Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 28. del

Po tednu ekstremno slabe koncentracije, je končno čas, da napišem (oz. že delim) nekaj stvari, ki so se mi ta teden motale po glavi. Da smo si na jasnem, v zelo redkih primerih razmišljam o tem, kar napišem, saj večinoma razmišljam o podobnih stvareh, katerih pa zaenkrat še ne razumem. Kot je rekel Einstein: 'Če nečesa ne znaš razložiti šestletnemu otroku, potem tudi sam ne razumeš', torej, dokler ne razumem, ne morem govoriti in razlagati o tem naprej (ker nisem izobraževalni sistem naše ali skoraj večine drugih držav po svetu. Tam take nesmisle zelo radi počnejo).

Teden je minil brez večjih zapletov (za kar počasi začenjam sumiti, da je tudi posledica zdravil), večinoma z lopato za kidanje snega v rokah. Šokantno, sneg je zapadel. Januarja. Šokantno, še vedno kidamo sami. In seveda, najbolj šokantno od vsega je to, da ljudje še vedno jamrate o tem. Tako kot sem se jaz naveličala vas opominjati na to, da vam dol visi, se dajte vi naveličat tega, da govorite o trenutnem vremenu. Lahko govorite o kateri izmed tem, ki bodo naštete spodaj. Ko jih preberete, se vedno lahko domislite kakšne druge, me nanjo spomnite in s skupnimi močmi jo potem lahko predstavimo svetu. Vsak dan se moramo naučiti nekaj novega, bojda.

Ker je domnevno še vedno ponovoletni čas (glede na objave na določenih družbenih omrežjih, se nekateri tudi pogojno niso streznili od novega leta), bo tokrat nekaj govora o času – oz. bo kar precej govora o času, iz različnih pogledov. Poleg tega bo govora tudi o pretiranem razmišljanju (wink-wink), introvertiranosti, za nameček pa bo vse skupaj začinila še starogrška boginja kaosa. Ker ni vsak red dober in vsak kaos slab.

271. Ker se ljudje magično začnejo zavedati minljivosti ravno v času novega leta (in ob koncu dopusta), je pametno napisati še kaj o času. Zanimiv post bi lahko tako naredili iz Praškega Orloja oz. astronomske ure v češki prestolnici. Gre za astronomsko uro iz leta 1410, kar jo naredi tretjo najstarejšo na svetu in edino, ki še obratuje.

Ta ura je sestavljena iz treh elementov: številčnice, ki prikazuje položaj sonca in lune, urino kolesje, ki prikazuje apostole in druge premikajoče skulpture, ki kažejo čas, ter koledar na katerem medaljoni prikazujejo mesece. Sodeč po lokalni legendi bo mesto trpelo, če za uro ne bodo vestno skrbeli do te mere, da ne bo delovala pravilno, skulptura duha,  ki se nahaja nad uro pa ima nalogo, da prikima, če do tega pride. Mesto v tem primeru (po legendi) lahko reši samo rojstvo čisto posebnega dečka na novega leta dan.

Kazalec, ki prikazuje položaj sonca in lune je v bistvu mehanični astrolab oz. inklinomer, orodje prvih astronomov, ki omogoča napoved položaja sonca, lune, planetov in zvezd v določenem trenutku. Po drugi strani pa lahko Orloj smatramo tudi kot neko obliko primarnega planetarija, saj prikazuje položaj teles v vesolju (vsaj tistemu, ki je bilo znano v času nastanka originalnega Orloja, torej 1410 leta).

Na statičnem delu ure je z modrim krogom v sredini ponazorjena zemlja, z modrim polkrogom pa je ponazorjeno takrat znano nebo (torej nad horizontom), s črnim krogom in rdečim polkrogom pa je ponazorjen del neba, ki se nahaja pod horizontom (torej, ga v danem momentu ni moč videti). Na skrajnem robu kroga, ki ponazarja zemljo, je številčnica, ki kaže čas v Pragi (oz. srednjeevropski čas), nastavljene pa so tako, da kažejo tudi dolžino dneva (ki je poleti veliko daljši kot pozimi – veliko o tem ste slišali v zapisku 253, ki je govoril o solsticiju), saj so časovni pasovi med posameznimi urami  neenaki.

Okrog črnega kroga se nahaja številčnica, ki prikazuje zodiakalna znamenja (znamenja iz horoskopa, ki se v resnici imenujejo po ozvezdjih), med katerimi na nebu potuje sonce (oz. se zemlja premika tako, da izgleda, da se sonce premika med ozvezdji – mislim, da bi si po večtisočletni zmoti zdaj že lahko vbili v glavo, da se zemlja vrti okrog sonca in ne obratno). Poleg tega Orloj prikazuje tudi stari češki čas, ki se ravnajo v 24 urah, kažejo pa čas od zadnjega sončnega zahoda (ta zapisek bi lahko razvlekla na dolžino nekaj dni, vendar nima smisla. V principu sem podala najnujnejše podatke, za kaj več pa se lahko zmenimo posebej ali pa kdaj drugič napišem drugi del – samo za info, moja fascikla o tej temi vsebujeta nekaj čez 70 listov zapiskov, materiala je torej še dovolj).

Ena najbolj simpatičnih stvari pri tej uri je, da na njej lahko odčitamo skoraj vse, razen trenutnega časa – sploh, če smo vajeni digitalnih ur ali ur z drsečim sekundnim kazalcem (pri znamkah kot je Rolex sekundni kazalec drsi po številčnici, pri bolj cenenih urah pa preskakuje od sekunde do sekunde). Še ena razlaga za to pa je lahko tudi, da je čas na zemlji relativen, če ne celo nepomemben.

272. Orloj nas je tako pripravil do tega, da smo se (vsaj nekateri od nas) zazrli v nebo in začeli razmišljati o raznih zadevah, ki jih lahko na nebu vidimo. S pomočjo posebne opreme namenjene gledanju 'v luft' strokovnjaki lahko gledajo stvari, ki so tako oddaljene, da bi nam lahko dejansko pokazale preteklost vesolja (za razlago glejte naslednji članek).

Tako so strokovnjaki odkrili plinski oblak, ki bi lahko bil ostanek zvezd, ki so se formirale kmalu po začetku vesolja. V času velikega poka niso obstajali težji kemijski elementi, ti so nastali kasneje s pomočjo zvezd. Domneva se, da so zvezde na začetku (kar morajo strokovnjaki še dokazati, saj gre zaenkrat samo za indirektne trditve, ki jih še ne morejo potrditi) nastajale iz čistih in pristnih plinov (torej precej drugače kot danes). Lahki kemijski elementi (vodik, helij in nekaj malega litija) so nastali s pomočjo prvinske nukleosinteze, težji kemijski elementi pa so nastali kasneje s pomočjo jedrske sinteze. Vse, kar je danes v obstoju, je nastalo s pomočjo teh starih zvezd, ki ne žarijo več (to so t.i. zvezde III. generacije)  saj so jih procesi nastajanja tako izčrpali, da so od njih ostali samo še ostanki plinov. Te zvezde so namreč bile ogromne, kar je povzročilo tudi, da so bile njihove supernove (na kratko povedano je to takrat, ko zvezdo raznese, ko se njena kemijska struktura tako močno spremeni oz. so njeni atomi prepolni energije – kdaj drugič pride še razlaga kaj to je, v malo bolj dodelani obliki) ogromne, s pomočjo le-teh pa so bili začetni kemijski elementi razposlani po vesolju. Vsaka generacija zvezd tvori druge elemente, ki jih s pomočjo supernov ali na druge načine pošilja po vesolju.

Zvezde tvorijo ozvezdja, osončja ipd. Vse do galaksij. Tako je lahko odkriti plinski oblak lahko ostanek starodavne galaksije, ki se je izoblikovala kmalu po nastanku vesolja. Vendar kot rečeno, zaenkrat imamo samo posredne dokaze, saj smo komaj pristali na Marsu. Ker smo precej zahojena bitja, ki še vedno kurijo na drva (za namig o tem, kaj bi moralo biti povedano tukaj, si preberite odlomek številka 109) in se obremenjujejo s tem, kdo bo zmagal na volitvah (nekaj na skoraj nepovezano temo piše v odlomku številka 123).

273. Svetlobno leto je merska enota za razdaljo, ki jo svetloba prepotuje v enem letu. Naše sonce je od nas oddaljeno 8 minut, nam najbližja galaksija, Andromeda, pa je od nas oddaljena 2,5 milijona svetlobnih let – torej, ko jo zagledamo, v resnici vidimo kakšna je bila 2,5 milijona let nazaj. Nam najdlje opažena galaksija EGS – zs8 – 1 (verjetno bolj eksotično ime še iščejo) je od nas oddaljena 13,1 milijarde svetlobnih let, torej je verjetno tudi ena najstarejših galaksij (ker naj bi bilo vesolje staro okrog 13,8 milijarde let).

Za drugo mersko enoto, ki nam pomaga opisati razdalje med zelo oddaljenimi predmeti (osončji, galaksijami in bencinskimi črpalkami, ko imamo prazen tank na avtu) se uporablja merska enota parsek, ki znaša približno 3,26 svetlobnih let. Zemlji druga najbližja zvezda (prva je sonce), Proxima Centauri, je od Zemlje oddaljena približno 1,3 parseka oz. 4,24 svetlobnih let. Parsek je bolj znan s predponama kilo (ki označuje 1000) in mega (ki označuje 1 000 000) – poznamo pa tudi predpono giga, ki označuje 1 000 000 000 merskih enot, torej parsekov.

Za primerjavo: središče galaksije Mlečna cesta (naše osončje se nahaja v enem izmed njenih bolj zabačenih kotov) je od Zemlje oddaljeno malo več kot 8 kiloparsekov, nam najbližja galaksija, Andromeda (ki je, kot že rečeno od nas oddaljena 2,5 milijona svetlobnih let) pa je preračunano gledano približno 780 kiloparsekov oz. 078 megaparsekov stran od nas (glede na velikost vesolja je to bližnja soseščina). Kozmološki horizont (meje vidnega vesolja, katerega lahko vidimo s pomočjo posebnih naprav) ima polmer približno 14 gigaparsekov (oz. bolj komplicirano rečeno: 46 milijard svetlobnih let). Ker človek porabi skoraj 32 let, da v miru prešteje do milijarde, imate dela več kot dovolj in je bolje, da začnete stvari izven Zemlje opazovati zdaj. Svetloba vas ne bo čakala.

274. ker je zijanje v nebo s strani družbe pojmovano kot čudaško početje in se z njim ne ukvarja veliko ljudi, naj vam razložim še nekaj o introvertiranih ljudeh (ti običajno veljajo za čudake, ki počnejo stvari, ki veljajo za še bolj čudne od njih samih).

Ljudje energijo običajno dobivajo od drugih ljudi (če smo dobre volje, to običajno pokažemo tako, da tudi drugi postanejo dobre volje in seveda, tudi obratno. Če smo sitni, tudi drugi ljudje, ki imajo opravka z nami, postanejo sitni, kar običajno našo sitnobo še poslabša) – tukaj ni govora o energijski vrednosti v kalorijah, kljub temu, da sem sama človek, ki običajno najboljšo uteho najde ravno v prehrani – zato so za ljudi družbene interakcije nujne. Introvertirani ljudje običajno veljajo za sramežljive oz. za take, ki se v družbi ne znajdejo. Razlog je predvsem v tem, da introvertirani večje skupine dojemajo kot nekaj grozljivega, prisotnost v takšnih skupinah (za nekatere je to obisk nakupovalnega centra v času kupovanja božičnih daril, za druge pa je dovolj že to, da so npr. 5 ur sedeli v napol polnem razredu vrstnikov) pa jih psihično izčrpa. To so ljudje, ki rabijo svoj čas zase. Lahko se izkaže, da se ne znajdejo najbolje v družbi, predvsem zato, ker se ne obremenjujejo s tekočo problematiko o kateri družba govori (kdo se je spečal s kom, kakšno je vreme in katera politična stranka bo našo državo popeljala v razcvet), saj se bolj posvečajo svojim mislim, idejam in temu, kako dojemajo sami sebe.

Introvertirani veljajo za tiste, ki zelo malo govorijo, kar pa je lahko zelo zmotno prepričanje. Enostavno obstajajo ljudje, katerim se zdi nesmiselno govoriti, če se jim zdi, da njihove besede ne bodo nikomur pomagale oz. se jim govorjenje o nečem (tudi z nekom) zdi povsem odvečno in svoje energije, katero jim je že pobralo dejstvo, da so morali med ljudi, kar jih je močno izčrpalo, ne mislijo izgubljati na tak način, da bi govorili neke floskule. Introvertirani so ljudje, ki jih enostavno zanimajo druge stvari kot večino, zaradi česar imajo manj prijateljev. Svoje prijatelje namreč izbirajo po kvaliteti in ne po kvantiteti (številu), saj iščejo ljudi, ki jim bodo dali možnost, da govorijo o stvareh, ki jih zanimajo in zraven ne bodo od zdolgočasenosti padali v nezavest. Po drugi strani pa, ker imajo manj prijateljev, se jim lahko bolj posvetijo in jih v resnici poznajo. Ljudje, ki imajo okrog sebe veliko ljudi, te običajno poznajo samo bežno oz. so dobri prijatelji samo s peščico znancev, katere imenujejo za prijatelje.

275. Gre za nekaj, kar je močno povezano z predhodne omenjeno introvertiranostjo. Govora bo o t.i. overthinkingu, ki je že bil omenjen v odlomku številka 23, vendar je nujno, da dobi svoj lasten odlomek (že je bilo rečeno, pred mnogo mnogo tedni, da Slovenci ne premoremo ustreznega prevoda besede 'overthinking' – če imate kakšno dobro idejo o tem, kako bi to besedo prevedli, me prosim kontaktirajte – in od takrat se ni na tem področju absolutno nič spremenilo).

Po domače rečeno, to so ljudje, ki preveč razmišljajo. O vsem. Neprestano. Ljudje, ki morajo v vsaki besedi, izjavi, emojiju, fotografiji, postavitvi vejice v stavku ipd. najti skriti pomen, ki ga ta dostavlja.  Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da to vsako stvar v življenju takšnega človeka močno otežuje. Preden se lotijo neke naloge, morajo analizirati vse njim znane načine, kako bi to nalogo najbolj efektivno rešili. To jim seveda vzame dvakrat več časa kot drugim, ki so dobili isto nalogo. Prepričani so, da če bodo še nekajkrat premislili vse detajle, ki so jih dobili, bodo našli konkretno in preprosto rešitev, da bodo stvar razumeli v njeno samo bistvo. S takim načinom se spopadajo z vsemi stvarmi v svojem življenju – od najbolj resnih, kot je npr. izbiranje življenjskega partnerja, odločanje za starševstvo ipd. pa do najbolj banalnih, npr. kaj obleči za v službo in kaj naročiti za kosilo. Zaradi tega dostikrat izpadejo neodločni in ironično, kot da 'z glavo niso povsem pri stvari'.

To niso preproste misli, ki se končajo po nekaj korakih (npr. če obujem te nogavice, me ne bo zeblo v noge), ampak gre za misli, ki so v bistvu preproste, vendar jih je veliko preveč, ker se posvečajo vsaki malenkosti (npr. – zelo na kratko – če obujem te nogavice, potem ne morem obuti tistih čevljev, v drugih čevljih me bodo bolele noge, ker v njih težko tečem, vendar moram do službe iti na dva avtobusa in tam bom morala stati, ker so sedeži namenjeni komu drugemu in tako naprej do točke, kjer lahko nekdo, ki preveč razmišlja pomisli tudi na to, da gre za nekakšno zaroto ali pa da on sam škoduje celotnemu stvarstvu – verjemite, do tega lahko zelo hitro pride. Vsaj do misli o tem.)

Na kratko povedano: to so ljudje, ki se pogovarjajo z vami, najdejo četrto (najhujšo) definicijo besede, ki ste jo uporabili, ji dodajo vse najhujše pridevnike in vsebino, iz nje naredijo zaroto in zanjo okrivijo sami sebe. Kar poznamo samo tak način dela, ne glede na to, kolikokrat preanaliziramo vse, kar nam je nekdo rekel, na katere načine to storimo in do kako hudih posledic nas to pripelje. Ena izmed najhujših posledic pretiranega razmišljanja je huda nespečnost. Ko človek, ki preveč razmišlja, leži v temi v postelji, mu njegovi možgani dobesedno naštevajo vse napake – od tistih najresnejših do tistih povsem banalnih – ki jih je v življenju storil, pomislil ali izrekel, mu sporočajo, kakšne posledice bodo te njegove trivialne napake imele za celoten svet in pri tem veliko pretiravajo, je dejansko nemogoče spati.

276. Če se navežem na hudo zmedo, katero povzroča pojav iz zgornjega odlomka, je očitno čas, da povem kaj o konkretni babnici tega tedna. To je Eris ali Erida, grška boginja kaosa, prepira in nereda. V originalu je njeno ime zapisano kot Eρις in pomeni Prepir. Običajno se jo upodablja z zlatim jabolkom spora. Njena nasprotnica je Harmonia (že njeno samo ime pove zakaj se gre), Rimljani pa so jo pojmovali kot Discordio, po Homerjevem izročilu pa kot Enyo, boginjo vojne.

Avtor Heziod je v svoji pesnitvi 'Delo in dnevi' opisal dve ženski s tem imenom. Prva je opisana tista, ki povzroča vojne, krutost in nasilje, katere noben moški ne ljubi (ne glede na to kako znani vojščaki so bili moški takrat), spoštujejo pa jo samo zato, ker je nesmrtna boginja.

Druga pa je hči Noči (Nyx) in Zevsa (ki je očitno svoje genitalije vtaknil vsepovsod kamor jih je le lahko) in je tista, ki povzroča zdravo konkurenco, ki je pomoč pri doseganju boljše kvalitete lastnega dela (če vidimo, da je nekdo nekaj naredil dobro, hočemo narediti mi še boljše), je tista, ki ljudi pripravlja do tega, da so aktivni, da delajo, da rastejo kot osebe, da se razvijajo (in da ne izigravajo komatoznih pacientov na kavču). Heziod je v svoji 'Teogoniji' podal tudi drugačno sliko te Eris, saj je njene značilnosti opisal preko njenih otrok: Ponos (tlaka), Lethe (pozabljivost), Limos (lakota), Algos (bolečine oz. trpljenje), Hysminai (spopadi), Makhai (bitke), Phonoi (umori oz. klanja), Androctasiai (uboji), Neikea (spori), Pseudologoi (laži), Amphilogiai (nesoglasje), Dysnomia (nezakonitost oz. brezpravnost – kar je za stare Grke, ljudi, ki so ogromno dali na pravo in pravičnost, nekaj katastrofalnega), Atë (uničenje, v nekaterih prevodih tudi norost ali neumnost) ter Horkos (lomljenje obljub oz. priseg).

Eris je vplivala na nastanek sodobnega diskordianizma, kulta, ki od poznih 50ih let 20.stoletja uči o njej kot boginji nereda in eksistence (tisti, ki ste se srečali z ontologijo bi praviloma morali vedeti o čem je govora... drugi pa boste morali potrpeti še kakšen teden. Ontologija je eden izmed izpitov na fakulteti katerega nisem naredila v prvem poskusu) s sestro Aneris (boginjo reda in ne-eksistence) in bratom, ki je zaveznik duhovnosti. Principia Discordia, sveta knjiga diskordianizma, jo predstavi v veliko bolj omiljeni verziji kot stare grške pesnitve, ki jo predstavljajo kot zlobno, res pa je tudi, da je njeno življenje, tako v starogrških epih, kot tudi v Principii Discordii zasnovano okrog tega, da je začela Trojansko vojno.

Po njej je poimenovan manjši planet Eris, drugi največji manjši planet v našem osončju, ki je skoraj za tretjino večji kot (nekdanji) planet Pluton. Nekateri pa se je lahko spomnite tudi kot zoprne občasne obiskovalke v risanki The Grim adventures of Billy & Mandy.

277. da še nekaj momentov ostanem pri starih Grkih, ki so si na zanimive načine znali krajšati čas. Eno izmed teh načinov je vprašanje, ali nek objekt, kateremu so zamenjani vsi deli, ki ga sestavljajo, še vedno ostane izvorni element. Gre za Tezejev paradoks. Znanih je več poskusov zastavljanja in reševanja te uganke v antiki (Heraklit, Aristotel) in nato kasneje v moderni filozofiji (J. Locke, T. Hobbes), ter tudi v sodobni pop kulturi (veliko znanstveno fantastičnih filmov se namreč ukvarja s tem, ali je človek, kateremu so vse dele telesa nadomestili z bioničnimi, še vedno isti človek, kljub temu, da sploh ni več človek).

Miselna uganka o kateri je govora, je dobila ime po Tezeju, kralju – junaku Aten oz. njegovi ladji, katera je bila po izročilu več stoletij po Tezejevi smrti zasidrana v atenskem pristanišču, njene dele, ki so začeli razpadati pa so redno menjavali z močnejšim lesom. Tako se je v toku stoletij rodilo vprašanje, če je to sploh še Tezejeva ladja, saj so jo v celoti prenovili.

278. In končno je čas za še nekaj preprostih definicij. Ker so se ravno začele razprodaje (ja, še vedno je v meni toliko ženske, da sem na take dogodke pozorna... in vedno mi je na koncu žal, ker že lep čas nisem v trgovinah našla nič uporabnega ali dostopnega... torej nam tudi razprodaje ne koristijo preveč.). Gre za samostalnik oniochalasia, ki definira dostikrat nepremišljeno, če ne celo nespametno kupovanje stvari kot način razbremenitve. Kljub temu, da gre za besedo, ki v originalu angleškega izvora, pa jo je vseeno zamenjala veliko bolj popularna beseda, shopping, ki prav tako izhaja iz angleščine, prvič pa je bila uporabljena v drugi polovici 18. Stoletja (beseda 'shop' oz. njene predhodnice shoppe, sceoppa in celo scypen je skoraj 500 let starejša, saj je bila prvič zapisana v drugi polovici 13. Stoletja).

279. Z zgornjo povezana beseda je tudi novi portmanteau (skovanka), shopaholic, ki opisuje človeka s kompulzivno potrebo po tem, da nakupuje, oz. osebo, ki mora zapravljati denar v nakupovalnem centru (oz. več nakupovalnih centrih), zaradi tega, da bi pridobil stvari ali pa zaradi samega navdušenja, ki mu ga nakupovanje omogoča. Gre za posebno vrsto nakupovanja - to ni takrat, ko ti zaradi slabe organizacije zmanjka makaronov in moraš ponje v trgovino, ampak je to težava oseb, ki imajo občutek, da enostavno morajo hoditi v trgovine in kupovati, saj so edino tako lahko srečne. Veliko ljudi trdi, da gre za posebno vrsto odvisnosti, ki se je začela z globalizacijo kapitalizma.

Da se lahko začne domnevati, da je nekdo odvisen od nakupovanja, mora ta oseba za katero sumimo, da je odvisna od nakupovanja, narediti najprej marsikatero neumnost. Ljudje so tako sposobni dobesedno karkoli narediti za to, da bi jim bilo omogočeno iti v trgovino, da si nekaj kupijo, tudi če tega ne potrebujejo. Taki ljudje so sposobni več ur ali celo dni taboriti pred novo trgovino, da bi lahko vanjo vstopili prvi (pomislite tudi na t.i. 'črni petek' takoj po ameriškem zahvalnem dnevu, ko se začnejo predbožične razprodaje v ZDA, ko ljudje več ur čakajo, da bodo lahko kupili stvari, ki so domnevno bile znižane, kljub temu, da teh stvari ne potrebujejo ali sploh nimajo denarja zanje – sodobni čarm kreditnih kartic). Prav tako so sposobni krasti (denar ali za denar – ukrasti nekaj, e jim nekdo ponudi denar za to 'opravljeno storitev', da bi si lahko želeni izdelek ali več njih kupili), lagati in se pretepati, da bi do določenega izdelka prišli. Znani so tudi primeri, ko so ljudje ubijali, da bi lahko prišli do nečesa, kar si želijo.

Shopaholiki so prepričani, da je nakupovanje življenje.  Običajno so ženske stereotipizirane kot odvisne od nakupovanja, ki živijo za to, da ugajajo moškim in kupujejo  čevlje. V resnici pa je moških žrtev te odvisnosti približno toliko kot žensk, s tem, da moški kupujejo drugačne stvari (čeprav poznam tudi moške, ki imajo veliko več parov čevljev kot jaz), v dobi hitrega razvoja potrošne tehnologije (a.k.a. zdaj) pa je to opazno pri kupovanju računalniških pripomočkov, telefonom in drugih napravic (t.i. gadgetov), ki naj bi nam olajšale življenje.

Uradno ime za odvisnost od nakupovanja je oniomania in je že priznana kot bolezen oz. osebnostna motnja, res pa je, da se zaenkrat sooča samo z najhujšimi primeri takšnega početja. Običajno je povezana z nihanjem razpoloženja, tesnobnostjo,  zlorabo substanc in prehranjevalnimi motnjami, zato jo nekateri še vedno priznavajo samo kot simptom drugih stanj (oz. 'klic na pomoč') in ne kot dejansko motnjo oz. bolezen.

280. Litographs, družba iz Cambridgea v Massachusettsu, ki se ukvarja z dizajniranjem stvari s slavnimi citati iz knjig, je leta 2014 sprožila kampanijo na Kickstarterju (internetna platforma za množično financiranje umetniških projektov), v kateri si je zadala, da bo knjigo Alica v čudežni deželi avtorja Lewisa Carrola, razdelila na 2500 citatov, te pa s pomočjo začasnih tatujev prenesla na telesa 2500 prostovoljcev. Vsaka izmed tetovaž je bila individualno oblikovana, družba pa je sodelovala s skupino za posebne efekte iz Hollywooda, ki je začasnim tetovažam dala izgled trajnih tetovaž.

Da bi pri tem sodelovali, ste morali družbi dati vsaj en dolar in ena izmed teh tetovaž je bila vaša (prejeli ste jo po pošti, nalepili oz. odtisnili nekam na svoje telo, jo fotografirali in jo nato objavili na galeriji tatujev družbe Litographs). Po 12ih urah se je nabralo že več kot 2500 prostovoljcev, zato je morala družba vključiti še drugo knjigo, zato je vključila še drugi del Alicinih dogodivščin,  Through the looking glass (and what Alice found there) – za filmoljube samo poudarek, da letos prihaja ven film s tem naslovom, narejen po tej knjižni predlogi (to bo vse, kar bom ta teden povedala o filmih).

S pomočjo družbe Litographs je bil tako podrt rekord za najdaljšo verižno tetovažo na svetu. Družba se je tega domislila predvsem zato, da bi mladini, ki svoje življenje živi večinoma v virtualnem svetu, približala užitek branja knjig – saj veste, lahko si ogledate, kaj pomeni toliko tetovaž na naslovu http://tattoos.litographs.com/, lahko pa preberete še kakšno knjigo, saj tisti, ki prebere eno knjigo, živi eno življenje, tisti, ki pa prebere tisoče knjig, pa živi tisoče življenj.

Glede na to, da sem prvi odlomek pisala več kot tri dni (ker je Orloj nekaj o čemer bi lahko čvekala ure in ure, če ne celo tedne in zraven po vsej verjetnosti ne bi povedala popolnoma nič koherentnega – oh, poglej, pri vsem kar govorim imam to težavo), nato pa sem danes (petek popoldan) morala skupaj spackati še devet zapiskov o tem o čem sem čez teden razmišljala, ki naj bi dajali idejo, da sem še prištevna in sposobna razmišljati tudi o čem drugem, ne samo o tistem o čemer običajno razmišljam. Kot že rečeno, skozi človekove možgane gre dnevno med 12 000 in 50 000 misli dnevno in ko nekaterim od nas uspe odmisliti NSFW zadeve, potem ostane bore malo stvari o katerih bi lahko razmišljali. Dovolj ima in domnevam, da se vsaj tukaj strinjate z mano. Moja zelo šepajoča koncentracija skokovito popušča, pred mano pa je še spisek zelo zanimivih besed, katere vam mislim predstaviti v naslednjih postih. Ostale ideje pa se bodo zgodile še sproti. Do naslednjič!

Nauči se videti in spoznal boš, da je vse povezano z vsem drugim! (L. da Vinci)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 27. del

Težko verjamem, da je skoraj cel dan pred dejansko objavo, jaz pa sem ta del preproge že spisala. Piše se novo leto, vsi okrog mene so polni brezveznih obljub, kaj bodo vse storili zase in za druge v novem letu, katere bodo ob prvi priliki pozabili ali prelomili. Nekateri od nas nikoli ne obljubljamo, saj nas je na smrt strah, da bi katero izmed svoj obljub morali prelomiti zaradi nepredvidenih situacij v katerih smo se znašli, in še to večinoma ne po svoji krivdi. Saj veste, ko narediš vse, kar si obljubil, tega nihče ne opazi, ko pa eno samo stvar pozabiš ali pa je ne moreš narediti, pa vsi okrog tebe naredijo večletno dramo in ti spodrsljaj očitajo še desetletja kasneje (brez skrbi, govorim o  lastnem življenju, torej tudi približno vem o čem je govora).

Ker mi je božič (in predvsem njegovo dvomesečno proslavljanje) pošteno načeli tistih nekaj živcev, katerih mi ljudje niso v preteklem letu dokončno uničili, bo tokrat govora o temah, ki so medsebojno sicer zelo povezane, vendar običajno netreniranem očesu delujejo povsem nepovezane in sicer bo govora o nočnih morah, grozljivkah, keltih in koledarjih. Kako so med seboj te teme povezane (če si recimo ne znate predstavljati 'iz glave'), si lahko ogledate v prvem zapisku v letu 2016, ki s tem praznuje 27. Teden svojega obstoja (da boste vedeli, ko se bo nekoč, ob svetem nikoli, po Stromatri imenoval koledar). Navkljub mačku – alkoholnem ali moralnem, ali brez vseh distraktorjev, je čas za nekaj poljudno znanstvenih izjav iz moje strani.

261. V najbolj grozljivem času leta je nujno napisati tudi nekaj o grozljivkah. In sicer, ker gre tudi za resničen čas leta (čeprav se je večina ljudi, ki še kažejo znake inteligence že prelevila v totalne idiote in zdaj pojejo božične napeve z drugimi... pustimo podrobnosti), je nujno napisati, da so nekatere izmed kultnih grozljivk narejene po resničnih dogodkih. Po domače rečeno, umetnost vedno črpa iz resničnega življenja (zato pa v dosti primerih umetnosti več ne moremo imeti za umetnost).

Kultna grozljivka Eksorcist je posneta po istoimenskem romanu avtorja Williama P. Blattyja, ki je zamisel o izganjanju hudiča iz otroka pobral iz večih dokumentov, katere so napisale priče eksorcizma Rolanda Doea leta 1949. Veliko knjig je bilo napisanih o ljudeh, ki so ta eksorcizem videli, saj naj bi šlo za nekaj izredno grozljivega. Puzzo je uporabil tudi nekaj izvirnih idej iz dokumentov o tem eksorcizmu, eno izmed teh je npr. duhovnikovo ime.

Še en film, ki je zasnovan na eksorcistu, je film The Rite iz leta 2011. Zasnovan naj bi bil na delih  očeta Garyja Thomasa, enega najbolj znanih eksorcistov z zgodovini katolištva v ZDA. Znano je, da je oče Thomas izvršil več sto eksorcizmov za katoliško Cerkev, zgodba v romanu 'The Rite: The Making of a Modern Exorcist' pa je postavljena okrog njegovih treningov za izganjalca hudiča in stvari, ki jih je na teh vajah doživel in videl.

Popularn žanr med grozljivkami so tudi otroške igrače, ki imajo čudne moči katere uporabljajo za še bolj čudne stvari. Verjetno najbolj znani grozljivki o tem sta  Child's Play in The Conjuring. Za prvi film je bila uporabljena zgodba o medicinski sestri oz. negovalki, ki je začarala eno izmed igrač avtorja Roberta Eugenea Otta, da se je spremenila v nočno nadlogo, ki je strašila vsepovprek. Izvirna lutka je še danes shranjena v muzeju, nekatere izmed prič pa še vedno trdijo, da včasih premika glavo ter odpira in zapira oči. The Conjuring pa naj bi bil zasnovanj na pričevanjih raziskovalcev paranormalnih pojavov, Eda in Lorraine Warren, ki trdita, da gre za najtežji primer v njunem življenju (da smo si na jasnem, ker nisem nekdo, ki naseda zgodbam o paranormalnih pojavih, vam ne bom navajala, kaj sta odkrila. Imate lastne oči in veliko preveč časa, filme si oglejte sami).

Več filmov je zasnovanih tudi na delih različnih serijskih morilcev. Med ustvarjalci grozljivk je zelo popularen Ed Gein, na katerega delih je med drugimi zasnovana klasika The Texas Chainsaw Massacre. Gein je bil ponosen lastnik 75ih motornih žag, v času svoje aretacije pa je posedoval 9 mask narejenih iz človeške kože. V njegovem stanovanju so bili tudi štirje izmed njegovih sorodnikov, katere je strateško razparceliral po stanovanju, jih zvezal na stole in hranil s človeškim mesom. Pravo praznično početje, zato mi nikoli ni bilo jasno, zakaj je Gein veljal za čudaka...

Še ena izmed zanimivih tržnih niš, ki so zelo popularne med tistimi, ki grozljivke snemajo in tistimi, ki jih gledajo, so nočne more. Najbolj prepoznaven izdelek v tej kategoriji je zagotovo A Nightmare on Elm Street, ki je zasnovana na zgodbi pribežnikov iz Laosa. Nekateri med njimi so zaradi svojih nočnih mor izgubili življenje. Obdukcijska poročila so potrdila, da z njimi fizično ni bilo nič narobe, umrli pa so zaradi srčnih zastojev  med izredno hudimi nočnimi morami.

262. Nočne more so vrsta sanj, v katerih nekdo, ki spi sanja, da je ogrožen njegov obstoj ali pa njegova varnost (nekateri med nami si med nočnimi morami predstavljamo tudi, da imamo hišo polno obiskov, da smo poročeni, da smo člani kulta ali da imamo otroke. Ker nekateri izmed nas smo dejansko prepričani, da je z zgoraj naštetim ogrožen naš obstoj, saj vse te stvari kratijo zrak katerega dihamo... vendar o tem kdaj drugič). Nočne more se običajno pojavljajo v REM fazi spanja (za obuditev spominov si preberite zapisek številka 186) in jih v svojem življenju po večkrat izkusijo vsi ljudje. Tisti, pri katerih so takšne sanje bolj pogoste imajo lahko spalno tesnobo (ja, dejansko obstaja motnja s tem imenom... zanimivo je pa tudi to, da bi priročnik, ki te motnje našteva, lahko zraven definicije te motnje lahko priložil mojo fotografijo).

Med nočnimi morami, sploh pri ljudeh, ki imajo spalno tesnobo, je pogosto, da speči v spanju vpije in kriči in se včasih ne more zbuditi iz tega (glej naslednji odstavek). Tisti, ki se prebudijo, se živo spominjajo sanj, imajo velikokrat povišan srčni utrip in kažejo nekatere znake tesnobe (potenje, nervoza, tresenje, celo grizenje ustnic ali nohtov ipd.). Prav tako pa so za nekoga, ki se je ravnokar zbudil zelo skoncentrirani (v prvi fazi zbujanja se človek običajno ne zaveda kje je, kdo je, kaj se dogaja ali podobno, kar pa za ljudi, ki so se zbudili iz nočnih mor običajno ne velja, saj vedo kje so, kdo so in zakaj so se zbudili). Še enkrat vas opozarjam, da če ste takšne nočne more imeli enkrat, ni nič narobe – sanje so odraz vseh informacij, ki jih nosite v glavi, možgani pa jih ponoči procesirajo in 'pospravljajo' v njim namenjene predalčke v vaši podzavesti – če pa se vam dogaja, da imate nočne more večkrat na teden ali da se bojite zaspati, ker vas je strah, da bi kaj hudega sanjali, vam priporočam, da poiščete profesionalno pomoč.

263. Če ste v nestrpnem pričakovanju še od predhodnega odstavka (vendar močno dvomim, da se kdo sploh spomni, da je bilo nekaj za ta odlomek nakazano v zgornjem odlomku...), naj vam potešim radovednost in vam povem, da bo govora o spalni paralizi. Ker je že ravno čas nočnih mor v nadaljevanjih, katere veliko med vami rada imenuje 'prazniki'.

Spalna paraliza je motnja pri kateri nekdo, ki je v stanju pred spanjem (hypnagogia) – ne dve ure prej, če smo pošteni, ampak takrat, ko je njegovo telo že pripravljeno za spanje, njegovi možgani pa bi npr. radi izvedeli kolikokrat je možno srednje velik kolut zobne nitke naviti okrog avtomobilske gume – ali v stanju, ko se že prebuja iz spanja (hypnopompia), izkusi, da se ne more premikati, govoriti ali se odzvati na dogajanje okrog sebe. Običajno ta pojav spremljajo tudi halucinacije (poznana je npr. ideja, da je v sobi nekdo, ki tam nima kaj iskati).

Gre za prehodno stanje med budnostjo in spanjem, katero zaznamuje atoničnost mišic. Atoničnost mišic sprožijo možgani, da ljudje ne bi v spanju počeli to, kar se vidijo početi oz. doživljajo v sanjah (pri nekaterih je to dogajanje v telesu lahko malo moteno, ti ljudje pa so znani kot mesečniki, ki se v spanju sprehajajo, govorijo ipd... Kajenje in prehranjevanje ponoči ne sodi v to skupino). Pojav spalne paralize je lahko enkraten ali pa ponavljajoč in ga ni moč napovedati vnaprej, se pa pogosto povezuje z narkolepsijo, migreno, tesnobnimi motnjami in spalno apnejo.

Spalna paraliza v bistvu ni nevaren pojav, lahko pa nekoga, ki jo je utrpel (enkrat ali večkrat) predstavlja izredno grozljivo izkušnjo. Pomoč pri zdravljenju običajno izgleda tako, da nekoga, ki ima s tem težave podučijo o tem kako izgleda sama struktura spanja, njegovi spalni vzorci se analizirajo in običajno je potrebno priporočiti samo bolj redno spanje v bolj mirnem in spanju primernem okolju. Če simptomu vseeno ostanejo, se bolnika testira za narkolepsijo. Če ne gre za narkolepsijo ali druge motnje spanja, se bolniku predpišejo triciklični antidepresivi ali SSRI (prav tako antidepresivi, vendar narejeni tako, da naj bi zviševali količino serotonina izven celic – gre za skupino izredno močnih antidepresivov, ki se uporabljajo za pomoč pri zdravljenju klinične depresije in nekaterih zelo hudih oblik anksioznostnih motenj). Vendar pa za nobena od teh zdravil ni dokazano, da izničijo vse 'napade' spalne paralize, saj se občasno, kljub jemanju predpisanih zdravil dogodi, da bolnik izkusi nezmožnost premikanja v spanju.

264. Kot običajno je čas za eno konkretno babnico in ker smo ravno pri nočnih morah, je čas, da se srečamo z Mare. Gre za bitje ženskega spola iz nordijske mitologije, ki je poznano po vsem germanskem svetu. Ona ljudem prinaša nočne more, običajno tako, da ljudem sedi na prsih medtem, ko ljudje spijo.

To bitje se dostikrat primerja ali celo enači s sukubusom (mitološko kreaturo, ki ima spolne odnose z mladimi moškimi, medtem, ko ti spijo. Njen prijatelj Inkubus počne isto, vendar z mladimi dekleti), nekatere teorije pa celo trdijo, da so ta bitja nastala, ko so med transom telesa čarovnic zapustile njihove duše in se naselile v živali.

Starejši nordijski jeziki jo imenujejo tudi Mareritt oz Mareridt, kar v direktnem prevodu pomeni tudi 'Mare jezdi', zato se jo povezuje tudi s tem, da ponoči jezdi konje, da so ti zjutraj utrujeni utrujeni in prepoteni. Domnevno naj bi tudi vozljala moške lase medtem, ko ti spijo, iz česar izvira ena izmed prvih razlag za redko bolezen imenovano plica polonica (gre za bolezen las, pri kateri so lasje tako slabe kvalitete oz. tako uničeni, da se radi vozljajo, potem pa jih je nemogoče razčesati. Gre za zelo redko bolezen, zato svoje jutranje lenobe ne morete enostavno opravičevati z njo).

Šlo naj bi za žensko obliko bitja imenovanega Vættir oz. v prevodu 'duh iz narave', teh pa je več vrst, zato so razdeljeni v klane (škratje, palčki, velikani ter celo bogovi), lahko pa so poročeni med seboj ali celo z ljudmi, kar jim daje možnost ustvarjanja drugih mitoloških kreatur.

265. Ker so že bili omenjeni konji, je smiselno, da omenim še eno konkretno babnico, in sicer valižansko boginjo konj, Rhiannon (ki je v dosti pogledih podobna galski Eponi, ki bo na vrsto prišla kdaj kasneje).

Rhiannon je Gwawl (brez skrbi, gre za dejansko ime in ne za pravopisno napako. Ker, Wales.) pretental v zaroko, čeprav se z njim ni hotela poročiti (vsi našteti v opisu so osebe iz Mabinogi in druge srednjeveške zgodbe iz Walesa). Nekoč jo je med ježo belega konja ugledal Pwyll, gospodar Dyfeda, in seveda, kakor običajno to v zgodbah poteka, se je vanjo nemudoma zaljubil. Rhiannon ga je v ježi prehitela za tri dni, vendar mu je nato pustila, da jo je dohitel in privolila v poroko z njim. Skupaj sta nato skovala načrt, kako se bo Rhiannon ognila poroki z Gwawlom.

Zgodbe v Mabinogi opisujejo, da je pravzaprav večino načrta skovala sama, saj njen soprog Pwyll ni bil med najbolj brihtnimi 'v svojem letniku'. Sama je zanj dejala, da 'ni nikoli obstajal mož, ki bi slabše uporabljal svojo pamet kot jo je on'. Po smrti prvega soproga se je Rhiannon poročila z Manawydenom (kaj je imela za pokomentirati o njegovem uporabljanju lastnih možganov širši javnosti ni znano).

Njeno ime izhaja iz protokeltskih jezikov in pomeni 'velika kraljica'. S tem, ko poroči nekega moškega, mu da možnosti, da vodi svojo deželo in je pri tem suveren in pošten (za primerjavo je tukaj lahko tudi Morrighan iz odlomka številka 184). Rhiannon ima jato ptic, ki s svojim petjem uspava žive ljudi v globok sen, ko deželi ne kaže najbolje ali to zahtevajo trenutne razmere v deželi, petje teh ptic pa prav tako lahko obudi mrtve iz njihovega večnega sna.

Njena zgodba je bežno opisana v pesmi, ki nosi njeno ime skupine Fleetwood Mac, čeprav tekstopiska stevie Nicks trdi, da takrat njene zgodbe še ni poznala. O tem kako gre pesem in o čem točno govori, si oglejte na spodnji povezavi.

Fleetwood Mac - Rhiannon

266. Običajno, ko ljudje zaslišijo pridevnik keltski/ -a/ -o, avtomatsko pomislijo na Irsko in Veliko Britanijo. Seveda, posameznik je lahko pameten, inteligenten, moder ipd., vendar pa je množica takšnih posameznikov vedno neumna in panična. In prav to velja tudi v tem primeru.

Keltski/ -a/ -o je dejansko jezikovna skupina, indoevropskega izvora, ki označuje ljudi, ki so se iz osrednje Evrope naselili v zahodno Evropo, Britansko otočje in v jugovzhodno Galatijo pred nastankom Rimskega imperija.

Ostanke zgodnje keltske kulture najdemo resda predvsem na Irskem, Škotskem, v Walesu in v nekaterih delih Nemčije, Francije in Iberskega polotoka. Pred nastopom Rimskega imperija je večina centralne Evrope govorila jezike, ki izhajajo iz protokeltščine.

Danes jezike iz te jezikovne skupine delimo v dve primarni veji, t.i. 'q keltščina' oz. 'goidelščina' iz katerega izhajajo jeziki, ki se danes govorijo na Irskem, Škotskem in na otoku Mann, ter 'p keltščina' oz. 'britonščina', iz katere izhajajo jeziki, ki se danes govorijo v Britaniji, v Cornwallu in v Walesu. Med jeziki obstajajo očitne podobnosti, prav tako pa tudi očitne razlike v izgovarjavi in sami terminologiji.

Že sama struktura jezikov, ki so se razvili iz t.i. protokeltščine, je komplicirana, še huje pa je s časovno razvrstitvijo same keltske kulture. Prav tako je ta razdeljena na dva dela, Hallstatt (1200 BC do 475 BC) in La Tene (500 BC do 15 BC). Halstatt je zaobjemala današnje države okrog Avstrije (Hrvaška, Madžarska, Slovaška, severna Italija in deli Švice ter domnevno tudi nekaj malega na našem območju), La Tene pa je zaobjemala zahodnejše dele Evrope (Španija, del severne Italije, svoj čas pa tudi del zahodnega Rimskega imperija). Iz kulture La Tene izhaja rod 'galcev' in s tem tudi risani junak Asteriks.

V modernem poganstvu se pridevnik 'keltski' običajno uporablja za opis britanske, irske, škotske in valižanske mitologije. Za lažje predstavljanje, večina druidskih kultov v obstoju danes izhaja iz keltskega panteona, niso pa vsi ti kulti povezani z druidi. Nekatere izmed njih poznamo tudi v skupini wicca ter drugih.

267. Ker se počasi že sama zapletam v svoje besede, je čas za nekaj kratkih obrazložitev in da se ravno še držim teme, ki se počasi vleče skozi vse skupaj, naj bo zdaj nekaj trenutkov namenjenih besedi aisling.

Aisling je poseben pesniški žanr, značilen za Irsko (zato gre tudi za besedo iz irsko-galske jezikovne skupine). Značilnost tega žanra je, da se pesniku, ki opisuje lepote Irske kot dežele ta prikaže v obliki prelepe ženske, ki ga pelje skozi vse lepote okrog njega. Žanr se je začel razvijati v 17. Stoletju, v 20. Stoletju pa je Aisling postalo žensko ime.

Sledeč pravilom galske izgovarjave se Aisling izgovarja na več načinov, med katerimi so najbolj pogosti Ashling, Ashlin in Ashleen. Kot je možno opaziti, gre za originalno obliko imen Ashley in Lynn, dve med najbolj pogostimi ženskimi imeni v ZDA, katere  pa v filmih običajno nosijo običajne trape. Domnevam tudi, da realnost tukaj ne odstopa preveč tega, kar je prikazano v filmih (od nekdaj sovražim žensko ime Ashley, ker imam z njim oz. z njegovimi lastnicami običajno same težave). V originalu aisling pomeni 'sanje' oz. 'vizija'.

268. Ko smo že ravno pri 'vizijah, se lahko z naslednjima dvema odlomkoma spopademo tudi s koledarji. Ker ravno nastopa čas, ko na zidove namestimo nove, zavržemo stare... saj veste 'novo leto, nov jaz' in sranje v podobni maniri.

Koledar je po definiciji sistem s pomočjo katerega organiziramo družbene, kulturne, administrativne, promocijske, komercialne in verske dogodke. Tega se lotimo s pomočjo poimenovanja časovnih obdobij – npr. sekunda, minuta, ura, dan, teden, mesec, leto. Datum je tako posamezen dan v sklopu takšnega sistema. Modernejše družbe si lažje zapomnijo o katerem datumu je govora, ker poznajo različne načine zapisovanja teh datumov (spomnite se jezika piraha, ki je bil opisan v 143. Odlomku, v dokaz, da obstaja tudi kakšna drugačna miselnost od te).

Veliko uveljavljenih koledarjev je sinhroniziranih s solarnimi ali lunarnimi cikli, pred tem pa so obstajali t.i. lunisolarni koledarji, ki so kompenzirali z vrivanjem dodatnih dni, tednov ali mesecev, da so dejansko 'lovili čas'. Eden izmed takšnih je t.i. Gregorijanski koledar, ki je v uporabi še danes, pojavil pa se je kot modifikacija (prilagoditev) Julijanskega koledarja, ki je bil v uporabi od 46 BC do 1582 AD (Anno Domini oz. leto Gospodovo, ker se Gregorijanski koledar, po katerem funkcionira zahodna družba ravna po Kristusu... o tem kdaj drugič), sam Julijanski koledar pa je modifikacija starega koledarja rimske civilizacije.

Ime koledar izhaja iz prvega dneva v mesecu po rimskem koledarju, t.i. kalend (izvorno calendae), ki pa naj bi bila povezana z latinsko besedo 'calare', ki pomeni 'klicati (ker so ljudje klicali drugim, da so ugledali novo luno) in domnevno tudi iz prav tako latinske besede 'calendarium', ki je pomenila 'računovodsko knjigo oz. register', saj so na kalende pobirali davke, plačevali račune in dolgove.

269. Ker se lahko prehod iz enega leta v drugega zavleče za nekaj dni (zaradi posebnih stanj ipd.), se mi zdi smiselno predstaviti nekaj koledarjev, ki so danes v uporabi.

Japonska bo z 31.1. vstopila v 28. Leto obdobja heisei (ki je nastopilo, ko je cesar Akihito nasledil svojega očeta Hirohita na tronu). Angleži po kraljevskem koledarju letos vstopajo v 65. Leto vladavine kraljice Elizabete II. Taivan vstopa v 105. Leto obdobja Minguo,  v isto leto pa po svojem koledarju vstopa severna Koreja (pri njih poteka obdobje Juche). Verstvo baha'i pa bo skozi to leto vstopilo v 173 po svojem štetju.

Jugovzhodni del Nigerije znan pod imenom Igbo (ki označuje prebivalstvo, jezik in kulturo) bo vstopilo v 1017. leto obstoja. Burma (nekdanji Mjanmar) šteje 1378 let, Iran pa bo vstopil v 1395. Leto po svojem štetju let. Bengalska kultura (ki zopet označuje vse pod pridevnikom bengal, razen tigrov – ti verjetno poznajo svoje časovne enote, npr. 'od moje zadnje večerje je minilo...') je vstopila v 1423. Leto svojega obstoja, Islam pa bo vstopil v 1438.leto od svoje ustanovitve.

Koptski koledar bo letos praznoval 1733. Leto samostojnega štetja. Eden izmed hindujskih koledarjev (še dva bosta opisana v tem odlomku), shaka samvat, je tisti, ki šteje leta od začetka obdobja Saka v budizmu, pa bo s pomladnim enakonočjem vstopil v 1939. Leto svojega štetja.

V naslednjo skupino sodijo etiopski koledar, ki bo praznoval 2009. Leto svojega štetja, gregorijanski, ki je že vstopil v leto 2016 (to je splošno priznani mednarodni način štetja, ni pa nujno, da se ga vsi vsepovsod držijo, saj se jim zdijo njihovi načini štetja bolj praktični), julijanski koledar pa za gregorijanskim zamuja 13 dni, zato ga novo leto še čaka. Hindujski vikram samvat bo vstopil v 2079. Leto svojega štetja, splošni budistični koledar pa šteje že 2560. Leto, za njim pa samo za eno leto zamuja tajski solarni koledar. V letu 2016 mineva 2769. Leto od ustanovitve Rima, ki nam je dalo način štetja ab urbe condita. Berberi so praznovali 2966. Novo leto po svojem štetju časa. Boginja kaosa, Eris (bo še prišla na vrsto, brez skrbi) je svojo religijo in temu ustrezen koledar dobila pred 3182. Leti. Južna koreja pa je vstopila v 4349 leto, kar štejejo svoj čas. Kitajska bo vstopila v leto 4713 svojega obstoja, ko bodo s prvim mlajem (kot lunina mena, ko gre za 'prazno' luno) v letu 2016 prešli iz leta koze v leto opice. Njihov koledar ima preko 100 različic, ta je samo najširše sprejeta verzija posebnih algoritmov določanja časa na kitajskem.

So pa tudi sistemi, ki štejejo preko 5000 časovnih enot (v večini primerov gre za leta oz letom podobne časovne enote, ni pa to povsem nujno, kar bo dokazano čez nekaj trenutkov. O osnovnih merskih enotah bo govora kdaj drugič) svojega obstoja. Obdobje vladavine demona oz Kali Yuga bo letos praznovalo 5118. Leto svojega vladanja. Hebrejski koledar bo vstopil v 5777 leto svojega štetja, asirski pa je že vstopil v 6766 leto, kar se zaveda samega sebe. Bizantinski koledar bo praznoval 7525. Leto od stvarjenja sveta, ki je bilo izračunano s pomočjo Septuaginte (verzija Svetega Pisma).

Po štetju časa s pomočjo sistema UNIX, se nahajamo v obdbju med 1451606400. Sekundo in 1483228799. Sekundo od začetka štetja časa ob polnoči 1.1. leta 1970. V natanko kater sekundi se nahajate pa boste morali izračunati sami, saj pojma nimam kdaj boste brali zapisek tega tedna.

270. In za konec še ena, ki v tem trenutku verjetno da že opisuje mene (vsaj glede na to kakšne imem izkušnje z bralci – ja, lahko sklepam, da je z vsemi tremi, ki to berete tako). To je beseda attacabottoni, ki opisuje dolgočasneža, ki ljudem okrog sebe mori z dolgim, predolgim in popolnoma nezanimivim in zato zelo podrobnim  opisovanjem zgodb, ki so še bolj nezanimive kot on sam, katerih del je bil. V originalu ta italijanska beseda opisuje nekoga, ki pritrjuje gumbe na oblačila (sila dolgočasno delo... vendar brez gumbov tudi ni moč prikriti koliko ste požrli med prazniki, zato gre za človeka, ki je v družbi nujen).

Ker se vesolje ne vrti okrog mene, še manj pa okrog nekaterih od vas, ki ste sicer prepričani v povsem nasprotno, je za drugi dan novega leta (če ni bilo jasno prej, upam, da vam bo jasno zdaj: novo leto bi prišlo, če bi vi njega čakali ali pa ne in zato je povsem nepotrbno razglašati kako ste ga čakali. Vi ste za čas nepomembni, za večino od vas je čas samo izgovor zakaj zamujate ali nečesa niste naredili), povsem dovolj znanja. Lahko bi vam ga strosila še nekaj strani, ampak moram si kaj prihraniti za kdaj drugič. Zato vam tokrat podelim svoje novoletne želje: bodite odprte glave, čistih src in sprejemajte vse, kar vam življenje ponuja (ja, med drugim je to tudi znanje, saj znanje ni več luksuz, ampak je dobrina). Kar vi meni, to jaz vam, tudi v novem letu, torej. Zato pazite, kaj želite komu, lahko, da vas bo ravno to teplo kdaj kasneje.

Včasih moraš enostavno skočiti skozi okno in pustiti, da ti na poti navzdol zrastejo krila (anon)

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 26. del

Božiček je prinesel še eno Stromatro – če vanj verjamete seveda. Če ne, vam jo pač prinaša moja malenkost, medtem, ko vršim svoje vsakopraznično kujanje na dolge proge. Tudi tokrat bo nekaj malega govora o božičku, predvsem o nekaterih delih njegove osebnosti, o katerih svojim otrokom raje ne bi predavali, poleg tega pa bo pogovor tekel tudi okrog zanimivega darila, katerega je Norveška namenila Finski, gozdu samomorov, eni izmed valižanskih pogrebnih soban, pomoči pri predoziranju z opijati in seveda o filmu Neverending Story. Ker imate uvodnika več kot dovolj (v mislih imam vse tri in pol bralce, ki jih tole razbijanje glave premore), bom nehala dolgoveziti in vam ponudila zapiske tega tedna.

251. Ker gre za eno najhujših obdobij v letu, naj se vse skupaj začne z malo morbidnosti (pravzaprav pa je vse prepolno kičeraja in prisilne sladkobe). Tokrat naj bo to aokigahara ali 'gozd samomorov'. Gre za gozd pod japonsko goro Fuji, ki velja za drugo najpopularnejšo lokacijo za takrat, ko hočete narediti samomor (prva je most Golden Gate v San Franciscu v ameriški zvezni državi Kaliforniji).  Od petdesetih let 20. Stoletja je preko 500 poslovnežev šlo v gozd, le redki pa so se vrnili. Povprečno število samomorov je nekje med 10 in 30 letno, največ pa jih je bilo leta 2002, kar 78.

V bistvu se je zgodba t.i. gozda samomorov začela zaradi gozda, ki je težje prehoden, ljudje pa imamo pravzaprav običajno tendenco, da se v gozdovih izgubimo. Ljudje izgubljeni v gozdu Aokigahara imajo potem še dodatno težavo, da jih veliko ni nikoli več znalo priti ven. Policisti so zato po gozdu namestili znake, ki ljudem pomagajo najti pot nazaj domov, tako ali tako.

Domačini, ki živijo v bližini gozda, so se v desetletjih odkar gozd velja za prepoznavnega, naučili razlikovati med tremi tipi ljudi, ki vanj vstopajo: to so navdušenci nad naravo in športniki, ki bi radi uživali v pisanih panoramah gore Fuji, radovedneži, ki bi si radi na lastne oči ogledali makaber, ki naj bi se odvijal v tem gozdu (ja, nekateri ljudje še vedno samomor pojmujejo kot nekaj grozljivega... eni od teh zagotovo nismo tisti, ki smo se z njim že hoteli pobliže spoznati) in seveda, uboge duše, ki se iz tega gozda ne nameravajo vrniti.

Po japonskem izročilu velja, da če trupla nikoli ne odkrijejo, to zelo razburi njegovega duha, ki nato noči prebije tako, da kriči in joče, kar lahko celo njegovo nikoli najdeno truplo pripravi do tega, da se začne premikati samo od sebe in se tako postavi na mesto, kjer bi ga lahko kdo našel. Ena izmed možnih razlag je tudi v tem, da v gozdu živi veliko divjih živali, ki trupla ali njihove posamezne dele raznašajo naokrog. Krajevni policisti dostikrat poudarijo, da v tem ni nič lepega, domačini pa trdijo, da jim gre dejstvo, da živijo tako blizu gozda samomorov, na živce. Letno tako najdejo okrog 70 trupel v različnih stanjih razpadanja, katerim je tako omogočen poslednji počitek.

252. Če smo začeli s samomorom, pa bomo nadaljevali z umorom in ker je ravno čas za domnevno bucmastega možiclja, ki se plazi po tujih hišah in notri pušča darila, naj bo tokrat govora o morilskih božičkih. Gre za lik v sodobni pop kulturi, ki je v bistvu nasprotje 'doberga' božička, ki ima z njim samo skupna oblačila. Okrog te figure je bilo napletenih že ogromno zgodb, knjig, filmov, stripov in predvsem urbanih mitov. Gre za božička, ki terorizira vse okrog sebe (ker sem ena izmed tistih, ki ne želi neznancev spuščati v hišo, sem domnevala, da je to v bistvu  prav tako nočem prejemati daril od neznancev... običajno ostane pri tem, da si darilo za božič kupim sama).

Začelo se je okrog leta 1942, ko so v stripu Leading Comic božička predstavili kot morilskega pirata. Dandanes se nam to ne zdi nič kaj posebnega, takrat pa je šlo za skorajšnji škandal. Capitain Bigg je bil del skupine hudobcev, ki so delovali pod okroiljem Black Star-a, za praznike pa se je odločil, da se bo našemil (ker, če smo pošteni, tega mu dejansko nihče ni prepovedal), svoje žrtve pa je obdaroval z nakitom, kar ga je predstavilo kot nekoga, ki dejansko nima vseh koleščk na mestu kjer bi morali biti...

V sodobniku stripa Leading Comics, The Spirit, so prav tako začeli eksperimentirati z izpeljavami lika ponorelega božička, vendar pa je njihov lik, ki ga je zasnoval znameniti Will Eisner, še vedno samo malo zmeden in ne v resnici zloben ali hudoben.

 Prvi preboj, ki je napeljeval na morilske božičke kot jih pop kultura pozna danes se je zgodil v stripu Vault of Horror, njihov božiček pa se je že pokazal kot bolj grozljivega in zloveščega (opomniti vas moram, da je šlo za strip, ki je bil izdan pred nastopom kode – Comics Code Authority – ki prepoveduje določene stvari objavljati v stripih. Ta ekipa je bila ustanovljena leta 1954, ni pa nujno, da na njen nastanek ni vplival tudi ta strip). Nastanek CCA je morilske božičke za skoraj 15 let poslal na hiberniranje, saj se je komisija dejansko prlevila v neke vrste cenzuro.

Res je, da se je zgodba o tem kako je Grinch ukradel božič izšla leta 1957, vendar v njej dejansko ne gre za prepovedano tematiko nad katero je prežala CCA. Šele leta 1969, ko je izšel Santa Claws v zborniku Web of Horror, je bilo jasno, da so se morilski božički vrnili. Santa Claws opisuje zgodbo vampirja, ki mu oblačila božička prinesejo zaupanje otrok (mislim, da posledic ne rabim natančno razlagati...), dokler ga dokončno ne ustavi pravi božiček (gre za enega najbolj nenavadnih plot twistov v zgodovini stripov).

Medtem, ko je popularnost morilskih božičkov naraščala skozi sedemdeseta in osemdeseta leta 20. Stoletja (80. Leta 20. Stoletja so bila namreč najboljši čas za t.i. 'b grozljivke', saj so te nastajale po tekočem traku). V devetdesetih letih je žanr postal dobro sprejet med vsemi gledalci filmov (ne samo zbiralci in oboževalci), zato so si lahko njihovi ustvarjalci privoščili vedno več. Žanr je tako vsako leto popularnejši, morilski božički pa so vsako leto bolj okrutni in nasilni, vedno večkrat pa se pod božičkovimi oblačili skrivajo bizarne kreature iz nočnih mor.

253. v preteklem tednu smo bili priča tudi dogodku, katerega doživimo sicer vsako leto dvakrat, vendar je okrog njih spletenih toliko zgodb in vraž, da so nekatere od njih pokradle tudi velike religije... preden se preveč zapletem v kompliciranje proti religijskim sistemom, naj vam omenim, da bom govorila o solsticiju in namesto, da bi opisovala vse zgodbe, ki so bile okrog tega naravnega dogodka spletene v času od nastanka prvih civilizacij, bom raje povedala kaj pravzaprav je in kaj to pomeni.

Solsticij je astronomski dogodek, ki se dogodi vsako leto junija in decembra označuje pa trenutek, ko je Sonce najvišje nad Zemljinim nebesnim ekvatorjem – po domače povedano, gre za najdaljši dan in najkrajšo noč v letu, decembra pa gre za ravno nasprotno stvar – ker je Sonce najnižje nad Zemljinim nebesnim ekvatorjem, gre za najkrajši dan in najdaljšo noč v letu (govorim o urah trajanja in ne o t.i. Silvestrski noči, katere naj bo večino prebedeli).

V tem momentu je nujno poudariti, da nebesni ekvator ne sovpada z Zemljinim ekvatorjem (navidezno črto potegnjeno tako, da je enako oddaljena od severnega in južnega pola, ki razdvaja Zemljo na severno in južno hemisfero). Zaradi Zemljine naravne oblikvitete (nagnjenosti), ki znaša 23,4⁰, je tudi sam nebesni ekvator od svojega matematičnega soimenjaka nagnjen za toliko stopinj. Ta nagnjenost pa je krivec za nastanek nekaterih zelo široko razširjenih zgodb, ki so jih civilizacije, ki niso obvladale matematike in astronomije (in za božjo voljo, nehajte enačiti astronomijo z astrologijo – glejte naslednji post) niso poznale in so v momentu, ko je prišlo do enega ali drugega izmed zgoraj opisanih dogodkov, sklepali, da se neko samovšečno božanstvo zmrduje nad njihovim početjem. Skozi stoletja so te zgodbe, s katerimi so večinoma strašili otroke, prerasle v legende, ki so nato rojevale nesmisle v katere so ljudje nagnjeni verjeti še danes. Kdo je ukradel solsticij in kaj je z njim storil... mislim, da že veste.

Torej, na kratko: za to, da lahko proslavljate noč v kateri v vašo hišo pride neznan okrogel možicelj, ki vam domnevno prinese darila, se morate v prvem planu zahvaliti Zemljini legi oz. nagnjenosti njene osi, ki prebivalcem Zemlje daje možnost preživetja in opazovanja naravnih pojavov, katere drugače ne bi opazili (če bi Zemlja stala 'naravnost').

Nasproten pojav solsticiju (solsticij je beseda grškega izvora, ki združuje besedi sol (sonce) in sistere (stati pri miru) in v bistvu opisuje moment, ko Sonce doseže najvišjo / najnižjo točko na nebu, potem pa obrne smer – iz najvišje točke gre proti najnižji in obratno) je ekvinokcij oz. po domače 'enakonočje', ki se dogodi prav tako dvakrat na leto (marca in septembra) in kot pove njegovo ime, označuje moment v katerem sta dan in noč enako dolga.

254. Kot obljubljeno, moram najprej podati krajšo razlago med astronomijo in astrologijo, saj so ljudje dostikrat prepričani, da gre za eno in isto stvar, kar pa je, tako kot v dosti človeških prepričanjih, čista buča.

 Astronomija je naravna znanost, ki se ukvarja s stvarmi izven Zemljine atmosfere – fizika, kemija in evolucijski procesi stvari, katere vidimo na nebu – zvezde, planeti, asteroidi, kometi, lune, galaksije, zvezdne meglice, ter tudi procesi, ki se dogajajo okrog teh objektov – supernove, žarčenja vidne in nevidne svetlobe, kozmična sevanja ipd. Gre za oprijemljivo znanost, čeprav se večine njenih objektov še ne moremo direktno dotakniti.

Po drugi strani pa je astrologija študij o premikanju nebesnih teles – ozvezdij in samih zvezd – po nebu in ugotavljanje, kakšno sporočilo nam preko tega premikanja želijo poslati božanske sile, kako so ti premiki zaznamovali posameznikovo preteklost, kako se bodo pokazali v sedanjosti in kakšne posledice bodo imeli za prihodnost. Astrologija navkljub splošnemu prepričanju ni prava znanost, čeprav ljudje lahko za vedeževalkine besede stran vržejo ogromne količine denarja (ironično, v največ primerih, ko ji postavijo vprašanje o tem, če bodo zadeli jackpot pri kakšnem lotu). Res je, da gre za opazovanje nebesnih teles, katero se odvija že okrog 4000 let – in v tem času je logično, da je bilo moč opaziti tudi določene nenavadne in nepričakovane premike nebesnih teles, opaženo pa je bilo tudi, da imajo nekateri položaji nekaterih nebesnih teles lahko močan vpliv na obnašanje in počutje neke osebe (tisti, ki trpite za meteoropatijo že veste o čem govorim), vendar pa v nobenem primeru ne moremo trditi, da je astrologija objektivna in oprijemljiva znanost.

Torej, na kratko: astronomija se ukvarja predvsem s tem, ali je možno življenje na drugih planetih (letos je bilo prvič v zgodovini izpostavljeno tudi dejstvo, da niso vse oblike življenja zasnovane na ogljiku, tako kot čkovek, ampak da je povsem možno, da obstajajo na drugih planetih živa bitja zasnovana na drugih elementih periodnega sistema), astrologija pa se sprašuje kateri premik katerega ozvezdja bo ta teden iz vas naredil kretena (če je nekdo kreten, je nesmiselno, da se izgovarja na svoj zodiakalni znak in krivdo vali na horoskop tega tedna, saj je kreten ravno zaradi tega, ker to v resnici verjame).

255. Kljub temu, da naj bi dnevi okrog današnjega bili zasuti s snegom (skoraj vse 'božične popevke' govorijo v prid snegu, mrazu, stiskanju pred kaminom ipd.), se iz kratkega obiska zamejstva vračam bolj v stilu 'magla svuda, magla oko nas...'. zato je nujno, da vam nekaj snega natrosim tukaj gor (saj vendar veste, da je za določeno atmosfero nujno nekoga angažirat, ker to v gospodarstvu že spada pod storitve...) in sneg običajno zaznamuje zimo. Po drugi strani pa je čas za eno konkretno babnico in tokrat naj bo na vrsti Cailleach, keltska boginja zime.

Utelešenje t.i. 'temne matere' (kar bi znalo biti razloženo v naslednjem zapisku... ni pa nujno... odvisno od tega, koliko me bo služil spomin), katero poznajo na Škotskem in v predelih Irske, je običajno opisana kot starejša ženska z enim očesom, zelo slabimi zobmi in skuštranimi, neurejenimi lasmi. Poznana je kot boginja žetve, zato se pojavlja v jeseni, s seboj pa običajno prinese tudi nevihte, neurja, veliko vode in mraz.

Svetu vlada v zimski polovici leta, kar pomeni, da se pojavi okrog Samhaina (tisti bolj komercialno usmerjeni ga poznate kot Halloween ali Noč čarovnic) in Zemlji vlada do Belteana, ki nastopi 1. Maja. Z njenim nastopom začne Zemlja vsak dan po malem umirati, zato je čas, da se poberejo pridelki, ki jih ponuja, nato pa se jo pusti počivati. Sicer Cailleach velja za boginjo, ki prvotno uničuje, prav tako pa je sposobna ustavriti novo življenje. Miti govorijo o tem, da je s svojim magičnim kladivom ustvarila hribovja, doline in jezera na Škotskem, prav tako pa jo poznajo kot zaščitnico divjih živali, predvsem srnjadi in volkov (zato jo na veliko slikah tudi lahko vidimo jahati velikega sivega volka). Na irskem jo poznajo kot zavetnico suverenosti vladarjev, saj kraljem ponudi, da svoje dežele vodijo kot suvereni, neodvisni vladarji. Nekatere zgodbe trdijo tudi, da se vedno prikaže kot grda stara coprnica, če pa so do nje prijazni, pa se spremeni v lepotico in jih za prijaznost bogato nagradi (in brez zamere, dekleta smo običajno takšna).

256. V predhodnjem odlomku ste se srečali s pojmom 'temna mater', zato je – ker me spomin še služi – čas za krajšo razlago tega pojma.

Grški boginji Demetra in Perzefona (če tudi vas spomin še ne zapušča, o eni izmed njiju je tekla beseda v odlomku 214) sta močno povezani s časom jesenskega enakonočja. Ko je Had ugrabil Perzefono, je to sprožilo verižno reakcijo dogodkov, ki so pripeljali do tega, da se Zemlja preko zime zavije v temo (v smislu nerodovitnosti, mraza, bolezni ipd.) in to je čas, ko nastopi najbolj grozljiv izmed treh aspektov trojne boginje (na kratko, ker boste temeljite razlage deležni kdaj drugič: trojna boginja so trije obrazi ene same boginje oz. spremljevalke vrhovnega boga v veliko poganskih kultih. Gre za aspekte deviškosti, materinskosti in starosti (katero veliko ljudi povezuje tudi z izgubo lepote, ženstvenosti ipd. Zato ta aspekt velja za najbolj grozljivega, saj je ženska že izgubila svojo zunanjo lepoto, premore pa veliko življenjske modrosti in izkušenj, ki jo opozarjajo na to, da je do zdaj preživela ogromno), ki v bistvu predstavljajo tri časovna obdobja v življenju ženske.

Tako temna mater oz. zadnja faza trojne boginje več ne prihaja med ljudi s košaro polno cvetja, temveč s srpom in koso, da bo požela kar je zasjala, ko je prišla s košaro polno cvetja.

Novodobni wiccan kulti je dostikrat povezujejo tudi z Innano, Kali, Tiamat, Nemezo in Morrighan (odlomek 184 vas je seznanil tudi z njo... ostale pa še pridejo na vrsto). Gre za boginje, ki naj bi dajale notranjo moč svojim častilcem, jim pomagala, da se znebijo lastnega trpljenja, da iz negativnih izkušenj, katere nosijo v sebi, naredijo pozitivne (v smislu naukov, ki jih daje življenje).

Izraz temna mater je tako oznaka za mater (ker je materinstvo še vedno na izmed prvenstvenih nalog ženske, če ne celo najbolj izpostavljena) v jeseni svojega življenja. Ima izkušnje, veliko je preživela in veliko se je iz tega naučila in svojo modrost je pripravljena deliti z drugimi, prav tako pa je ni strah požeti, kar je v življenju zasjala. Če se še spomnite predhodnega odlomka, je bilo rečeno, da se prikaže kot grda stara coprnica, če pa so do nje prijazni, se spremeni v lepotico... no, zdaj imate tudi razlago zakaj je takšna.

257. Čas je za teme, ki splošno veljajo za bolj lahkotne – kar je čista traparija, ker ravno te teme znajo nekateri ljudje tako zakomplicirati, da kmalu izgubijo tudi svojo lahkotnost. Ker je čas poneumljajočih božičnih filmov narejenih po istem kopitu s samo manjšimi deviacijami od originalne zgodbe, je s tem nastopil tudi čas za film, katerega ste mnogi med vami že pozabili, če ste ga sploh kdaj videli. Govora je Neverending story (mi je zelo žal, če kakšen slavist dobiva ošpice, ko bere katerega izmed mojih zapiskov, vendar slovenski prevodi naslovov filmov so običajno... zelo slovenski, kar je za okus nekaterih od nas, ahem, zelo specifično in zato tudi zelo moteče).

Film (iz leta 1984) je bil posnet po istoimenski knjigi, katero je napisal Michael Ende (izšla je leta 1979) in je bil v času svoje premiere najdražji nemški film, saj je bilo vanj vloženih preko 27 milijonov dolarjev (k sreči je zaslužil preko 100 milijonov dolarjev v naslednjih nekaj letih). Režiral ga je Wolfgang Petersen, Michael Ende pa ga je obtožil, da je iz njegove zgodbe naredil 'obupno kozlarijo', zaradi česar je zahteval tudi, da njegovo ime umaknejo iz špice filma, ker s tem filmom ni hotel imeti nič. Ena izmed reči, ki so avtorja tako močno zmotile, so namreč bile sfinge, za katere je rekel, da so prostitutke z ogromnimi oprsji, ki gole sedijo sredi puščave. To sicer ni najdražji film, kar jih je Petersen kdaj režiral, saj je ena izmed njegovih stvaritev tudi film Das Boot (zato se verjetno tudi ni nameraval obremenjevati s tem, kaj si o filmu misli avtor knjige).

Ker je bila večina pomembnejših vlog dana otrokom, je prihajalo do zapletov med snemanjem. Igralec, ki je igral Bastiana se je po besedah režiserja fantastično odrezal v vsaki sceni, Atreyu oz. igralec, ki je dobil njegovo vlogo pa je bil njegovo absolutno nasprotje in je iz njega bilo skoraj nemogoče izvleči profesionalno obnašanje in zadovoljevanje standardov. Ravno ta igralec (Noah Hathaway, zdaj sredi štiridesetih) je povedal tudi drugo plat zgodbe. Povedal je namreč, da je bila režiserjeva angleščina izredno omejena, še večje težave pa jim je povzročala njegov perfekcionizem, saj so nekatere scene morali ponavljati več kot 40-krat, preden je bil vsaj delno zadovoljen z njimi, kar je trimesečni projekt spremenilo v film, katerega so snemali skoraj eno leto.

Zaradi režiserjevega perfekcionizma in drugih dejavnikov so dve izmed najbolj prepoznavnih scen v filmu – Artaxovo smrt v močvirju žalosti in predstavitev Morle, ogromne želve – snemali dva meseca. Eden izmed dejavnikov za tako dolgo snemanje je bilo (vsaj v primeru prve scene), da konj ne bo prostovoljno zakorakal v globoko motno in blatno vodo (ker konji sami po sebi niso neumni), zaradi česar so ga trenerji morali trenirati 7 tednov, da je v filmu storil ravno to. Konj, ki je igral vlogo Artaxa je zato moral vsak dan stati na hidravlični podlagi, ki ga je natrenirala na to, da bo moral do brade stati v blatu in ne poskusiti zbežati, odplavati ali nasploh začeti paničariti.

Veliko ljudi ta film pozna po letečem psu... in kot običajno, gre tudi v tem primeru za navadno bučo, ki je zrasla na zeljniku nekoga, ki filma ni precej dobro spremljal. Falkor, katerega je tudi sam režiser opisal kot mešanico zlatega prinašalca in zmaja je v resnici je samo režiserjeva interpretacija Zmaja sreče. Zanimivo pa je tudi to, da je eden izmed modelov zmaja sreče, katere vidimo v filmu, bil postavljen na ogrodju manjšega letala. Dolg je bil skoraj 13 metrov, tehtal pa je preko 90 kilogramov.

Po enormnem uspehu prvega dela, je bil nato posneti tudi drugi del, ki pa se je bistveno oddaljil od zgodbe v knjigi. S koncem prvega dela se namreč konča prva polovica knjige, drugi del pa naj bi po logičnem sklepanju upodobil drugo polovico... kar pa je rahlo ušlo izpod nadzora. Ostali so samo nekateri izmed elementov prvotne zgodbe, dodano pa je bilo veliko novih. Kasneje je nastal še tretji del, ki pa s samo knjigo nima ničesar skupnega.

Eden največjih hitov mojega otroštva, katerega nisem slišala že od sredine devetdesetih, predvsem zaradi lastne trme

258. Dandanes je malo stvari, ki bi bile sposobne prenesti vso težo, ki jim je naložena (bodimo pošteni, tudi nekatere ljudi je lažje nositi naokorg kot pa jih prenašati ko govorijo, jedo, dihajo ipd.). Ena izmed stvari, ki to pravilo potrjuje, je tudi Bryn Celli Ddu, predzgodovinska kamnita formacija na valižanskem otoku Anglesey.

Gre za formacijo postavljeno v neolitiku (med 4000 BC in 2500 BC), ki je služila predvsem pokopavanju umrlih. Ima izredno dobro ohranjeno sobo za obrede pri pokopavanju, zato je ta namembnost bolj očitna (ta prostor se je pred tem domnevno uporabljal že v mezolitiku, vendar pa še ni jasno kakšen je bil njegov namen). Soba sledi 8 metrov dolgemu hodniku, katerega prvi 3 metri so nepokriti, nato pa je hodnik pokrit z velikimi kamni, sama soba pa se nahaja pod nasipom, ki se lepo spaja z gričevnato okolico.

Okoli samega nasipa je bil najprej izkopan jarek (za več podrobnosti o tem, kaj natanko je ta jarek tam počel, si poglejte odlomek 233, ki govori o najbolj znanem spomeniku te vrste, Stonehengeu), šele nato pa so se okrog njega postavili monoliti (14 njih), katere so nato namerno prekrili z materialom, katerega so uporabili za nasip.

Bryn Celli Ddu v prevodu pomeni 'nasip v temnem jarku'. Mesto je bilo odkopano med letoma 1928 in 1929, na ogled je tako postavljen takšen kot je bil v zadnji fazi uporabe. Za manjšo zanimivost: tudi njegov zadnji znan način uporabe je starejši kot piramide v Gizi.

259. Trenutno smo v času, ko se nekateri izredno radi medsebojno obdarujejo, zato me je ta teden presenetila novica, da je zdaj pa nekdo v tem skoraj da že rahlo pretiral. Namreč, Norveška želi Finski podariti enega izmed svojih hribov.

Res je, da Finska velja za eno najbolj nenavadnih držav v Evropi (predvsem zaradi tega, ker sta tam možni karieri igranja zračne kitare in gojenje severnih jelenov, česar druge evropske države svojim prebivalcem ne morejo ponuditi) in takemu čudaku, ki dejansko ima že vse, je skoraj nemogoče podariti nekaj, česar še nima.

Norveška je tako prišla na idejo, da bi ravno toliko premaknila svojo mejo, da bi pod finsko jurisdikcijo padel hrib Halti. Norveška tako ne bi izgubila veliko (površinsko gledano okrog 0,015 km²), Finska pa bi tako pridobila svoj najvišji vrh (Halti je namreč visok okrog 1345 metrov, saj se Finska zdaj lahko ponaša samo s pičlimi 1300 metri, hriba pa si dejansko delita isto vznožje).

Sicer gre samo za idejo, ki še ni bila izvršena, je pa hitro postala dnevna novica na internetu, saj je pokazala, da odnosi med državami niso nujno krvavi in se ne končajo s polovico pobitega prebivalstva neke države (sploh v času, ko se to od posameznih držav v resnici pričakuje), temveč, da je pomoč neke države drugi tudi izven humanitarnih okvirov. Domneva pa se tudi, da se Rusija tej debati ne bo tako kmalu priključila.

Samo za pomislek: nekateri imamo radi praktična darila. Verjetno sem ena izmed redkih žensk, ki si ne želi, da bi ji nekdo kupoval rože, ker resnično ne potrebujem nečesa, kar jasno in očitno crkuje medtem, ko je v moji oskrbi. Darila naj bi pustila trajen vtis, naj ne bi imela lastnega življenja in se ne podarjajo zato, ker ima nekdo slabo vest, ker nima pojma kaj nekomu drugemu podariti.

260. Po presežku sladkobe je čas še za Naloxon oz. Narcan (tisti za domačo uporabo je po novem znan tudi pod imenom Evzio), opioidni antagonist, katerega se uporablja za zmanjševanje efektov opiatov pri predoziranju oz. za preprečevanje samega predoziranja. Opijati so znani po tem, da povzročijo depresijo centralnega živčnega sistema (depresijo v smislu upadanje produktivnosti in močno okrnjeno delovanje, kar pri predoziranjih pripelje do tega, da se ta sistem enostavno ustavi, kar povzroči človekovo smrt), prav tako pa tudi dihalnega sistema, Naloxon pa delovanje tako centralnega živčnega sistema in dihalnega sistema zopet vzpodbudi s tem, da obrne delovanje opiatov na ta sistema.

ZDA so ga odobrile leta 1971 in je danes dosegljiv kot generično zdravilo za tiste, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od opijatov (nalokson pomaga pri tistih, ki so primarno odvisni od opijatov zasnovanih na morfiju ter tudi nekaterih drugih). Dosegljiv je v pršilu za v nos in v raztopini za intravenozno uporabo. Če se vbrizga v žilo deluje v približno dveh minutah, če je vbrizgan v mišico pa po nekje petih minutah, pri pršenju v nos pa je običajno potrebnih več manjših odmerkov. Njegovi efekti trajajo od pol ure do ene ure in pol. V Sloveniji je prav tako registriran, vendar se uporablja samo v urgentnih primerih in ga ni moč dobiti na prostem trgu.

Ker moji zadnji plati sledi predoziranje s sedenjem, se je nujno odstraniti od opisovanja stvari, ki so mi ta teden skakale po mislih. Zakaj bi se obremenjevala z njimi? Ker je bolje to kot pa da se obremenjujem z vremenom, zanič tv programom med prazniki, pomanjkanjem miru med prazniki, ki mir propagirajo in seveda prazniki. Ker so prazniki še vedno nekaj groznega, ker so se iz družinskih dni prelevili v histerične nakupovalne mrzlice, neprestano klicarjenje po telefonih in pošiljanju osladnih sporočil z željami, katerih ne mislite resno in nasploh, ponovno poudarjam, pomanjkanjem miru. Mir je lahko tudi v družbi, samo brez drame in obrekovanj ter seveda, brez omenjanja tem, ki veljajo za nezaželene (poglejte si stavek o vremenu, zanič tv programu... ipd). Do naslednjič pa razmišljajte o čem zanimivem, vaše zbašite kakšno zanimivo informacijo (ki ne bo v obliki božičnih ostankov ali sladkarij) in kmalu boste spoznali, da je zunaj kopica stvari, ki vas utegne zanimati (ja, kljub temu, da vsi okrog mene trdijo nasprotno, znam biti občasno prav nemarno optimistična).

Ne pritožuj se nad stvarmi na katere ne moreš vplivati ali jih spremeniti ali pa se mu nasploh izpostavljati (osmo Satanistično pravilo na Zemlji).

Stromatra, 16. del: Odzven Kaosa, 25. del

Po temeljitem premisleku nad svojim početjem – torej zapisovanjem stvari katere v obliki čudnih kod nosim v spominu, ki naj ne bi bil temu namenjen – sem prišla do ugotovitve, da sem preživela tudi hujše stvari kot to, da so ljudje nezainteresirani za vse, kar se jih ne tiče – z izjemo stvari, katerih večinoma ne razumejo (ker velja volilni molk, ne smem govoriti o čem se gre). Imam pač to težavo, da me zanima preveč stvari, saj ne morem neprestano razmišljati o sebi in o tem, kako krivično se mi zdi vse skupaj.

Premišljevanje je stvar, katero počnejo vsi ljudje, pa če se tega dejansko zavedajo ali ne. Na dan naj bi skozi človeške možgane šlo med 15 000 in 50 000 mislimi, večine od njih se ne zavedamo sploh, se pa lahko vgnezdijo v našo podzavest in nam kdaj kasneje dajo dobro idejo (gledam predvsem sebe, ker se najboljših odgovorov na kretenska vprašanja spomnim pol ure po tistem, ko sem jih potrebovala) ali pa nam povzročijo manjše ali večje težave.

Zakaj izpostavljam podzavest? Ker se moram pohvaliti, da sem prvič v svojem življenju preživela teden brez nočnih mor, ki se niso hotele vrniti niti, ko sem jim podarila vse tisto, kar imajo najraje (prepire, opominjanje na to, da prihajajo t.i. družinski prazniki, zanič glasbo in razmišljanje o tem, da vidre dremajo na vodi, medtem pa se držijo za tačke, da se ne bi preveč oddaljile ena od druge. Seveda so to bitja, ki posiljujejo mladičke tjulnov do smrti), sem pa se zato soočila z nekaj resnično bizarnimi sanjami, katere bi utegnila kdaj razložiti. Čeprav so na tem mestu nepomembne.

Ta teden bo seveda v znamenju možiclja, ki domnevno prinaša darila otrokom (tudi tistim malo večjim), o človeških očeh, porcelanastih punčkah, eno najlepših in najbolj žalostnih ljubezenskih zgodb ter severnem siju. Ne bo govora o temah katere ljudje premlevajo vsak dan, ker so, no, obrabljene. In pred vsem zato, ker pišem stvari iz svojega spomina in ne tujega. Tako, to je uvodnik, če ste tista dva in pol junakov, ki to berete, še vedno zainteresirani, pa sodelujte še naprej.

241. Pred naslednjo soboto bo okrog sveta potoval možicelj z belo brado in v rdečih oblačilih ter nekaterim od vas prinesel darila... da bi malo razjasnil kdo je ta možicelj (katerega danes poznate po imenu božiček), od kje bo krenil in kaj je njegov namen, vam bom predstavila enega izmed njegovih predhodnikov. Stric, iz katerega se je razvil današnji božiček se je imenoval Joulupukki in če ni razvidno iz njegovega imena, prihaja iz ene izmed najbolj nenavadnih evropskih držav, Finske.

Joulupukki se je razvil iz poganskih tradicij na nordijskem območju, nanj pa so vplivale tudi šamanske kulture inuitov, od katerih je potegnil tudi svoj razpoznavni znak, oblačila iz živalskih kož.  Njegovo originalno ime v direktnem prevodu pomeni 'kozel', zato njegovo glavo krasi par rogov, njegov obraz zakriva maska, oblečen pa je v narobe obrnjen krznen plašč, ki je skozi stoletja postal podoben tistemu, ki ga nosi njegov ruski prijatelj Dedek Mraz (ki se v originalu imenuje ded Moroz).

Naloga tega moža, njegove soproge in njegovih pomagačev je, da celo leto spremljajo otroke in pazijo na to, da se ti lepo obnašajo, saj jim edino to zagotovi, da jim bo ob solsticiju prinesel darila (ker se pogani običajno požvižgajo na to, da nekateri praznujejo božič... aja, saj res. Božič takrat, ko je nastal ta običaj, še sploh ni obstajal). V zahvalo za darila so mu otroci odpeli kakšno pesmico (te pa so takrat že obstajale!).

Tudi ta figura se je razvijala in konkretno spremenila skozi čas. Sodeč po pripovedkah iz daljnega severa, je Joulupukki bil grozljiva figura, ki je domnevno med letom sedel na tronu narejenem iz otroških lobanj in nikoli ni nikomur odrekel batin s svojo šibo, če jih je ta otrok zaslužil, ker med letom ni bil priden. Bil je zaščitnik plodnosti (nekateri bi lahko dobili čudne asociacije... ampak, to smo samo nekateri), danes pa gre za figuro bolj vesele in sproščene narave, ki pa še vedno lahko kaznuje vaše otroke (in s tem tudi vas, ker imate nevzgojene otroke).

Zanimivost te kreature je v tem, da sever Laponske zapusti s svojimi snežnimi jeleni, ki pa vedno potujejo po tleh. Ker si tudi v času, ko so nastajale pravljice nihče ni mogel zamisliti jelene, ki letijo, ker je to navadna traparija.

242. za nekaj trenutkov vas bom še zadržala pri predhodnji temi. Praznovanje božiča, kakršno poznamo danes, je svojo podobo dobilo konec 19.stoletja v ZDA, takrat pa se je izoblikovala podoba Božička (Oče Božič, Santa Claus – glej naslednji odlomek, ipd.). ta je po izročilu starejši možakar z gosto belo brado, njegovo bolj okroglo in debelušno postavo pa prekrivajo rdeča oblačila z belo obrobo.

Dokončna podoba Božička je svoj obraz dobila v 30. Letih 20. Stoletja, ko jo je Haddon Sundblom narisal kot zaščitni znak Coca Cole. Ta podoba je ostala nespremenjena do danes in zato je vsem jasno, da prihaja za nekatere najlepši, za druge od nas pa najbolj depresiven del leta, ko se začnejo vrteti Coca Coline reklame po televiziji (kar nastopi takoj po prvem novembru, torej skoraj dva meseca pred čisto prezgodaj).

Kljub temu, da je Sondblom bil rojen v ameriški zvezni državi Michigan, lahko trdimo, da ima njegova stvaritev povsem nordijske korenine, način življenja in oblačila, saj je Sondblomov oče bil iz Finske, mati pa je bila švedinja.

243. In še en z božičem povezan odlomek – ja, tudi meni je tema skrajno zoprna, se mi pa dozdeva, da glede na pretirano božično vzdušje vsepovsod za to nikomur ni mar. Kot je bilo obljubljeno v predhodnjem odlomku, bo tukaj omenjen Santa Claus. Pri njem gre v bistvu za kombinacijo cerkvenega Sv. Nikolaja, ki je otrokom prinašal darila, in poganskega Joulupukkija, ki je otroke nalomil po zadnji plati, če niso bili pridni. Še ena zanimivost okrog njega je tudi ta, da je svoje ime, ki ga danes uporabljajo angleško govoreče dežele (te pa svoje veleumne ideje običajno vsilijo tudi vsem drugim ljudem na svetu) dobil od še enega izmed svojih možnih predhodnikov, Sinterklaasa oz. nizozemskega imena za Sv. Nikolaja.

Ameriški tisk je njegovo amerikanizirano ime prvič omenil leta 1773. Kmalu za tem je mož, ki se je razvil iz zgoraj opisane kombinacije izgubil svojo škofovsko opravo, ki jo je nosil do takrat. Predstavljati so ga začeli kot debelušnega mornarja v zelenem plašču in z fajfo, potem ko ga je tako opisal Washington Irving v svoji knjig Zgodovina New Yorka, ki pa je njegov izgled ustvaril bolj v posmeh kot pa da bi ga jemali resno.

244. In počasi je dovolj z božičem... ker je bilo dovolj že kmalu po prvem novembru. Zato zdaj ena ljubezenska zgodba (ja, resno, tudi v mojem pisanju se najde kaj absolutno osladnega). Tokrat bo reč o azerbajdžanski zgodbi, ki je dala idejo za nenavadni skulpturi.

Vsaka kultura na svetu pozna zgodbo v maniri Romea in Julije (ki so dejansko obstajale veliko preden je nastal opis najbolj znanih ljubimcev v zgodovini) in tudi v Azerbajdžanu imajo tako zgodbo. Zgodba iz dvajsetih let 20. Stoletja govori o Aliju in Nino (preden pride do kakšne katastrofe z domnevnim kršenjem volilnega molka, naj povem, da je Nino gruzijsko žensko ime). Ali je potomec mešane družine islamske vere in šolan v Rusiji, Nino pa je gruzijska princeska, vzgojena v katoliški veri. Seveda se morata ravno ta dva zaljubiti, pretrpeti mnoge muke in se nato nikoli več srečati.

Zgodba o Aliju in Nino je pravzaprav zgodba, ki opisuje odnose med žensko in moškim, med starimi in mladimi ljudmi, med zahodom in vzhodom, med krščanstvom in islamom, vse skupaj pa se dogaja v nekaj dneh, ko se je pripravljala in dokončno dogodila Oktobrska Revolucija.

Po tem se glavna junaka nikoli več ne srečata in mnoga srca tako za vedno ostanejo zlomljena, kar je navdihnilo gruzijsko kiparko Tamaro Kvesitadze, da je ustvarila t.i. 'Kip ljubezni'. Gre za približno 7 metrov visoki skulpturi moškega in ženske, sestavljena iz kovinskih trakov (ki verjetno ponazarjajo spone, ki nas držijo v svetu v katerem smo vzgojeni in pri mišljenju v katerem smo vzgojeni), ki se enkrat na dan začneta premikati eden proti drugemu in v nekaj minutah preideta eden skozi drugega in zaključita svojo zgodbo (in ja, srca še vedno ostajajo zlomljena. Da bo s tem občutkom še huje, je tukaj dokaz v obliki filmčka). Ali in Nino, Kip ljubezni

 Kljub temu, da roman o njuni nekajdnevni ljubezenski zgodbi velja za Azerbajdžansko nacionalno literarno delo, je še vedno pod vprašajem kdo točno je njegov avtor. Za avtorja velja nekdo z imenom Kurban Said, ni pa razjasnjeno kdo natanko se je za tem imenom skrival, saj naj bi ta psevdonim uporabljalo več ljudi. Za vse tiste, ki bi knjigo radi prebrali sem uspela izvedeti, da obstaja nekaj več kot 30 možnih prevodov v različne tuje jezike, nam najbližji je nemški (iz leta 1944 iz Dunaja). Ker slovenija takšnih knjig ne prevaja.

245. Da je mrzlo izveš, ko stopiš ven in je zunaj mrzlo. Vendar je 'mrzlo' lahko tudi precej relativen pojem... tako je bilo tudi v (ameriški folk) pesmi Fair Charlotte, ki je dala navdih za izdelavo porcelanastih punčk, zelo popularnih na prelomu 19. In 20. Stoletja v ZDA.

Te punčke so se v času svoje največje popularnosti izdelovale v Nemčiji. Ulite so bile v enem modelu, zato niso imele premičnih udov in glave (kakor kasnejše celuloidne punčke), nekatere pa so bile narejene tako, da so imele glaziran sprednji del in neglaziran lončevinast hrbet, kar jim je omogočalo, da so 'plavale mrtvaka', če so bile dane v kad z vodo (za kar so jih otroci radi uporabljali).

Velike so bile od enega inča (2,54 cm) do preko 18 inčev (približno 45 cm), manjše verzije od enega inča pa so se uporabljale kot  amuleti, nekatere tradicije navajajo pa tudi, da so jih gospodinje vmešale v testo za torte ali drugo pecivo in spekle, kar naj bi tistemu, ki ga je dobil v svojem kosu peciva prineslo srečo. Te so se imenovale punčke za peni in so si jih lahko privoščili vsi otroci.

In kakšno vezo ima vse skupaj z mrazom? Te punčke so se imenovale Frozen Charlotte, kot že rečeno po ameriški folk pesmi Fair Charlotte. Pesem namreč opisuje dekle, ki si ni hotelo nadeti toplih oblačil, ko je odšla na pot s sankami, saj bi tako zakrila svojo lepo obleko... in tako je zmrznila (če vas je slučajno pretirano raznežila predhodnja zgodba). Sicer ni jasno ali je avtor pesmi, Seba Smith v pesmi opisal resnični dogodek ali je bila pesem samo zato, da bi prestrašila otroke v to, da se morajo toplo obleči. V vsakem pogledu je bila za tiste čase gromozanski hit in zato so tudi trde, nepremične punčke prejele tak vzdevek.

To je samo ena izmed kasnejši verzij, ta pa se v mali trugi nosi okrog vratu.

Seveda niso samo punčke tako nečimrne, da hočejo pokazati svoje lepe oblekice. Obstajajo tudi moške verzije teh punčk, t.i. Zmrznjeni Charliji, da so fantki pa je jasno po njihovih fantovskih frizurah. Kakšne posledice jih doletijo, ko hočejo tudi sami pokazati svoje oblekice z naborki tako kot deklice, mi zaenkrat še ni jasno...

246. nekatere od nas pa mraz spomni tudi na nekaj veliko lepšega, enega najlepših naravnih fenomenov, kar jih je svet videl. Gre za polarno svetlobo oz. Auroro Borealis. Človeštvo jo opazuje že zelo dolgo, saj je prvi pisan dokument o tej magični svetlobi iz 567 BC (če ste od prejšnjič pozabili gre za okrajšavo za 'pred našim štetjem'), ko so opis nenavadne svetlobe na glineno ploščo zapisali astronomi kralja Nebukadnezarja II. V Babiloniji. Prvič pa naj bi bile omenjene okrog 30 000 let BC, saj so sliko, ki naj bi Auroro prikazovala našli v neki votlini.

Ker spremljajo človeštvo že ves čas, so se okrog njih napletle tudi legende. Nekateri severnoameriški inuiti jih imenujejo 'nogometaši', saj naj bi šlo za prikaz tega kako duše umrlih igrajo nogomet na nebu z mroževo lobanjo. Spet drugi inuiti poznajo svetlobo po bolj grozljivi strani, saj naj bi jim napovedovala njihovo usodo, najhuje pa je, če ugledajo na nočnem nebu svetlobo rdeče barve (da ne bo pomote zaradi prepričanja, da je svetloba lahko samo zelena, je pa res, da je največkrat možno videti ravno zeleno), zaradi tega pa imajo do nje spoštovanje, saj naj bi bila pomočnik njihovih šamanov.

Vendar tudi za Auroro obstaja znanstven dokaz oz. opis tega, kako do nje pride. Večino dogajanja se zgodi na meji med zgornjo atmosfero in magnetosfero, ko molekule kisika in dušika naletijo oz. se zaletijo v hitro premikajoče elektrone, pri trku pa poberejo nekaj elektronove energije (znanstveniki to opišejo kot 'vzburjenje'... tudi vi lahko postanete vzburjeni, ko se zaletite v koga, kajne?). Višek energije, ki jo imajo pa se nato izloči v obliki fotona (svetlobne energije) in ker je teh trkov ogromno, jih lahko vidimo kot enega najlepših naravnih fenomenov.  Še enden izmed razlogov da pozimi obiščete katero izmed najsevernejših držav Evrope in ker sem danes radodarna s filmčki, vas bom skušala prepričati s tem: 

Aurora Borealis. Tisti, ki bo prišel na idejo, da ne gre za nič posebnega, bo dobil batine.

247. Iz dežel, kjer vidijo magično svetlobo iz zgornjega odlomka pa prihaja tudi konkretna babnica tega tedna, Huldra. Gre za mlado dekle, lepo in prijazno, vendar po srcu divje iz z, ermh, dolgim kravjim repom, katerega skriva za hrbtom, ko slučajno sreča človeka. Je spogledljiva (zato je običajno upodobljena bolj pomanjkljivo oblečena), vendar po naravi ni niti dobra niti hudobna.

Njena zgodba se je dokončno izoblikovala, ko so se prebivalci severnih dežel srečali s krščanstvom. Domnevno naj bi Adam in Eva imela veliko otrok in nekega dne jih je Eva kopala, ko je prišel bog. Ker so bili nekateri otroci še umazani, jih je poskrila, da jih ne bi takšne videl. Bog jo je vprašal, če nima več otrok in Eva mu je odgovorila, da ne, zato ji je bog rekel 'potem naj tisto, kar je skrito tudi ostane skrito' in umazani otroci s Huldro vred so postali bitja, ki živijo pod zemljo (de underjordiske), ki še danes mimoidoče vabijo, da se jim pridružijo pod površjem (tam kjer je krščanstvo postavilo pekel... nekatere kulture imajo za to pač drugačne razlage). Huldi občasno uspe uiti izpod površja, zato da se nato pomankljivo oblečena sprehaja po gozdu.

Preden je dobila krščansko konotacijo, je bila trol ženskega spola (torej, trola ali kakorkoli se temu reče...) in je moškim dobro opravljene spolne usluge nagrajuje, tiste, ki pa se niso tako dobro odrezali, pa nagradi s smrtjo. Občasno se tudi poroči s kakšnim moškim in če se ta v zakonu do nje grdo obnaša, se bo spremenila v grdo staro coprnico. Torej, čisto običajna ženska. Znana je tudi po tem, da slabim materam krade otroke in jih zamenjuje s svojimi, ki imajo podobne moči kot ona. Torej, postanejo prave nadloge, ki staršem nakopljejo veliko težav (verjetno tudi s tem, da okrog tekajo goli, kar na starše običajno meče slabo luč).

248. Dekle iz predhodnega odlomka je po izročilu svetlolaso in ima modre oči. Bilo je dokazano, da imajo vsi ljudje istega prednika, ki je pred 6000 do 10 000 leti živel v bližini Črnega morja. Pred tem so naši predniki imeli rjave oči. Pri skupnem predniku je prišlo do mutacije gena, ki je preprečil razvoj rjave obarvanosti šarenice (za več iz te teme glej zapis števila 205).

Dokazano je, da imajo vsi ljudje modre oči – dojenčki se običajno rodijo s svetlimi očmi, ki so po odtenku najbližje modrim – nato pa do drugega leta dobijo svojo končno barvo oči, katera jim je določena z geni katere prejmejo od staršev. Zaenkrat je dokazano, da pride pri ljudeh z modro barvo oči do mutacije na genu, ki nosi zapis o količini melanina – gre za pigment rdečkaste, rjave ali črne barve (kar lahko sklepamo tudi iz njegovega imena – melas oz. izvorno μέλας je grško ime za črno), ki pri človeku določa barvo oči, las in kože. Nastaja z encimsko oksidacijo tirozina v posebnih celicah imenovanih melanociti. Manjša količina teh celic povzroči svetlejšo obarvanost in obratno večja količina povzroči temnejšo barvo oči, las in kože.

Pri človeku nastaja več vrst melanina, najbolj pogosta sta temen evmelanin in svetlejši feomelanin, razmerje med njima dvema pa določa tudi obarvanost človeka. Ker na količino obeh vplivajo tudi drugi dejavniki – npr. izpostavljenost soncu, toplota, klima ipd. – so zato ljudje na severu svetlejši, ljudje, ki so dlje izpostavljeni soncu (dlje je mišljeno kot nekaj tisočletij in tudi dlje) pa se tako morajo prilagoditi razmeram v katerih živijo, zato njihovi organizmi tvorijo večjo količino evmelanina. Dokler to ni bilo razjasnjeno, so nekateri sklepali, da so tisti z drugo barvo kože tudi manjvredni (dobro veste kdo od vas ima takšno mnenje in dobro veste tudi kaj si o vas mislimo nekateri drugi).

249. Človeške oči so nekaj resnično fascinantnega. Nekateri celo trdijo, da v njih lahko vidimo globino človekove duše ali njegovo življenjsko zgodbo. Opisujejo jih pesmi, slike in filmi, okrog njih pa se je razvilo mnogo zgodb in urbanih mitov. Eden izmed teh je tudi, da lahko oči spreminjajo svojo barvo.

Del tega je res. Znani so primeri, ko nekogaršnje oči spremenijo barvo v določenem času v življenju – pri tem najbolj izstopajo najstništvo in nosečnost – ko pri nekaterih ljudeh oči malce potemnijo (česar večina ljudi sploh ne opazi, saj večina ljudi zelo slabo ločuje barve med seboj... še vedno se spomnim primera iz otroštva, ko sem nosila vijolično majico – ko sem še počela takšne neumnosti – nekdo pa je rekel, da imam na sebi rdečo majico. Banalno, ampak absurdno). Velikokrat pa se nam zdi, da so oči nekoga barvo spremenile zaradi njegovega počutja in volje.

Kako dojemamo barvo oči nekoga je predvsem odvisno od okolice, torej samega očesa, širine zenice, barve oblačil, ki jih ta oseba nosi in tudi od same dnevne svetlobe. V očeh nekoga, ki je slabe volje ali celo jezen kapilare nabreknejo in malo bolj izstopijo, zato so njegove oči videti bolj zelene, zaradi samega kontrasta (če še pomnete tovariši, arterije so rdeče, rdeči kontrastna barva pa je zelena). Pri bolnikih se nam zdi, da so njihove oči svetlejše, saj so tudi sami bolj svetle, nedoločljive, celo sivkaste barve (za tiste, ki to opazite. Kot že rečeno, velika večina ljudi ima s tem težave). Ko je človek žalosten ali izredno srečen, pa se poveča njegova zenica, kar povzroči, da se njegovo oko dojema kot temnejše. Seveda to velja za oko, ki ne trpi za kakšno boleznijo (glavkom, mrena, ipd.)

250. Za konec pa še ena tujka – tokrat iz inata ne mislim opisovati populističnih tem iz filmov in umorov – in za tokrat je bila izbrana beseda gibigianna. Gre za italijansko besedo, ki opisuje igro svetlobe na vodni gladini, izza oblakov ali odseva od ogledala ali druge odbojne površine (se spomnite t.i. 'zajčkov', ki smo jih kot otroci delali z urami? Ko smo bili prisiljeni v to, da jih nehamo usmerjati drugim v oči, niso bili več zanimivi). V prenesenem pomenu pa ta beseda opisuje tudi žensko, ki okolico šarmira s svojo eleganco. Pojem elegance je danes malo preveč pokvečen in popačen, da bi nekateri to pravilno razumeli, zato moram poudariti, da to ni ženska, ki okrog hodi napol gola, odkrite dele telesa pa prekrije z ogromnimi količinami in plastmi šminke. Gibigianna je ženska, ki šarmira s svojo urejenostjo, načinom govora in gestikuliranjem – tukaj ni mesta za vreščanje, kriljenje in huronski smeh, ki že meji na histerijo. To so ženske, kakršne so opisovali pesniki starega kova.

Zdaj sem že resnično naveličana svojega početja, prepričana v to, da me zaradi glavobola dejansko pobira, moja koncentracija pa je ušla že pred časom. Zato se od vas poslavljam za ta teden, pred tem pa vam želim lepe praznike. Pridružite se mi naslednji teden (trmasta sem dovolj, da bom po vsej verjetnosti tudi naslednji teden napisala kakšen podoben zmazek in ga objavila v nikogaršnje veselje... ker), če seveda preživim prihajajoče praznike, na katere sem se pripravljala celo leto pa so me še vedno doleteli nepripravljeno. Letos se lahko vsaj izgovarjam na zdravila. Torej, do naslednjič!

Božič naredi vse dvakrat bolj žalostno (D. Coupland)