom Breathe in, Breathe Out. Umetnika sta sedela eden nasproti drugega, združena z usti in vdihovala samo zrak, ki ga je drugi izdihal. Performans je trajal 17 minut preden sta oba izgubila zavest, saj so se njuna pljuča napolnila z ogljikovim dioksidom, ki ga je drugi izdihal. Ta performans je raziskoval oz. prikazoval idejo o tem, kako lahko posameznik vstopi v življenje druge osebe, to življenje spremeni in navsezadnje tudi uniči.

Srbska umetnica in zahodno nemški umetnik sta sodelovala več kot deset let in skoraj ves ta čas bila tudi v intimnem razmerju. Ustanovila sta tim The Other, katerega osnovni koncept je bil ego posameznika in artistična identiteta. Sebe sta dostikrat predstavljala kot eno telo z dvema glavama, zaradi česar sta se oblačila kot dvojčka in se običajno tudi zelo podobno obnašala. Med seboj naj bi izoblikovala odnos popolnega zaupanja in zaradi te 'vsiljene' identitete sta začela izgubljati vsak svojo identiteto.

Breathe In, Breathe Out

Leta 1988 sta začela potovanje, za katerega sta potrebovala osem let, da sta dobila vsa dovoljenja, zato se domneva, da je iz osnovne ideje, katero sta želela prikazati, to potovanje bilo predrugačeno v duhovno popotovanje s katerim sta zaključila svojo zvezo.

Vsak izmed njiju je začel na eni strani stavnega Kitajskega zidu – on v puščavi Gobi in ona pri Rumenem morju – prepotovala vsak 2500 kilometrov, se srečala na sredini in se poslovila. S tem je bila njuna večletna zveza končana. Sam performans je imel namen pokazati kako izgleda zveza med dvema človekoma, zveza, ki je dovolj močna, globoka, misteriozna, čustvena in nato se konča. Po besedam Abramovičeve 'si na koncu vedno sam, ne glede na to, kaj počneš'. Domnevno se po tem nista več srečevala, do njenega performansa leta 2010. Pet let kasneje jo je tožil, da mu ni izplačala ves denar, katerega mu je dolgovala za njuna skupna dela (toliko o resničnih zvezah in o tem kakšen pogled imamo nekateri med nami na 'ljubezen').

532. ker že nekaj dni zapored delam tam, kjer se dejansko posluša radio in sem prisiljena poslušati stvari, ki se na radiu vrtijo (če temu še lahko rečemo 'glasba' sem v zelo močnih dvomih), sem večino časa izpostavljena besedilom, ki... ja, o tem sem že govorila, ampak, ker so moji možgani doživeli kisanje zaradi resnično ponižujočih besedil, bo pač še en zapisek namenjen temu. Če smo pošteni, tudi to lahko štejete med glasbene reference. Da pa ne bo predvidljivo tako kot vedno je, bom tokrat dejansko ven izpostavila ponavljajočo temo, ki je deloma povezana tudi s temo opisano zgoraj. Torej, govora bo o tem, kako veliko ljudi izgubi lastno identiteto v zvezi.

Človek je samostojno in pogosto tudi osamljeno bitje, zaradi česar si lahko ustvari tudi utvare o tem, kako bi njegovo življenje izgledalo, če bi bil drugačen (domnevam, da bi lahko delala kot striptizeta, če ne bi bila po kilaži podobna nilskemu konju in bi tako imela več denarja kot ga imam, ko delam kar pač delam). Zato veliko ljudi vedno išče načine (velikokrat podzavestno), da bi bili sprejeti in vključeni v 'nekaj' – v skupino vrstnikov, med sodelavce, v interesno skupino, v skupino podpornikov legaliziranja lubenic v obliki kvadra in tudi v romantično zvezo (precej težko si je zamisliti zvezo z nekom, ki dejansko ne ve, da obstajaš... ampak to je težava katerega drugega zapiska). Veliko ljudi je namreč prepričanih, da bodo srečni samo, ko bodo v zvezi oz. bolj realno gledano, da jim do popolne sreče manjka samo nekdo, ki jih bo ljubil... na način kot so ga opisali osladni hollywoodski filmi (moški izgubi leta življenja, da bi nazaj dobil dekle, ki je odšlo z njegovim prijateljem ali komurkoli drugim – in seveda, to se dogaja tudi ženskam) in še bolj osladni pop komadiči (ženska je prepričana, da je edini smisel v njenem življenju ljubiti 'svojega' moškega... ki v tem momenu 'pripada neki drugi ženski', ampak pustimo malenkosti).

V čem je pravzaprav težava? Zagotovo poznate nekoga, ki išče svojo 'boljšo polovico' / 'sorodno dušo', kajne? Nekoga, s komer bo postal eno, s komer bo postal nekdo boljši, uspešnejši, srečnejši... no, in ravno v tem je v resnici težava.

'S seboj sem nezadovoljen /nezadovoljna, ampak ne mislim se spreminjati, ker bo vse boljše, ko bom v zvezi!' Vse skupaj se že sliši narobe. Veliko nas je nezadovoljnih s seboj in se trudimo nekaj spremeniti glede tega. To pa moramo narediti sami, tega nihče ne more narediti namesto nas. Prav tako nas nihče drug ne more narediti srečne. To je nekaj, na čemer moramo delati sami. Druga oseba ni tukaj zato, da nas osreči oz. da mi osrečimo njo. Res je, da je na svetu nekaj ljudi (in ker običajno ne poznamo vseh ljudi na svetu, smo zato prepričani, da obstaja samo ena oseba 'za' nas), s katerimi lahko izoblikujemo intimni odnos – to je tisto, kar veliko ljudi misli, da se skriva za besedno zvezo 'postati eno' (in ko se to ne zgodi... ti ljudje postanejo nesrečni, lahko da še bolj kot so bili prej). 'Postati eno' je namreč čista in absolutna neumnost.

Drugi ljudje te ne morejo osrečiti (glede na moje lastne izkušnje, jih je veliko nagnjenih k temu, da te naredijo depresivnega – načrtno ali še huje, nevede). Ne razumite me narobe, nekdo lahko vašo srečo okrepi, ne more pa je za vas ustvariti. Ne glede na to kako močno ljubimo svojega partnerja, smo vedno mi ena oseba on / ona pa druga oseba. Nikoli nista ena oseba (sta ekipa, ki ima nekaj posebnih skupnih projektov in če sta ekipa, bo med vama obstajalo tudi določeno trenje, saj se z nekom drugim ne morete povsem strinjati v vseh aspektih svojega življenja – če ste prepričani, da se motim, si še enkrat preberite predhodnji zapisek). Če hočemo o nekom vedeti vse in od njega zahtevamo, da ves svoj prosti čas posveča samo nam (poznam tudi primere, ko je nekdo hotel delati v isti pisarni kot njegov partner, da bi lahko bila več časa skupaj) ipd. To seveda ni ljubezen, to je obsesija (ki v nemalo primerih zahteva pomoč ljudi, ki so za to usposobljeni. Nekaj več besed v naslednjem odlomku).

533. Kot rečeno, težava je v tem, da iščemo svojo 'boljšo polovico'. Stara fraza, ki opisuje, da iščemo nekoga s komer naj bi preživeli vse svoje dni pa ni samo stara osladna fraza, ampak lahko nakazuje na to, da človek, ki na vse kriplje išče to osebo (ki domnevno ima vse tiste dele njegove 'duše', ki mu manjkajo, da bi bil resnično srečen) že v osnovi ni srečen. Za vsakega človeka je sreča tisto, kar išče v življenju (če mogoče, samo mogoče iščete nesrečo, ker bi radi bili absolutno mizerni do konca svojih dni... javite se mi na zasebca, lahko vam dam kaj od svoje nesreče... hitro se je boste naveličali) in vsakdo od nas si jo predstavlja po svojem. Ljudje, ki so prepričani, da morajo najti osebo s katero bodo v intimni zvezi, ker je njihov smisel življenja to osebo najti in jo ljubiti, saj jim to še manjka do popolne sreče, imajo običajno to težavo, da podzavestno niso zadovoljni sami s seboj. Ker, če ne znamo oseriči samega sebe, potem to za nas ne more storiti nihče drug.

Zato pride do tega, da veliko ljudi začne izgubljati samega sebe, ko pridejo v intimno zvezo. Kot rečeno, človek je samostojno bitje, saj ima možnosti skrbeti sam zase in, gledano malo bolj v preteklost (do cca. 4 milijone let nazaj) ima sposobnost preživeti (če je ne bi imel, bi ljudje, teoretično gledano že zdavnaj izginili). Ima svoje življenje (v katero spusti določene osebe za katere se mu zdi, da jih lahko spusti v svoj osebni prostor), svoja prepričanja in zanimanja (da se ne bi polenili, se moramo vedno spraševati o nečem novem in iskati kaj zanimivega), saj ima tudi svoje misli (v veliko primerih je to dejansko edino, kar v resnici imamo, zato ni naša dolžnost, da jih podrejamo idejam drugih ljudi, kljub temu, da misli, katere so nam zaupali drugi ljudje vzamemo v obzir in se o njih sprašujemo, jih premislimo ipd. Lahko, da nam ravno to manjka, da bi si izoblikovali svoje mnenje o nečem ali spoznali kaj zanimivega), ki pa močno vplivajo tudi na njegova dejanja (preko katerih naj bi se zavedal svojih dolžnosti, saj ne more za vse, kar je šlo narobe, okriviti partnerja. Čeprav tudi takšna razmerja niso pretirano redka danes).

Pygmalion, danes verjetno ena najbolj prepoznavnih zgodb o tem, kako je mogoče vplivati na človeka iz lastne koristi

Življenje človeka je sestavljeno iz njegovih dejanj, misli, dogodivščin ipd. In med njimi se kdaj najde tudi kakšen ponesrečen poskus česa, ki je lahko zelo travmatičen, povprečen ali pa celo humoren. Zaradi tega vsaka oseba potrebuje svoj čas, svoj prostor, svoje hobije in zanimanja ter tudi svoje prijatelje. Vse to tega človeka naredi za točno tega in ne nekoga drugega (ker to so stvari, ki tvorijo naše življenje. Ker je življenje skupek raznih stvari, ki ustvarjajo posameznika, je moje življenje lahko samo moje in ga lahko živim samo jaz. Prav tako ne poznam nikogar, ki bi hotel tako paranoično in histerično, po drugi strani pa strašansko dolgočasno življenje v resnici živeti).

Pomislite na idejo, katero dostikrat zasledimo v (ugh, kako sovražim to besedo) hollywoodskih filmih: Moški na nekem dogodku spozna absolutno popolno žensko zase, jo šarmira in osvoji, posledično tudi poroči, nato pa do konca življenja dela na tem, da jo bo naredil za absolutno popolno po svojih standardih. Sama ideja je neumna (da o tem, kaj si dejansko mislim o ljudeh, ki ji verjamejo mislim sama sploh ne govorim). Moški očitno ni vedel kaj bi rad, nič kaj boljša pa ni niti ženska, ki je nasedla njegovemu šarmiranju. Seveda, vloge so lahko tudi obrnjene. Ta ideja je veliko bolj pogosta v realnosti. Če greste na kavo pred kakšen kafič, boste v eni uri slišali vsaj tri variacije te zgodbe.

534. Človek kot Homo sapiens je posledica več kot štirih milijard evolucije (česar se ogromno svetovne populacije ne zaveda in se temu primerno tudi obnašajo), kot hominid (človeku podobno bitje, ki hodi po dveh nogah) se je pričel razvijati pred približno 20 milijoni let in se pred približno 7,5 milijoni let odcepil od živalskih sorodnikov (gibonov, orangutanov, šimpanzov in goril). Človek, kot ga poznamo danes se je razvil pred približno 200 000 leti.

Ker je evolucija še dandanes tema pogovorov, debat in predvsem prepirov, je del znanstvenikov prepričanih, da se je človeška evolucija ustavila pred približno 40 000 leti, ko je človek začel obdelovati zemljo, njegov biološki razvoj pa je nadomestila družbena in tehnična evolucija. Tako naj človek več ne bi bil podvržen prilagajanju okolju v katerem živi, saj si je svoje okolje že podredil. Spet druga skupina znanstvenikov trdi, da so to povsem običajne buče, kar se trudijo podkrepiti tudi z določenimi genetskimi dokazi.

Evolucija pozna različne hitrosti, v vsakem primeru pa je prepočasna, da bi jo zaznali v obdobju povprečnega človeškega življenja (veliko ljudi je še vedno prepričanih, da so se nekega popoldneva, potem, ko so spile popoldansko kavo, nekatere opice prišle do ugotovitve, da se več nočejo družiti z drugimi opicami, s katerimi so se družile do zdaj, zato so odšle v sosednjo ulico in se mimogrede spremenile v ljudi, ki so najprej ugotovili, da so goli, kar pa opic s katerimi so se družile pred tem sploh ni motilo. Človek je nato hitro napredoval, saj je iznašel strelno orožje, visoke pete, hrenovke in boga ter tako dokazal svojo nadmoč nad ostalimi opicami, ki mu niso hotele slediti), vendar pa je po ostankih ljudi izpred več tisoč let precej očitna. Ker so deklice takrat v puberteto prihajale prej kot danes, jim je to omogočilo, da so rodile več otrok (posmrtni ostanki kažejo, da so pred približno 10000 leti deklice prvič rodile otroka med devetim in dvanajstim letom), saj so preživeli samo najmočnejši otroci.

Dr. J. Beauchamp iz Univerze Harvard je z večletno genetsko študijo uspel dokazati, da je človek še vedno podvržen bioevoluciji, kar pomeni, da se njegovo telo še vedno prilagaja okolju (eden izmed primerov bo opisan v naslednjem odlomku), kar ga dela tudi fizično in zdravstveno močnejšega, vseeno pa je ta evolucija veliko počasnejša kot je bila, ko se je človek šele pričel razvijati. Domnevno naj bi bila 4 000x počasnejša kot takrat.

535. Nekoč so bolezni in stanja, katera so dandanes označena kot obvladljiva in človeškega življenja ne pokončajo, če so pravilno vodena (v obdobju starega Egipta so že znali diagnosticirati diabetes – če so sumili, da ima človek sladkorno bolezen so njegov urin dali v posodo in ga pustili blizu mravljišča. Če so mravlje prišle na urin (ker mravlje gredo rade na sladko, odvečen sladkor iz človekovega telesa pa se izpira iz telesa s pomočjo urina), je to pomenilo, da je človek hudo bolan in bo kmalu umrl. Dandanes je moč z ustreznim vodenjem sladkorne bolezni živeti povsem običajno življenje in celo roditi / narediti povsem zdrave otroke.

Evolucija ne samo, da je človeški organizem izoblikovala in ga po svojih na trenutke čudnih poteh naredila tako močnega kot je danes, da je odporen na različne bolezni, da preživi na zelo majhnih količinah hrane, ki je vsak dan bolj nenavadna in vedno bolj škodljiva njegovemu telesu ipd. Ena izmed sposobnosti, ki jo najdemo pri ljudeh danes, je tudi ta, da smo kot odrasli sposobni prebaviti laktozo iz mleka.

Pred približno 8 000 leti prebivalci Evrope te sposobnosti niso imeli – laktozo so lahko prebavljali dokler so bili na materinem mleku, nato pa več ne. Pred približno 8 000 leti so se lovci in nabiralci začeli ukvarjati s predhodniki kmetijstva, približno 500 let kasneje pa je človeško telo začelo proizvajati laktazo, protein, ki razgrajuje laktozo (mlečni sladkor) – verjetno, ker je človek pričel ne samo obdelovati zemljo, ampak tudi, ker je pričel gojiti živali od katerih lahko dobi mleko, s katerim se je začel prehranjevati bolj redno (še vedno pa me zanima, kdo je bil tisti prvi človek, ki je pogledal npr. kravo, opazil njeno vime in rekel 'Poglej to smešno žival! Stisnil bom tiste bingljajoče roza zadeve na njenem trebuhu in spil prvo stvar, ki bo pritekla ven!'. Nekako domnevam, da je isto stvar naredil tudi, ko je videl konja...).

Tako kozarec mleka danes predstavlja prebavno težavo približno 10% evropejcem (razen v Španiji in Franciji, kjer je procent veliko višji, kar okrog 50%), približno 10% američanom ter tudi toliko afričanom in kar 98% kitajcem (zaradi številčnosti kitajskega prebivalstva se tako posploši, da je večina odrasle populacije na svetu intolerantna na laktozo). Dejstvo, da lahko spijete kozarec mleka, pojeste dve kepici sladoleda ali kozarček smetane se ni enostavno 'zgodilo', ampak je zaradi vplivov okolja prišlo do genetske mutacije. Otroci, ki so bili v prvih mesecih svojega življenja izpostavljeni tudi mleku drugih živali, so sčasoma začeli razvijati gen, ki jim je omogočil, da so mleko drugih vrst tudi prebavili brez driske in bruhanja. To je tudi eden izmed načinov, kako se na človeškem telesu še danes kaže naravna selekcija (ker ta ni nujno vedno povezana z vtikanjem izvijača v električno vtičnico ali poskušanjem katerega izmed izzivov, katere najdete na družbenih omrežjih, ali celo početje hujših neumnosti).

536. Ker sem v nekaj dneh sestavljanja in pisanja člankov povsem izgubila rdečo nit tega tedna (in predvsem, ker je glasbenih referenc ta teden izredno malo, večina njih pa je naravnost obupnih), zato bom tukaj enostavno zapisala nekaj o besedi ennui.

Gre za francosko besedo, ki opisuje 'dolgčas'. Angleščina si jo je izposodila v 14. Stoletju, iz nje pa se je razvila danes pogosto uporabljana beseda 'annoy' (nadlegovati, vznemirjati). Beseda je postala resnično popularna po koncu Francoske Revolucije, ko je med mladimi postalo popularno izražanje 'naveličanosti nad svetom', z njo pa se je izražalo letargično razočaranje in eksistencialna praznina.

V času industrializacije je beseda ennui postala sopomenka izoliranosti in za njo so trpeli pesniki in umetniki. Zaradi tega je postala oznaka za močno občutljivost in duhovno globino, hkrati pa nakazuje tudi na osebo, ki je izredno prizanesljiva do sebe (celo na egoista ali egocentrista) in ima občutek večvrednosti (zaradi prepričanja, da samo neumen človek lahko uživa v življenju katerega ima).

537. Pred kratkim je bilo v ruševinah opatije Leiston v Suffolku v Veliki Britaniji odkrito okostje ogromnega psa, ki bi, če bi stal na zadnjih nogah, v višino meril preko 210 centimetrov. Res je, da veliko pasem psov doseže plečno višino med 70 do 85 centimetrov, nekateri pa še kak centimeter več, je ta pes meril preko enega metra preko pleč. Poznavalci lokalne mitologije v Suffolku so zatrdili, da gre za t.i. Peklenskega psa, ki je danes ekvivalent hudiča v lokalnih pripovedkah v Suffolku.

Peklenski pes, znan tudi pod imenom Črni Shuck se v večih lokalnih pripovedkah pojavlja v raztrganem črnem plašču in z rdečimi očmi, v katerih se zrcali peklenski ogenj. Ena najbolj realnih pripovedk o tem psu izhaja iz leta 1577 AD, ko naj bi med močnim neurjem strela treščila v bližino cerkve Svete Trojice v Blythburghu, zaradi česar so se vrata cerkve odprla med mašo, noter pa je pridivjal ogromen, grozljiv pes, ki je domnevno ubil odraslega moškega in otroka, nato pa stekel ven ravno preden se podrl zvonik. Na ta isti dan – 4.8. 1577 – naj bi ta isti pes pridivjal v cerkev Sv. Marije v Bungayu in polomil vratove človekoma, ki sta kleče molila pred oltarjem.

Ena izmed sodobnejših upodobitev Črnega Shucka

Nekaj milj stran od mest, kjer je peklenski pes umoril dvakrat po dva človeka, so zdaj odkrili okostje ogromnega psa, pokopanega v plitkem grobu. Preverjanje radioaktivnega ogljika še ni bilo izvedene, vendar pa okostje datirajo iz istega časa kot je Črni Shuck strašil po tem območju. Kljub temu, da se izkaže, da ne gre za posmrtne ostanke peklenskega psa, to verjetno ne bo spremenilo lokalnih pripovedk.

Večina zgodb, ki so se skozi čas razvile v pripovedke, če ne celo legende in mite, ima nekaj osnove v resničnosti. Skozi stoletja pripovedovanja teh zgodb drugim, je vsak od pripovedovalcev nekaj dodal in nekaj odvzel in tako poznamo te zgodbe v obliki, v kakršni so danes. Sicer še nikoli nisem srečala psa, ki bi raztrgan črn plašč nosil prostovoljno, ampak vse je enkrat prvič. Kar pa se tiče pripovedovanja o tem, da se v 'njegovih očeh zrcali peklenski ogenj' pa je možnih več razlag in niti ena med njimi ni pretirano pompozna, vse pa izhajajo iz dejstva, da si znajo panični ljudje vsako, še tako naravno stvar, razložiti grozovito narobe. Pri spremembi njihovega mnenja pa potem ne pomagajo niti znanstveni dokazi.

538. Ker smo že ravno pri kosteh in ker me moje zadnje čase zelo šibke glasbene reference dostikrat pripeljejo do kakšne kostnice, naj tokrat povem nekaj o kostnici, ki je dobesedno umetniško delo. Kostnica v Sedlecu, v bližini Kutne Hore na Češkem je začela nastajati po leti 1278, ko se je opat Cistercijanskega samostana vrnil iz Svete Dežele in s seboj prinesel za pest zemlje iz Golgote, katero je potresel po opatijskem pokopališču. Zaradi njegovega dejanja je pokopališče postalo izredno popularno in vedno več ljudi je hotelo biti pokopanih na tem mestu.

Leta 1400 se je na pokopališču začela gradnja gotske kapele razdeljene na zgornji in spodnji del. Spodnji del je bil uporabljen za kostnico, saj je bilo nujno na pokopališču narediti več prostora za vse, ki so tam želeli ali morali biti pokopani. Med invazijo bubonske kuge – t.i. Črne smrti – in po koncu Husitskih vojn (1419 – 1434) so na tem pokopališču pokopavali trume umrlih.

V prvi polovici 16. Stoletja je bila naloga prekopavanja umrlih in organiziranja njihovih kosti zadana na pol slepemu menihu (po lokalni pripovedki mu je bil ob končanem delu s čudežem povrnjen vid). Umetniško delo, kakršnega si lahko ogledamo še danes je izpopolnil in dokončal tesar František Rint po letu 1870, ki je iz kosti sestavil skulpture, lestence in celo grb družine Schwarzenberg, ki mu je zaupala nalogo.

539. In tako je počasi čas za konkretno babnico tega tedna. Tokrat je na vrsti t.i. Rdeča kraljica iz Palenqueja, starodavnega majevskega mesta ob vznožju gorovja Sierra Madre de Chiapas na meji med Mehiko in Gvatemalo.

Leta 1994 so arheolog A.G. Cruz in njegova ekipa med raziskovanjem templa XIII naleteli na skrito pogrebno sobo, v kateri so našli 2,5 metrov dolgo in skoraj 2 metra dolgo kamnito trugo, v kateri so odkrili ostanke neznane ženske. Zaradi bujnega okrasja, posmrtne maske in darov položenih v njeno zadnje počivališče, so si bili na jasnem, da je šlo za žensko izredno visokega družbenega statusa, vendar pa tudi danes, več kot 20 let po odkritju njenega groba ne vedo kdo je bila. Je namreč prva in do sedaj edina majevska ženska, katero so odkrili tako pokopano.

Posmrtni ostanki ženske, ki je kasneje prejela vzdevek Rdeča Kraljica (ker se še danes ne ve točno kdo je bila). Celotno okostje je prekrito z mineralom cinabarjem, kar ga je obarvalo rdeče.

Ker so njeni posmrtni ostanki stoletja dolgo ležali v cinabarju, mineralu živega srebra, je njen okostnjak postal rdeče barve. Zaradi tega se je je kasneje prijel vzdevek 'Rdeča Kraljica'. Na njenem grobu ni nobenih oznak ali opisov kdo se znotraj truge nahaja. Ker je pokopana v isti piramidi in precej blizu znamenitega Pakala Velikega (K'Inich Janaab' Pakal, vladar kraljevine Palenque, rojen leta 603 AD, zavladal pri 12ih letih (615 AD) in vladal do svoje smrti v Avgustu 683 AD. Njegova vladavina – 68 let - je najdaljša na zahodni hemisferi in 30, najdaljša na svetu), so sprva domnevali, da gre za njegovo mater, vendar se DNK ni ujemal. Naslednja sprejemljiva teorija je, da gre za Pakalovo soprogo, Tz'ak-bu Ajaw, kar prav tako še vedno ni moč pritrditi.

Rekonstrukcija obraza Rdeče Kraljice

Po raziskavi njenega okostja so ugotovili, da je bila ob smrti stara okrog 60 let, ker pa njeni zobje niso bilo močno obrabljeni, se domneva, da je uživala predvsem mehkejšo hrano in veliko več proteinov kot ostala populacija. Ravno zaradi tega se sklepa, da je šlo za žensko visokega družbenega statusa. To potrjujejo tudi posmrtni ostanki 11-letnega dečka in 30-letne ženske, ki sta bila pokopana z njo. Oba sta bila namreč žrtvovana, da bi jo lahko spremljala na njeni poti v podzemlje.

540. Za konec pa zanimiva ideja iz evropskega severa. Norveška je konec letošnjega Maja postala prva država na svetu, ki je prepovedala deforestacijo, kar pomeni, da noben proizvod, ki prispeva k deforestaciji več ne sme biti na Norveško uvožen ali tam proizveden. Precej interesantno za deželo, katere več kot tretjina je pokrita z gozdom.

Norveška je bila pred stoletjem na tem, da za vedno izgubi svoje gozdove – po stoletjih gozdarjenja, ogrevanja in gradnje iz domačega lesa, ne da bi se veliko obremenjevali s tem, do kakšne katastrofe lahko to pripelje, so leta 1919 (potem, ko so opazili, da izredno slabo gospodarijo z enim izmed svojih največjih naravnih bogastev), so gozdove pričeli meriti in popisovati, kar počnejo še danes. Letno posekajo samo polovico količine lesa, ki ga je v tem letu zrasla, zato so količino svojih gozdov uspeli v malo manj kot sto letih potrojiti. To pa pomeni tudi, da za približno 60% omilijo emisije toplogrednih plinov.

Ker pa so takšni gozdovi nagnjeni k temu, da izgledajo bolj podobni nasadom kot divjim gozdovom, so sklenili spremeniti način pristopanja k težavi, saj je v takšnih gozdovih biološka raznolikost zelo nizka. V meritve sedaj vključujejo tudi t.i. mrtev les na gozdnih tleh, saj ta omogoča preživetje več vrst insektov. Čeprav ima Norveška insektov zelo malo (pri njih se poleti ne rabijo obremenjevati npr. s komarji, ker je komarjem tam veliko prehladno), pa ti predstavljajo plen kuščarjem in pticam. Torej, če je nekih insektov veliko, se bo v nekaj letih okrepila tudi biološka raznolikost, saj se živali vedno selijo tja, kjer je več hrane (kuščarji in ptice predstavljajo večerjo večjim od sebe in tako naprej, vse do človeka).

Gozdovi niso pomembni samo za ogrevanje in gradnjo ter proizvodnjo pohištva, ampak so bistveni v filtriranju zraka (v katerega ljudje spuščamo marsikakšno stvar, ki tja ne sodi), pri vodnem tokokrogu (saj preprečujejo erozijo tal in filtrirajo podtalnico) ipd.

Gozdovi na skrajnem severu Evrope – Skandinavija in Rusija – se sedaj soočajo z veliko večjo težavo. Ogrevanje ozračja, na katerega najbolj izrazito vpliva človek, ima na gozdove uničujoč efekt. Znanstveniki iz Danske so pričeli z zbiranjem genetskih podatkov posameznih dreves, da bi lažje ohranili celotne gozdove. Podobno kot imajo ljudje lahko gen, da zrastejo visoki, pa vendar ne zrastejo dovolj, če se neprimerno prehranjujejo kot otroci, imajo drevesa gene za rast, debelino, odpornost na bolezni in sposobnost preživetja v ekstremnih razmerah.

S prepovedjo deforestacije je tako rešenega samo pol problema, saj je na makroekologih in vseh ljudeh, ki imajo koristi od gozdov (torej, vseh), da posamezna drevesa in s tem celotne gozdove pripravijo do tega, da bodo sposobna preživeti v toplejšem okolju.

S tem zaključujem pisanje tega tedna. Rdeča nit se je izgubila že pred dnevi, če smo pošteni še preden sem začela pisati, vse kar je bilo vnaprej pripravljenega pa se je izkazalo za tednu in volji povsem neprimernega, zato je bilo zadnji moment spremenjeno v članke, ki bi morali biti preprostejši za pisanje. Kar pa je še ena izmed buč, ki so sposobne zrasti samo na mojem zeljniku.

Imate kakšno idejo o tem, kaj bi radi prebrali? Kaj pa komentar, kritiko ali kaj še hujšega? Veste kje me najdete in mi pridite to povedat v obraz. Seveda pa imejte s seboj tudi nekaj dobrih razlogov zakaj je vaše mnenje boljše od mojega. Torej, prijetno iskanje tehtnih razlogov in seveda, do naslednjič!

Odzven Kaosa, 53. del

Kaj bi lahko bilo bolje? Kratek oddih brez stalnega nadzora, nekaj dobre hrane, nobenih nepotrebnih pogovorov z ljudmi, noge na mizi, fantastična glasba in... bum! Vse se pokvari z eno samo slabo novico. Novico, ki je celo mene pripravila do solz.

Sicer nisem pretirano cmeravo bitje, vendar pa ko je mera polna, jih redko kdaj uspem zadržati. Nepomembno, kaj je bilo tako presunljivega, ker je v resnici z mano povsem nepovezano in na moje življenje (ter tudi vaša življenja) nima nobenega vpliva. Samo ena izmed slabih novic, katere bo svet hitro pozabil.

Zadnji teden je bil, resnici na ljubo, vsaj kar se splošnega dogajanja tiče, obupen. Kar bo zelo očitno v današnjem zapisku. Kljub temu, da sem se trudila dajati občasne duhovite pripombe, so se moji poskusi izkazali za bolj klavrne kot ne, tako da je zdaj celoten zapisek zopet podoben kupu nesreče in ne koherentnemu zapisu, kakršne bi rada objavljala. Prav mi je, kaj pa imam tako klavrn smisel za humor.

Humor bo ena izmed tem, katero bomo omenili danes – in nikar se ne bojte, ne bom naštevala vicev, katere dostikrat slišim v svoji bližini. Poleg njega bomo povedali nekaj o pornografskih vsebinah (predvsem o nekaterih neumnostih, katere ljudje verjamejo, da so resnične), nekaj malega bomo povedali o plišastih igračah in o zanimivi dobrodelni organizaciji v ZDA. Poleg tega bomo nekajkrat omenili smrt, žalost in soočanje z njima. Kot običajno, vse ideje izhajajo iz direktnih in indirektnih idej pobranih iz raznih glasbenih referenc, katerih pa zraven ne navajam. Še vedno namreč zbiram korajžo za to, da bi svoj način iskanja idej posnela kot videoposnetek... ampak tako kot svoje koncentracije tudi svoje 'korajže' še nisem našla. Zato bolje, da kar začnem z zapiskom. Preberite ga, mogoče je notri kaj takšnega, kar se vam bo zdelo zanimivo.

521.Ker je bilo obljubljeno, da se ta teden vrnem na stara pota in teme o katerih pišem, bom začela z nečim lahkotnejšim. Kaj je torej boljšega, kot nekaj nesmislov povezanih s pornografijo, katere pa veliko ljudi dejansko verjame.

Tudi pornografski filmi so pač vrsta filmov (če lahko ljudje snemajo filme o dobesedno vsem, ker ima vsaka vrsta 'umetnosti' svoje ciljno občinstvo – ja, ljubitelji 'romantičnih komedij', moj nasršen pogled je namenjen v vaši smeri... in v vas ga je uperil nekdo, ki najraje gleda risanke), se tudi pri tem uporabljajo določeni triki in pripomočki, ki snemanje teh filmov olajšajo (igralcem in / ali snemalni ekipi).

Ena izmed takšnih buč, je splošno prepričanje, da ženske, ki igrajo v takšnih filmih nimajo refleksa na bruhanje, če se jim v usta zatlači kaj 'prevelikega' (khm-khm). Ta ideja je pripeljala celo tako daleč, da so nekateri izmed režiserjev v devetdesetih iskali za svoje filme samo ženske, ki domnevno tega refleksa nimajo. Težava je v tem, da ga večino ljudi ima – gre za naravno zaščito organizma pred tem, da bi kaj nepovabljenega zašlo v požiralnik, povzročilo težave s prebavo ali še huje, z dihanjem. V primeru, da pri posnetku oralnega odnosa ženska nakazuje, da se ji 'obrača želodec' za nekaj minut prekinejo snemanje in nato ponovijo pod drugim kotom snemanja in vstavljanja stvari v usta (najsi bo to penis ali pa kateri izmed rekvizitov, ki se za to uporabljajo).

Podobno je bilo tudi z idejo, da imajo nekateri porno zvezdniki, predvsem pa zvezdnice t.i. dvojne sklepe, kar jim omogoči, da lahko svoje telo upognejo pod raznimi zanimivimi koti. Dvojni sklepi so lahko huda deformacija in so veliko bolj nagnjeni k poškodbam – npr. zdrsi ali nateg mišic – zato v resnici ljudje s to deformacijo običajno ne snemajo pornografskih filmov. Je pa res, da ljudje, ki takšne filme snemajo, veliko časa prebijejo tudi v fitnesih in pri različnih oblikah telovadbe, s pomočjo katerih izboljšujejo kondicijo in tudi okretnost svojih sklepov. Če niste prepričani v svoje zmožnosti, se ne spuščajte v spolne odnose z zelo kreativnimi telesnimi pozami, saj se lahko resno poškodujete. Zlom kosti, nateg mišice ipd. Pa lahko zelo slabo vplivata na vaš spolni odnos. Najprej poskrbite za svojo kondicijo in seveda tudi okretnost, ker prav tako kot se med spolnim odnosom ni priporočljivo poškodovati, med njim ni priporočljivo igrati vloge trupla.

Veliko ljudi je prepričanih, da je spolni odnos, katerega so videli na filmu, dejansko izgledal tako kot na tem posnetku... kar pa je kot običajno, spet ena izmed buč, ki nimajo nobene realne osnove. Gre za film in ti so v zelo malo primerih posneti v enem samem kadru. Nihče ni sposoben seksati več ur skupaj, brez pavze. Večina moških se zdi sama sebi pomembna, če zdržijo dlje kot nekaj minut. Snemanje pornografskega filma običajno ni osnovano okrog ogromnih količin vloženega denarja, zato večkratne prekinitve pomenijo tudi več zapravljenega denarja. Na tem področju so na voljo razni medicinski pripomočki – za obdržanje erekcije več ur se uporabljajo tudi injekcije, katerih vsebina se vbrizga v penis (ker je malo nesmiselno, da bi si nekaj injicirali v levo lopatico, če vam je erekcija upadla). Takšne injekcije so lahko zelo nevarne, saj lahko povzročijo erektilno disfunkcijo, motnje pri uriniranju ali priapizem (odlomek št. 158), predvsem pa so zelo boleče.

In, ker bi zadevo kot običajno raztegnila na nekajtedenski govor o zlaganosti XXX filmov in vsemi neumnostmi, katere ljudje verjamejo v povezavi z njimi, bom za konec podala samo še en podatek (in jih kakšnih 40 izpustila): Ker so moški igralci, ki igrajo v gejevskih pornografskih filmih, plačani veliko več kot tisti, ki igrajo v straight pornografskih filmih, je seveda zaključek, da ne rabiš biti gej ali lezbijka, da bi igral v takšnem posnetku (t.i. 'gay for pay' fenomen, saj moški v gay XXX filmu zasluži tudi do 5000$, medtem, ko moški v straight XXX filmu zasluži okrog 500$, ženska v lezbičnem filmu zasluži okrog 1500$ in ženska v straight filmu, ki ne vsebuje ekstremnih stuntov pa med 300$ in 800$, če ne gre za priznano igralko. Takšna zasluži okrog 1500$. Torej se tudi igranje v lezbičnih filmih ne izplača preveč). Veliko igralcev, katere vidite v hollywoodskih blockbusterjih in drugih filmih, katere tako radi gledate, je v filmih umrlo, v resničnem življenju pa ne. To so filmi, zlagana resničnost, ne glede na to, da so narejeni po 'resničnih zgodbah', katere vodi kapitalizem. Torej, dobiti čim več denarja za čim manj dela. Seveda, pornografski igralci so plačani veliko veliko manj kot voščeni igralci, ki igrajo v bolj 'sprejemljivih' filmih, zato morajo tudi delati veliko več. Glede na to, da povprečen slovenski par seksa dvakrat na teden, se vam bo podatek naslednji zdel grozljiv: povprečen porno igralec oz. igralka na leto posname okrog 100 filmov, ki so dovolj za pokritje osnovnih potreb, katere ima vsak človek).

Več o pornografskih filmih je bilo tudi v zapisku 483. Ker gre za popularno temo, o kateri se veliko premalo govori in zato ljudje še vedno verjamejo vse možne buče povezane s to temo, bo o tem tudi še nekaj govora. Predvsem pa zato, ker nekateri med nami radi govorimo o seksu.

522. Naslednja tema prihaja iz Japonske in za spremembo ni tako bizarna kot njihova pornografija. Se še spomnite kako ste kot otrok imeli najljubšo plišasto igračko? Ubogi pliško je moral biti ob vas, ko ste šli spat in biti prva stvar, ki ste jo zjutraj zagledali. Po njem so kapljale solze, po njem se je slinilo, po njem so šli šmrklji in kdaj pa kdaj tudi kakšna kapljica krvi. In nato, kar naenkrat, je bil pozabljen. Enostavno ste plišastega najboljšega prijatelja zamenjali s pravim in dostikrat je tisti ubogi pliško končal v vreči za smeti na podstrešju ali pa celo v smeteh.

Japonska firma Second Life Toys zbira takšne igrače, najraje pa imajo takšne, ki so že ostali brez kakšne očke, tačke ali katerega drugega dela telesa. Zakaj? Izgubljene dele teles namreč zamenjajo z deli teles igračk, ki so bile preveč uničene, da bi jih popravili in nato z njihovo pomočjo otroke učijo o tem, kaj pomeni, če je nekdo ostal brez uda (v nesreči ali bolezni) in o tem, kako pomembno je darovanje organov. Znano je namreč, da če je otroku to razloženo dovolj zgodaj, bo to sprejel lažje in se mu ne bo gnusilo – tako kot se velikokrat gnusi odraslim, ki o tem niso bili poučeni.

Na Japonskem približno 14 000 ljudi čaka na ustrezen organ za presaditev, na leto pa le okrog 300 ljudi dobi organ, katerega so tako dolgo čakali. Gre za državo, ki ima 127,5 milijonov prebivalcev in izredno nizko stopnjo darovanja organov umrlih svojcev. Nekaj zaradi tradicije, predvsem pa zaradi tega, ker se ljudje tega bojijo in niso seznanjeni z dejstvom, koliko življenj lahko njihov umirajoči oz. že umrli ljubljeni lahko reši. V Sloveniji, kjer nas je sicer veliko manj (v četrtek opoldan nas je bilo 2071 374), prav tako procentualno gledano, ogromno ljudi čaka na presaditev organa ali tkiva (po zadnjih izračunih okrog 260). V obeh primerih gre za približno 0,0001% populacije, kar se vam verjetno ne zdi veliko oz. skoraj nič, vendar pa za domačo nalogo pomislite na to, koliko bi vam pomenilo, če bi nekdo lahko omogočil življenje osebi, ki jo imate radi, vendar ta zaradi nesreče ali bolezni izgublja svojo bitko.

523. Za nekaj momentov ostanimo še pri ljudeh, ki pomagajo ljudem v težavah oz. pri bolezni. Ena izmed takšnih organizacij je tudi združenje  Cleaning for a Reason, katerega zaenkrat (uradno) najdemo samo v ZDA.

Kemoterapija človeka izredno utrudi, vseeno pa se veliko ljudi odloči za to, da bo kljub kemoterapiji poskušalo svoja življenja peljati naprej. Ženska, ki je s pomočjo kemoterapije prebolevala raka na jajčnikih, je sama sebi nadela pogumen obraz, katerega je kazala otrokom. Vendar jo je sama priprava zajtrka zjutraj, preden so otroci odšli v šolo, tako izmučilo, da je večino dneva, potem, ko so otroci dejansko šli v šolo, preležala. Za pomoč je zaprosila društvo Cleaning for a Reason, ki je tako med njenim prebolevanjem in okrevanjem enkrat na mesec za 4 ure poslalo skupino žensk na njen dom, da so pomile okna, globinsko očistile oblazinjeno pohištvo in opravile vsa tista zoprna dela, katerih v gospodinjstvu še nismo uspeli vsaj na pol avtomatizirati. Seveda, ženske, ki v projektu sodelujejo, svoje delo opravljajo zastonj. Gre za neprofitno organizacijo.

Ustanoviteljica projekta, Debbie Sardone je lastnica čistilnega servisa v Texasu in ko jo je nekoč poklicala ženska, ki je potrebovala usluge njene firme, ji je Debbie povedala kakšna je cena in ženska je odgovorila, da si tega ne more privoščiti, saj je trenutno v procesu kemoterapije in radiacije, prav tako pa zaradi bolezni ne more delati. Debbie se je zato odločila, da bo ženskam, ki povedo, da prebolevajo karcinom pomagala brezplačno. Leta 2006 je svojo idejo prijavila kot neprofitno organizacijo in od takrat se ji je pridružilo preko 1000 čistilnic, ki sedaj ponujajo svoje storitve po celotnih ZDA, na njihove storitve je prijavljenih preko 15 000 ljudi.

Pri nas čistilnice – ki pospravljajo po stanovanjih – niso tako pogoste, saj še vedno velja prepričanje (večinoma pri moških), da 'saj ma baba cel dan cajt, da posprav', ne glede na to, da je večina gospodinjskega dela naloženega ženski, ker so to 'ženska posla'. Sploh pa ni čistilnic ali drugih servisov, ki bi svojo pomoč ponudili ljudem, ki jo potrebujejo zaradi bolezni ali morebitnih drugih težav.

Za več informacij si oglejte njihovo spletno stran: http://www.cleaningforareason.org/

Kar pa se tiče gospodinjskih del... pred kratkim sem celo slišala očeta malega otroka reči po telefonu (verjetno prijatelju), da ne more z njim na pivo, ker mora paziti otroka, ker se 'njegova klati bogvekje' in da ga je celo prisilila, da je odnesel smeti, kot kakšen kmet. Zanimivo. Tako otrok kot smeti vsebujeta polovico materiala, katerega je priskrbel sam. Temu, kar ženska počne z lastnim otrokom, torej rečemo 'vzgoja', moški pa je svojemu otroku samo varuška? Ampak, kaj pa jaz vem, saj sem vendar ženska, brez otrok in kot takšni mi pritiče, da odnašam smeti brez pritoževanja. (Napisano ne velja za vse moške, nikakor ne. Gre za primer, katerega vam lahko opišem, ker sem mu bila priča, vseeno pa bi bilo smiselno o takšni in podobnih stvareh razmisliti, ker niti ne gre za tako redek pojav. In brez skrbi, poznam tudi ženske, ki so v gospodinjstvu povsem neuporabne. Takšno stvar je mogoče tolerirati, če sta s partnerjem sklenila, da bo ona skrbela za tehnične stvari, on pa za npr. kuhanje – ja, dejansko je mogoče skleniti takšen kompromis, brez tega, da bi se katera izmed vključenih oseb počutila ponižano. Težava nastane, ko nekdo ni uporaben niti na gospodinjskem in niti na drugih področjih...).

524. Ker sem zdaj že v dveh zapiskih omenjala hude bolezni in smrt, naj poskusim še v tretje. Z rezultati nove študije je bilo namreč dokazano, da razmišljanje o smrti ljudi dela zabavnejše. Nikakor v tem primeru ni govora o tem, da se je treba delati norca iz trpljenja, bolezni ali smrti nekoga drugega.

Tisti, ki so to hipotezo raziskovali, so izhajali iz ideje, da veliko ljudi medtem, ko prebolevajo smrt bližnjega, radi pogledajo kakšen bolj smešen film, preberejo kakšno smešno knjigo ali pa se malo nasmejijo v družbi, saj to močno zmanjšuje tesnobo ob smrti bližnjega.

Tesnoba ob smrti bližnjega je pogost pojav, ko se ljudje, ki prebolevajo smrt sorodnika, partnerja ali prijatelja, pričnejo spraševati o svoji lastni smrti. To niso samo vprašanja o tem kako in kdaj bodo umrli ter tudi ne ali bodo ob svoji smrti trpeli in kako jo lahko preprečijo, veliko vprašanj je namreč usmerjenih tudi na področja za katere v resnici ne poznamo odgovorov. Kaj se zgodi po smrti? Kaj se bo zgodilo z menoj potem, ko umrem. Zakaj sploh živa bitja umiramo?

Teorija obvladovanja terorja je tista, ki opiše grozljivi strah, katerega človek začuti, ko je soočen z lastno smrtnostjo ali umrljivostjo – takšno razmišljanje pa na človeški psihi pusti hude negativne posledice (močnejši občutek patriotizma ali nacionalne pripadnosti – in ja, v času fluktuacije svetovne populacije to ni najbolj posrečena ideja – ponižujoč odnos do drugačnih od sebe – tudi do ljudi druge rase, narodnosti, seksualne usmerjenosti, ljudi z drugimi interesi ipd. Ljudje smo znani po tem, da moramo za lastne napake obtožiti nekoga drugega in kdo je v tem primeru boljši kot manjšine? – in celo depresivnosti. Ker ima vsak človek svoj način s pomočjo katerega se spopada s smrtjo bližnjega, je bilo ugotovljeno, da se tisti, ki svojemu žalovanju postavijo mejo in se v doglednem času odločijo, da bodo spet naredili nekaj, kar jih bo nasmejalo, bolje soočajo s samo smrtnostjo ljudi.

Podobni rezultati so bili opaženi tudi pri ljudeh, ki so se odločili soočiti s svojo bolečino (fizično in psihično).  Strah in tesnoba povezana s smrtjo dokazano spodbujata kreativnost, tudi pri zbijanju šal (mogoče je to tudi razlog, zakaj je veliko ljudem malo bolj kompliciran humor dobesedno nerazumljiv). Že nekaj časa se govori o tem, da so najboljši stand-up komiki običajno tisti, ki trpijo za depresijo (tukaj lahko nemudoma pomislite na Robina Williamsa, ki je kljub temu, da je bil eden najboljših komikov, kar jih je svet premogel, storil samomor).

Kvaliteten humor (ne tisto sranje kot se ga ljudem prodaja kot humor – kretenizmi, opisovanje telesnih izločkov in poniževanje drugačnih) očitno izhaja iz tragedije in ima korenine globoko v bolečini in soočanju z obema. Gre za proces katerega ljudje ne razumemo najbolje, saj se dogaja na podzavestni ravni. Izogibanje takšnim razmišljanjem, zaradi prepričanja, da nas bodo spravili v slabo voljo, nas razžalostili ali pa zaradi prepričanja, da jih ne bomo prenesli torej niso zasnovani na realnih osnovah. Da bi nekaj razumeli, se je torej pametno s tem soočiti.

525. Da malo ublažim neprestano nakladanje o smrti in umiranju, bom še nekaj trenutkov ostala pri humorju. Z nekaj študijami je že bilo dokazano, da ženske, katerih moški partnerji imajo bolj simetrične obraze, boljšo mišično maso in so nasploh bolj privlačni, doživijo več orgazmov (kajti ti so pri ženskah večinoma težje dosegljivi kot pri moških). Zato so se nekateri izmed tistih, ki so izvajali študijo omenjeno v gornjem odlomku, odločili raziskati tudi, kako humor pri moškem vpliva na partnerko, predvsem na njeno doseganje orgazmov.

Študija je vključevala 44 žensk v rodni dobi, ki so v času poteka raziskave bile v resni zvezi z moškim – zdi se mi smiselno to tudi pripomniti, saj bi bilo pametno, da ljudje uvidijo, da ni nujno, da so razmerja samo heteroseksualna. Prav tako so bili upoštevani samo vaginalni orgazmi, saj so ti 'najboljši' za doseganje nosečnosti (orgazem, ki je posledica oralnega odnosa, ni direktno vezan na zanositev, kar je samo po sebi nekako očitno. Še enkrat poudarjam, da so v raziskavo bile vključene samo ženske v rodni dobi... če se slučajno sprašujete, kakšno vezo imajo zgornji podatki).

Rezultati so pokazali, da so ženske, ki so bolj zadovoljne s svojimi partnerji, njihovim izgledom, obnašanjem in celo njegovim zaslužkom, doživele več orgazmov. Prav tako se je moč njihovih orgazmov večala, če je teh bilo več. Na število orgazmov je vplivala tudi starost kdaj je ženska prvič imela spolne odnose (mlajše kot so bile, več orgazmov so doživele do vključitve v raziskavo), koliko partnerjev so zamenjale (več različnih partnerjev močno vpliva tudi na dejstvo, kako ženska vidi samo sebe, saj se je ženska, ki je zamenjala več partnerjev sposobna bolj sprostiti ob spolnem odnosu, kar močno vpliva tudi na njeno doseganje orgazma).

Udeleženke raziskave so najprej morale razjasniti, kaj jih na njihovih partnerjih najbolj privlači. Večina jih je naštela inteligenco, motiviranost, determiniranost, sposobnost koncentracije (moški s slabšo koncentracijo so namreč nagnjeni k temu, da žensk sploh ne poslušajo, kar pa ženske močno odvrača od njih) ter njihov smisel za humor. Moški z boljšim smislom za humor so namreč dokazano bolj inteligentni, imajo boljši smisel za organizacijo in vodenje (ker ženske pri moških zelo hitro pomislimo na to, da bi z nekom imele družino, potrebujemo tudi nekoga, ki bo znal takšno družino tudi voditi in organizirati) ter so veliko bolj kreativni od tistih, ki nimajo tako dobrega smisla za humor.

Posledično je pokazalo, da so ženske, ki so imele partnerje z boljšim smislom za humor, imele spolne odnose večkrat, ker so se ob svojem partnerju počutile varneje in bolj sproščeno, kot takšne pa so doživele tudi več orgazmov, katere so opisale kot močnejše.

Pozitiven efekt humorja na osebo in njegovo okolico poznamo že dlje časa. Opisana študija je zato precej enostranska, saj je vključevala samo ženske. Zanimivo bi bilo videti, kakšene odnos imajo moški do žensk, ki so bolj duhovite, prav tako pa ne gre izvzeti niti istospolnih in nasploh parov, ki v družbi veljajo za drugačne.

Kako pomemben je za vas humor pri vašem partnerju in kakšne so vaše izkušnje s tem? Imate mogoče spodnjo in zgornjo mejo oz. od kje do kje odobravate partnerjev humor? Kaj pa vi sami? Se vam zdi, da imate smisel za humor? Vam je ta humor všeč ali bi si želeli razviti drugačnega?

526. Na tem mestu pa lahko zaključimo tudi temo duše, katero vlečem za seboj že nekaj tednov. Tokrat je na vrsti znanstveni pogled nanjo. In ravno pri tem nastane največje težava. Ker znanost temelji na raziskovanju in definiranju, pri čemer so vedno potrebni fizični ali vsaj realni dokazi. Ker ne obstaja enotna definicija za dušo, je iskanje in dokazovanje le-te veliko težje kot npr. definiranje tega, kaj je kladivo. Ker je pojem duše zasnovan na posameznih religioznih, mitoloških in filozofskih pogledih, se močno razlikuje od prepričanja do prepričanja (in ja, veliko ljudi ima več prepričanj o določenih stvareh, kar zadevo še malo bolj oteži).

Večina nevroznanosti dokazovanje obstoja duše temelji na fizikalizmu (o katerem smo govorili v odlomku 496), ki temelji na predpostavki, da je vse, kar obstaja posledica fizikalnih procesov. To velja tudi za človeško mišljenje in obnašanje (in ne, to niso kovinska kolesca, katera po človeških možganih preganja hrček... ker je fizika tudi veda, ki je iznašla pojem atoma, lahko sklepate, da so – vsaj v fizikalizmu – vse stvari posledica ali stranski produkt srečanja določenih atomov). Pri tem kaj hitro naletimo na težavo: ne samo, da je dušo praktično nemogoče definirati s pomočjo takšnega raziskovanja, vendar tudi, če predpostavimo, da človek dušo ima, jo je torej mogoče tudi zmanipulirati. Naši možganski procesi se spremenijo, če pride do bolezni ali poškodbe možganov, nanje vplivajo močna zdravila, droge, preveč kave, preveč ali premalo hrane, premalo tekočine, svežega zraka ipd. Ali s tem 'izgubljamo dušo'? Jo s tem lahko poškodujemo?

Fizik S. M. Carrol je podal izjavo, da je duša v direktnem nasprotju s kvantno teorijo, vseeno pa je prepričan, da obstaja, kar je utemeljil z idejo, da obstajajo t.i. 'duhovni atomi' (kar so znanstveniki stoletja nazaj razlagali kot 'duhovne sile'), ki se srečujejo z našimi običajnimi atomi, vendar pa jih zaenkrat še ne znamo oz. ne moremo dokazati, ker je naše poznavanje fizike premajhno (in ne, to ni bilo povedano za osnovno šolsko fiziko, ampak za nasplošno znanje fizike po svetu, v katero so vključeni tudi največji geniji na tem področju). To je tudi razlog, zakaj je duša v direktnem nasprotju s kvantno teorijo (v kvantni teoriji je vse stvari moč dokazati na podlagi atomov, če pa nekaterih izmed teh atomov še ne znamo zaznati ali ujeti, pa to pomeni, da ne obstajajo).

Biolog C. Barrette je razložil, da je pojem duše zasnovan na občutku obstoja oz. zavesti in kot takšna se poraja iz zapletenih procesov v možganih. Parapsihologija si je to idejo seveda tolmačila po svoje. Na osnovi raziskave, katero je leta 1901 opravil D. MacDougall, v kateri je tehtal trupla in ugotovil, da po smrti izgubijo nekaj gramov – ter določil, da človeška duša tehta 21 gramov – so tako nekaj časa trdili, da so duhovi, katere parapsihologi že stoletja dokazujejo, resnični, ker so to v resnici duše umrlih, ki nimajo kam oditi. V večih raziskavah, ki so se posluževale znanstvenih pristopov, je bila ta ideja večkrat ovržena in tako še vedno velja, da tudi parapsihologi niso mogli obstoja duše dokazati na znanstven način. Tudi MacDougallov poskus je bil spoznan za neznanstvenega, saj telesa po smrti med ohlajanjem  izgubljajo tekočino (o tem, kaj se dogaja s truplom pod različnimi pogoji si preberite v zapisku 377).

Torej lahko na kratko zaključimo, da je pojem duše predvsem religiozen pojem. Ali to vseeno pomeni, da človek duše nima? Ali je mogoče, da smo si dušo predstavljali narobe (zaradi idej, katere so nam v glave vbili drugi ljudje, nekateri med njimi celo verni)? Kako si jo predstavljate vi in kaj pomeni vam?

527. Malo znanosti nikoli ni škodilo nikomur – tudi tistim, ki trdite, da je ne razumete. O nečem se sprašujemo, da bi to spoznali in posledično tudi razumeli. Šele ko nekaj spoznamo, vidimo, da v resnici ni tako preprosto in okrog tega – če ste kar se tega tiče vsaj malo podobni npr. meni – imate nato vedno več vprašanj. To pa je eden izmed načinov, da zaposlite svoj um na kreativne načine.

Preden iz tega zopet naredim zapisek o svojih razmišljanjih, se bom vrnila nazaj na eno izmed vrst novodobnih znanosti. Tokrat naj vam predstavim epigenetiko. Gre za znanost, ki se ukvarja predvsem s podedovanimi spremembami v DNK zapisu, vendar spremembe, ki so podedovane, ampak ne vplivajo na spremembo našega genetskega zapisa (človekov DNK spremenimo za 1% in dobimo DNK zapis prašiča. Če ga spremenimo za 50%, dobimo genetski zapis banane ipd.).

Kaj to pomeni za nas, laike? To dejansko pomeni, da lahko podedujemo (neke vrste) spominov od naših prednikov. Tisti, ki so preživeli hude travmatične izkušnje, lahko tako puščajo svoje 'spomine' v svojih kasnejših generacijah oz. v svojih potomcih. Do zdaj je bil delno dešifriran proces prenašanja RNK pri črvih, ki jim je pomagal k boljšemu prilagajanju na okolje. RNK je tako prenašal informacije o prilagajanju na lakoto in virusne infekcije staršev na njihove potomce (ne samo v 1. Generaciji, ampak tudi v naslednjih), kar je pomenilo, da črvi že imajo informacijo o tem kako se določenemu okolju prilagoditi, da bi preživeli. Ker se vrste encimov prenašajo iz generacije v generacijo, se preko njih prenašajo tudi informacije o tem, kako se znajti v drugačnem okolju (tudi mestni otroci, navajeni televizije in pametnih telefonov, bi se sčasoma znašli, če bi jih pustili v gozdu – vedeli bi, da morajo poiskati pitno vodo, hrano in zatočišče. Večina bi jih prav tako vedela, da ni priporočljivo dražiti velikih živali in kako tem ubežati, če bi se z njimi srečali. Čeprav teh sposobnosti ne potrebujejo za rokovanje s pametnim telefonom, vseeno nekaj vzgibov v tej smeri še imajo).

Zaenkrat so bile raziskave izvršene samo na črvih, vendar, kot je bilo povedano prej, človeški DNK je zelo podoben svinjskemu in precej podoben bananinemu, zato se znanstveniki Univerze v Tel Avivu (ki so preučevali prenašanje določenih spominov preko DNK-ja in RNK-ja) nadejajo, da bodo odkrili tudi podobne mehanizme pri ljudeh. Zakaj je to pomembno? Predvsem zato, da bi razvozlali človeški DNK zapis in s tem omogočili napredek pri zdravljenju podedovanih bolezni. To pa ni tako malo, če smo pošteni.

Resda pri genetiki obstaja večna bojazen pred tem, da bo nekoč mogoče navesti katere lastnosti hočemo, da naš otrok ima in znanstveniki bodo v laboratorijih ustvarili otroka po naših željah. Ali še huje – to pa leti na ljudi, ki preveč gledajo televizijo ali filme – kako je mogoče ustvariti npr. človeka, ki je križan z muho ali katero drugo zverjo in tako ustvariti nekoga, ki bo pokončal človeštvo. Moje mnenje o filmski industriji poznate, veste pa tudi, kaj si mislim o ljudeh. Torej lahko mojo misel o tem ustvarite sami.

528. Malodušnost in splašenost se pojavljata pri vsakem človeku. Nekateri se bojimo oglasiti na telefon, povsem normalno pa vžgemo motorko, nekateri se bojijo kaj bo jutri, nekatere plaši naslednji izpit, položnica, izkušnja ipd. Večina ljudi si želi, da bi bili srečni – vsakdo na svoj način, seveda – vendar pa bi srečno, brezskrbno življenje lahko pomenilo tudi določeno monotonost, predvidljivost in posledično tudi občutek, da v življenju nikamor ne napredujemo... kar pa nikoli ni dobra ideja.

Vsak človek v sebi nosi določeno temo, neko mračnost, kjer se skrivajo njegovi občutki melanholije, žalosti, brezupnosti – tudi tisti ljudje, ki so nekaterim od nas zdijo brezupno pozitivni. Večina ljudi se takšnim občutkom upira, jih podi stran – tako, da več delajo, da svoje misli zamotijo s čim drugim ali celo, da se opijanijo ali drogirajo – kar pa lahko uganete, da stvari dejansko ne popravi. Zanikanje ali skrivanje te teme, ki jo nosimo v sebi (večkrat sem slišala tudi, da so jo ljudje opisovali kot svojo senco, katere se ne morejo znebiti, vendar jih je sram pokazati, da jo imajo, saj v družbi velja za nekaj groznega in nesprejemljivega) je v resnici najhujša izdaja, katero privoščimo ljudem okrog sebe, predvsem pa sebi.

S pojavom družbenih omrežij je težava postala še bolj očitna. Polna časovnica nasmejanih obrazov, deljenja dobre volje, fotografije iz dopustov in drugih pozitivnih dogodkov, na katere ogromno ljudi reagira z všečki, srčki, poljubčki, čestitkami in podobnim... ko pride do nečesa žalostnega, težkega, ko se nekdo sooči z izgubo, s težavo, katere sam ne zna rešiti ali pa sploh ne vidi izhoda iz nje, ko je nekoga strah... pa večina ljudi odreagira s kratkimi, skoraj identičnimi odgovori. Redko kdo ponudi svojo pomoč, čeprav so vsi polni nasvetov. Prav tako so hujše izkušnje hitreje pozabljene kot tiste dobre (čez eno leto se nihče več ne bo spomnil umora dveletne deklice v Kranju, saj bo to postal samo še en primer, katerega naš pravosodni sistem še ni zaključil) in tisti, ki so vanje udeleženi se morajo z reševanjem svojih težav spopasti povsem sami. Kot že rečeno, to morajo dejansko skrivati pred družbo, saj je na nas, da smo vedno dobre volje, nasmejani, zadovoljni...

To kopičenje teme v nas, ker je ne smemo izraziti tako kot bi jo želeli, je lahko vzrok za depresijo, za psihosomatske bolezni, za skrivanje pred svetom in kopico drugih težav. Tega ne moremo popraviti s tem, da krivdo za nastanek neke situacije enostavno prenesemo nase (to vam govorim iz lastnih izkušenj), da nas je sram, ker smo naredili nekaj narobe ali pa s tem, da sami sebe označimo za nesposobne, saj bo to tiste pošasti v naši temi samo še bolj okrepilo. Navsezadnje, 'bolje je biti celotna oseba kot pa popoln človek' (J. M. Murray).

529. Za danes je dovolj težkih tem, zato za konec še dve kratki. Za začetek naj bo tukaj konkretna babnica tega tedna, meni osebno ena najljubših glasbenih referenc in likov iz vse mitologije, kar jo poznam (lahko pa, da se bom kdaj srečala s katero, ki je bolj zanimiva), je pa dejansko povezana tudi z zgoraj opisano temo. Gre za Achlys, prvo ustvarjeno bitje, ki je bilo ustvarjeno celo pred primarnim kaosom.

Bill Armstrong - Apparition

O Achlys je izredno malo ohranjenega, vseeno pa imamo nekaj podatkov o tem, da so jo prve kozmogonije (če ste pozabili, kaj to je, si še enkrat preberite odlomek 392) na področju Grčije enačile z večno nočjo (v kateri se je nahajalo kozmično jajce ali kaos – različne kozmogonije si stvar interpretirajo na različne načine) ali celo poosebitvijo nesreče in žalosti (v takšni maniri jo predstavi Heziod, ki jo opiše kot bledo, izčrpano, izstradano, jokajočo, njeni zobje šklepetajo, njena kolena so otekla, njena lica krvava od joka, prah na njenih ramenih pa se zaradi njenih solz spreminja v blato).

Nekateri izmed virov jo enačijo tudi z meglico smrti oz. meglico, ki pade na očem umirajočim, tik preden umrejo. Se še spomnite odlomka 391? V njem je omenjen Higinij, ki Meglico opiše kot mater Kaosa (kar pomeni, da smo spet na začetku). V razmislek vam podajam še novodobno interpretacijo tega imena. Achlys (v vseh možnih variantah zapisa) je portal skozi katerega ljudje vstopajo v set sanj in predvsem nočnih mor.

530. Folie a Deux je nekoč bil termin, ki je opisoval dva ali več psihiatričnih bolnikov z enako deluzijo (v dobesednem prevodu iz francoščine namreč pomeni 'norost med dvema'). Danes pa se predvsem uporablja v pogovorih kot duhovit izraz s katerim povemo, da se ne strinjamo z mnenjem sogovorca ali še bolje, več njimi.

Tokratni, malce krajši zapisnik je tako prišel h koncu. Tokratne teme so izbrane bolj v sili, saj ta teden nisem uspela pripraviti absolutno ničesar vnaprej. Ne ker bi imela preveč dela, ampak, ker se je moja koncentracija odločila za dopust, na katerega je seveda odšla brez mene. Če jo slučajno najdete, jo prosim naženite domov  ali pa ji dajte kaj koristnega s čimer se bo zamotila, v obliki kakšnega vprašanja, ideje ali pa ji povejte, da se z mano ne strinjate (to bo sigurno razumela, ker jo imam na sumu, da se tudi z mano ne razume najbolje). Če pa je ne najdete, pa se vedno lahko oglasite pri meni, za vse, kar je bilo našteto ali pa samo zato, da bi mi rekli 'živjo'. Če boste imeli malo sreče, obstaja celo možnost, da vam odzdravim nazaj. Torej, do naslednjič!

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 52. del - Stromatra pove nekaj o sebi.

Končno preprogica praznuje svoj rojstni dan. Vam se kaj takšnega verjetno ne zdi nič pomembnega, zame pa je to ogromna stvar. Eno leto že pišem o stvareh, ki se mi zdijo zanimive, da bi mogoče, samo mogoče navdušila še koga drugega. Kot je že bilo povedano, zapiske delam predvsem zaradi sebe. Kot nekdo z izredno nizko samozavestjo (še sama ne razumem, kaj se je z mojo samozavestjo zgodilo, da je prišla do tako klavrnega področja), prepričanjem, da sem grda, neumna in nesrečna (ne glede na vse poskuse, da bi sama sebe prepričala v nasprotno, sem pri tem izredno neuspešna) in nekaj mentalnimi problemi, sem dejansko uspela redno objavljati zapiske o vsem – od izredno preprostih stvari pa do tistih malo težje razumljivih – kot ekvivalent izpostavljanja v družbi, kajti še vedno ne morem normalno funkcionirati med ljudmi, brez da bi me grabila panika ali histerija. Ker me takšno, dejansko družbeno izpostavljanje tako psihično izmuči, da potem potrebujem nekaj dni, da se spravim nazaj v red.

Obstaja nekaj ljudi s katerimi lahko v dejanskih pogovorih preživim več ur, ne da bi me pograbila panika, vseeno pa nato potrebujem nekaj dni počitka. Domnevam, da ti ljudje to vedo in jim ni povsem vseeno za to, kaj se mi zgodi (kot sem v svojem zmedenem umu prepričana za druge ljudi).

Za prvi rojstni dan sem se za spremembo odločila napisati nekaj stvari o sebi, ker mislim, da sem končno sposobna s svetom deliti nekaj podatkov o tem o čemer razmišljam, kako razmišljam in vprašanj o tem, zakaj sem takšna. Stavi, katere bom opisala danes, so zelo preproste in ne ponujajo pretirane globine mojih misli. Za bolj globoko razlago bo verjetno treba počakati še kakšno leto. Ko bom zbrala dovolj poguma, da se psihično in mentalno razgalim pred več kot tremi ljudmi. Prijetno branje vam želim.

511. sem človeško bitje, ženskega spola (ker priznavam več spolov kot dva – že stari Indijanci so priznavali štiri). Povprečne višine, malce preveč debelušna, z ne pretirano izraženimi atributi, katere danes želi moderna družba.

Od nekdaj sem si želela biti nekaj centimetrov višja, nekaj centimetrov ožja in z bolj izraženim razmerjem med telesnimi atributi (obseg prsi bi lahko bil večji, obseg pasu manjši, obseg bokov pa je kar zgleden, saj imajo ženske s širšo medenico – torej, širšimi boki – tudi večji razmik med stegni, kar pomeni tudi, da njihove vagine niso tako napete. Zelo slabo pri spolnih odnosih). Prav tako bi lahko imela krajši trup in daljše noge, kar pa se tiče mojega obraza, pa se zaenkrat ne bom spuščala v poglobljeno razlago o tem, kaj vse se mi zdi z njim narobe.

Vendar vse te moje želje se mi zdijo posledica vsiljene medijske miselnosti okrog tega, kako naj bi izgledala ženska. Ženske bi morale biti absolutno prekrasne, da bi lahko našle dobrega partnerja in živele srečne do konca življenja. Ker je poanta ženske v tem, da je lepa, saj je edino tako lahko tudi srečna. Kar je samo po sebi delno smiselno, delno pa tudi ne.

Kolikor mi je bilo v življenju vbito v glavo, je človek srečen, če je zadovoljen sam s seboj, se razume s svojimi bližnjimi in ima prijatelje, ki ga razumejo, svoje službe ne sovraži ravno na smrt in se poleg službe ukvarja tudi s stvarmi, ki ga veselijo. Za vse to pa nekdo ne rabi biti prelestno lep. Naučiti se mora živeti s tem kar ima, torej ne sme imeti prevelika pričakovanja niti od sebe, niti od drugih.

 Sama sem oseba, ki nikoli ničesar ne pričakuje, pa je na koncu običajno vseeno razočarana. Zakaj? Tukaj se moje poznavanje sebe neha, domnevam pa da je problem tudi v tem, da sploh ne vem, kaj bi pravzaprav rada od sebe. Prepričana sem samo, da to, kar trenutno imam, ni med temi stvarmi, katere bi rada.

512. Preden iz tega zapiska naredim filozofijo ekstremnih razsežnosti, bom šla na drugo temo. Za ženske dandanes je nekako logično, da si želijo otrok. No, s tem imam pa jaz veliko težavo. Otrok si ne želim, ker enostavno ne prenesem misli, da bi nekdo naslednjih 18 / še več let bil popolnoma odvisen od mene. Nisem psihično dovolj močna, da bi vzgajala otroka, prav tako se mi zdi neplanirano starševstvo neodgovorno (kljub temu, da dandanes že poznamo tudi več vrst planiranega neodgovornega starševstva).

Otrok (ali več njih) je ogromna odgovornost – psihična, fizična, ekonomska… vendar je očitno, da veliko ljudi tega ne domneva na tak način. Še vedno sem šokirana, ker sem pred leti slišala mlado žensko, ki je izjavila, da je sedaj, ko je ostala brez službe v popolnem položaju, da bi lahko imela otroke, saj ima končno dovolj časa. Očitno ni pomislila na to, da je oprema za dojenčka izredno draga (posteljica, voziček, plenice, hrana in še kopica drugih stvari, ki sodijo zraven) ali pa je pač planirala najti bogatega, po možnosti poročenega očeta temu otroku, katerega bi nato lahko ožemala za preživnino. Seveda, ko je otrok še dojenček, so problemi v resnici precej majhni (če seveda otrok ni bolan), potem ko pa ta otrok raste, pa z njim rastejo tudi problemi.

Sicer je resnično žalostno, da je nujno pri otrocih najprej omeniti ekonomski vidik, vendar v takšnem svetu živimo. Nekateri med nami se bomo za vsako stvar vprašali, če imamo dovolj denarja, nekateri pa se o tem ne bodo vprašali nikoli.

Kot rečeno, ne želim si otrok, ker nočem na svet spraviti nekoga, ki bo zaradi neprilagojene matere rabil leta psihoterapije, da bo lahko normalno funkcioniral. Nihče pa mi ne more zagotoviti, da moj otrok ne bo tak in da ne bo imel psihičnih težav, katere bi v osnovi povzročila sama.

Ker je dandanes še vedno nekaj nepojmljivega, da si ženska ne želi otrok, me velikokrat ljudje vprašajo, če sem do otrok večkrat nasilna. Do otrok nikoli. Se pa dostikrat zgodi, da bi na mile viže skloftala starše kakšnega otroka. Ker to, kaj so nekateri ljudje sposobni narediti iz svojih otrok (ker so jih imeli iz napačnih razlogov, ob nepravem času in z napačnimi nameni). Mislim, da mi ni nujno poudarjati, da je otrok prav tako človek in si zasluži tudi takšno dostojanstvo. In ne, da vsi poživinijo ob pogledu na dojenčka ali malčka. Prav tako otrok ni maneken za predstavljanje vseh oblačil katere so nakopičili starši ali profesionalni igralec z igračami, ki so jih v njegovo bližino navlekli vsi od staršev naprej. Otrok potrebuje dvakrat manj denarja in dvakrat več časa.

Ampak, kaj pa jaz vem, saj nočem otrok.  

513. ne samo, da nočem otrok, prepričana sem tudi, da svojega partnerja ne bom nikoli našla. Težko verjamem, da je na svetu preko 7 milijard ljudi, moj sanjski spremljevalec pa živi v sosednji vasi. Bolje se mi zdi sitnariti o nedosegljivih moških (takšni me namreč nikoli ne bodo uspeli podrediti in iz mene narediti še večjo trapo kot sem) in živeti z idejo, da so ti moški takšni, kot sem si jih zamislila sama.

To pomeni, da nameravam ostati samska do konca svojih dni? Ja, praktično gledano, res. Zakaj bi nekoga prisilila v dejstvo, da mora živeti z menoj, če grem na živce sama sebi, kaj šele komu drugemu. Kot je bilo povedano že prej, po vsaki družbeni interakciji potrebujem nekaj dni, da se spravim nazaj v red in ne paničarim za vsako stvar, katero srečam. Življenje z nekom, ki se bori s svojo depresijo, tesnobo in socialno fobijo pač nikoli ni preprosto, torej, zakaj bi nekoga praktično gledano prisilila v to?

Po drugi strani pa prav tako nisem zagovornica zakonske zveze. Zakon kot institucija je že pred desetletji izgubil svoj pomen, bil večkrat zlorabljen kot pravilno uporabljen in ljudje imajo preveč različne poglede na to, kaj naj bi zakon bil in zakaj naj bi se sklepal. Torej, če hočeta dve osebi živeti skupaj do konca svojih dni (teoretično) potem jima mora to dovoliti država? Ali še huje, religiozna skupnost (brez skrbi, tudi Katoliška Cerkev je ena izmed takšnih skupnosti)? Zakaj? Ali te osebe, ki se v takšno zvezo spuščajo, ne poznajo svojih dolžnosti in pravic?

Do neke mere razumem, da hočejo nekatera dekleta en dan preživeti kot princeske, ampak, praktično gledano, saj so vsako leto maškare. Takrat se našemi v kakršnokoli princesko ti paše. Tudi jaz sem nekoč, ko sem še bila prepričana, da se bom nekega dne morala poročiti, prišla na idejo, da se hočem poročiti daleč stran od vseh ljudi, ki jih poznam, v belih bikinkah in se ga na lastni poroki nacediti z rumom. Torej tudi ne bi rabila povabiti več stotin ljudi, da bi me gledali kako si delam sramoto s tem, da organiziram nekaj, kar bom odplačevala še več desetletij.

514. že v prejšnjem odlomku sem omenila del svojega srda nad verskimi skupnostmi, zato bom enostavno nadaljevala tukaj. Sem bivša študentka teologije, ki je prišla do ugotovitve, da se bo raje ubila sama kot pa nadaljevala s tako ozkoglednim študijem. Svoje suicidnosti, pridobljene na Teološki Fakulteti se še do dandanes nisem povsem ozdravila. Ko greš nekaj študirat, da bi dobil odgovore o nekaterih stvareh – kakršne ljudje tam radi obljubljajo – tam pa te naučijo samo to, da si absolutno ničvreden, ker nisi 'eden od njih' (ker nisi krščen in ne hodiš v cerkev vsaj ob nedeljah).

Človek, ko se rodi, je ateist. Nato pa mu je v glavo vcepljeno 'znanje' povezano z verskim prepričanjem njegovih staršev. Noben otrok se nikoli ne rodi kot vernik. Ljudje smo namreč še vedno živali, samo potek evolucije nas je pripeljal do tukaj kjer smo zdaj. Religije (domnevno je na svetu okrog 4200 registriranih religij in seveda, samo tista, katero izpoveduje določeni vernik, je tista prava, vse ostale pa so samo hudičevo delo) so bile izumljene za to, ker si ljudje določenih naravnih dogodkov niso mogli razlagati s takratnim poznavanjem fizikalnih in bioloških zakonov. Ti zakoni so skozi tisočletja napredovali ali pa propadli, bili dokazani ali ovrženi ipd. ampak v večini primerov, je mogoče veliko nekdanjih 'čudes' razložiti z malo boljšim poznavanjem fizike in kemije (na tak način so dokazali stigme raznih svetnikov, dejstvo, da trupla nekaterih svetnikov ne propadajo in so še po več stoletjih na pogled popolnoma sveža, dokazali pa so tudi, zakaj se kri sv. Januarija po več stoletjih še vedno preliva – in to so samo nekateri izmed dokazov).

Leta 2012 je kip Sv. Marije nekje v Indiji pričel jokati. Ljudje, vzhičeni nad novim čudežem (število čudežev je namreč drastično vpadlo s komercialno uporabo kamer, fotoaparatov in photoshopa), so se te vode dotikali, se z njo mazali po obrazih in jo celo pili. Eden izmed znanstvenikov, ki so se takrat potikali v bližini, si je stvar ogledal in ugotovil, da voda, katero naj bi kip izjokal, prihaja iz zamašenega stranišča v prostoru za kipom. Posledično so tega znanstvenika izgnali, saj naj bi širil krivoverstvo (in v nekaterih državah na svetu je blasfemija kazniva s smrtjo) in se tako več ne sme vrniti v domovino. Kako smiselno se je bilo s to vodo mazati po obrazu ali pa jo celo piti, pa presodite sami. Prav tako presodite, kako smiselno je nekoga zaradi znanstvene razlage nečesa, kar je sprožilo masovno histerijo, izgnati iz domovine.

Prav tako se mi zdi ena najhujših zlorab dojenčka krstiti (ali narediti karkoli drugega, kar verske skupnosti počnejo, da institucionalizirajo otroke, npr. obrezovanje dečkov) in otroka kakorkoli prepričati, da bo šel v pekel, če ne bo veroval v boga. S tem je vsak otrok oropan sposobnosti razmišljanja sam zase, prav tako pa tudi veliko svojih odgovornosti in dolžnosti ne bo poznal. Če si naredil nekaj narobe, potem poskusi to popraviti in ne govori, da je to 'božja volja'. Jaz ko naredim napako, ti nikoli ne razlagam o pivu in vibratorjih.

Kaj če je v umu tega otroka, ki je brez lastne volje moral sprejeti veroizpoved svojih staršev še preden se je dobro zavedal sam sebe, skrito zdravilo za raka? Način, s katerim bi končali vse vojne? Kaj, če je v njegovem umu način, kako nahraniti lačne? Vendar ne, otrok ne sme razmišljati sam zase, ker mora verovati, da bo zaradi tega šel v pekel. Torej, naj bodo bolni še naprej bolni, lačni še naprej lačni, saj jih bo vse uničila vojna, ker je to božja volja. Bolno razmišljanje, ki nas je pripeljalo do bolne mentalitete, tako pogoste danes v svetu (brez skrbi, tudi moja mentaliteta ni nič boljša, je pa res, da je vedno imela pravico razmišljati sama zase, brez, da bi jo bilo strah, da bo šla v pekel. Za svoje neumnosti sem vedno morala odgovarjati sama), da se ljudem zdi povsem normalna.

Ljudje, ki so sestavljali nauke, katere danes drugi ljudje prodajajo kot verske resnice, niso poznali WC papirja. Takim ljudem ne gre zaupati. Vsaj po mojem ne.

Po drugi strani pa mi je vseeno kakšne veroizpovedi je kdo, če mi svoje veroizpovedi noče vsiliti. Pogovori o religioznih naukih so vedno zanimivi, saj so skozi zgodovino rodili veliko filozofskih idej, in poučni, saj preko njih spoznaš svojega sogovornika precej dobro – predvsem to, kako resno jemlje svojo veroizpoved in koliko je sposoben spraševanja o drugih stvareh. Prav tako pa si različne religije različne pojme predstavljajo zelo različno, kar je tudi vedno zanimivo, to pa nam lahko pomaga tudi pri razumevanju samega razvoja religij kot jih poznamo danes (nobena od njih ni enostavno padla na Zemljo pred 6000 leti in zavladala. Mit o Kristusu je obstajal pred cca. 4000 leti v Indiji, še nekaj tisoč let prej pa tudi v Egiptu).

'Jaz sem dober človek, vsako nedeljo sem pri maši!' No, v tem primeru sem jaz tudi dober šporhet, ker sem vsak dan v kuhinji.

515. in ko smo že ravno pri religiji, lahko povem tudi nekaj o šolskem sistemu. Ker je veliko ljudi, ki hočejo ti dve stvari združiti.

Noben izobraževalni sistem ne bi smel temeljiti na religioznih paradigmah, saj je smisel izobraževalnega sistema, da otroke izobrazi (in ja, to se da narediti veliko bolje kot se trenutno dogaja pri nas) in jih nauči razmišljati same zase (in ne vse na enak način), ne pa, da njihove ume natrenira gledati samo v eno smer in se te smeri držati, kljub temu, da vse okrog njega razpada zaradi tega.

V šolah je dandanes veliko preveč teoretičnega znanja in učenja na pamet – saj mora učenec pred tablo recitirati tudi stvari, ki mu nikoli ne bodo koristile, katerih ne razume, ker se boji o njih spraševati, saj bodo njegova vprašanja razjezila ljudi okrog njega… - prav tako pa so mu v šoli podani podatki, s katerimi si ne bo nikoli mogel pomagati (resno, govorim o prebavilih ploščatih črvov. Še dandanes nimam niti najmanjšega pojma, kaj je ploščati črv, verjetno pa bi še vedno znala opisati njegova prebavila in izločala). Kolikor me spomin ne vara – iz mojih šolskih dni – je bolje 12 let skupaj drgniti Marijo Terezijo in njenih 6000 odlokov, kot pa povedati zakaj smo nekoč živeli v SFRJ in zakaj je ta razpadla.

V takšnih sistemih, ki se ukvarjajo s stvarmi, ki so se dejansko zgodile, veroizpoved nima prostora, saj je veroizpoved osebna stvar. Vsak bi si jo moral izbrati sam in na podlagi njenih naukov skrbeti za mir okrog sebe (po pravici povedano, več miru sem našla v satanizmu kot pa v Abrahamovskih religijah. Nobena prava religija namreč ni tukaj zato, da dela škodo. Če je ne sme sama religija, potem je tudi njeni pripadniki ne bi smeli, ampak očitno gre za dve različni stvari, katerih pa moj počasen in ne pretirano brihten um ne more ustrezno povezati), ker drugače so njegova dela dobra samo v teoriji, v praksi pa močno šepajo.

Vendar, da se vrnem nazaj k izobraževalnem sistemu. Nobena država noče, da bi se njeni državljani spraševali o tem, če ona mogoče, kaj dela njim v škodo – čeprav to pri nas že dolgo časa vemo – saj to ni njihov namen. Njihov namen je plačevati davke od katerih potem lahko določeni ljudje v državi dobijo nekaj milijonov evrov kredita, katerega nato nikoli ne morejo vrniti. So ti ljudje kakorkoli več vredni od povprečnih državljanov (ki v resnici nimajo pojma kako bi porabili ta denar?). Ne, samo ne ukvarjajo se s tem, da država krade od malih ljudi, čeprav so jih ti mali ljudje postavili na mesto iz katerega bi morali ravno to nadzorovati. Ker jim zakonodaja, katero so sestavljali sami, to dopušča.

Naučite svoje otroke misliti, zato vendar imajo lastne glave in ne delijo vaše z vami. Mogoče vam njihove ideje ne bodo všeč, ampak otrok ni vaš podaljšek. Je samostojno bitje, katero potrebuje vodila skozi mladost, da se bo lažje znašel sam kasneje. In seveda, otrok, če je dovolj star, da zna uporabljati telefon, je prav tako dovolj star, da zna uporabljati tudi nekatere izmed gospodinjskih pripomočkov.

Pa še eno vprašanje: zakaj toliko ljudi nasprotuje uniformam v šoli? Je resnično bolje, da 12-letnice hodijo v šolo napol slečene, kot pa da bi vsi v razredu imeli oblečeno uniformo – s pomočjo uniforme se nato otroci, ki so sami po sebi izredno kruti, ne bi mogli delati norca iz tistih, ki si ne morejo privoščiti vsega, kar si lahko oni (oz. njihovi starši). Z uniformami se spodbuja kolektivizem – torej pripadnost ekipi, tudi, če se z njo ne strinjamo v vseh pogledih (saj bi mogla vsaka ekipa vsebovati ravno dovolj trenj, da bi lahko kaj smiselnega ustvarila) – in enakopravnost. Res je, da so kavbojke in majice postale nadomestek uniform, saj jih dejansko nosijo vsi šolarji, res pa je, da nekateri med njimi pretiravajo z znamkami ter tudi z dolžino katerega izmed oblačil – da ne bo pomote, mislim, da 12-letnice ne bi smele v šolo hoditi v tako kratkih hlačkah, da izpod njih kukajo spodnjice. Dandanes jih je več videti takšnih kot pa takšnih, ki so vsaj za silo normalno oblečene. Fantje prav tako niso nič boljši.

516. človek bi moral biti zainteresiran še za kaj drugega kot sam zase, vendar je to dandanes kaj takšnega nekako všteto med vzhodnjaške kulte kot pa da bi bilo nekaj splošno sprejemljivega. Za druge se ljudje zanimajo samo, ko se čenča / blati nekoga, ki ga ni zraven, ko pa se s to osebo srečajo v živo, na hitro oblatijo koga drugega. Prijateljstva se sklepajo dokler eden drugemu koristimo, nato pa to postane nesmiselno. Naši prijatelji morajo izgledati dobro, vseeno pa ne boljše kot mi… včasih se mi od teh nepisanih pravil dobesedno prične vrteti.

Svet obstaja neodvisno od človeka in kot takšen ponuja toliko različnih stvari o katerih se človek lahko informira… ampak ne, bolje je vedeti stvari, ki se nas sploh ne tičejo, o ljudeh, katere osebno poznamo, saj bomo le od takšnih podatkov kdaj imeli nekaj koristi. Čudaki, ki zrejo v nočno nebo, ki lovijo strele, tisti, ki vsako stvar razstavijo, da bi videli kako deluje ipd. veljajo, no, za čudake. Ker jim šolski sistem ni podal znanja katerega so želeli, veljajo za čudne? Ker so se raziskovanja o stvareh, ki so se jim zdele zanimive, lotili sami, veljajo za čudne.

Vsak človek ima svoje interese, vsekakor, vendar ti ne morejo biti omejeni na gledanje televizije. Zakaj je tako nenavadno, če hoče nekdo zreti v nočno nebo in opazovati kako se premikajo zvezde? Če hoče nekdo ujeti popolno fotografijo strele? Če hoče razstaviti neko stvar, da bi videl kaj je notri? Če ga zanimajo še druge stvari, o katerih njegovi vrstniki ne govorijo, čeprav bi morali? Opažam, da je vedno več mladih, katere poleg internetnih igric ne zanima absolutno nič in so posledično sposobni samo zavijati z očmi in vzdihovati. To so ljudje, ki bodo nekoč vodili države v katerih boste živeli. Se vam zdi, da je dandanes slabo? Počakajte, da ti ljudje pridejo na oblast. Potem boste šele videli, kaj pomeni 'slabo'.

Znanje se človeku ponuja samo od sebe, vsepovsod okrog človeka in ni odvisno samo od izobraževalnega sistema. Veliko ljudi, dandanes reče, da se v neko stvar ne bodo spuščali saj je ne razumejo (to je približno tako, kot popularen izraz pri nas: 'Ne grem k zdravniku, ker bi sigurno ugotovil, da sem bolan / da je z menoj nekaj narobe!' Torej smiselna približno toliko kot nosnice na človeškem komolcu. V neko stvar se spustimo zato, da bi jo razumeli ali vsaj poskušali. Torej ni težava v vašem razumevanju, ampak v vaši lenobi. In ravno iz nje potem prihajajo odgovori, kot je npr. ob udaru strele 'To se bog krega, ker nisi bil priden!' vam je zdaj jasno, zakaj je nekatere starše nujno skloftati sredi takšne izjave?

Seveda razumem, da imajo starši majhnih otrok manj časa, kot nekdo, ki je brez otrok, vendar pa vseeno. Če lahko otroku prodaja takšne nesmisle, potem ima dovolj časa tudi, da otroku razloži, zakaj do nekega pojava pride… ali pa mora dati celotnemu svetu na znanje, da si njegov otrok ne zasluži spoštovanja, kakršnega bi si moral. Zakaj pa je tako težko otroke angažirati zraven? Če bo nekaj zanimalo odraslega, se bo ta potrudil to razložiti tudi otroku – bolj preprosto, vendar bo otrok vsaj imel oporo za naprej. In ne, učenje ni samo sedenje za mizo in branje učbenikov (to je ena izmed najslabših možnih variant), ampak je soočanje s stvarmi, pregledovanje le-teh, ugotavljanje, kaj se skriva v njih in kako delujejo. Verjemite mi, da se otroci tako naučijo največ kolikor bi se lahko.

Ne govorite, da ima vaš otrok težave s koncentracijo, ampak si raje priznajte, da je vaša vzgoja bila preveč enostranska, da bi lahko otroka zanimalo karkoli drugega kot zanima vas.

517. v navezavi z zgornjim odlomkov je tudi naslednji, ta pa bo govoril o mojem sovraštvu majhnih mest ali še huje, vasi. Kot je bilo že večkrat poudarjeno, sovražim socialne lubrikante (pogovori o vremenu, TV programu in povprečnim čenčam). Ti pogovori ne peljejo absolutno nikamor, ne povejo nič koristnega in običajno vključujejo nekoga, ki ga sploh ni zraven, da se o njem 'šinfa', ker drugače nimamo o čem govoriti.

Veliko ljudi me je že vprašalo, zakaj se tako redko prikažem v domačih Radečah… in pošteno povedano, predvsem zato, ker mi gredo njihovi standardni kretenski pogovori na živce. Mali ljudje se pogovarjajo o drugih ljudeh, povprečneži govorijo o stvareh, ki so se zgodile, veliki ljudje pa govorijo o idejah (in pošteno gledano, zelo malo je dandanes ljudi, ki bi imeli kakršnokoli dobro idejo… je pa ogromno napovedovanja stvari, ki naj bi se zgodile, vendar je že vnaprej jasno, da se nikoli ne bodo). Obljuba še nikoli ne sama od sebe naredila nečesa, ampak je človek moral vanjo vložiti precej časa in napora, da jo je uresničil. Besede namreč niso dejanje, samo dejanje je dejanje.

In kakšno vezo imajo tukaj manjša mesta oz. vasi? Zelo preprosto, v takšnih krajih se veliko ljudi med seboj pozna in ker so svojih 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 12 mesecev na leto obsojeni živeti v majhnem okrožju, kar pomeni, da tem pogovorov hitro zmanjka, zato si je treba nove teme sproti izmišljati. Od tukaj izhaja govorjenje za hrbtom, kazanje s prstom in tudi tista najbolj neumna stvar, ko ti nekdo pride blizu in ti pove kakšen trač o tebi, ker se ne zaveda, da dejansko govori z osebo, ki naj bi bila v ta dogodek vključena (čeprav ni bila in je trapasti trač zrastel na zeljniku nekoga, ki mu je bilo tako dolgčas, da si je nekaj izmislil. Pri tem so večja mesta boljša. Ponujajo veliko več anonimnosti (res pa je, da veliko ljudi danes z njo ne zna živeti, ker morajo biti zvezde vsaj v eni stvari) in tudi, če ti tvoja družba ni všeč, si lahko najdeš novo ali pa se za nekaj časa zaviješ v samoto.

Če bi ljudje poznali kaj več kot tisto eno stvar ali tri, ki jih zanimajo, bi se lahko pogovarjali o čem drugem. Lahko bi eden drugemu dajali informacije (teoretično gledano) in jih vsak zase povetovali skupaj, da bi našli razlago za stvari. Vendar ne, še vedno je bolj kritizirati vreme, ki je do vašega kritiziranja povsem indiferentno. Razumete pa ga tudi ne.

518. verjetno je zdaj čas tudi, da povem bolj natančno obrazložim zakaj ne maram hoditi med ljudi. Ljudje so tisti, ki sprašujejo stvari, ki se jih ne tičejo. Kot rečeno, na Teološko Fakulteto se ne mislim vrniti (raje sama sebi zvrtam luknjo v koleno, kot da pustim, da me še enkrat prepričajo v to, da je moje življenje ničvredno, ker 'nisem ena od njih', vseeno pa me ljudje vedno sprašujejo kaj v smislu 'Kaj pa je s tvojo diplomo? Boš kmalu diplomirala? Že zdavnaj bi morala…'

'Kako je s tvojo ločitvijo? Kako si prenesla, da te soprog vara z mlajšo in lepšo od tebe? Kaj pa tvoji krediti, jih boš lahko kdaj poplačala? Zakaj si sploh vzela kredit, če si vedela, da ga ne boš mogla poplačati? Zakaj si kupila nov avto, če nimaš denarja, saj ti je stari povsem v redu služil…' bi zvenela vprašanja, katera bi jaz zastavljala tem ljudem, ki me sprašujejo o moji diplomi. Kako bi se vi počutili, če bi vas vprašala kaj takšnega? Verjetno vam ne bi bilo pretirano všeč, da se nekdo vtika v del življenja, ki vas je skoraj pokopal.

Svoje prve znake suicidnosti sem pričela kazati takoj ob vstopu v srednjo šolo (z depresijo pa sem se borila že veliko prej), vendar sem jo z menjavo kolektiva za nekaj časa utišala. Nato se je seveda slavnostno vrnila v velikem pompu ob vstopu na fakulteto. Ker sem iskala odgovor na vprašanji 'Zakaj ljudje verujejo?' in 'Kako so se nam znane religije razvijale oz. kako so postale to, kar so danes?', so mi več kot same odgovore na to ponudili na Teološki Fakulteti.

Šest let kasneje, po vcepljanju prepričanja, da je moje življenje ničvredno, ker nočem sprejeti njihove veroizpovedi, in dva poskusa samomora kasneje sem odločila, da nočem več v njihovo bližino. Res je, da moje življenje ni pravzaprav nič posebnega, vendar pa me nekdo, ki prodaja teoretični mir ne bo prepričal, da ga zato ne potrebujem oz. si ga ne zaslužim. Torej si vsakdo, ki razmišlja drugače kot ta ekipa, ne zasluži vsaj obstajati, če živeti ne more? Takšna skupina pa mi ne more prodajati miru.

Ko se že tako okrnjena samopodoba in depresija združita z zatiranjem iz drugih strani, lahko nastopijo precej grde stvari. Nisem bila edina, ki je hotela uničiti samo sebe, veliko pa je bilo tudi takšnih, ki so poškodovali koga drugega, za katere pa, zanimivo, vedno izgleda, da si je človek kriv sam. In ravno tako se drugi ljudje obnašajo do njega.

Kaj imate od tega, da nekoga sprašujete o stvareh, o katerih noče govoriti z vami, ker se vas ne tičejo? Ah, seveda, tako pridobite nove teme o katerih boste govorili, ko nekoga, ki bo vanje vključen, ne bo zraven.

Ne da bi se imela za karkoli več od teh ljudi, ki govorijo o drugih ljudeh s tretjimi ljudmi, vseeno pa v takšno družbo ne mislim hoditi. Moja depresija, tesnoba in čudaškost mi tega ravno ne dovoljujeta. Občasno se vprašam celo, kakšna bi bila brez teh težav, ki sem jih ravnokar naštela… in domnevam, da si ne bi bila preveč všeč. Že tako si nisem všeč, bila pa bi si še manj. Po drugi strani pa od tega ne bi imela absolutno nič. Verjetno ne bi razmišljala o ničemer, kar me trenutno zanima in bi svoje možganske celice ubijala s čimer veliko bolj nekoristnim. Recimo z zapravljanjem časa v popularni družbi, ki bi govorila o neumnostih, medtem, ko bi tista bolj brihtna družba govorila o čem bolj zanimivem. Kar bi posledično umorilo še cca. 1 000 000 mojih možganskih celic, ki se ne morejo obnavljati in ko enkrat odmre, je ne nadomesti nova. Takšno početje pa me straši.

Še dandanes sem depresivna, tesnobna in se velikokrat sprašujem, zakaj svojega življenja (oz. bolje rečeno 'obstoja') nisem zaključila pred leti. Včasih se mi vsakodnevno življenje zdi preveč naporno in preveč zakomplicirano zame in večino svojih dni preživim v prepričanju, da tega vsega ne bom zmogla. Zato sem že pred leti iz svojega obstoja črtala enega največjih povzročiteljev mojih psihičnih težav – ljudi. Ja, sebično in samovšečno, zanimivo pa je, da te na takšno stvar vedno spomnijo tisti, ki so v resnici tudi sami takšni, pa sami sebi tega nočejo priznati. Veliko lažje je bilo namreč sprejeti dejstvo, da sem neumna, neuporabna in 'preveč poškodovana', da bi se lahko vmešavala med 'običajne ljudi' in jih poskušala prepričati v svoj prav. Posameznik je namreč lahko inteligenten, šolan, načitan, razgledan ipd., množica takšnih posameznikov pa je vedno naivna in panična.

Iz mojega izogibanja ljudem se je do danes razvila t.i. socialna fobija, vendar, človek lahko samo določen čas pusti, da se na njegovem hrbtu lomijo kopja, preden enostavno ne zmore več. In kopja se bodo vedno lomila na hrbtu tistega, ki je drugačen, ker so ti ljudje v manjšini (preden izpade, da sama sebi trosim komplimente, se zamislite nad tem… če vas seveda ne muči spomin, tako kot običajno trdite).

P.S.: Samomorilnost ne pomeni samo, da greš na mesto, kjer je veliko ljudi in razneseš bombo, katero si pripel nase. Prav tako samomorilec ni nekdo, ki neprestano razmišlja o smrti. Samomorilec je tisti, ki mu je povsem vseeno – če preživi ali če umre. In včasih katerega izmed teh stanj dobesedno izziva.

519. Veliko ljudi je prišlo do ugotovitve, da je na nastanek mojega psihičnega stanja vplival moj diabetes. Do neke mere je to res, vendar pa ne v takšni meri, kot ljudje to mislijo. Diabetes ni konec sveta ali terminalna bolezen, če se ga normalno vodi. Če je normalno voden, lahko bolnik, ki ga ima, počne vse stvari, katere počnejo zdravi ljudje. Zaradi svojega diabetesa sem bila dejansko prisiljena začeti gledati na sebe in ugotoviti, kaj v mojem življenju mi ne ustreza, saj se je vpliv teh stvari poznal ravno na mojem krvnem sladkorju.

Leta in leta sem glavo nosila na pladnju zaradi šole katero sem sovražila, sošolcev, učiteljev in drugih ljudi, ki so jih striktno zanimale stvari, katere jih v resnici niti malo ne brigajo. Moj diabetes je bil podoben katastrofi in moji zdravniki so se že pripravljali na to, da bom v nekaj letih oslepela in zaradi amputacije ostala brez nog. Kar so mi seveda večkrat povedali in stanje moje bolezni spravili še bližje katastrofi. Ko sem se odločila zaključiti s fakulteto in se vrniti domov, sem se še več let mučila s posledicami, katere so ti ljudje pustili na meni, mojem telesu in moji psihi. Šele zdaj lahko normalno diham, počnem nekaj stvari, ki me veselijo in o njih pišem in objavljam, saj me je še vedno groza, kaj bo soočanje s pravimi ljudmi naredilo urejenosti moje sladkorne bolezni.

Vendar pa me ne razumite narobe. Svoje bolezni nisem nikoli uporabljala za izgovor, da mi nečesa ne bi bilo treba početi. V šoli sicer nisem telovadila, sem pa počela kaj drugega – običajno sem bila zadolžena za  zapisovanje rezultatov ali pometanje telovadnice. Vendar, premikati se je treba in uporaba različnih izgovorov zato, ker smo preleni, da bi nekaj počeli, je malo zgrešena. Res je, da z uro telovadbe na teden sami sebe ne koristimo dovolj, težava nastane, ker ogromno otrok dandanes (tudi v mojih časih so tako počeli, brez skrbi) tudi doma počne isto, torej nič. Računalniki, igrice, TV… nato pa se počasi zaključi.

Po eni strani je moja sladkorna bolezen povzročila težave v hormonskem ravnovesju, na katere kaže moja depresija, vendar pa mi jih je po drugi strani tudi edina resnično pomagala napasti in iz njih potegniti kaj dobrega. Stvari namreč nikoli ne morejo biti tako črne, kot si jih lahko nekdo zamisli. Lahko so še veliko bolj ali pa veliko manj – odvisno iz katere perspektive gledate na to stvar. Če poznate samo eno, imam za vas izredno slabe novice.

520. pa še nekaj o mojem mnenju o vzgoji. Vzgoja je pomembna za izoblikovanje karakterja in integritete pri otroku. Pretirano permisivna vzgoja bo imela slabe posledice, pretirano stroga pa še slabše. Res je, da je pravo mero med vsemi aspekti vzgoje težko najti, vendar če uspe nekaterim, bi teoretično moralo uspeti tudi drugim, če bi se tega le znali lotiti.

Čudaki se nikoli ne rodijo, ampak se vedno ustvarijo. Pretirano enostranska vzgoja, preveč liberalne vzgoje, preveč permisivne vzgoje, pretirano stroga vzgoja (ali še huje, pretepanje in drugo telesno kaznovanje otrok) ipd. ustvarijo ljudi, ki so preveč drugačni od vrstnikov. Takšnih vrstniki ne bodo sprejeli in otrok bo še v odraslosti imel težave s prilagajanjem (ali bo preveč prilagodljiv in pripravljen pomagati, kar bo v bistvu pomenilo, da nima svojega karakterja, ali pa bo preveč rigorozen ali celo nasilen do drugih). Noben človek v zgodovini se ni rodil kot serijski morilec, vsi so bili ustvarjeni.

Postati serijski morilec je dandanes želja mnogih, vendar so to predvsem ljudje, ki preveč časa zapravijo pred TV-jem ali računalnikom in se jim zdi življenje v virtualnem svetu boljše kot v resničnosti. Sama nočem postati serijski morilec, saj sem prepričana, da bi me kaj hitro ujeli in nato bi do konca svojega življenja preživela v zaporu. Če bi ravno nekoga umorila, bi ga verjetno umorila zato, ker nikoli več ne bi hotela slišati zanj. V zaporu pa te vsak dan spomnijo na to, kaj si storil nekomu drugemu. Svojega časa pač ne bom uničevala tako, imam definitivno kaj boljšega za početi.

S to idejo bom zaključila tokratno jamranje o sebi. Zdelo se mi je primerno, da izveste tudi nekaj o meni (takšne stvari vas namreč vedno zanimajo bolj kot tiste o katerih pišem), vseeno pa nisem zbrala dovolj poguma, da bi dejansko posnela kratko video razlago nečesa s sabo v glavni vlogi. Mogoče mi bo to še nekoč uspelo. Nujno pa ni. Naslednji teden se Stromatra vrača takšna kot ste je vajeni in bo govorila o vsem mogočem, kar je izbrskala iz svojega spomina in svojih glasbenih referenc, do takrat povejte kaj si o čem, kar ste prebrali, mislite, kaj bi vas zanimalo (zahteva za to je samo, da to stvar predstavite zanimivo, ker bo edino tako postala zanimiva tudi meni), kakšen predlog o tem, kaj bi lahko raziskali tukaj na naši strani ali pa se enostavno oglasite in recite 'živjo!' ker bomo tega na tej strani zelo veseli. Torej, medtem, ko mi zbiramo pogum za snemanje videoposnetka v katerem igram jaz glavno vlogo, se vi domislite česa zanimivega in pridite reči 'Živjo!' Torej, do naslednjič!

4.7. pa spijte nekaj na Stromatrino zdravje!