sobota, 23. januar 2016

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 30. del

Ponovno je sobota in ponovno prihaja tisti 'naslednjič', ki je obljubljen vsak teden. Kot je že običajno, ta naslednjič prinaša še deset stvari, ki zanimajo malo ljudi – kljub temu, da so bolj zanimive kot večina stvari, katere ponujajo družbena omrežja – jih pa zato ti ljudje veliko bolj cenijo (ja, vsi trije redni bralci, vas gledam... recimo).

Vsak teden odkrivam nove (v bistvu stare) ideje v mapah, ki so temu namenjene (tako virtualnih kot tudi klasičnih kartonastih), jih premislim (včasih bolj, včasih manj, včasih pa še manj), občasno kakšne povežem med seboj, preverim, če te teorije še veljajo in zapišem o njih nekaj povsem nekoherentnega (ker je to domnevno ena izmed mojih najvidnejših lastnosti... tako mi je bilo povedano). Tako je ta teden nastal zmazek tem, ki so med seboj povezane in dejansko kažejo tok mojih misli, večina ljudi okrog mene pa še vedno sklepa, da gre za povsem naključne teme. Kakorkoli, ta teden bo govora o planetoidih, famadihani (običaju na Madagaskarju) in ženskem lipsticku. Zveni zanimivo? Saj tudi je! Vsaj za nekatere od nas...

291. Nekateri med nami smo se ta teden zataknili za novico, da so astronomi domnevno odkrili nov planet. Zato je nujno, da vam povem nekaj malega o tem, kaj vse lahko najdete v našem osončju. Da vas takoj impresioniram s številkami: leta 2015 je veljalo, da je v našem minornem osončju 692 604 minornih planetov oz. planetoidov (tega nikar ne mešajte z majhnimi planeti, ker so majhni planeti samo podvrsta stvari, ki sodijo v skupino – očitno zelo veliko – minornih planetov... natančnejša razlaga kdaj drugič). Vsak mesec je odkritih več tisoč minornih planetov, zaenkrat pa jih ima samo nekaj več kot 19 000 tudi svoje ime.


Planetoidi so astronomski objekti, ki imajo direktne orbite okrog Sonca, ne moremo pa jih imenovati za planete in prav tako jih ne moremo prištevati med komete (nekateri, ki oddajajo pline, imajo lahko dvojno klasifikacijo kot planetoid in komet). Med planetoide torej lahko prištevamo že omenjene majhne planete ter tudi asteroide, trojance, kentavre, objekte v Kuiperjevem pasu ter tudi druge prekoneptunske objekti (objekti do Neptuna se štejejo v notranji solarni krog, ostali pa v zunanjega – to znanje vam lahko zelo prav pride v naslednjem odlomku... – Neptun pa je bil za delitev izbran, ker ima povprečno oddaljenost od Sonca 30 AUjev oz. 30 astronomskih enot – preberite si še enkrat odlomek 273. AUji tam notri niso omenjeni, so pa bistveni za izračun parseka. AU je okrajšava za razdaljo med Soncem in Zemljo namreč).
(ker so te teme izredno težke in veliki večini nezanimive, ker 'matematika in fizika mi nikoli nista šli pa tako prekleto dolgočasni sta' bo to samo t.i. 'škrbina', se pa bo o njej in razlagah posameznih pojmov govorilo kdaj drugič).

292. Kot obljubljeno zgoraj, kratka razlaga razlike med notranjim in zunanjim sončnim sistemom. Notranji sončni sistem je sestavljen iz trdih (kamnitih) planetov in asteroidnega pasu. Ti objekti so zasnovani večinoma na silikatih in metalih ter so relativno blizu Soncu (kot rečeno, razdalja med Soncem in Zemljo je 1 AU – dajte no, menda niste pozabili od prejšnjega članka – in tudi tukaj velja nepisano pravilo, da so si merske enote, tudi te astronomske – izmislili ljudje. Da bi lažje razložili svoje znanje drugim ljudem, katerih to običajno ne zanima...). Te planete sestavljajo silikati na površju in metali v sredici, imajo zelo malo ali nič lun ter noben od njih nima svojih obročev. Če še niste ugotovili, v našem osončju so ti planeti Zemlja, Mars, Venera in Merkur. Trije izmed teh planetov imajo zmožnost ustvarjanja lastne atmosfere.


Zunanji sončni sistem – Jupiter, Saturn, Uran, Neptun, Pluton in domnevni deveti planet (za nekatere od nas bo ta naziv vedno nosil Pluton – vendar pa bomo v svojih zapisih to mnenje zadržali zase in ga opisali kot prekoneptunski objekt) ter Kentavri – je sestavljen iz ogromnih planetov in množice njihovih lun (za tiste s slabšim spominom... članek številka 285 čaka na vas... samo za referenco, kajti tam so opisane samo lune enega izmed teh planetov). Ti planeti imajo v svojih vsebinah, predvsem zaradi večje oddaljenosti od Sonca (ker je segrevanje njihove površine manjše, lahko ti elementi ostanejo v trdnih stanjih) večje količine vode, amonijev in metana. Nekateri znanstveniki predlagajo, da bi prve štiri izmed zgoraj naštetih planetov v tej regiji poimenovali 'ledeni velikani', saj njihova masa skupno zavzema 99% mase osončja. Vsi štirje imajo tudi svoje obroče, vendar iz Zemlje lahko vidimo samo Saturnovega.
Na področju od 5,5 AU in 30 AU lahko najdemo še skupino ledenih tvorb podobnih kometom, katero pa imenujemo Kentavri. Največji med njimi 10199 Chariklo, katerega premer znaša okrog 250 km. Nekateri med njimi so uvrščeni tudi med komete, saj oddajajo hlape ledenih tekočin iz katerih so ustvarjeni, za seboj pa za nekaj momentov pustijo jasno vidno sled, ko se dovolj približajo Soncu.

293. Da še nekaj besed vržem o nečem skoraj popolnoma nepovezanim z zgornjo temo (kot bodo to trdile oči, ki slabše povezujejo podatke med seboj...). Gre za Obsidian, vulkansko steklo, katerega med svojim ohlajanjem tvori felsična lava (najbolj znana kamnina, ki jo tvori takšna lava, je granit, 'felsično' pa lahko prevajamo tudi kot 'kislo', kar je zasnovano na napačni arhaični ideji, da je glavna sestavina vseh kamnin silicijeva kislina. To idejo so znanosti ovrgle že pred desetletji). Ker se felsična lava zelo hitro ohlaja, med tem tvori kristale, ki se ne vežejo naprej (ne rastejo), zato je obsidian zelo viskozen ter zelo trd in posledično zelo krhek.


Ker se rad lomi na zelo ostre kose, je bil včasih velikokrat uporabljan kot rezilo in orodje za luknjanje, v moderni rabi pa so ga hoteli uporabljati kot eksperimentalno rezilo za skalpele. Se pa še dandanes uporabljajo izredno ostri noži iz obsidiana, saj naj bi takšna rezila lahko rezala med posameznimi celicami, ker se domnevno lahko nabrusijo 50x bolj ostro kot jekleni noži (na približno debelino okrog 3 nanometre). Zaenkrat skalpelov iz obsidiana ni dovoljeno uporabljati na ljudeh in živalih, lahko se uporabljajo samo v raziskovalne namene pri seciranju živali na katerih so bili opravljeni poskusi testiranja živil, kozmetike in čistil.
Prav tako se od nekdaj uporablja kot okrasni kamen, njegov izgled pa je predvsem odvisen od tega, kako je kamen odrezan. Po eni strani je namreč globoko črn, po drugi pa svetleče siv. Takšni so običajno imenovani 'solze Apačev' in so vmontirani v bele matrice iz perlita. Poleg tega temnega so možne še druge barve, med najbolj pogostimi je rdeče rjava.
Nekatere tovarne avdio opreme so iz obsidiana izdelovale tudi t.i. igle za predvajalnike vinilnih plošč (gramofone) od sredine 70ih let 20. Stoletja., ki so prav tako v uporabi še danes.
Najdemo ga praktično vsepovsod po svetu, nekako pa morate tukaj domnevati, da mora biti v bližini njegovega najdišča kakšen vulkan ali vsaj njegovi ostanki – v naši bližini ga tako lahko najdete v Gruziji, Grčiji, Italiji in na Islandiji. V Mediteranu so samo še štiri večja najdišča obsidiana, vsa so pod Italijansko jurisdikcijo.

294. Ker se mi občasno dozdeva, da nekatere stvari opisujem veliko preširoko, moram vsake toliko med te glomazno opisane teme vriniti kakšno manjšo, ki pa zato ni nič manj zanimiva. Džingis Kan, znameniti mongolski bojevnik naj bi bil preko svojih vojščakov odgovoren za smrt do 40 milijonov ljudi. Populacija Kitajske je v času njegovega vladanja upadla za več deset milijonov, pospravil pa je tudi okrog ¾ prebivalstva celotnega srednjeveškega Irana.


Po izračunih količine ljudi / populacije v srednjem veku, naj bi svetovno populacijo za časa svojega življenja zmanjšal za 11%. Mongolske invazije so učinkovito ohladile Zemljino ozračje, saj je bilo zaradi smrti toliko ljudi v ozračje spuščenih približno 700 milijonov ton ogljika manj. Zelo velik dosežek – osebna klimatska sprememba - za nekoga, za katerega še dandanes ne vemo kako natanko je izgledal.

295. In ker je bilo zgoraj omenjeno nekaj o smrti, bom v tej maniri nadaljevala in na kratko predstavila običaj malagasijev na Madagaskarju, imenovan Famadihana. Gre za pogrebni običaj novejšega nastanka (zaenkrat še niso bili najdeni dokazi, da je obstajal pred 17. Stoletjem), ki temelji na predpostavki, da se po smrti duše umrlih združijo s svojimi predniki šele potem, ko so njihova trupla na Zemlji dokončno razpadla. Slavi se vsakih sedem let (razen v primerih hude krize, kjer se morajo živeči prej posvetovati z umrlimi), veliko ljudi v sami regiji pa je prepričanih, da je običaj zastarel. Katoliška Cerkev je tem običajem dolgo nasprotovala, dokler ni izrekla, da gre za povsem kulturološki običaj, ki nima veze z izpovedjo vere in se je vanj nehala vmešavati.


Famadihana je v bistvu skupek običajev, povezan v nekakšne družinske festivale, ki združi velike družine, ki več ne živijo skupaj in skupaj izkažejo spoštovanje prednikom. Družine se tako zberejo v grobnicah in svoje umrle prednike zavijejo v nove tekstilne trakove ter jih odišavijo. Nato s svojimi umrlimi predniki v naročjih sedijo, razmišljajo o življenju, zaplešejo, nato pa umrle vrnejo k počitku, zraven pa jim pustijo še darove v obliki denarja, alkohola in fotografij na katerih so umrli. Ta slavja pomenijo ogromen strošek za družino, saj je dejansko treba plačati ekshumacijo trupla in seveda zabavo za vso družino in prijatelje.

296. Tako je nastopil čas za konkretno babnico tega tedna, rimsko boginjo umrlih z imenom Dea Tacita. Dostikrat se jo omenja kot 'tiho boginjo', Ovid pa jo je v svojem delu Fasti opisal kot tisto, ki 'zapira sovražna usta in utiša nesramne jezike', če se ji s primernim obredom pokloniš  21. Februarja (na feralije).


V kasnejših časih se jo je izenačilo z nimfo Larundo, hčero reke Almo (po Larundi danes nosijo ime vse Lare, saj je ime Lara eno izmed imen pod katerimi je bila znana – Lara, katero poznamo iz mitologije je imela predvsem to lastnost, da ni znala zadržati nobene skrivnosti zase in je vse izblebetala naprej, s čimer je po izročilu naredila več težav kot koristi. Starši, resno, pomislite kako dajete otrokom ime...). Njeno praznovanje se je tako prestavilo na 23. December, v sklopu festivala Acca Larentalia.
Dea Tacita, Larunda in Muta (boginja tihih) so skupaj personifikacija človeškega strahu pred obskurnostjo oz. dejstvom, da bi nas po naši smrti ljudje pozabili in da za seboj ne bi pustili nobeneg omembe vredne zapuščine.

297. Nekako velja prepričanje, da je lipstick, pri nas bolj znan pod imenom 'šminka' domena žensk. Ker so to stvari, ki zrastejo na zeljnikih večine, so prav tako napačni. Šminka za ustnice je namreč znana že iz časa starega Egipta, ko so si ljudje, da bi preprečili izsuševanje ustnic  v vročem podnebju nanje začeli nanašati mešanico voskov in rastlinskih barvil. To sta počela oba spola, saj se moškim prav tako izsušujejo ustnice, če so izpostavljeni zoprni klimi... izsušenih ustnic pa nekako nihče drug ne mara poljubljati.


Res pa je, da je kasneje šminka postala domena ženskega spola (verjetno zato, ker je za žensko nujno, da izgleda dobro, to, da je npr. pametna je bolj drugotnega pomena, sploh dandanes, ko je vsakdo, ki je lep lahko slaven, ne glede na to kakšen bukselj je v resnici). Zaradi tega so jo hoteli v drugi polovici 18. Stoletja prepovedati, saj naj bi z njeno pomočjo ženske zapeljevale moške v zakon, to pa se je obravnavalo kot čarovništvo. Šminka je tako postala sinonim za 'hudičevo delo' in veliko ljudi jo kot takšno vidi še dandanes (če mi ne verjamete, si poglejte kakšen posnetek rockerja Marilyna Mansona in kakšne napade nanj so v 90ih letih 20. Stoletja nanj vršili 'pravoverneži').
V 20ih letih 20. Stoletja so oblasti zopet prišle do tega, da je šminka za usta slaba stvar, saj je veljalo prepričanje, da z njeno pomočjo ženske lahko zastrupljajo moške (v tistih časih je bila ena izmed znanih primesi mase iz katere se lipsticki izdelujejo tudi svinec, ki je človeškemu telesu zelo škodljiv – za nadaljne reference beri naslednji odlomek). Sicer obstajajo dokazi, da so ženske nekaj umorov izpeljale na tak način in na podlagi tega morajo tovarne, ki proizvajajo šminko vse svoje produkte testirati, da te ne bi vsebovale strupenih primesi. Vseeno je šminka še danes izredno popularen produkt, saj se vsako leto samo v Evropi proda preko 300 milijonov  lipstickov.

298. Plumbizem je strokovno ime za zastrupitev s svincem. Svinec vpliva na veliko procesov, ki potekajo v telesu človeka in drugih vretenčarjev, predvsem tako, da preprečuje razvoj živčnega sistema in je kot tak izredno nevaren otrokom, saj imajo otroci, ki so bolj izpostavljeni svincu lahko motnje v razvoju, ki se kasneje pokažejo kot učne nezmožnosti in težave z obnašanjem (ta pojem je ekstremno širok, zato se ne zgovarjajte nanj, če vas nekdo ali sploh več teh 'nekdojev' obtoži, da ste kreten. To je namreč samo značilnost karakterja).
Svinec vpliva na procese v srcu, kosteh, ledvicah, črevesju ter razmnoževalem sistemu v telesu, simptomi zastrupitve z njim pa so bolečine v trebuhu, zmedenost, glavobol, razdražljivost, anemija, v hudih primerih pa tudi napadi (podobni epileptičnim), koma in končno, smrt (ta je zadnji simptom za skoraj vse bolezni in stanja, kar jih človeštvo pozna, kar lahko privede do veliko zmot, kot je npr. ta, da lahko nekdo umori nekoga z lipstickom. Seveda je stvar možna, ne moremo pa vsakega umora pripisati samo uporabi šminke).


Velike količine svinca lahko najdemo v zraku, tleh in vodi, saj je svinec eden najbolj prepoznavnih okoljskih onesnaževalcev. Dandanes velike količine svinca izvirajo iz avtomobilskih izpuhov (teoretično vam mora prodajalec avtomobila povedati koliko izpustov in kakšna je njihova vsebina... seveda, tudi prodajalci, pa naj so ti privatni ali pravni, imajo dostikrat to lastnost, da lažejo, predvsem zato, da bi prodali nekaj, česar nihče drug noče. Nekdo bo že nasedel) ter tudi iz vrste drugih izdelkov (barve za les, metale in druge snovi, ki vsebujejo svinec, nekateri prehrambeni izdelki ter veliko igrač, med katerimi so običajno najbolj izpostavljene tiste, ki so proizvedene na Kitajskem).
Upoštevati je treba dejstvo, da je svinec prisoten vsepovsod okrog nas in to ne pomeni nujno, da smo vsi zastrupljeni z njim. Res je, da so iz njega izdelani tudi metki za pištole, vendar, če vas nekdo ustreli ne boste nujno umrli zaradi zastrupitve s svincem. Običajno smrt pri streljanju povzroči velika luknja, katero na delu telesa, ki je bil ustreljen ali prestreljen, pusti celoten izstrelek. Vsaka stvar je nevarna, če je v prevelikih količinah (oz. količinah, ki je telo ne more razgraditi samo ali pa ima zaradi bolezni moteno presnovo te snovi). Saj vendar veste, da se lahko utopite tudi v pitni vodi, kajne?

299. V petek, 22.1. obeležujemo obletnico rojstva Wilburja Scovilla (letos že 151. Po vrsti). Mojster je tisti, ki je rangiral feferone po tem kako pekoči so (t.i. Skovilova lestvica, enota za 'pekočino' pa prav tako nosi ime po njem, torej Skovil, enota za merjenje tega, kako pekoč je nek prehrambeni produkt).

Njegova lestvica je empirična, kar pomeni, da je tudi precej subjektivna, saj vsakdo dojema 'pekoče' kot nekaj drugega oz. močnejšega. Nekateri v nezavest padajo pri čipsu, ki na etiketi samo nosi napis 'pekoči', nekaterih pa se pri feferonih habanero tudi zdrznejo ne (habanero naj bi imel okrog 100 000 skovilov).
Skovilov organoleptični test (ki pomaga določiti koliko skovilov neka stvar vsebuje) je zasnovan na postopku, ki določeno težo posušenega feferona namoči v alkoholni raztopini, da iz nje pridobi pekoče komponente (kapsinoide). Ta raztopina, v kateri so kapsinoidi, se nato razredči z mešanico vode in sladkorja. Pet testnih subjektov nato določa kako pekoče je nekaj s pomočjo različnih (upadajočih – kar pomeni, da je sladke vode vedno več, kapsinoidov pa vedno manj) mešanic raztopine kapsinoidov in sladke vode, dokler vsaj trije od njih ne čutijo več 'pekočine'. Vsakič, se število skovilov zviša za 100 enot.


Med najbolj pekočimi feferoni je trenutno najvišje rangiran t.i. Carolina Reaper, ki naj bi imel med 1,6 do 2,2 milijona skovilov. Med drugimi za katere smo skoraj lahko prepričani, da imajo preko enega milijona skovilov sta še Naga Jolokia (katerega se prideluje v nekaterih Indijskih državah) in t.i. Duh (ki je pa eden izmed hibridov predhodno omenjenega Naga Jolokia. Ta še nima statusa kultivarja).

300. Iiiiin moment težkega dihanja... ker smo se končno priborili do odlomka z magično številko 300 (zakaj magično? Predvsem zato, da lahko nekdo mojega ranga vztraja tako dolgo... in seveda tisti trije, ki prebirajo moja pametovanja tudi). Torej je čas za hót ho hót hài, vietnamski izraz, ki označuje hlastanje za zrakom.
Sicer izraz pri nas ni v običajni rabi, vendar pa ga lahko uporabimo pri simptomih različnih bolezni (npr. astma in apneja), dostikrat (kar je precej relativen pojem) pa je uporabljen tudi pri opisovanju napadov panike. Izraz se uporablja tudi, če hočemo nekomu razložiti, da smo hiteli (mi ali nekdo drug). Velikokrat je bil uporabljen kot onomatopoični izraz (poskusite ga hitro izgovoriti in ugotovili boste, da zveni podobno kot bi nekdo dejansko hlastal za zrakom).


S težkim dihanjem tako zaključujem svoja pametovanja za ta teden. Moje dihanje tudi naslednji teden ne bo nič lažje (predvsem zato, ker še vedno čakam, da me prime prehlad, katerega čakam zadnjih nekaj let in me bo spravil v vodoravni položaj za nekaj dni), vseeno pa ga lahko poskusite omiliti s tem, da mi daste kakšno idejo o tem kaj naj napišem. Če mi pa poveste kaj, kar še ne vem pa me boste dejnsko spravili do tega, da bom za nekaj momentov nehala dihati (glede na vaše odzive sklepam, da se v prihajajočem tednu to ne bo zgodilo, ker so vaši odzivi enaki okrogli ničli). Očitno imate radi dejstvo, da diham, kar lahko pomeni, da se bomo naslednji teden tudi v resnici spet srečali pri mojih nakladanjih. Do takrat pa pojejte kaj pekočega, si oglejte kakšno zanimivo stvar na nebu in vdihnite veliko zraka, kljub temu, da je ta mrzel (mrzel zrak lahko pomaga prečistiti dihala). Torej, do naslednjič!


Kar leži pred nami in kar leži za nami so nepomembne stvari v primerjavi s tem, kar leži v nas samih (R. W. Emerson)

sobota, 16. januar 2016

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 29. del

Za mano je še en naporen in paničen teden, v katerem sem se pripravljala na obisk zdravnika, katerega v svojem življenju najbolj ne prenesem (travme iz otroštva so se že razvile v odkrito sovraštvo do diabetologov), vseeno pa sem si nekaj uric vzela, da sem brez predhodne priprave na svoje objave te tudi zapisala.

Kot običajno bodo teme ta teden med seboj povezane – če še vedno težko opazujete, kako moje misli v zapiskih potekajo, se spomnite na končno izjavo podano prejšnji teden, katere avtor je Leonardo da Vinci. Vse stvari so med seboj povezane – zamah metuljevih kril v maju lahko botruje nevihti med poroko, katere se udeležite v novembru. Kako? Če se zamislite, boste odgovor na to dobili tudi sami.

Ta teden bo govora o nekaj težkih besedah, o telesih in o vodi. Kako pa so med seboj povezane, pa si lahko ogledate v naslednjih desetih pametovanjih moje malenkosti, ki se je morala ta teden med delom zaposliti z besedami in temami, ki niso ravno NSFW formata. Kar sicer počnem zelo slabo, ampak še vedno vztrajam v tem.

281. Za spremembo bom tokrat štartala s težko besedo, katero sem ta teden po dolgem času slišala (mogoče pa se bo v naslednjih odlomkih stanje malo umirilo in bom podala dejansko kakšno smiselno stvar... vendar za upat ni) in je pognala moje rahlo upočasnjeno možganso kolesje (in hrčka, ki vse skupaj poganja) k temu, da obrcam svoj spomin in se skušam spomniti, kaj beseda metempsihoza sploh pomeni.

Michelangelo Buonarotti - Vstajenje od mrtvih

 Torej, metempsihoza, v svojem grškem originalu μετεμψύχωσις (sestavljenka iz grških besed 'meta', ki označuje 'kasneje ali preko' in 'empsychos', ki označuje navdihnjenje duše) je tako opis za prehod duše, ki se zgodi ob smrti človeka. Duša lahko preide na različne konce in kraje, z njo se lahko dogaja veliko stvari, vendar pa se nobena od teh duš še nikoli ni vrnila nazaj, da bi povedala, kje je bila in kaj zanimivega se ji je pripetilo.
Gre za besedo starogrškega izvora, katera je bila predvsem uporabljana v filozofskih krogih, med splošno uporabne pojme pa jo je prvi povzdignil znameniti Pitagora (ki je izumil še kaj drugega razen matematičnega izreka, katerega večina vas še dandanes ne zna uporabljati), za njim pa še bolj znameniti Platon, ki pa jo je uporabljal predvsem alegorično. Med drugimi besedami, ki se prav tako uporabljajo za prehod duše v drugo bitje – naj si bo to človeško ali živalsko – sta tudi transmigracija in palingeneza (ki pa dobita svoje mesto v mojih pametovanjih kdaj kasneje).
V originalu beseda sicer ni imela tako ezoteričnega prizvoka kot ga ima danes, saj je šlo za filozofski termin. Skozi stoletja se je uporaba te besede rahlo spremenila, zahodni svet pa je iz nje in slabo preštudiranih vzhodnih verskih in religijskih naukov potegnil stvari, ki so se mu zdele zanimive (v tem primeru besedo 'zanimivo' beremo kot kamuflažo za stavek 'o tem nimam nobenega pojma, ljudje okrog mene pa še malo manj') in to drugim naivnežem okrog sebe predstavil kot starodavne vzhodnjaške nauke, ki svojim vernikom omogočajo, da ležijo na posteljah iz žebljev, seksajo več dni skupaj (verjetno ne na posteljah iz žebljev...) in dočakajo povprečno starost 130 let. To kako naiven je zahodni svet dandanes naj nam ostane za kdaj drugič.
Je pa ta beseda našla svojo pomembno vlogo v literarnih delih, med katerimi najbolj izstopata 'Metzengerstein' mračnega Edgarja A. Poea in Joycejev 'Ulysses'. Poe se je k isti temi vrnil tudi v 'Morelli' in v 'Ovalnem portretu', Joyce pa jo je v Ulyssesu tolikokrat uporabil, da je ni navajal nikjer drugje.

282. ker sem zgoraj začela z metempsihozo, bom v podobni maniri nadaljevala tudi v tem odlomku, ki bo govoril o samsari oz. izvorno saṃsấra.
Gre za besedo, ki izhaja iz sanskrta (starodavni jezik, ki bo natančneje predstavljen kdaj kasneje, da me ne boste slučajno obtožili, da poudarjam samo vzhodnjaške zadeve, ki vas ne zanimajo) in  označuje stalno ponavljanje cikla življenja v smislu 'rojstvo, življenje in smrt' (samsara namreč izvorno pomeni 'iti skozi'). Zakaj stalno ponavljajoč cikel? Religije, ki velikokrat govorijo o samsari – to so hinduizem, budizem, taoizem in sikhizem (med drugim) - in so jo sprejele kot eno izmed svojih doktrin, velikokrat govorijo o, če ne celo temeljijo na verovanju v reinkarnacijo.

Reinkarnacija je doktrina, ki je prepričana, da je posameznikovo življenje, ki ga živi v tem momentu samo eno izmed mnogih, ki jih bo človek v svojem času doživel. Odločitev o tem kje bo končala duša človeka (ker je duša neumrljiva, torej ne more umreti, meso pa je samo način za prenašanje te duše iz kraja v kraj in tudi do neke borne mere skozi čas) temelji predvsem na njegovih dejanjih v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Skozi vsako življenje, ki ga posameznik živi, se spreminja kvaliteta njegovih dejanj (tukaj vstopi dostikrat zlorabljen pojem karma), kar posamezniku omogoča, da izboljša tudi svoje naslednje življenje (laično povedano: če se v tem življenju obnašate kot bedaki, boste v naslednjem inkarnirani – db. Utelešeni – v bedaka, kar vam bo nakopalo veliko več težav kot jih imate zdaj in svoje duše ne boste mogli ustrezno očistiti, kar lahko pomeni tudi, da se vam bo inkarniranje v bedaka lahko razvleklo na več zaporednih življenj... premislite o tem).
Budizem uči, da ta krog ponavljanja nima začetka, mogoče pa ga je končati s pravilnim razumevanjem resničnosti. Vse religije, ki učijo v tej smeri so naravnane tako, da posamezniku omogočajo – preko bolj ali manj zanimivih načinov – prepoznati in sprejeti to resničnost. Konec tega ponavljajočega cikla, ko je duša posameznika oprana vseh nečednosti, ki jih zagrešil v predhodnih življenjih, ko se za svoja slaba dejanja odkupi in prepozna svojo resničnost, se tako zaključi z osvoboditvijo (oz. stanjem imenovanim nirvana ali moksha).

283. Ta teden je potekal večinoma v razmišljanju o telesu in duši človeka, kaj zanju pomeni, da sta združena in kaj se pravzaprav zgodi, če in ko se ločita (kar je bilo na kratko opisano v zgornjih dveh odlomkih). Torej je zdaj čas za telo. Naletela sem na zanimiv  članek, ki govori o tem kako bo globalno segrevanje (khm, tudi o tem bo padlo nekaj besed... mogoče že v naslednjem odstavku) vplivalo na spreminjanje človeškega telesa.
Ker večina ljudi teh dveh pojmov nekako ne zna povezati v neko smiselno celoto, se čutim moralno odgovorno, da to naredim jaz. V primeru, da se bo globalno segrevanje nadaljevalo s takšnim tempom kot poteka danes (kar je sredi zime pravzaprav težko verjeti), bi se znalo v roku tisočletij zgoditi, da bi človeštvo razvilo plavalno kožico med prsti na rokah in nogah ter dobilo prosojne veke, kar bi mu omogočalo, da lahko vidi v vodi (namig: če se bo globalno segrevanje nadaljevalo, se bo led na zaledenelih kontinentih začel topiti, kar bi posledično pripeljalo do tega, da bi se vodna gladina dvignila do te mere, da bi zalila kontinente, iz vode pa bi štrleli samo danes najvišji vrhovi). Zaradi ogromnih količin vode, ki bi poplavile kopno, bi človeška vrsta verjetno razvila tudi škrgam podobne izrastke, kar bi jim omogočalo dihanje pod vodo. Ker bi se morali premikati pod vodo, bi se tako konkretno spremenila tudi oblika človeškega telesa, saj bi se za lažje premikanje v takšnih pogojih zelo zožale rame, kar bi povzročilo tudi manjši prsni koš in večjo količino maščobnih oblog na trebuhu.
Paleoantropolog dr. M. Skinner, ki se ukvarja z napovedovanjem modifikacij človeškega telesa v bližnji in daljnji prihodnosti, je poleg možnosti, da bo človeštvo nekoč živelo v vodnem svetu, napovedal tudi možnosti, kaj naj bi se zgodilo, če bo človek nekoč v prihodnosti moral zaradi velikih sprememb klime, katere povzročamo že danes, dočakal novo ledeno dobo in celo izselitev na kateri drugi planet.
V prvi verziji, torej v novi ledeni dobi (ki je dejansko tudi možna posledica globalnega segrevanja – zaradi večjih količin smoga bi lahko prišlo do tega, da bi se zastrla svetloba, ki pada na Zemljo. To bi povzročilo močno ohlajanje tal in posledično življenjskega prostora v katerem se nahaja človek. Vedno nižje temperature bi povzročile tudi več snega, kar bi bistveno vplivalo na predrugačenje človeškega organizma), bi človeška koža postala vedno svetlejša (saj ne bi imela možnosti potemnitve zaradi pomanjkanja sončne svetlobe), v celoti pa bi jo prekrila dlaka, saj bi se moralo telo prilagoditi izredno nizkim temperaturam. Zanimivo je dejstvo, da bi človeško telo postalo močnejše in tudi večje, saj bi primanjkovalo zelenjave in sadja, kar bi pripeljalo do tega, da bi se človek moral večinoma prehranjevati z veliko beljakovinam, katere najdemo v mesu, beljakovine pa so zadolžene za izgradnjo mišičevja in posledično rast organizma. Prav tako bi se človeku moral ojačati voh, saj bi svoj plen moral loviti z njim, to pa bi pripeljalo do velikih in širokih nosov. Ojačala naj bi se mu tudi čeljust, prav tako zaradi hrane, katero bi jedel, vrat pa bi postal nepotreben in bi sčasoma postajal krajši, a močnejši, da bi lahko držal veliko glavo, naj bi nosila naše velike nosove in čeljusti.
Pri tretji možnosti je bil dr. Skinner malo bolj omejen, saj človeštvo zaenkrat ne pozna klimatskih in predvsem gravitacijskih pogojev na drugih planetih in o njih lahko samo predvidevamo. Na planetih, ki imajo gravitacijsko polje nižje kot je na Zemlji, bi se človeška telesa znižala, saj jim ne bi bila omogočena rast v višino (saj veste, če ste visoki, vas slej kot prej nekdo hoče potlačiti nazaj v množico, saj preveč štrlite ven). Noge bi se tako skrajšale, saj dejansko več ne bi igrale svoje vloge – človek bi se v težjih pogojih pod vplivom gravitacije premikal počasneje in tako ne bi mogel več teči – na stopalih pa bi namesto velikega palca dobili palce podobne tem, ki jih imamo na rokah, ki bi se lahko premikali neodvisno od ostalih prstov, s čimer bi nam bilo zopet omogočeno plezanje na razne objekte in lažje premikanje po tleh. Tudi v tem primeru bi se spremenili človeški obrazi, saj bi ustna votlina postajala vedno manjša, s tem pa bi se posledično zožala tudi čeljust – nekatere teorije pri tem pa domnevajo tudi, da naj bi človek pridobil večje oči, predvsem zaradi drugačnega lomljenja svetlobe, ki jo oko sprejema in vidi kot svet okrog sebe. Tako bi postali zelo podobni nekaterim marsovcem iz nekaterih risank.
V tem momentu je nujno poudariti, da je evolucija in posledična modifikacija telesa v bistvu odraz boja za preživetje. Človeška telesa so dandanes vedno višja in močnejša, lahko pa se zgodi, da bodo zaradi vedno manj plenilcev spet postala manjša, bolj drobna, verjetno pa tudi ne tako okretna, saj jim ne bo več treba bežati pred plenilci.

284. ko smo že ravno pri naseljevanju tujih planetov... pri nedavnem prebiranju člankov o vplivu Davida Bowiea na razvoj glasbe kakršno (nekateri od nas) poslušamo danes, sem nekajkrat naletela na besedo mercurial. Slovenščina ponovno ne pozna zglednega in smiselnega prevoda, zato bo tokratna razlaga izpeljana iz angleščine.
Mercurial je pridevnik, ki opisuje človeka, ki je zelo živahen in hiter, zaradi tega pa se sam hitro spreminja, kar pa dostikrat vpliva tudi na to, da se dostikrat menja njegovo razpoloženje. Spremembe njegovega razpoloženja je težko napovedati in nikoli ni jasno v katero smer peljejo, dokler se ta sprememba ne zgodi.

Take ljudi dostikrat predstavijo tudi kot zgovorne, duhovite, bistroumne in iznajdljive, vse te značilnosti pa naj bi jim dal planet Merkur (za tiste, ki verjamete horoskopom), saj naj bi starogrški bog Merkur v nekaterih ozirih bil ravno takšen. Prav tako pa je ta bog bil tudi nestabilen (v več pogledih), nezanesljiv in kapricast, te njegove lastnosti pa se tudi prenesejo na ljudi, ki so rojeni pod vplivom planeta Merkurja. Še vedno pa velja, da za to, da se obnašate kot bedaki, ne krivite zodiakalnega znaka pod katerim ste rojeni. Če se obnašate kot bedaki, to dejansko lahko pomeni, da to tudi ste.
Zadnja definicija v nobenem primeru ne more opisovati nedavno preminulega Davida Bowieja, zato za opis njegove osebnosti in glasbe ter tudi vpliva, ki ga je pustil na svetu (glasbe, filma, umetnosti ipd.) uporabljamo samo pozitivne pridevnike in upamo, da mu bo lahka zemlja...
Ne zamenjujte besede mercurial z besedo mercurian, ki pa opisuje nekoga, ki je zastarel in neuporaben. Od kje tako velika razlika med besedama, ki se razlikujeta samo po eni črki, mi zaenkrat še ni jasno. Ko mi bo, pa boste o tem obveščeni.

285.  Planet Saturn ima vsega skupaj 62 lun, katerih velikost je od približno enega kilometra premera pa do tako ogromnih, da so večje kot planet Merkur. Okrog šestega planeta v našem osončju poteka tudi obroč, ki je nastal (vsaj tako so zaenkrat domneve), ko so druge lune, ki so pred tem krožile okrog Saturna trčile ena v drugo in se zaradi močnih sil razletele, gravitacijsko polje okrog planeta pa jih je posrkalo vase in okrog Saturna se je izoblikovala serija obročev (nekaj podobnega naj bi se zgodilo tudi našemu rdečemu sosedu Marsu, kar si lahko preberete v odlomku št. 216).
Saturn je ime rimskega boga poljedelstva in žetve (v stari Grčiji mu tako ustreza bog Cronos), njegovih prvih sedem lun pa je dobilo ime po titanih in velikanih iz grške mitologije (ker so se rimski bogovi razvili iz grških), ki so se borili z bogovi iz grškega panteona in izgubili. Titani in velikani so med drugim bili tudi bratje in sestre boga Cronosa. Od 62 danes znanih lun jih ima samo 53 dejanska imena (ostalih devet jih nosi samo oznako z letom odkritja) in samo 13 jih ima premer večji od 50 kilometrov. Največje med njimi so Titan, katere premer znaša preko 5100 km (samo ta luna pokriva približno 96% mase vseh stvari, ki krožijo okrog Saturna), sledijo ji Rea s premerom 1527 km, Japet s premerom 1470 km, Diona s premerom 1123 km, Tetija s premerom 1062 km, na koncu pa sta najmanjši med velikimi sedmimi Saturnovimi sateliti Enkelad s premerom 504 km in Mimas s premerom 396 km.

Lune, ki krožijo okrog Saturna lahko razdelimo na deset skupin: (1) lune v obročih okrog Saturna (2) sledilke obroča – kot pove samo ime, te lune, (Pan, Dafnis, Atlas, Prometej in Pandora) so lune, ki sledijo obroču, s tem pa mu zagotavljajo njegovo obliko (3) ko-orbitalne lune so tiste, ki si delijo orbito – kar pomeni, da sta luni približno enako veliki, se dejansko vrtita ena okrog druge in vsakih nekaj let zamenjata svoji vlogi. Med saturnovimi lunami sta takšni Janus in Epimetej. (4) notranje velike lune, katere najdemo v F obroču (Mimas, Enkelad, Tetija in Diona) (5) Alkionide so majhne lune med Mimasom in Enkeladom, poimenovane po treh Alkionovih hčerah iz grške mitologije (Metona, Anta in Palena) (6) Trojanske lune – pojav znan samo v Saturnovem sistemu je sestavljen iz dveh lun izmed katerih ena vodi, druga pa ji sledi pod kotom 60°. Saturn ima dva takšna para lun, Telesto in Kalipso ter Helena in Polidevk. (7) Zunanje večje lune so tiste, ki se nahajajo izven obroča E (Rea, Titan, Hiperion in Japet) (8) Nepravilne lune so manjši sateliti nepravilnih oblik, ki običajno v gručah potujejo okrog planeta (v tem primeru gre za tri skupine t.i. lun, ki se med seboj razlikujejo predvsem po oddaljenosti od Saturna in svoji nagnjenosti) (9) Nepotrjene lune (za te še ni bilo mogoče potrditi ali gre za dejanske Saturnove satelite ali samo za gruče prahu, ki potujejo okrog saturna) (10) Hipotetične lune (v tem primeru gre za lune, ki so jih opazili različni znanstveniki, vendar pa jih ni nikoli več opazil nihče drug. Torej se zanje domneva da so, vendar pa to ni povsem nujno).

286. sedaj pa nekaj podobnega veliki zmedi, ki poteka okrog planeta Saturna. Gre za t.i. zeno efekt. Gre za efekt katerega je predvidela kvantna teorija, v poskusu njegovega dokazovanja pa je bilo na skoraj absolutno ničlo (273,15°C pod ničlo – to je tam, kjer tudi pingvini že pijejo antrifriz) zamrznjenih okrog milijarde atomov rubidija, potem pa je bilo opaženo, da se ti atomi ne premikajo več, če so opazovani (podana je bila primerjava z loncem v katerem skušate zavreti vodo. Dokler ga gledate, voda ne bo zavrela, ko pa se za moment obrnete stran, bo voda iznenada ušla iz lonca). Ker so atomi premajhni, da bi jih bilo moč videti, so jih opazovali s pomočjo laserja v vakumskem prostoru in kadar so zaznali laser, so se atomi ustavili. Da bi znanstveniki videli atome, kako se premikajo, so morali zmanjšati laserski žarek na minimum ali pa ga pivsem ugasniti. Takrat so se atomi sami prerazporedili na mrežo, kakršno bi ustvarili, če bi kristalizirali.

S tem podatkom si verjetno nihče od vas ne more veliko pomagati, če mu ni pojasnjena večja slika celotnega rezultata eksperimenta. Če situacijo z rubidijevimi atomi prenesemo na uporabno kvantno kriptografijo, kar na kratko lahko prevedemo v 'vsiljivec ne more nadzirati – prisluškovati – našim komunikacijskim sistemom, brez, da bi s svojim poseganjem vanj le-tega uničeval'. Še na krajše: s tem je dokazano, da je vsakdo, ki je posegel v nekaj drugega , to stvar oškodoval za nekaj atomov, kar pa bi lahko bilo bistveno pri reševanju težkih zločinov v prihodnosti.
Zakaj se mi je to zdelo skoraj podobno zmedi okrog Saturna? Ko pogledate v nočno nebo, ste pogledali v neskončnost. Teh velikosti ne moremo doumeti, zato so za nas praktično brez pomena. Prav tako je tudi z atomi. Premajhni so, da bi jih lahko opazovali brez ustrezne opreme, zatorej si tudi zamisliti ne moremo kako majhni so v resnici. Ne glede na to kako so majhni, še vedno ustvarjajo vse okrog nas in nas same. To pa že ni več tako brez pomena, kajne?

287. v zgornjem odstavku so bili na kratko omenjeni težki zločini, zato je mogoče čas, da povem tudi nekaj o dr. H. H. Holmesu, prvem ameriškem serijskem morilcu. Ta je, kljub temu, da je živel v istem času kot Jack Razparač, njegova dejanja pa so prav tako gnusna kot Razparačeva, ostal v manj spominih kot Jack (nekateri od vas verjetno poznate meni skrajno nezanimivo novico, da naj bi ga v filmu upodobil Leonardo di Caprio... ker potem, ko se nekaj dejansko pojavi na filmu, veliko ljudi iz dane teme postane absolutnih poznavalcev te teme... za tiste, ki ste se izgubili med branjem: gre za aluzijo na izjavo Alana Rickmana iz enega izmed njegovih najbolj znanih del. Katero? Poglejte si nekaj njegovih filmov, v spomin nanj, saj nas je tudi on zapustil ta teden).

Herman Mudgett (kar je bilo pravo ime tega morilca) se je rodil v New Hampshireu in veljal za brihtnega fanta (srednjo šolo je zaključil že pri 16ih, nato pa je šel študirati medicino), vendar je že kot otrok začel mučiti in trpinčiti živali. Svoje početje je skozi leta stopnjeval do te mere, da je svoj študij medicine na univerzi v Michiganu financiral s pomočjo večih zavarovalniških nategov. Zavaroval je ljudi, ki v resnici sploh niso obstajali, nato pa trupla predstavljal kot zavarovance.
Ko je izčrpal zaloge in možnosti doma, se je preselil v Chicago, kjer je delal kot farmacevt. Ko je njegov delodajalec umrl, je s pomočjo novih nategov odkupil lekarno od delodajalčeve vdove, ona pa je nato skrivnostno izginila. Nasproti svoje nove lekarne je dal Holmes sezidati svojo hišo, katero je imenoval 'Grad'. V svojem gradu je imel več sob zvočno izoliranih, nekatere sobe pa so imele napeljane cevi, skozi katere je Holmes lahko iz svoje spalnice spuščal večje količine plina. Prav tako je bila hiša polna prehodov skritih v zidovih in omarah, kar mu je omogočalo hitrejše dostopanje do drugih sob, njegove žrtve pa še bolj zmedlo.
V kleti hiše je imel za tiste čase že skoraj napreden laboratorij, v katerem je opravljal obdukcije. Med svetovnim sejmom v Chicagu je več ljudi najelo sobe pri njem. Ti ljudje pa so nat začeli misteriozno izginjati. Dr. Holmes pa je njihova okostja zelo rad prodajal medicinskim šolam, saj ga nikoli niso spraševale o tem, kje jih je pravzaprav dobil. Obstajajo zapisi, da so v njegovi hiši, t.i. Gradu in okrog njega našli ostanke preko 200 žrtev, sam pa je priznal 27 umorov. Končno pa so ga ujeli, ko je s pomočjo še ene izmed svojih žrtev, takrat že pokojnim hotel preko novega zavarovalniškega natega priti do denarja.
Poleg tega, da je bil serijski morilec z zavidljivim številom žrtev (kljub temu, da še dandanes ni točno jasno koliko ljudi je v resnici umoril) in da je rad naivneže opeharil za njihov denar, je bil tudi bigamist. Manjša težava v primerjavi z njegovima velikima podvigoma, bi rekli, vendar američani to prav tako obravnavajo kot težek zločin. Če je lahko bil poročen s tremi ženskami naenkrat in zraven tega imel tudi ljubico, ni niti čudno, da je 'pospravil' toliko ljudi.

288. še nekaj kratkih (ker je z mojo koncentracijo vedno slabše, z vašo pa domnevam, da še bolj). Čas je za eno izmed konkretnih babnic in  tokrat naj bo to Lorelei. Gre za morsko deklico iz germanske mitologije, vendar je ta drugačna od svojih 'sester'. Morske deklice naj bi ribičem in mornarjem pomagale pri nesrečah v vodi in jih svarile pred bližajočo nevarnostjo med plutjem, Lorelei pa je znana po tem, da pomorščake zvabi v njihovo smrt.

Lorelei je bila povsem običajno dekle, ki se je nekega dne močno zaljubilo v moškega (ker dekleta to zelo rada počnemo), ko pa je izvedela, da ji je njen najdražji bil nezvest, je postala hudo depresivna (tudi to dekleta očitno rada počenmo), zaradi napada suicidnosti pa se je vrgla v deročo reko in... ni utonila, ampak je postala vodna nimfa (oz. za laike 'nekaj podobnega morski deklici, vendar ne povse istega, da se ne vidi, da smo svojo mitologijo sunili nekomu drugemu').
Osamljena in žalostna še danes sedi na veliki skali v bližini Sankt Goarshausna, na reki Ren, kjer poje svojo pesem in si češe dolge zlate lase. Njeno petje naj bi bilo tako čudovito, da naj bi zavajalo mornarje, da svoje barke in ladje usmerjajo v smeri iz katere glas prihaja, ko pa se ji dovolj približajo, jih Lorelei pograbi in odvleče na dno morja, kjer za vedno izginejo. Po tem mitu je dobila ime strma skala v bližini Sankt Goarshausna v zahodni Nemčiji, kjer je pred poselitvijo področja bilo moč slišati zvok podoben mrmranju. Zvok je sicer prihajal iz kombinacije zvoka manjšega slapa v bližini in zvokov močnih rečnih tokov, ki so se zaletavali v skalo, in kljub temu, da je mrmrajoči zvok danes težko slišati, zaradi rečnega prometa, je ime ostalo.
Tisti, ki poznate pesnitev Lorelei nemškega pesnika Henricha Heineja tako veste odkod mu navdih (katerega je pravzaprav sunil avtorju Clemensu Brentanu... samo informativno), prav tako pa ste izvedeli od kje ime matere v seriji Gilmore girls. Da me ne boste obtožili, da je sem dolgočasna, ker ne gledam televizije in ne berem leposlovja.

289. še za nekaj momentov ostanimo pri vodi. Človeško telo je sestavljeno iz približno 10% vode, kar pomeni, da je za nas voda ključnega pomena. Teža novorojenčka je tako skoraj 95% vode, debelejši ljudje pa imajo v telesu znatno manjšo količino vode (celo tako nizko kot je 45% telesne teže). Kaj vse torej dela voda za nas?

Voda je ključnega pomena za nastanek hormonov in nevrotransmiterjev v možganih. Če ne konzumiramo dovolj vode (kava, pivo, sokovi in vode z okusom tukaj ne štejejo, ker imajo preveliko količino sladkorjev in drugih primesi, ki na telo izredno slabo vplivajo), se pričnejo procesi v telesu upočasnjevati, kar pa tudi slabo vpliva na izločanje toksinov iz telesa, saj ne uriniramo redno, prav tako pa se ne potimo. Toksini se tako pričnejo nabirati v telesu in lahko povzročijo veliko slabih stvari.
Poleg tega je voda nujna za uravnavanje telesne temperature (predhodno omenjeno znojenje pri tem igra ključno vlogo) in dostavljanju hranil celicam v telesu. S pomočjo vode je namreč naše telo zmožno tvoriti prebavne sokove – med najpomembnejšimi je slina, ki nam omogoča tudi normalno požiranje – ki pomagajo hrano, ki jo pojemo razcepiti na  osnovne elemente in hranila, ki jih naše telo potrebuje, nato pa jih kri, ki je v veliki meri prav tako narejena iz vode, dostavi celicam povsod po telesu, da te lahko rastejo, se delijo in tako preživijo. Pomembna vloga krvi (kot rečeno, gre tudi tukaj za vodo s telesnimi primesmi) je tudi dostavljanje kisika tem celicam, ki so se ravnokar najedle, saj brez kisika ne morejo normalno predelati hranil in si jih med seboj izmenjevati.

Prav tako je voda ključnega pomena pri varovanju telesa pred poškodbami. Možgani in hrbtenjača so obdani z – sicer zelo majhno količino – cerebrospinalne tekočine (ker gre za tekočino, lahko brez skrbi sklepate, da je v veliki meri za to zaslužna voda), ki deluje kot t.i. 'šok absober', se pravi, da razprši silo udarca, ki ga prejme ta del telesa (zato ne krvavite vsakič, ko vam na pamet pade kakšna trša ideja... recimo temu tako), prav tako pa ublažijo sile, ki med hojo, tekom in telovadbo (recimo da lahko v to skupino prištevamo tudi kreativno ležanje na trših podlogah) napadajo našo hrbtenjačo. Brez cerebrospinalne tekočine bi bila naša hrbtenjača pri vsakem našem premiku telesa v nevarnosti, da se natrga ali še resneje poškoduje.
Vodo prav tako najdemo v vseh sklepih na telesu, saj je podobno kot v zgodnjem odstavku, nujna za podmazovanje sklepov. Si predstavljate hude bolečine, katere bi izkusili vsakič, ko bi se postavili na noge, če vaši sklepi ne bi bili podmazani, kosti pa bi na suho drgnile ena ob drugo? Da vas odvlečem stran od te mučne ideje, naj vas opomnim, da lahko spijete kozarec vode. Glede na svojo težo si lahko izračunate tudi koliko vode vaše telo potrebuje vsak dan, vseeno pa velja naj bi na dan spili okrog dveh do treh litrov čiste vode.

290.  Ljubezen je lepa, ljubezen je čista in ljubezen je dostikrat označena z grško končnico –philia. Če se navežem na temo iz zgornjega odlomka, je ljubezen do dežja imenovana pluviophilia, človek, ki ima rad deževne dni pa je pluviofil. Sicer ime za nekoga, ki obožuje nevihte uradno še ne obstaja, vendar pa se v povezavi na to temo dostikrat pojavljata besedi  brontophilia in astraphilia, v nekaterih primerih pa celo nimbophilia. Ker so zadeve še vedno nejasne, tako še vedno ne vem kaj naj bi bila jaz (ker obožujem nevihte z grmenjem, strelami in močnim deževanjem), nekdo pa mi je podal izjavo, da sem, sodeč po vsem tem, kar imam rada, po vsej verjetnosti 'mokra'. Verjetno ima prav.


Dovolj za ta teden. Če ste pozorno brali, lahko vedno pridete do zanimivih vprašanj - glede na to koliko vprašanj prejmem od vas vsak teden – mislim, da bi resno rabila poseben font, ki bi označeval moje sarkastične izjave – lahko namreč sklepam, da stvari obrazložim zelo kvalitetno ali pa, da nihče od vas sploh nima pojma o čem govorim – katera mi lahko zastavite v zvezi z že povedanim in lahko daste mojim možganom nekaj dela, ko bom iskala odgovore na ta vprašanja. Lahko pa mi tudi daste kakšno idejo o tem, kaj bi še lahko napisala, ali pa me poučite o čem, kar še ne vem. Ker tega je vsak dan več. Medtem, ko se spopadate s temi izzivi, bom jaz vase zlila še nekaj kav in jih verjetno začinila še z nekaj alkohola, vseeno pa vam zaželim še lep teden do našega naslednjega srečanja. Torej, do naslednjič! 

Na koncu vsake nevihte se pojavi mavrica, na tebi je samo, da dvigneš pogled in jo najdeš! (L. Newsome)

sobota, 9. januar 2016

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 28. del

Po tednu ekstremno slabe koncentracije, je končno čas, da napišem (oz. že delim) nekaj stvari, ki so se mi ta teden motale po glavi. Da smo si na jasnem, v zelo redkih primerih razmišljam o tem, kar napišem, saj večinoma razmišljam o podobnih stvareh, katerih pa zaenkrat še ne razumem. Kot je rekel Einstein: 'Če nečesa ne znaš razložiti šestletnemu otroku, potem tudi sam ne razumeš', torej, dokler ne razumem, ne morem govoriti in razlagati o tem naprej (ker nisem izobraževalni sistem naše ali skoraj večine drugih držav po svetu. Tam take nesmisle zelo radi počnejo).

Teden je minil brez večjih zapletov (za kar počasi začenjam sumiti, da je tudi posledica zdravil), večinoma z lopato za kidanje snega v rokah. Šokantno, sneg je zapadel. Januarja. Šokantno, še vedno kidamo sami. In seveda, najbolj šokantno od vsega je to, da ljudje še vedno jamrate o tem. Tako kot sem se jaz naveličala vas opominjati na to, da vam dol visi, se dajte vi naveličat tega, da govorite o trenutnem vremenu. Lahko govorite o kateri izmed tem, ki bodo naštete spodaj. Ko jih preberete, se vedno lahko domislite kakšne druge, me nanjo spomnite in s skupnimi močmi jo potem lahko predstavimo svetu. Vsak dan se moramo naučiti nekaj novega, bojda.

Ker je domnevno še vedno ponovoletni čas (glede na objave na določenih družbenih omrežjih, se nekateri tudi pogojno niso streznili od novega leta), bo tokrat nekaj govora o času – oz. bo kar precej govora o času, iz različnih pogledov. Poleg tega bo govora tudi o pretiranem razmišljanju (wink-wink), introvertiranosti, za nameček pa bo vse skupaj začinila še starogrška boginja kaosa. Ker ni vsak red dober in vsak kaos slab.

271. Ker se ljudje magično začnejo zavedati minljivosti ravno v času novega leta (in ob koncu dopusta), je pametno napisati še kaj o času. Zanimiv post bi lahko tako naredili iz Praškega Orloja oz. astronomske ure v češki prestolnici. Gre za astronomsko uro iz leta 1410, kar jo naredi tretjo najstarejšo na svetu in edino, ki še obratuje.
Ta ura je sestavljena iz treh elementov: številčnice, ki prikazuje položaj sonca in lune, urino kolesje, ki prikazuje apostole in druge premikajoče skulpture, ki kažejo čas, ter koledar na katerem medaljoni prikazujejo mesece. Sodeč po lokalni legendi bo mesto trpelo, če za uro ne bodo vestno skrbeli do te mere, da ne bo delovala pravilno, skulptura duha,  ki se nahaja nad uro pa ima nalogo, da prikima, če do tega pride. Mesto v tem primeru (po legendi) lahko reši samo rojstvo čisto posebnega dečka na novega leta dan.

Kazalec, ki prikazuje položaj sonca in lune je v bistvu mehanični astrolab oz. inklinomer, orodje prvih astronomov, ki omogoča napoved položaja sonca, lune, planetov in zvezd v določenem trenutku. Po drugi strani pa lahko Orloj smatramo tudi kot neko obliko primarnega planetarija, saj prikazuje položaj teles v vesolju (vsaj tistemu, ki je bilo znano v času nastanka originalnega Orloja, torej 1410 leta).
Na statičnem delu ure je z modrim krogom v sredini ponazorjena zemlja, z modrim polkrogom pa je ponazorjeno takrat znano nebo (torej nad horizontom), s črnim krogom in rdečim polkrogom pa je ponazorjen del neba, ki se nahaja pod horizontom (torej, ga v danem momentu ni moč videti). Na skrajnem robu kroga, ki ponazarja zemljo, je številčnica, ki kaže čas v Pragi (oz. srednjeevropski čas), nastavljene pa so tako, da kažejo tudi dolžino dneva (ki je poleti veliko daljši kot pozimi – veliko o tem ste slišali v zapisku 253, ki je govoril o solsticiju), saj so časovni pasovi med posameznimi urami  neenaki.
Okrog črnega kroga se nahaja številčnica, ki prikazuje zodiakalna znamenja (znamenja iz horoskopa, ki se v resnici imenujejo po ozvezdjih), med katerimi na nebu potuje sonce (oz. se zemlja premika tako, da izgleda, da se sonce premika med ozvezdji – mislim, da bi si po večtisočletni zmoti zdaj že lahko vbili v glavo, da se zemlja vrti okrog sonca in ne obratno). Poleg tega Orloj prikazuje tudi stari češki čas, ki se ravnajo v 24 urah, kažejo pa čas od zadnjega sončnega zahoda (ta zapisek bi lahko razvlekla na dolžino nekaj dni, vendar nima smisla. V principu sem podala najnujnejše podatke, za kaj več pa se lahko zmenimo posebej ali pa kdaj drugič napišem drugi del – samo za info, moja fascikla o tej temi vsebujeta nekaj čez 70 listov zapiskov, materiala je torej še dovolj).

Ena najbolj simpatičnih stvari pri tej uri je, da na njej lahko odčitamo skoraj vse, razen trenutnega časa – sploh, če smo vajeni digitalnih ur ali ur z drsečim sekundnim kazalcem (pri znamkah kot je Rolex sekundni kazalec drsi po številčnici, pri bolj cenenih urah pa preskakuje od sekunde do sekunde). Še ena razlaga za to pa je lahko tudi, da je čas na zemlji relativen, če ne celo nepomemben.

272. Orloj nas je tako pripravil do tega, da smo se (vsaj nekateri od nas) zazrli v nebo in začeli razmišljati o raznih zadevah, ki jih lahko na nebu vidimo. S pomočjo posebne opreme namenjene gledanju 'v luft' strokovnjaki lahko gledajo stvari, ki so tako oddaljene, da bi nam lahko dejansko pokazale preteklost vesolja (za razlago glejte naslednji članek).

Tako so strokovnjaki odkrili plinski oblak, ki bi lahko bil ostanek zvezd, ki so se formirale kmalu po začetku vesolja. V času velikega poka niso obstajali težji kemijski elementi, ti so nastali kasneje s pomočjo zvezd. Domneva se, da so zvezde na začetku (kar morajo strokovnjaki še dokazati, saj gre zaenkrat samo za indirektne trditve, ki jih še ne morejo potrditi) nastajale iz čistih in pristnih plinov (torej precej drugače kot danes). Lahki kemijski elementi (vodik, helij in nekaj malega litija) so nastali s pomočjo prvinske nukleosinteze, težji kemijski elementi pa so nastali kasneje s pomočjo jedrske sinteze. Vse, kar je danes v obstoju, je nastalo s pomočjo teh starih zvezd, ki ne žarijo več (to so t.i. zvezde III. generacije)  saj so jih procesi nastajanja tako izčrpali, da so od njih ostali samo še ostanki plinov. Te zvezde so namreč bile ogromne, kar je povzročilo tudi, da so bile njihove supernove (na kratko povedano je to takrat, ko zvezdo raznese, ko se njena kemijska struktura tako močno spremeni oz. so njeni atomi prepolni energije – kdaj drugič pride še razlaga kaj to je, v malo bolj dodelani obliki) ogromne, s pomočjo le-teh pa so bili začetni kemijski elementi razposlani po vesolju. Vsaka generacija zvezd tvori druge elemente, ki jih s pomočjo supernov ali na druge načine pošilja po vesolju.

Zvezde tvorijo ozvezdja, osončja ipd. Vse do galaksij. Tako je lahko odkriti plinski oblak lahko ostanek starodavne galaksije, ki se je izoblikovala kmalu po nastanku vesolja. Vendar kot rečeno, zaenkrat imamo samo posredne dokaze, saj smo komaj pristali na Marsu. Ker smo precej zahojena bitja, ki še vedno kurijo na drva (za namig o tem, kaj bi moralo biti povedano tukaj, si preberite odlomek številka 109) in se obremenjujejo s tem, kdo bo zmagal na volitvah (nekaj na skoraj nepovezano temo piše v odlomku številka 123).

273. Svetlobno leto je merska enota za razdaljo, ki jo svetloba prepotuje v enem letu. Naše sonce je od nas oddaljeno 8 minut, nam najbližja galaksija, Andromeda, pa je od nas oddaljena 2,5 milijona svetlobnih let – torej, ko jo zagledamo, v resnici vidimo kakšna je bila 2,5 milijona let nazaj. Nam najdlje opažena galaksija EGS – zs8 – 1 (verjetno bolj eksotično ime še iščejo) je od nas oddaljena 13,1 milijarde svetlobnih let, torej je verjetno tudi ena najstarejših galaksij (ker naj bi bilo vesolje staro okrog 13,8 milijarde let).
Za drugo mersko enoto, ki nam pomaga opisati razdalje med zelo oddaljenimi predmeti (osončji, galaksijami in bencinskimi črpalkami, ko imamo prazen tank na avtu) se uporablja merska enota parsek, ki znaša približno 3,26 svetlobnih let. Zemlji druga najbližja zvezda (prva je sonce), Proxima Centauri, je od Zemlje oddaljena približno 1,3 parseka oz. 4,24 svetlobnih let. Parsek je bolj znan s predponama kilo (ki označuje 1000) in mega (ki označuje 1 000 000) – poznamo pa tudi predpono giga, ki označuje 1 000 000 000 merskih enot, torej parsekov.
Za primerjavo: središče galaksije Mlečna cesta (naše osončje se nahaja v enem izmed njenih bolj zabačenih kotov) je od Zemlje oddaljeno malo več kot 8 kiloparsekov, nam najbližja galaksija, Andromeda (ki je, kot že rečeno od nas oddaljena 2,5 milijona svetlobnih let) pa je preračunano gledano približno 780 kiloparsekov oz. 078 megaparsekov stran od nas (glede na velikost vesolja je to bližnja soseščina). Kozmološki horizont (meje vidnega vesolja, katerega lahko vidimo s pomočjo posebnih naprav) ima polmer približno 14 gigaparsekov (oz. bolj komplicirano rečeno: 46 milijard svetlobnih let). Ker človek porabi skoraj 32 let, da v miru prešteje do milijarde, imate dela več kot dovolj in je bolje, da začnete stvari izven Zemlje opazovati zdaj. Svetloba vas ne bo čakala.

274. ker je zijanje v nebo s strani družbe pojmovano kot čudaško početje in se z njim ne ukvarja veliko ljudi, naj vam razložim še nekaj o introvertiranih ljudeh (ti običajno veljajo za čudake, ki počnejo stvari, ki veljajo za še bolj čudne od njih samih).
Ljudje energijo običajno dobivajo od drugih ljudi (če smo dobre volje, to običajno pokažemo tako, da tudi drugi postanejo dobre volje in seveda, tudi obratno. Če smo sitni, tudi drugi ljudje, ki imajo opravka z nami, postanejo sitni, kar običajno našo sitnobo še poslabša) – tukaj ni govora o energijski vrednosti v kalorijah, kljub temu, da sem sama človek, ki običajno najboljšo uteho najde ravno v prehrani – zato so za ljudi družbene interakcije nujne. Introvertirani ljudje običajno veljajo za sramežljive oz. za take, ki se v družbi ne znajdejo. Razlog je predvsem v tem, da introvertirani večje skupine dojemajo kot nekaj grozljivega, prisotnost v takšnih skupinah (za nekatere je to obisk nakupovalnega centra v času kupovanja božičnih daril, za druge pa je dovolj že to, da so npr. 5 ur sedeli v napol polnem razredu vrstnikov) pa jih psihično izčrpa. To so ljudje, ki rabijo svoj čas zase. Lahko se izkaže, da se ne znajdejo najbolje v družbi, predvsem zato, ker se ne obremenjujejo s tekočo problematiko o kateri družba govori (kdo se je spečal s kom, kakšno je vreme in katera politična stranka bo našo državo popeljala v razcvet), saj se bolj posvečajo svojim mislim, idejam in temu, kako dojemajo sami sebe.

Introvertirani veljajo za tiste, ki zelo malo govorijo, kar pa je lahko zelo zmotno prepričanje. Enostavno obstajajo ljudje, katerim se zdi nesmiselno govoriti, če se jim zdi, da njihove besede ne bodo nikomur pomagale oz. se jim govorjenje o nečem (tudi z nekom) zdi povsem odvečno in svoje energije, katero jim je že pobralo dejstvo, da so morali med ljudi, kar jih je močno izčrpalo, ne mislijo izgubljati na tak način, da bi govorili neke floskule. Introvertirani so ljudje, ki jih enostavno zanimajo druge stvari kot večino, zaradi česar imajo manj prijateljev. Svoje prijatelje namreč izbirajo po kvaliteti in ne po kvantiteti (številu), saj iščejo ljudi, ki jim bodo dali možnost, da govorijo o stvareh, ki jih zanimajo in zraven ne bodo od zdolgočasenosti padali v nezavest. Po drugi strani pa, ker imajo manj prijateljev, se jim lahko bolj posvetijo in jih v resnici poznajo. Ljudje, ki imajo okrog sebe veliko ljudi, te običajno poznajo samo bežno oz. so dobri prijatelji samo s peščico znancev, katere imenujejo za prijatelje.

275. Gre za nekaj, kar je močno povezano z predhodne omenjeno introvertiranostjo. Govora bo o t.i. overthinkingu, ki je že bil omenjen v odlomku številka 23, vendar je nujno, da dobi svoj lasten odlomek (že je bilo rečeno, pred mnogo mnogo tedni, da Slovenci ne premoremo ustreznega prevoda besede 'overthinking' – če imate kakšno dobro idejo o tem, kako bi to besedo prevedli, me prosim kontaktirajte – in od takrat se ni na tem področju absolutno nič spremenilo).
Po domače rečeno, to so ljudje, ki preveč razmišljajo. O vsem. Neprestano. Ljudje, ki morajo v vsaki besedi, izjavi, emojiju, fotografiji, postavitvi vejice v stavku ipd. najti skriti pomen, ki ga ta dostavlja.  Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da to vsako stvar v življenju takšnega človeka močno otežuje. Preden se lotijo neke naloge, morajo analizirati vse njim znane načine, kako bi to nalogo najbolj efektivno rešili. To jim seveda vzame dvakrat več časa kot drugim, ki so dobili isto nalogo. Prepričani so, da če bodo še nekajkrat premislili vse detajle, ki so jih dobili, bodo našli konkretno in preprosto rešitev, da bodo stvar razumeli v njeno samo bistvo. S takim načinom se spopadajo z vsemi stvarmi v svojem življenju – od najbolj resnih, kot je npr. izbiranje življenjskega partnerja, odločanje za starševstvo ipd. pa do najbolj banalnih, npr. kaj obleči za v službo in kaj naročiti za kosilo. Zaradi tega dostikrat izpadejo neodločni in ironično, kot da 'z glavo niso povsem pri stvari'.

To niso preproste misli, ki se končajo po nekaj korakih (npr. če obujem te nogavice, me ne bo zeblo v noge), ampak gre za misli, ki so v bistvu preproste, vendar jih je veliko preveč, ker se posvečajo vsaki malenkosti (npr. – zelo na kratko – če obujem te nogavice, potem ne morem obuti tistih čevljev, v drugih čevljih me bodo bolele noge, ker v njih težko tečem, vendar moram do službe iti na dva avtobusa in tam bom morala stati, ker so sedeži namenjeni komu drugemu in tako naprej do točke, kjer lahko nekdo, ki preveč razmišlja pomisli tudi na to, da gre za nekakšno zaroto ali pa da on sam škoduje celotnemu stvarstvu – verjemite, do tega lahko zelo hitro pride. Vsaj do misli o tem.)
Na kratko povedano: to so ljudje, ki se pogovarjajo z vami, najdejo četrto (najhujšo) definicijo besede, ki ste jo uporabili, ji dodajo vse najhujše pridevnike in vsebino, iz nje naredijo zaroto in zanjo okrivijo sami sebe. Kar poznamo samo tak način dela, ne glede na to, kolikokrat preanaliziramo vse, kar nam je nekdo rekel, na katere načine to storimo in do kako hudih posledic nas to pripelje. Ena izmed najhujših posledic pretiranega razmišljanja je huda nespečnost. Ko človek, ki preveč razmišlja, leži v temi v postelji, mu njegovi možgani dobesedno naštevajo vse napake – od tistih najresnejših do tistih povsem banalnih – ki jih je v življenju storil, pomislil ali izrekel, mu sporočajo, kakšne posledice bodo te njegove trivialne napake imele za celoten svet in pri tem veliko pretiravajo, je dejansko nemogoče spati.

276. Če se navežem na hudo zmedo, katero povzroča pojav iz zgornjega odlomka, je očitno čas, da povem kaj o konkretni babnici tega tedna. To je Eris ali Erida, grška boginja kaosa, prepira in nereda. V originalu je njeno ime zapisano kot Eρις in pomeni Prepir. Običajno se jo upodablja z zlatim jabolkom spora. Njena nasprotnica je Harmonia (že njeno samo ime pove zakaj se gre), Rimljani pa so jo pojmovali kot Discordio, po Homerjevem izročilu pa kot Enyo, boginjo vojne.
Avtor Heziod je v svoji pesnitvi 'Delo in dnevi' opisal dve ženski s tem imenom. Prva je opisana tista, ki povzroča vojne, krutost in nasilje, katere noben moški ne ljubi (ne glede na to kako znani vojščaki so bili moški takrat), spoštujejo pa jo samo zato, ker je nesmrtna boginja.
Druga pa je hči Noči (Nyx) in Zevsa (ki je očitno svoje genitalije vtaknil vsepovsod kamor jih je le lahko) in je tista, ki povzroča zdravo konkurenco, ki je pomoč pri doseganju boljše kvalitete lastnega dela (če vidimo, da je nekdo nekaj naredil dobro, hočemo narediti mi še boljše), je tista, ki ljudi pripravlja do tega, da so aktivni, da delajo, da rastejo kot osebe, da se razvijajo (in da ne izigravajo komatoznih pacientov na kavču). Heziod je v svoji 'Teogoniji' podal tudi drugačno sliko te Eris, saj je njene značilnosti opisal preko njenih otrok: Ponos (tlaka), Lethe (pozabljivost), Limos (lakota), Algos (bolečine oz. trpljenje), Hysminai (spopadi), Makhai (bitke), Phonoi (umori oz. klanja), Androctasiai (uboji), Neikea (spori), Pseudologoi (laži), Amphilogiai (nesoglasje), Dysnomia (nezakonitost oz. brezpravnost – kar je za stare Grke, ljudi, ki so ogromno dali na pravo in pravičnost, nekaj katastrofalnega), Atë (uničenje, v nekaterih prevodih tudi norost ali neumnost) ter Horkos (lomljenje obljub oz. priseg).

Eris je vplivala na nastanek sodobnega diskordianizma, kulta, ki od poznih 50ih let 20.stoletja uči o njej kot boginji nereda in eksistence (tisti, ki ste se srečali z ontologijo bi praviloma morali vedeti o čem je govora... drugi pa boste morali potrpeti še kakšen teden. Ontologija je eden izmed izpitov na fakulteti katerega nisem naredila v prvem poskusu) s sestro Aneris (boginjo reda in ne-eksistence) in bratom, ki je zaveznik duhovnosti. Principia Discordia, sveta knjiga diskordianizma, jo predstavi v veliko bolj omiljeni verziji kot stare grške pesnitve, ki jo predstavljajo kot zlobno, res pa je tudi, da je njeno življenje, tako v starogrških epih, kot tudi v Principii Discordii zasnovano okrog tega, da je začela Trojansko vojno.
Po njej je poimenovan manjši planet Eris, drugi največji manjši planet v našem osončju, ki je skoraj za tretjino večji kot (nekdanji) planet Pluton. Nekateri pa se je lahko spomnite tudi kot zoprne občasne obiskovalke v risanki The Grim adventures of Billy & Mandy.

277. da še nekaj momentov ostanem pri starih Grkih, ki so si na zanimive načine znali krajšati čas. Eno izmed teh načinov je vprašanje, ali nek objekt, kateremu so zamenjani vsi deli, ki ga sestavljajo, še vedno ostane izvorni element. Gre za Tezejev paradoks. Znanih je več poskusov zastavljanja in reševanja te uganke v antiki (Heraklit, Aristotel) in nato kasneje v moderni filozofiji (J. Locke, T. Hobbes), ter tudi v sodobni pop kulturi (veliko znanstveno fantastičnih filmov se namreč ukvarja s tem, ali je človek, kateremu so vse dele telesa nadomestili z bioničnimi, še vedno isti človek, kljub temu, da sploh ni več človek).
Miselna uganka o kateri je govora, je dobila ime po Tezeju, kralju – junaku Aten oz. njegovi ladji, katera je bila po izročilu več stoletij po Tezejevi smrti zasidrana v atenskem pristanišču, njene dele, ki so začeli razpadati pa so redno menjavali z močnejšim lesom. Tako se je v toku stoletij rodilo vprašanje, če je to sploh še Tezejeva ladja, saj so jo v celoti prenovili.

278. In končno je čas za še nekaj preprostih definicij. Ker so se ravno začele razprodaje (ja, še vedno je v meni toliko ženske, da sem na take dogodke pozorna... in vedno mi je na koncu žal, ker že lep čas nisem v trgovinah našla nič uporabnega ali dostopnega... torej nam tudi razprodaje ne koristijo preveč.). Gre za samostalnik oniochalasia, ki definira dostikrat nepremišljeno, če ne celo nespametno kupovanje stvari kot način razbremenitve. Kljub temu, da gre za besedo, ki v originalu angleškega izvora, pa jo je vseeno zamenjala veliko bolj popularna beseda, shopping, ki prav tako izhaja iz angleščine, prvič pa je bila uporabljena v drugi polovici 18. Stoletja (beseda 'shop' oz. njene predhodnice shoppe, sceoppa in celo scypen je skoraj 500 let starejša, saj je bila prvič zapisana v drugi polovici 13. Stoletja).


279. Z zgornjo povezana beseda je tudi novi portmanteau (skovanka), shopaholic, ki opisuje človeka s kompulzivno potrebo po tem, da nakupuje, oz. osebo, ki mora zapravljati denar v nakupovalnem centru (oz. več nakupovalnih centrih), zaradi tega, da bi pridobil stvari ali pa zaradi samega navdušenja, ki mu ga nakupovanje omogoča. Gre za posebno vrsto nakupovanja - to ni takrat, ko ti zaradi slabe organizacije zmanjka makaronov in moraš ponje v trgovino, ampak je to težava oseb, ki imajo občutek, da enostavno morajo hoditi v trgovine in kupovati, saj so edino tako lahko srečne. Veliko ljudi trdi, da gre za posebno vrsto odvisnosti, ki se je začela z globalizacijo kapitalizma.
Da se lahko začne domnevati, da je nekdo odvisen od nakupovanja, mora ta oseba za katero sumimo, da je odvisna od nakupovanja, narediti najprej marsikatero neumnost. Ljudje so tako sposobni dobesedno karkoli narediti za to, da bi jim bilo omogočeno iti v trgovino, da si nekaj kupijo, tudi če tega ne potrebujejo. Taki ljudje so sposobni več ur ali celo dni taboriti pred novo trgovino, da bi lahko vanjo vstopili prvi (pomislite tudi na t.i. 'črni petek' takoj po ameriškem zahvalnem dnevu, ko se začnejo predbožične razprodaje v ZDA, ko ljudje več ur čakajo, da bodo lahko kupili stvari, ki so domnevno bile znižane, kljub temu, da teh stvari ne potrebujejo ali sploh nimajo denarja zanje – sodobni čarm kreditnih kartic). Prav tako so sposobni krasti (denar ali za denar – ukrasti nekaj, e jim nekdo ponudi denar za to 'opravljeno storitev', da bi si lahko želeni izdelek ali več njih kupili), lagati in se pretepati, da bi do določenega izdelka prišli. Znani so tudi primeri, ko so ljudje ubijali, da bi lahko prišli do nečesa, kar si želijo.
Shopaholiki so prepričani, da je nakupovanje življenje.  Običajno so ženske stereotipizirane kot odvisne od nakupovanja, ki živijo za to, da ugajajo moškim in kupujejo  čevlje. V resnici pa je moških žrtev te odvisnosti približno toliko kot žensk, s tem, da moški kupujejo drugačne stvari (čeprav poznam tudi moške, ki imajo veliko več parov čevljev kot jaz), v dobi hitrega razvoja potrošne tehnologije (a.k.a. zdaj) pa je to opazno pri kupovanju računalniških pripomočkov, telefonom in drugih napravic (t.i. gadgetov), ki naj bi nam olajšale življenje.
Uradno ime za odvisnost od nakupovanja je oniomania in je že priznana kot bolezen oz. osebnostna motnja, res pa je, da se zaenkrat sooča samo z najhujšimi primeri takšnega početja. Običajno je povezana z nihanjem razpoloženja, tesnobnostjo,  zlorabo substanc in prehranjevalnimi motnjami, zato jo nekateri še vedno priznavajo samo kot simptom drugih stanj (oz. 'klic na pomoč') in ne kot dejansko motnjo oz. bolezen.

280. Litographs, družba iz Cambridgea v Massachusettsu, ki se ukvarja z dizajniranjem stvari s slavnimi citati iz knjig, je leta 2014 sprožila kampanijo na Kickstarterju (internetna platforma za množično financiranje umetniških projektov), v kateri si je zadala, da bo knjigo Alica v čudežni deželi avtorja Lewisa Carrola, razdelila na 2500 citatov, te pa s pomočjo začasnih tatujev prenesla na telesa 2500 prostovoljcev. Vsaka izmed tetovaž je bila individualno oblikovana, družba pa je sodelovala s skupino za posebne efekte iz Hollywooda, ki je začasnim tetovažam dala izgled trajnih tetovaž.
Da bi pri tem sodelovali, ste morali družbi dati vsaj en dolar in ena izmed teh tetovaž je bila vaša (prejeli ste jo po pošti, nalepili oz. odtisnili nekam na svoje telo, jo fotografirali in jo nato objavili na galeriji tatujev družbe Litographs). Po 12ih urah se je nabralo že več kot 2500 prostovoljcev, zato je morala družba vključiti še drugo knjigo, zato je vključila še drugi del Alicinih dogodivščin,  Through the looking glass (and what Alice found there) – za filmoljube samo poudarek, da letos prihaja ven film s tem naslovom, narejen po tej knjižni predlogi (to bo vse, kar bom ta teden povedala o filmih).
S pomočjo družbe Litographs je bil tako podrt rekord za najdaljšo verižno tetovažo na svetu. Družba se je tega domislila predvsem zato, da bi mladini, ki svoje življenje živi večinoma v virtualnem svetu, približala užitek branja knjig – saj veste, lahko si ogledate, kaj pomeni toliko tetovaž na naslovu http://tattoos.litographs.com/, lahko pa preberete še kakšno knjigo, saj tisti, ki prebere eno knjigo, živi eno življenje, tisti, ki pa prebere tisoče knjig, pa živi tisoče življenj.

Glede na to, da sem prvi odlomek pisala več kot tri dni (ker je Orloj nekaj o čemer bi lahko čvekala ure in ure, če ne celo tedne in zraven po vsej verjetnosti ne bi povedala popolnoma nič koherentnega – oh, poglej, pri vsem kar govorim imam to težavo), nato pa sem danes (petek popoldan) morala skupaj spackati še devet zapiskov o tem o čem sem čez teden razmišljala, ki naj bi dajali idejo, da sem še prištevna in sposobna razmišljati tudi o čem drugem, ne samo o tistem o čemer običajno razmišljam. Kot že rečeno, skozi človekove možgane gre dnevno med 12 000 in 50 000 misli dnevno in ko nekaterim od nas uspe odmisliti NSFW zadeve, potem ostane bore malo stvari o katerih bi lahko razmišljali. Dovolj ima in domnevam, da se vsaj tukaj strinjate z mano. Moja zelo šepajoča koncentracija skokovito popušča, pred mano pa je še spisek zelo zanimivih besed, katere vam mislim predstaviti v naslednjih postih. Ostale ideje pa se bodo zgodile še sproti. Do naslednjič!


Nauči se videti in spoznal boš, da je vse povezano z vsem drugim! (L. da Vinci)

sobota, 2. januar 2016

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 27. del

Težko verjamem, da je skoraj cel dan pred dejansko objavo, jaz pa sem ta del preproge že spisala. Piše se novo leto, vsi okrog mene so polni brezveznih obljub, kaj bodo vse storili zase in za druge v novem letu, katere bodo ob prvi priliki pozabili ali prelomili. Nekateri od nas nikoli ne obljubljamo, saj nas je na smrt strah, da bi katero izmed svoj obljub morali prelomiti zaradi nepredvidenih situacij v katerih smo se znašli, in še to večinoma ne po svoji krivdi. Saj veste, ko narediš vse, kar si obljubil, tega nihče ne opazi, ko pa eno samo stvar pozabiš ali pa je ne moreš narediti, pa vsi okrog tebe naredijo večletno dramo in ti spodrsljaj očitajo še desetletja kasneje (brez skrbi, govorim o  lastnem življenju, torej tudi približno vem o čem je govora).
Ker mi je božič (in predvsem njegovo dvomesečno proslavljanje) pošteno načeli tistih nekaj živcev, katerih mi ljudje niso v preteklem letu dokončno uničili, bo tokrat govora o temah, ki so medsebojno sicer zelo povezane, vendar običajno netreniranem očesu delujejo povsem nepovezane in sicer bo govora o nočnih morah, grozljivkah, keltih in koledarjih. Kako so med seboj te teme povezane (če si recimo ne znate predstavljati 'iz glave'), si lahko ogledate v prvem zapisku v letu 2016, ki s tem praznuje 27. Teden svojega obstoja (da boste vedeli, ko se bo nekoč, ob svetem nikoli, po Stromatri imenoval koledar). Navkljub mačku – alkoholnem ali moralnem, ali brez vseh distraktorjev, je čas za nekaj poljudno znanstvenih izjav iz moje strani.

261. V najbolj grozljivem času leta je nujno napisati tudi nekaj o grozljivkah. In sicer, ker gre tudi za resničen čas leta (čeprav se je večina ljudi, ki še kažejo znake inteligence že prelevila v totalne idiote in zdaj pojejo božične napeve z drugimi... pustimo podrobnosti), je nujno napisati, da so nekatere izmed kultnih grozljivk narejene po resničnih dogodkih. Po domače rečeno, umetnost vedno črpa iz resničnega življenja (zato pa v dosti primerih umetnosti več ne moremo imeti za umetnost).
Kultna grozljivka Eksorcist je posneta po istoimenskem romanu avtorja Williama P. Blattyja, ki je zamisel o izganjanju hudiča iz otroka pobral iz večih dokumentov, katere so napisale priče eksorcizma Rolanda Doea leta 1949. Veliko knjig je bilo napisanih o ljudeh, ki so ta eksorcizem videli, saj naj bi šlo za nekaj izredno grozljivega. Puzzo je uporabil tudi nekaj izvirnih idej iz dokumentov o tem eksorcizmu, eno izmed teh je npr. duhovnikovo ime.
Še en film, ki je zasnovan na eksorcistu, je film The Rite iz leta 2011. Zasnovan naj bi bil na delih  očeta Garyja Thomasa, enega najbolj znanih eksorcistov z zgodovini katolištva v ZDA. Znano je, da je oče Thomas izvršil več sto eksorcizmov za katoliško Cerkev, zgodba v romanu 'The Rite: The Making of a Modern Exorcist' pa je postavljena okrog njegovih treningov za izganjalca hudiča in stvari, ki jih je na teh vajah doživel in videl.
Popularn žanr med grozljivkami so tudi otroške igrače, ki imajo čudne moči katere uporabljajo za še bolj čudne stvari. Verjetno najbolj znani grozljivki o tem sta  Child's Play in The Conjuring. Za prvi film je bila uporabljena zgodba o medicinski sestri oz. negovalki, ki je začarala eno izmed igrač avtorja Roberta Eugenea Otta, da se je spremenila v nočno nadlogo, ki je strašila vsepovprek. Izvirna lutka je še danes shranjena v muzeju, nekatere izmed prič pa še vedno trdijo, da včasih premika glavo ter odpira in zapira oči. The Conjuring pa naj bi bil zasnovanj na pričevanjih raziskovalcev paranormalnih pojavov, Eda in Lorraine Warren, ki trdita, da gre za najtežji primer v njunem življenju (da smo si na jasnem, ker nisem nekdo, ki naseda zgodbam o paranormalnih pojavih, vam ne bom navajala, kaj sta odkrila. Imate lastne oči in veliko preveč časa, filme si oglejte sami).
Več filmov je zasnovanih tudi na delih različnih serijskih morilcev. Med ustvarjalci grozljivk je zelo popularen Ed Gein, na katerega delih je med drugimi zasnovana klasika The Texas Chainsaw Massacre. Gein je bil ponosen lastnik 75ih motornih žag, v času svoje aretacije pa je posedoval 9 mask narejenih iz človeške kože. V njegovem stanovanju so bili tudi štirje izmed njegovih sorodnikov, katere je strateško razparceliral po stanovanju, jih zvezal na stole in hranil s človeškim mesom. Pravo praznično početje, zato mi nikoli ni bilo jasno, zakaj je Gein veljal za čudaka...
Še ena izmed zanimivih tržnih niš, ki so zelo popularne med tistimi, ki grozljivke snemajo in tistimi, ki jih gledajo, so nočne more. Najbolj prepoznaven izdelek v tej kategoriji je zagotovo A Nightmare on Elm Street, ki je zasnovana na zgodbi pribežnikov iz Laosa. Nekateri med njimi so zaradi svojih nočnih mor izgubili življenje. Obdukcijska poročila so potrdila, da z njimi fizično ni bilo nič narobe, umrli pa so zaradi srčnih zastojev  med izredno hudimi nočnimi morami.

262. Nočne more so vrsta sanj, v katerih nekdo, ki spi sanja, da je ogrožen njegov obstoj ali pa njegova varnost (nekateri med nami si med nočnimi morami predstavljamo tudi, da imamo hišo polno obiskov, da smo poročeni, da smo člani kulta ali da imamo otroke. Ker nekateri izmed nas smo dejansko prepričani, da je z zgoraj naštetim ogrožen naš obstoj, saj vse te stvari kratijo zrak katerega dihamo... vendar o tem kdaj drugič). Nočne more se običajno pojavljajo v REM fazi spanja (za obuditev spominov si preberite zapisek številka 186) in jih v svojem življenju po večkrat izkusijo vsi ljudje. Tisti, pri katerih so takšne sanje bolj pogoste imajo lahko spalno tesnobo (ja, dejansko obstaja motnja s tem imenom... zanimivo je pa tudi to, da bi priročnik, ki te motnje našteva, lahko zraven definicije te motnje lahko priložil mojo fotografijo).
Med nočnimi morami, sploh pri ljudeh, ki imajo spalno tesnobo, je pogosto, da speči v spanju vpije in kriči in se včasih ne more zbuditi iz tega (glej naslednji odstavek). Tisti, ki se prebudijo, se živo spominjajo sanj, imajo velikokrat povišan srčni utrip in kažejo nekatere znake tesnobe (potenje, nervoza, tresenje, celo grizenje ustnic ali nohtov ipd.). Prav tako pa so za nekoga, ki se je ravnokar zbudil zelo skoncentrirani (v prvi fazi zbujanja se človek običajno ne zaveda kje je, kdo je, kaj se dogaja ali podobno, kar pa za ljudi, ki so se zbudili iz nočnih mor običajno ne velja, saj vedo kje so, kdo so in zakaj so se zbudili). Še enkrat vas opozarjam, da če ste takšne nočne more imeli enkrat, ni nič narobe – sanje so odraz vseh informacij, ki jih nosite v glavi, možgani pa jih ponoči procesirajo in 'pospravljajo' v njim namenjene predalčke v vaši podzavesti – če pa se vam dogaja, da imate nočne more večkrat na teden ali da se bojite zaspati, ker vas je strah, da bi kaj hudega sanjali, vam priporočam, da poiščete profesionalno pomoč.

263. Če ste v nestrpnem pričakovanju še od predhodnega odstavka (vendar močno dvomim, da se kdo sploh spomni, da je bilo nekaj za ta odlomek nakazano v zgornjem odlomku...), naj vam potešim radovednost in vam povem, da bo govora o spalni paralizi. Ker je že ravno čas nočnih mor v nadaljevanjih, katere veliko med vami rada imenuje 'prazniki'.
Spalna paraliza je motnja pri kateri nekdo, ki je v stanju pred spanjem (hypnagogia) – ne dve ure prej, če smo pošteni, ampak takrat, ko je njegovo telo že pripravljeno za spanje, njegovi možgani pa bi npr. radi izvedeli kolikokrat je možno srednje velik kolut zobne nitke naviti okrog avtomobilske gume – ali v stanju, ko se že prebuja iz spanja (hypnopompia), izkusi, da se ne more premikati, govoriti ali se odzvati na dogajanje okrog sebe. Običajno ta pojav spremljajo tudi halucinacije (poznana je npr. ideja, da je v sobi nekdo, ki tam nima kaj iskati).
Gre za prehodno stanje med budnostjo in spanjem, katero zaznamuje atoničnost mišic. Atoničnost mišic sprožijo možgani, da ljudje ne bi v spanju počeli to, kar se vidijo početi oz. doživljajo v sanjah (pri nekaterih je to dogajanje v telesu lahko malo moteno, ti ljudje pa so znani kot mesečniki, ki se v spanju sprehajajo, govorijo ipd... Kajenje in prehranjevanje ponoči ne sodi v to skupino). Pojav spalne paralize je lahko enkraten ali pa ponavljajoč in ga ni moč napovedati vnaprej, se pa pogosto povezuje z narkolepsijo, migreno, tesnobnimi motnjami in spalno apnejo.
Spalna paraliza v bistvu ni nevaren pojav, lahko pa nekoga, ki jo je utrpel (enkrat ali večkrat) predstavlja izredno grozljivo izkušnjo. Pomoč pri zdravljenju običajno izgleda tako, da nekoga, ki ima s tem težave podučijo o tem kako izgleda sama struktura spanja, njegovi spalni vzorci se analizirajo in običajno je potrebno priporočiti samo bolj redno spanje v bolj mirnem in spanju primernem okolju. Če simptomu vseeno ostanejo, se bolnika testira za narkolepsijo. Če ne gre za narkolepsijo ali druge motnje spanja, se bolniku predpišejo triciklični antidepresivi ali SSRI (prav tako antidepresivi, vendar narejeni tako, da naj bi zviševali količino serotonina izven celic – gre za skupino izredno močnih antidepresivov, ki se uporabljajo za pomoč pri zdravljenju klinične depresije in nekaterih zelo hudih oblik anksioznostnih motenj). Vendar pa za nobena od teh zdravil ni dokazano, da izničijo vse 'napade' spalne paralize, saj se občasno, kljub jemanju predpisanih zdravil dogodi, da bolnik izkusi nezmožnost premikanja v spanju.

264. Kot običajno je čas za eno konkretno babnico in ker smo ravno pri nočnih morah, je čas, da se srečamo z Mare. Gre za bitje ženskega spola iz nordijske mitologije, ki je poznano po vsem germanskem svetu. Ona ljudem prinaša nočne more, običajno tako, da ljudem sedi na prsih medtem, ko ljudje spijo.

To bitje se dostikrat primerja ali celo enači s sukubusom (mitološko kreaturo, ki ima spolne odnose z mladimi moškimi, medtem, ko ti spijo. Njen prijatelj Inkubus počne isto, vendar z mladimi dekleti), nekatere teorije pa celo trdijo, da so ta bitja nastala, ko so med transom telesa čarovnic zapustile njihove duše in se naselile v živali.
Starejši nordijski jeziki jo imenujejo tudi Mareritt oz Mareridt, kar v direktnem prevodu pomeni tudi 'Mare jezdi', zato se jo povezuje tudi s tem, da ponoči jezdi konje, da so ti zjutraj utrujeni utrujeni in prepoteni. Domnevno naj bi tudi vozljala moške lase medtem, ko ti spijo, iz česar izvira ena izmed prvih razlag za redko bolezen imenovano plica polonica (gre za bolezen las, pri kateri so lasje tako slabe kvalitete oz. tako uničeni, da se radi vozljajo, potem pa jih je nemogoče razčesati. Gre za zelo redko bolezen, zato svoje jutranje lenobe ne morete enostavno opravičevati z njo).
Šlo naj bi za žensko obliko bitja imenovanega Vættir oz. v prevodu 'duh iz narave', teh pa je več vrst, zato so razdeljeni v klane (škratje, palčki, velikani ter celo bogovi), lahko pa so poročeni med seboj ali celo z ljudmi, kar jim daje možnost ustvarjanja drugih mitoloških kreatur.

265. Ker so že bili omenjeni konji, je smiselno, da omenim še eno konkretno babnico, in sicer valižansko boginjo konj, Rhiannon (ki je v dosti pogledih podobna galski Eponi, ki bo na vrsto prišla kdaj kasneje).
Rhiannon je Gwawl (brez skrbi, gre za dejansko ime in ne za pravopisno napako. Ker, Wales.) pretental v zaroko, čeprav se z njim ni hotela poročiti (vsi našteti v opisu so osebe iz Mabinogi in druge srednjeveške zgodbe iz Walesa). Nekoč jo je med ježo belega konja ugledal Pwyll, gospodar Dyfeda, in seveda, kakor običajno to v zgodbah poteka, se je vanjo nemudoma zaljubil. Rhiannon ga je v ježi prehitela za tri dni, vendar mu je nato pustila, da jo je dohitel in privolila v poroko z njim. Skupaj sta nato skovala načrt, kako se bo Rhiannon ognila poroki z Gwawlom.
Zgodbe v Mabinogi opisujejo, da je pravzaprav večino načrta skovala sama, saj njen soprog Pwyll ni bil med najbolj brihtnimi 'v svojem letniku'. Sama je zanj dejala, da 'ni nikoli obstajal mož, ki bi slabše uporabljal svojo pamet kot jo je on'. Po smrti prvega soproga se je Rhiannon poročila z Manawydenom (kaj je imela za pokomentirati o njegovem uporabljanju lastnih možganov širši javnosti ni znano).

Njeno ime izhaja iz protokeltskih jezikov in pomeni 'velika kraljica'. S tem, ko poroči nekega moškega, mu da možnosti, da vodi svojo deželo in je pri tem suveren in pošten (za primerjavo je tukaj lahko tudi Morrighan iz odlomka številka 184). Rhiannon ima jato ptic, ki s svojim petjem uspava žive ljudi v globok sen, ko deželi ne kaže najbolje ali to zahtevajo trenutne razmere v deželi, petje teh ptic pa prav tako lahko obudi mrtve iz njihovega večnega sna.
Njena zgodba je bežno opisana v pesmi, ki nosi njeno ime skupine Fleetwood Mac, čeprav tekstopiska stevie Nicks trdi, da takrat njene zgodbe še ni poznala. O tem kako gre pesem in o čem točno govori, si oglejte na spodnji povezavi.


266. Običajno, ko ljudje zaslišijo pridevnik keltski/ -a/ -o, avtomatsko pomislijo na Irsko in Veliko Britanijo. Seveda, posameznik je lahko pameten, inteligenten, moder ipd., vendar pa je množica takšnih posameznikov vedno neumna in panična. In prav to velja tudi v tem primeru.
Keltski/ -a/ -o je dejansko jezikovna skupina, indoevropskega izvora, ki označuje ljudi, ki so se iz osrednje Evrope naselili v zahodno Evropo, Britansko otočje in v jugovzhodno Galatijo pred nastankom Rimskega imperija.

Ostanke zgodnje keltske kulture najdemo resda predvsem na Irskem, Škotskem, v Walesu in v nekaterih delih Nemčije, Francije in Iberskega polotoka. Pred nastopom Rimskega imperija je večina centralne Evrope govorila jezike, ki izhajajo iz protokeltščine.
Danes jezike iz te jezikovne skupine delimo v dve primarni veji, t.i. 'q keltščina' oz. 'goidelščina' iz katerega izhajajo jeziki, ki se danes govorijo na Irskem, Škotskem in na otoku Mann, ter 'p keltščina' oz. 'britonščina', iz katere izhajajo jeziki, ki se danes govorijo v Britaniji, v Cornwallu in v Walesu. Med jeziki obstajajo očitne podobnosti, prav tako pa tudi očitne razlike v izgovarjavi in sami terminologiji.
Že sama struktura jezikov, ki so se razvili iz t.i. protokeltščine, je komplicirana, še huje pa je s časovno razvrstitvijo same keltske kulture. Prav tako je ta razdeljena na dva dela, Hallstatt (1200 BC do 475 BC) in La Tene (500 BC do 15 BC). Halstatt je zaobjemala današnje države okrog Avstrije (Hrvaška, Madžarska, Slovaška, severna Italija in deli Švice ter domnevno tudi nekaj malega na našem območju), La Tene pa je zaobjemala zahodnejše dele Evrope (Španija, del severne Italije, svoj čas pa tudi del zahodnega Rimskega imperija). Iz kulture La Tene izhaja rod 'galcev' in s tem tudi risani junak Asteriks.
V modernem poganstvu se pridevnik 'keltski' običajno uporablja za opis britanske, irske, škotske in valižanske mitologije. Za lažje predstavljanje, večina druidskih kultov v obstoju danes izhaja iz keltskega panteona, niso pa vsi ti kulti povezani z druidi. Nekatere izmed njih poznamo tudi v skupini wicca ter drugih.

267. Ker se počasi že sama zapletam v svoje besede, je čas za nekaj kratkih obrazložitev in da se ravno še držim teme, ki se počasi vleče skozi vse skupaj, naj bo zdaj nekaj trenutkov namenjenih besedi aisling.
Aisling je poseben pesniški žanr, značilen za Irsko (zato gre tudi za besedo iz irsko-galske jezikovne skupine). Značilnost tega žanra je, da se pesniku, ki opisuje lepote Irske kot dežele ta prikaže v obliki prelepe ženske, ki ga pelje skozi vse lepote okrog njega. Žanr se je začel razvijati v 17. Stoletju, v 20. Stoletju pa je Aisling postalo žensko ime.

Sledeč pravilom galske izgovarjave se Aisling izgovarja na več načinov, med katerimi so najbolj pogosti Ashling, Ashlin in Ashleen. Kot je možno opaziti, gre za originalno obliko imen Ashley in Lynn, dve med najbolj pogostimi ženskimi imeni v ZDA, katere  pa v filmih običajno nosijo običajne trape. Domnevam tudi, da realnost tukaj ne odstopa preveč tega, kar je prikazano v filmih (od nekdaj sovražim žensko ime Ashley, ker imam z njim oz. z njegovimi lastnicami običajno same težave). V originalu aisling pomeni 'sanje' oz. 'vizija'.

268. Ko smo že ravno pri 'vizijah, se lahko z naslednjima dvema odlomkoma spopademo tudi s koledarji. Ker ravno nastopa čas, ko na zidove namestimo nove, zavržemo stare... saj veste 'novo leto, nov jaz' in sranje v podobni maniri.
Koledar je po definiciji sistem s pomočjo katerega organiziramo družbene, kulturne, administrativne, promocijske, komercialne in verske dogodke. Tega se lotimo s pomočjo poimenovanja časovnih obdobij – npr. sekunda, minuta, ura, dan, teden, mesec, leto. Datum je tako posamezen dan v sklopu takšnega sistema. Modernejše družbe si lažje zapomnijo o katerem datumu je govora, ker poznajo različne načine zapisovanja teh datumov (spomnite se jezika piraha, ki je bil opisan v 143. Odlomku, v dokaz, da obstaja tudi kakšna drugačna miselnost od te).
Veliko uveljavljenih koledarjev je sinhroniziranih s solarnimi ali lunarnimi cikli, pred tem pa so obstajali t.i. lunisolarni koledarji, ki so kompenzirali z vrivanjem dodatnih dni, tednov ali mesecev, da so dejansko 'lovili čas'. Eden izmed takšnih je t.i. Gregorijanski koledar, ki je v uporabi še danes, pojavil pa se je kot modifikacija (prilagoditev) Julijanskega koledarja, ki je bil v uporabi od 46 BC do 1582 AD (Anno Domini oz. leto Gospodovo, ker se Gregorijanski koledar, po katerem funkcionira zahodna družba ravna po Kristusu... o tem kdaj drugič), sam Julijanski koledar pa je modifikacija starega koledarja rimske civilizacije.
Ime koledar izhaja iz prvega dneva v mesecu po rimskem koledarju, t.i. kalend (izvorno calendae), ki pa naj bi bila povezana z latinsko besedo 'calare', ki pomeni 'klicati (ker so ljudje klicali drugim, da so ugledali novo luno) in domnevno tudi iz prav tako latinske besede 'calendarium', ki je pomenila 'računovodsko knjigo oz. register', saj so na kalende pobirali davke, plačevali račune in dolgove.

269. Ker se lahko prehod iz enega leta v drugega zavleče za nekaj dni (zaradi posebnih stanj ipd.), se mi zdi smiselno predstaviti nekaj koledarjev, ki so danes v uporabi.
Japonska bo z 31.1. vstopila v 28. Leto obdobja heisei (ki je nastopilo, ko je cesar Akihito nasledil svojega očeta Hirohita na tronu). Angleži po kraljevskem koledarju letos vstopajo v 65. Leto vladavine kraljice Elizabete II. Taivan vstopa v 105. Leto obdobja Minguo,  v isto leto pa po svojem koledarju vstopa severna Koreja (pri njih poteka obdobje Juche). Verstvo baha'i pa bo skozi to leto vstopilo v 173 po svojem štetju.
Jugovzhodni del Nigerije znan pod imenom Igbo (ki označuje prebivalstvo, jezik in kulturo) bo vstopilo v 1017. leto obstoja. Burma (nekdanji Mjanmar) šteje 1378 let, Iran pa bo vstopil v 1395. Leto po svojem štetju let. Bengalska kultura (ki zopet označuje vse pod pridevnikom bengal, razen tigrov – ti verjetno poznajo svoje časovne enote, npr. 'od moje zadnje večerje je minilo...') je vstopila v 1423. Leto svojega obstoja, Islam pa bo vstopil v 1438.leto od svoje ustanovitve.
Koptski koledar bo letos praznoval 1733. Leto samostojnega štetja. Eden izmed hindujskih koledarjev (še dva bosta opisana v tem odlomku), shaka samvat, je tisti, ki šteje leta od začetka obdobja Saka v budizmu, pa bo s pomladnim enakonočjem vstopil v 1939. Leto svojega štetja.
V naslednjo skupino sodijo etiopski koledar, ki bo praznoval 2009. Leto svojega štetja, gregorijanski, ki je že vstopil v leto 2016 (to je splošno priznani mednarodni način štetja, ni pa nujno, da se ga vsi vsepovsod držijo, saj se jim zdijo njihovi načini štetja bolj praktični), julijanski koledar pa za gregorijanskim zamuja 13 dni, zato ga novo leto še čaka. Hindujski vikram samvat bo vstopil v 2079. Leto svojega štetja, splošni budistični koledar pa šteje že 2560. Leto, za njim pa samo za eno leto zamuja tajski solarni koledar. V letu 2016 mineva 2769. Leto od ustanovitve Rima, ki nam je dalo način štetja ab urbe condita. Berberi so praznovali 2966. Novo leto po svojem štetju časa. Boginja kaosa, Eris (bo še prišla na vrsto, brez skrbi) je svojo religijo in temu ustrezen koledar dobila pred 3182. Leti. Južna koreja pa je vstopila v 4349 leto, kar štejejo svoj čas. Kitajska bo vstopila v leto 4713 svojega obstoja, ko bodo s prvim mlajem (kot lunina mena, ko gre za 'prazno' luno) v letu 2016 prešli iz leta koze v leto opice. Njihov koledar ima preko 100 različic, ta je samo najširše sprejeta verzija posebnih algoritmov določanja časa na kitajskem.
So pa tudi sistemi, ki štejejo preko 5000 časovnih enot (v večini primerov gre za leta oz letom podobne časovne enote, ni pa to povsem nujno, kar bo dokazano čez nekaj trenutkov. O osnovnih merskih enotah bo govora kdaj drugič) svojega obstoja. Obdobje vladavine demona oz Kali Yuga bo letos praznovalo 5118. Leto svojega vladanja. Hebrejski koledar bo vstopil v 5777 leto svojega štetja, asirski pa je že vstopil v 6766 leto, kar se zaveda samega sebe. Bizantinski koledar bo praznoval 7525. Leto od stvarjenja sveta, ki je bilo izračunano s pomočjo Septuaginte (verzija Svetega Pisma).
Po štetju časa s pomočjo sistema UNIX, se nahajamo v obdbju med 1451606400. Sekundo in 1483228799. Sekundo od začetka štetja časa ob polnoči 1.1. leta 1970. V natanko kater sekundi se nahajate pa boste morali izračunati sami, saj pojma nimam kdaj boste brali zapisek tega tedna.
270. In za konec še ena, ki v tem trenutku verjetno da že opisuje mene (vsaj glede na to kakšne imem izkušnje z bralci – ja, lahko sklepam, da je z vsemi tremi, ki to berete tako). To je beseda attacabottoni, ki opisuje dolgočasneža, ki ljudem okrog sebe mori z dolgim, predolgim in popolnoma nezanimivim in zato zelo podrobnim  opisovanjem zgodb, ki so še bolj nezanimive kot on sam, katerih del je bil. V originalu ta italijanska beseda opisuje nekoga, ki pritrjuje gumbe na oblačila (sila dolgočasno delo... vendar brez gumbov tudi ni moč prikriti koliko ste požrli med prazniki, zato gre za človeka, ki je v družbi nujen).

Ker se vesolje ne vrti okrog mene, še manj pa okrog nekaterih od vas, ki ste sicer prepričani v povsem nasprotno, je za drugi dan novega leta (če ni bilo jasno prej, upam, da vam bo jasno zdaj: novo leto bi prišlo, če bi vi njega čakali ali pa ne in zato je povsem nepotrbno razglašati kako ste ga čakali. Vi ste za čas nepomembni, za večino od vas je čas samo izgovor zakaj zamujate ali nečesa niste naredili), povsem dovolj znanja. Lahko bi vam ga strosila še nekaj strani, ampak moram si kaj prihraniti za kdaj drugič. Zato vam tokrat podelim svoje novoletne želje: bodite odprte glave, čistih src in sprejemajte vse, kar vam življenje ponuja (ja, med drugim je to tudi znanje, saj znanje ni več luksuz, ampak je dobrina). Kar vi meni, to jaz vam, tudi v novem letu, torej. Zato pazite, kaj želite komu, lahko, da vas bo ravno to teplo kdaj kasneje.


Včasih moraš enostavno skočiti skozi okno in pustiti, da ti na poti navzdol zrastejo krila (anon)